Slavnostni govor predsednika ob dnevu Slovenske vojske

Cerklje ob Krki, 15.5.2011  |  govor

Slavnostni govor predsednika Republike Slovenije in vrhovnega poveljnika obrambnih sil dr. Danila Türka na osrednji slovesnosti ob dnevu Slovenske vojske "20 let delovanja vojske v samostojni Sloveniji"
Cerklje ob Krki, 15. maj 2011


Spoštovane pripadnice in pripadniki Slovenske vojske,
spoštovana ministrica za obrambo,
spoštovani načelnik Generalštaba Slovenske vojske,
spoštovani gostje!

Danes je svečan, poseben dan in zadovoljen sem, da lahko na ta dan, dan Slovenske vojske, kot vaš vrhovni poveljnik praznujem skupaj z vami in v vašem krogu. Današnja slovesnost ima še posebno obeležje, ker z njo praznujemo tudi 20. obletnico naše osamosvojitve, naše suverenosti.

Pozdravljam vse pripadnike Slovenske vojske, vse vas iz stalne sestave in iz pogodbene rezerve. Pozdravljam vse veterane, pripadnike prve generacije slovenskih nabornikov, člane Zveze slovenskih častnikov in vse zaposlene v Ministrstvu za obrambo.

Zbrali smo se tu, v Cerkljah, na kraju pomembnih zmag naše vojske. Pred dvajsetimi leti so bile prav tu koncentrirane močne letalske sile Jugoslovanske armade, ki so ogrožale celotno ozemlje Slovenije. V naši osamosvojitveni vojni pred dvema desetletjema pa so enote Teritorialne obrambe z blokado in minometnim ognjem nevtralizirale to nevarno silo in preprečile nadaljnje nevarnosti napadov na cilje v Sloveniji. Iskrena hvala vsem, ki ste v tej pomembni akciji sodelovali!

Ob današnji slovesni priložnosti gre naš spomin še malo bolj nazaj, v mesece pred osamosvojitvijo in v čas bojev zanjo. Prav je, da se danes ponovno spomnimo na leto 1990, na čas nastajanja današnje Slovenske vojske. O pomembnih dogodkih tistega časa smo veliko govorili v minulem letu, ob takratnih obletnicah. Vendar je tudi danes prav, da se spomnimo Manevrske strukture narodne zaščite, ki je v sredini leta 1990 pomenila bistveno spodbudo za oblikovanje Slovenske vojske. Z imenovanjem novega, slovenskega Republiškega štaba za teritorialno obrambo oktobra 1990 smo dobili tudi potrebno in učinkovito strukturo poveljevanja in vodenja. Z usposabljanjem, oboroževanjem in organizacijo smo do razglasitve neodvisnosti 25. junija 1991 dobili oboroženo silo, ki je bila sposobna z vojaško močjo zavarovati našo suverenost.

Spomniti se moramo tudi številnih ovir in nevarnosti časa pred osamosvojitvijo, zlasti poskusa razorožitve Teritorialne obrambe v letu 1990. To je bila ena najtežjih preizkušenj takratne Teritorialne obrambe in takrat nove, demokratične oblasti. Pomemben del štabov in poveljstev Teritorialne obrambe se je uprl in orožja ni oddal. To je bilo izjemno in junaško dejanje. Kar nekaj štabov TO pa orožja ni hranilo v lastnih skladiščih, pod njihovim nadzorom, ampak je bilo v skladiščih Jugoslovanske armade. Mnogi med njimi so svoje orožje, strelivo in ostalo opremo, ki je bila kupljena s slovenskim denarjem, "na skrivaj in organizirano" jemali iz teh skladišč in tako prispevali k nastajanju slovenske obrambne moči.

Vse te izkušnje so spodbujale nastanek in nenehno krepitev Manevrske strukture narodne zaščite. Njeni pripadniki so na podlagi že takrat veljavne zakonodaje, torej v skladu s pravom in načeli pravne države, omogočili prehod Teritorialne obrambe nekdanje Socialistične republike Slovenije v novo organiziranost, v Teritorialno obrambo Slovenije pod novim vodstvom, ki je bilo odgovorno tedanjemu predsedstvu Slovenije. V tem procesu so sodelovali tako pripadniki Teritorialne obrambe kot tudi pripadniki milice in delavci takratnih organov za ljudsko obrambo in za notranje zadeve. Vse to sodelovanje, tako močno in široko vzpostavljeno v letu 1990, se je nadaljevalo tudi kasneje, najbolj učinkovito v naši vojni za Slovenijo. Pri tem sta sodelovali tako "zelena" – vojaška kot tudi "modra" – policijska komponenta. Potrebovali smo obe, kajti brez ene ali druge ne bi imeli takega obrambnega uspeha, kot smo ga imeli v letu 1991.

