archived page

Slavnostni govor predsednika ob 20. obletnici pekrskih dogodkov

Maribor, 21.5.2011  |  govor


Slavnostni govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na slovesnosti ob 20. obletnici pekrskih dogodkov
Maribor, 21. maj 2011


Spoštovane državljanke in državljani Republike Slovenije,
drage Mariborčanke in Mariborčani,
spoštovani visoki gostje,

Predsednik republike dr. Danilo Türk se je udeležil slovesnosti ob 20. obletnici pekrskih dogodkov (foto: Tamino Petelinšek/STA)dovolite mi, da na začetku posebej pozdravim vse tiste, ki ste bili udeleženi v uporu zoper vojaško silo Jugoslovanske armade tu, v Pekrah. Pozdravljam tudi prvo generacijo vojakov - nabornikov in častnike, ki so služili svoj vojaški rok v Teritorialni obrambi in še danes s ponosom nosijo "enko" na svojih uniformah.

Lep in prijazen pozdrav velja vsem veterankam in veteranom, pripadnicam in pripadnikom Slovenske vojske in Policije ter vsem, ki ste se odzvali ter s svojo prisotnostjo danes počastili pomen pekrskega upora.

Danes smo se zbrali v Pekrah, da bi skupaj počastili pomemben dan. Tu, v Pekrah, se je pred dvajsetimi leti pred očmi vse Slovenije odvijala prava drama, ki je bila tudi uvertura vojne za Slovenijo. Vsa Slovenija je takrat videla odločnost in premišljenost Teritorialne obrambe, njenega učnega centra v Pekrah, njenih vojakov in častnikov. Videli smo moč pritiska jugoslovanske vojske, njen avanturizem in njeno nespoštovanje odločitev slovenskega naroda. Ves ta pritisk in vsa ta vojaška sila sta tu, v Pekrah in v Mariboru, doživela svoj prvi in pomemben poraz.

Predvsem pa se je v tistih težkih dneh vsa Slovenija prepričala o tem, kakšno moč predstavlja civilna družba, motivirana z domoljubjem in voljo po svobodi. Prav ta volja je tu, v Pekrah in Mariboru, dala Sloveniji našo prvo zmago. V zgodovini vsakega naroda in vsake države so dejanja, ki budijo spomin in ki navdihujejo. V vsakem izmed nas, ki smo tu prisotni, in tudi vseh državljankah in državljanih Slovenije ostaja želja ohraniti spoštljiv spomin na dvajseto obletnico samostojnosti in na dogodke tistega časa. In med vsemi temi dogodki imajo dogodki v Pekrah posebno mesto.

Hkrati pa moramo vedeti, da je v našo državno suverenost vgrajena dolga zgodovina. Prehojena pot je bila dolga in naporna, zlasti v tistih časih, ko je bilo treba vzpostavljati ozemeljsko podlago naše državnosti, kajti brez ustreznega ozemlja ni uspešne države. Naš spomin zato danes sega daleč nazaj, v čas generala Maistra in njegovih borcev ter bojev za severno mejo. V tistem času so bile prav v teh krajih, v Mariboru in na Štajerskem in Koroškem, vzpostavljene potrebne ozemeljske podlage, na katerih je bila v naslednjih desetletjih mogoča končna sklenitev slovenskega nacionalnega ozemlja, s tem pa tudi prostor za ustanovitev lastne države.

Kasneje se je težišče boja preneslo drugam. Pojav fašistične ideologije v dvajsetih letih minulega stoletja, čas nastanka in rasti fašizma, italijanska raznarodovalna politika na Primorskem – vse to je bilo grožnja slovenskemu narodu v celoti in vse to je dobilo odgovor v krepitvi uporništva slovenskega naroda. Njegov najmočnejši in zgodnji izraz je bil nastanek revolucionarne organizacije TIGR. Uporni duh in neustrašnost Tigrovcev sta zaznamovala vso kasnejšo zgodovino upora slovenskega naroda.