Letos, ob dvajsetletnici slovenske države, pa se spominjamo tudi reorganizacije Teritorialne obrambe same. Republika Slovenija je z ustavnimi amandmaji septembra 1990 vzela ključna organizacijska dejanja v svoje roke. Z njimi in s kasnejšo zakonodajo je uredila služenje vojaškega roka in organizacijo republiškega štaba Teritorialne obrambe in do konca leta 1990 reorganizirala njeno celotno strukturo. Namesto prejšnjih trinajstih je bilo oblikovano sedem pokrajin. Prav je, da jih danes, ob tej obletnici, naštejem:

• Dolenjska
• Gorenjska
• Južnoprimorska
• Severnoprimorska
• Ljubljanska
• Vzhodnoštajerska
• Zahodnoštajerska

Pokrajinski štabi so delovali s svojimi podrejenimi in območnimi poveljstvi ter z vojnimi enotami Teritorialne obrambe. Ta nova organizacija je močno pospešila in bolje organizirala oborožene priprave in samo osamosvojitveno vojno.

Pravilnost vseh teh odločitev, njihovo primernost in učinkovitost so dokazali uspehi in končna zmaga v letu 1991. Zato je prav in zato sem še posebej zadovoljen, da so območna poveljstva Teritorialne obrambe, ki so neposredno poveljevala številnim vojnim enotam TO v vojnih aktivnostih, včeraj iz rok ministrice za obrambo prejela bojne prapore.

Hranite in nosite jih s ponosom !

Ko ob današnji svečani priložnosti govorimo o preteklosti, je prav, da se posebej spomnimo dogodkov pred dvajsetimi leti v Pekrah pri Mariboru, kjer se je ravno na današnji dan začelo usposabljanje prvih slovenskih nabornikov. Danes so tu, na tej slovesnosti, z nami tudi takratni vojaki in njihovi častniki, ki so svoj vojaški rok prvič služili v slovenski Teritorialni obrambi, ki je bila takrat že prava slovenska vojska. Njihovo usposabljanje v Pekrah in na Igu je bila bistvena prvina priprav na osamosvojitev in, kot so pokazali kasnejši dogodki, pomembno zagotovilo naše skupne obrambne moči in državne suverenosti.

Čez nekaj dni se bomo na posebni slovesnosti spomnili dvajsetletnice hude zaostritve, ki jo je povzročila jugoslovanska vojska s svojim pritiskom na šolski center v Pekrah. Ta zaostritev je že opozorila na neizbežnost vojne, morebiti pa je bila tudi že resnični začetek vojne za Slovenijo. In prav v tistem času se je v obrambi centra v Pekrah pokazala odločnost in moralna moč ne le oborožene sile, ampak vse družbe in celotnega naroda. Moralna in mobilizacijska moč slovenske civilne družbe je bila v tistem času izjemna. Iz mirnih zborovanj, ki so postajala vse bolj množična, se je v Pekrah pokazala izjemna odločnost. Padla je žal tudi prva civilna žrtev v procesu osamosvajanja. To niso bili več "dogodki", to je bil upor civilne družbe proti tuji, odtujeni vojaški sili. Tudi zaradi tega odločnega upora moramo biti danes, ob prazniku naše vojske, ponosni. Zavedati se moramo, kako tesno je bila naša vojska v svojem nastajanju povezana z našimi ljudmi, z našo skupnostjo, in da so prav naša vojska in vse naše obrambne sile jedro naše državne samostojnosti, naše suverenosti in s tem tudi zagotovilo varnosti naše skupnosti.

Danes se moramo tega zavedati in razumeti trajni pomen tega zgodovinskega izročila. Obrambne sile Republike Slovenije so namenjene nacionalni obrambi in varovanju mednarodnega miru. Vselej moramo imeti v mislih oboje. V tem trenutku smo sicer pod tako velikim vtisom naših angažmajev v mednarodnih operacijah, da morebiti ta dvojna vloga ni dovolj prepoznavna. Toda vsi mi, ki imamo naloge in odgovornosti v obrambnem sistemu, zelo dobro vemo, da moramo imeti in razvijati obe razsežnosti.

O tem nas prepričuje ves razvoj Slovenske vojske. Naša vojska je v dvajsetih letih po osamosvojitvi doživela velike spremembe. Sprememb je bilo veliko in dogodile so se v kratkem času, ki so ga opredeljevale, najprej, velika vojna v naši bližini, na Balkanu, in kasneje, velike spremembe v strukturi celotne evropske in svetovne varnosti. Iz naborniške vojske 76.000 mož je postopoma, vendar v kratkem obdobju, nastala profesionalna vojska, spreminjala se je organizacija in sistem poveljevanja, povečevala se je vključenost naše vojske v mednarodne operacije. Ta proces spreminjanja in profesionalizacije je močno napredoval, vendar še ni povsem zaključen.

Pred sedmimi leti je naša država vstopila v obrambno vojaško zvezo NATO, ki danes odločilno opredeljuje naš obrambni položaj in je pomemben del naše mednarodne identitete. Kot država članica organizacije NATO smo prevzeli pomembne politične in pravne obveznosti. Te obveznosti povečujejo našo vojaško prisotnost v tujini v raznovrstnih operacijah. Naša naloga je, da vsako tako udeležbo skrbno premislimo, da zagotovimo potrebno specializacijo in koncentracijo naše vojaške prisotnosti v tujini in zlasti, da zagotovimo njeno polno skladnost z načeli in pravili Ustanovne listine Organizacije združenih narodov in z mednarodnim pravom. Takšno prisotnost danes imamo. Prihodnost mednarodne varnosti pa je negotova in pojavljale se bodo nove potrebe. Zato je še toliko bolj nujno, da pri oblikovanju mednarodnega varnostnega sistema aktivno sodelujemo, naše mednarodno angažiranje pa vodimo strogo v skladu z mednarodnim pravom. Nobena tema ne sme biti za nas prevelika in nobena obveznost mednarodnega prava pretežka. Samo tako bomo zagotovili, da bo Slovenska vojska še naprej pomemben in učinkovit instrument naše zunanje politike in naše mednarodne varnosti.

Danes živimo v srečnih okoliščinah, ko nam ni treba skrbeti za premagovanje nevarnosti, ki bi se dogajale na naših mejah ali nekje blizu nas. To je dobro. Ampak ne moremo biti nikoli prepričani, da bo tako ostalo za vselej. Zato moramo biti usposobljeni za našo obrambo in zato moramo storiti čim več. Sam se zavzemam za to, da bi bilo razumevanje naše splošne kulture dovolj široko, da bi razumeli, da je varnostna kultura del te naše splošne kulture, da ne gre za nekakšno tehnično specialnost, ampak za našo skupno identiteto. Ne smemo dovoliti, da bi se ena naših pomembnih značilnosti, naša samoobrambna kultura, ki se je v zgodovinsko usodnih trenutkih večkrat manifestirala, kakorkoli zmanjšala ali da bi celo zamrla. Ne pozabimo: Slovenci smo se v bolj oddaljeni zgodovini že znašli premalo pripravljeni na začetku vojaškega spopada. Danes, ko imamo lastno, in poudarjam, odlično vojsko, pa moramo biti usposobljeni za vse potencialne izzive. Moje opozarjanje na nujnost graditve strateške rezerve kakor tudi na povečan obseg prostovoljnega služenja v Slovenski vojski je namenjeno temu.

Obe temeljni kvaliteti naše vojske – profesionalizem, ki ga zahtevata sodobni čas in varovanje mednarodnega miru, in povezanost z družbo, ki jo zahteva temeljna obrambna funkcija vojske – sta usodno odvisni od človeškega dejavnika. Tako je bilo vselej, tako je danes in tako bo tudi v prihodnje. Zato tudi ob tej pomembni obletnici ponovno poudarjam pomen skrbi za kadrovsko graditev Slovenske vojske. Bolje moramo skrbeti za etičnost slehernega pripadnika vojske, na vseh ravneh, od temeljnih do najvišjih, za dobre medosebne odnose, za krepitev tovarištva in spoštovanja osebnosti in dostojanstva slehernega pripadnika in sleherne pripadnice Slovenske vojske. V Slovenski vojski ne sme biti mesta za egoistični elitizem, grožnje, nespoštovanje zakonodaje ali druge neprimerne pojave. Vsi takšni pojavi so vselej vir nestabilnosti. Pritožbe, obtožbe in ugovore posameznikov je treba obravnavati resno in reševati celovito, na kraju, kjer problem nastane. Pomanjkljivo reševanje posamičnih problemov vodi do napetosti in nujnosti kolektivnega reševanja, kar za vojaško organizacijo ni dobro. V središču naše pozornosti mora biti vselej človek in vojak, kajti samo tako bo nastajala potrebna trdnost in samo tako lahko pričakujemo resničen in popoln napredek.