Tako fašizem kot nacizem sta predstavljala eksistenčno grožnjo za slovenski narod in sta se najbolj agresivno izrazila med drugo svetovno vojno prav na robovih slovenskega narodnega prostora. Raznarodovalni pritisk Madžarov v Prekmurju, zlasti pa Nemcev na Štajerskem, je bil še posebno močan. Najbolj jasno se je izrazil v Hitlerjevi zahtevi, izrečeni prav v Mariboru leta 1941: "Naredite mi to deželo spet nemško". Zato lahko razumemo, da je prav v Mariboru, v Volkmerjevem prehodu, prišlo do prve odločne uporniške akcije proti nacistični okupaciji na Slovenskem.

Predsednik republike dr. Danilo Türk se je udeležil slovesnosti ob 20. obletnici pekrskih dogodkov (foto: Tamino Petelinšek/STA)Kot mnogi evropski narodi smo se tudi Slovenci znašli v vrtincu II. svetovne vojne. Prav v njej smo izbojevali naše današnje državno ozemlje. Partizanska vojska je ob koncu vojne stala na vseh mejnikih slovenskega narodnega ozemlja. Z narodnoosvobodilnim bojem pa smo se v tistem času postavili tudi na pravično in zmagovito stran. Bili smo član velike antihitlerjevske koalicije Združenih narodov.

Slovenski partizani so bili v tem boju prava, slovenska narodna vojska. Žal pa je ob koncu II. svetovne vojne, tudi zaradi obsežnih zaključnih vojaških operacij na našem ozemlju, ta, slovenska vojska, na podlagi povelja Vrhovnega štaba Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije prenehala obstajati. Bila je vključena v jugoslovansko armado in na ta način praktično ukinjena.

Nastala je praznina, vse do leta 1968, ko je bila ustanovljena Teritorialna obramba. Za Teritorialno obrambo lahko ponovno zatrdim, da je bila v celoti zgodba o domoljubju in uspehu. Njena uspešnost je rezultat truda vseh udeležencev v teritorialni obrambi, ki so ne samo razmišljali, ampak tudi delovali v smeri Teritorialne obrambe kot slovenske narodne vojske. Ta uspešnost se je dokončno udejanjila ravno v letih 1990 in 1991, ko so bili izkušeni pripadniki Teritorialne obrambe okostje Manevrske strukture narodne zaščite, kasneje pa jedro novooblikovanih poveljstev in enot Teritorialne obrambe. Teritorialna obramba je bila že v polni meri slovenska narodna vojska.

Prav je, da se tudi danes spomnimo leta 1990 ter dogodkov tistega časa, ovir in nevarnosti iz časov pred osamosvojitvijo. Prav je, da se spomnimo poskusa razorožitve Teritorialne obrambe. To je bila ena najtežjih preizkušenj takratne nove, demokratične oblasti. Vendar so bile tudi ta in druge težke preizkušnje tistega časa uspešno premagane.

Izkušnje v letu 1990 so vzpodbujale nastanek in krepitev Manevrske strukture narodne zaščite. Njeni pripadniki so na podlagi že takrat veljavne zakonodaje, torej v skladu s pravom in po načelih pravne države, omogočili prehod Teritorialne obrambe iz nekdanje Socialistične republike Slovenije v novo organiziranost, v Teritorialno obrambo Slovenije pod novim vodstvom, pod povsem slovenskim vodstvom.

To je bil težak proces. Ponovno želim poudariti: v tem procesu so sodelovali pripadniki Teritorialne obrambe, pa tudi pripadniki milice in takratnih organov za ljudsko obrambo in organov za notranje zadeve. Pri tem sta sodelovali tako "zelena" – vojaška – kot tudi "modra" – policijska komponenta. Potrebovali smo obe – brez ene ali druge ne bi imeli takšnega obrambnega uspeha, kot smo ga imeli naposled v letu 1991.

Predsednik republike dr. Danilo Türk se je udeležil slovesnosti ob 20. obletnici pekrskih dogodkov (foto: Tamino Petelinšek/STA)Ko govorimo o procesu oblikovanja slovenske vojaške oborožene sile, ne smemo mimo ustavnih amandmajev, sprejetih septembra 1990. Določali so, da republika Slovenija sama, z lastnim zakonom, ureja služenje vojaškega roka in tudi druga vprašanja vojaške obveznosti in da sama ureja Teritorialno obrambo.

In tako smo tu, v Pekrah. Vse to, ves ta razvoj je omogočil aktivno delo za dokončno oblikovanje slovenske oborožene sile. V zapletenih mednarodnih in tudi domačih političnih razmerah so bile opravljene zahtevne naloge, ki so omogočile ustanovitev dveh učnih centrov Teritorialne obrambe, in sicer tu, v Pekrah pri Mariboru, in na Igu pri Ljubljani. Te ustanovitve niso prišle same od sebe, zahtevale so pripravljalno delo, na katerega se danes spominjamo. Ustanovljene so bile vse potrebne vojaške evidence in materialni pogoji, ki so omogočili začetek usposabljanja prvih slovenskih nabornikov – vojakov v slovenski Teritorialni obrambi. In 15. maja 1991 se je usposabljanje tudi uspešno začelo. Danes lahko trdimo: usposabljanje v slovenski Teritorialni obrambi, v obeh učnih centrih, je bila bistvena prvina priprav na osamosvojitev in, kot so pokazali kasnejši dogodki, pomembno zagotovilo naše skupne obrambne moči in državne suverenosti.

Posebej pa želim danes poudariti še eno od pomembnih značilnosti tega usposabljanja, to je uporabo slovenskega jezika. Res je, da je bil slovenski poveljevalni jezik v rabi v Teritorialni obrambi že prej. Že leta 1969 se je začel pripravljati slovar slovenskih vojaških povelj, ki se je zaključil z izdajo Slovenskega vojaškega slovarja. Vendar pa so bili v pripravah na začetek usposabljanja v slovenski Teritorialni obrambi v letu 1991 pripravljeni številni dodatni priročniki, navodila, strokovna in ostala potrebna literatura v slovenščini. Danes želim izreči zahvalo tudi vsem tistim, ki so sodelovali v teh pripravah in na ta način omogočili uspešen začetek usposabljanja in urjenja.

Danes, tako kot v tistih "vročih dneh", vemo, da sta JLA in beograjska politika ves čas pozorno spremljala dogodke v Sloveniji. Z javno izrečenimi zahtevami in grožnjami, češ, predajte nabornike enotam JLA, izročite naborno dokumentacijo, je stopnjevala pritisk in tako je prišlo do hude zaostritve. JLA je poskušala nadzorovati dogodke v samem učnem centru v Pekrah tudi fizično, tudi s svojimi vojaki izvidniki. Enote Teritorialne obrambe, ki so varovale učni center, so zajele dva izvidnika JLA in tako je 23. maja prišlo do velike napetosti. Čeprav sta bila oba izvidnika izpuščena, je JLA kljub temu z oklepnimi vozili obkolila center in zahtevala izročitev enote, ki je priprla ta dva izvidnika. Začela se je drama, ki je bila prava uvertura v slovensko osamosvojitveno vojno.

Ta pritisk, te grožnje in uporaba vojaške sile pa so sprožili predvsem upor. Tiha in pritajevana jeza, ki je že nekaj časa tlela v ljudeh, je ob izzivanju jugoslovanske vojske udarila na dan z vso svojo silovitostjo – NIHČE NAM NE BO PREPREČIL TEGA, ZA KAR SMO SE ODLOČILI NA PLEBISCITU, PA ČEPRAV IMA ZA SABO ŠE TAKŠNO VOJAŠKO SILO! To je bila misel in volja ljudi. S to voljo in s tem sporočilom so množice ljudi iz Peker, Radvanja in iz vsega Maribora stopile v prve bojne vrste, blokirale oklepnike jugoslovanske vojske in onemogočile njene načrte. Takrat je bila tu, v Pekrah, dosežena naša prva skupna zmaga, ki jo slavimo danes, ki jo cenimo in ki je za vselej zapisana v zgodovini nastanka naše suverene in samostojne države Slovenije.