Naši najpomembnejši viri moči so ljudje, ki znajo ravnati s sodobnimi tehničnimi sredstvi, ki razumejo in znajo ukrepati v vsakem položaju, ljudje, ki razumejo družbene razmere in tudi trenutke, ko je družba v težavah in ko so vrednote, ki jih goji Slovenska vojska, ne samo vrednote vojske, ampak tudi dejavnik naše skupne družbene kohezivnosti.

Ob vsem, kar smo spoznali v minulih 20-ih letih, ob vsem kar vidimo v svetu danes, ob vsem, kar je zapisano v naših strateških dokumentih, danes lahko že z gotovostjo ponovim – vemo, kakšno vojsko si zasluži Slovenija. To prav gotovo ni ekspedicijska vojska, pač pa visoko motivirana, premična in prilagodljiva oborožena sila, z vsemi pozitivnimi lastnostmi, ki so potrebne v ekspedicijskem bojevanju. Hkrati pa mora imeti zmogljivosti, lastnosti in sposobnosti, domoljubje in povezanost z domačim družbenim okoljem, lastnosti, ki se lahko v ustreznem času aktivirajo za sleherne potrebe obrambe doma, kar se danes kaže zlasti v primerih naravnih nesreč. Zato moramo imeti sposobnost učinkovitega popolnjevanja poklicne in pogodbene sestave ter obvezne rezerve, če bo uvedena.

Le takšna, kompletna in s široko družbo povezana vojska, bo sposobna izvajati vojaško obrambo lastnega prostora, lahko bo vojaško prispevala k mednarodnemu miru, varnosti in stabilnosti, sodelovala v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter nudila podporo drugim državnim organom in organizacijam. Skratka, obrambne sile naj bodo takšne, da bodo v primeru ogrožanja naše nacionalne varnosti uresničile vsa pričakovanja državljank in državljanov.

Spoštovane pripadnice in pripadniki Slovenske vojske in Ministrstva za obrambo, spoštovani gostje,

zavedam se, da je celoten obrambni sistem v zadnjih nekaj letih deloval zaradi pomanjkanja finančnih virov v težjih pogojih kot je to bilo v času konjunkture. Na to sem večkrat zavzeto opozarjal. Slovenska vojska je realizirala mojo usmeritev "z manj narediti enako ali več". Za to smo Slovenski vojski vsi hvaležni. To je bila zahtevna naloga in njeno zahtevnost kot vaš vrhovni poveljnik dobro razumem. Danes pa želim posebej izreči priznanje vsem, ki ste v teh zahtevnih pogojih razvijali pomembne naloge naše vojske. Hkrati se moramo vselej kritično ozirati k sebi in se spraševati, kaj smo zmožni in dolžni storiti bolje. Moje kritične misli, ki ste jih slišali, so usmerjene v aktivnosti, ki ne zahtevajo finančnih sredstev, ampak zahtevajo razumevanje vseh, ki sedite tu pred mano. Skupaj smo močnejši, skupaj smo sposobni oblikovati vojsko, ki jo zahteva naš čas in številne spremembe, ki jih čas prinaša.

Naj ne bo dvoma: Slovenija ima vojsko, na katero je ponosna in na katero je lahko ponosna, vojsko, ki ima odlične dosežke, ki razume izzive našega časa in se usposablja zato, da bo na vse izzive vselej uspešno odgovorila!

Prav zato sem se odločil, da ob 20. obletnici osamosvojitve odlikujem Slovensko vojsko z Zlatim redom za zasluge. To naj bo zahvala vsem vam, ki ste danes tukaj, vsem zaposlenim v Slovenski vojski in vsem tistim, ki so služili v Slovenski vojski od leta 1991. Ob tem se s posebnim spoštovanjem spominjamo tistih pripadnikov, ki so svoja življenja izgubili v osamosvojitveni vojni, in vseh, ki so za vedno odšli iz vrst Slovenske vojske.

Hvala vam!

Moje zahvale in moje čestitke ob dnevu Slovenske vojske so namenjene vsem, tako tistim na mednarodnih misijah kot tistim, ki v primeru naravnih nesreč ukrepajo doma, in tistim, ki se skrbno usposabljajo za naloge nacionalne obrambe. Moje čestitke gredo tudi pripadnicam in pripadnikom pogodbene rezerve in tistim, ki so prostovoljno služili v Slovenski vojski. Enako velja tudi za zaposlene v Ministrstvu za obrambo, ki vsakodnevno sodelujete s pripadniki Slovenske vojske in skrbite za njihovo nemoteno delovanje. Skupna prizadevanja ustvarjajo našo skupno obrambno moč. In to naj nas vodi še naprej.

Naj živi Slovenska vojska!
Naj živi naša domovina, naša Slovenija!