Danes so dogodki, ki so spremljali to zaostritev, dobro znani in tudi v marsikaterem pogledu že zapisani. Znana je vloga takratnega izvršnega sveta ter skupščine občine Maribor in njene predsednice, Magdalene Tovornik, znana so pogajanja ter ugrabitev polkovnika Vladimirja Miloševića in stotnika Milka Ozmeca, znana je odločilna vloga vpoklicanih pripadnikov rezervne sestave Teritorialne obrambe, znana je vloga milice, organov za ljudsko obrambo, organov za notranje zadeve, vključno z varnostno-informativno službo, gasilcev in civilne zaščite, zdravstvenih ustanov ter nevladnih organizacij. Znana je neizmerljiva vloga novinarjev in medijev, ki so vse, kar se je dogajalo, v sliki in besedi ponesli v slovenske domove in v svet. V najbolj kritičnih trenutkih so s svojimi obvestili in pozivi zagotovili prisotnost vedno večjega števila ljudi pred učnim centrom v Pekrah in v Mariboru ter s tem povečali možnosti za uspeh.

Predsednik republike dr. Danilo Türk se je udeležil slovesnosti ob 20. obletnici pekrskih dogodkov (foto: Tamino Petelinšek/STA)Vse našteto je kazalo na neizbežnost spopada z JLA, vendar pa tudi na odločnost slovenskega naroda z orožjem braniti na plebiscitu sprejeto odločitev. In takrat se je v obrambi učnega centra v Pekrah izrazila ne samo odločnost, ampak tudi izjemna moralna moč – ne le moč obrambne sile, ampak celotne družbe in vsega naroda. Moralna in mobilizacijska moč civilne družbe je bila izjemna. V Pekrah se je ta moč manifestirala v odločnosti. Ljudje so bili pripravljeni za zaščito svojih idealov in vrednot tvegati tudi svoja življenja. Padla je tudi prva civilna žrtev v procesu osamosvajanja – Josef Šimčik iz Maribora.

Zato, ko govorimo o učnem centru Pekre, njegovi obkolitvi, o zahtevah JLA, naj predamo naborno dokumentacijo in nabornike, tega ne moremo preprosto imenovati samo in zgolj z izrazom "pekrski dogodki". Govorimo namreč o uspešnem uporu civilne družbe zoper oboroženo silo, s katerim so občani Maribora pokazali svoj državljanski pogum.

Spoštovane udeleženke in udeleženci današnje svečanosti,

danes želim izreči iskreno zahvalo vsem braniteljem Peker ter vsem, ki ste na kakršenkoli način pripomogli k pomembni prvi zmagi nad JLA. Zahvaljujem se tako tistim, ki so se borili z orožjem v roki, kot tistim, ki so se goloroki zoperstavili oklepu in orožju. To je bilo junaško dejanje, ki je bilo zgled vsem, ki jim domovina in ljubezen do nje pomenita najvišjo vrednoto.

Danes se za domovino ni treba boriti z orožjem, ampak z znanjem, samozavestjo in pametjo. Prizadevajmo si torej za boljšo družbo, za boljšo domovino, za boljši svet. Pogumno moramo sprejeti prave odločitve, gojiti prijateljstvo in dobro sosedstvo ter se uveljaviti v Evropi kot eden uglednih, modrih in dostojanstvenih narodov. Bili smo sposobni velikih dejanj in tudi danes moramo zbrati potrebno sposobnost in odločnost. Verjamem, da vse to zmoremo, in zaupam, da tako bo, in zato gledam v našo prihodnost s samozavestjo in zaupanjem.

Naj živi naša domovina, naša Slovenija. Naj živi naša skupna privrženost naši domovini!
© 2008 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani  načrt strani