Nagovor predsednika na letni skupščini ELFA v Ljubljani

Ljubljana, 26.2.2010  |  govor

Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na letni skupščini ELFA v Ljubljani
Ljubljana, 26. februarja 2010


Hvala, predsedujoči g. prof. Kranjc, za to očarljivo predstavitev,
dekan Pravne fakultete Univerze v Ljubljani,
gospe in gospodje,

zelo me veseli, da sem tu, seveda pa sem tudi izjemno počaščen, da lahko nagovorim skupščino Evropskega združenja pravnih fakultet. Predsedujoči skupščine prof. Kranjc me je opozoril, da sem pred nekaj meseci na dolgo in široko razpredal o pomenu prava. Naj takoj preženem vaše strahove. Danes ne bom dolg in prav tako nimam nobenega namena, da bi vas dolgočasil z lastnimi pogledi na pomen prava v Sloveniji danes.

Kljub temu pa bi rad povedal nekaj besed o trenutnem pomenu pravnih študij v Evropi, kajti pravo se zelo pogosto dojema kot tehnična veda, ki se jo učijo "tehniki", ki jo poučujejo "tehniki", in ki jo prakticirajo "tehniki". Seveda pa je pravo veliko več kakor to. Pravo ni le zgolj tehnična veda; to nikoli ni bila in tudi nikoli ne bo.

To, kar pravne študije zahtevajo, je zelo pronicljivo in poglobljeno doumevanje družbe, njenega razvoja, njene zgodovine, njenih današnjih potreb in njenih pričakovanj za prihodnost. Pravo je izraz vsega, kar je dragoceno v neki družbi. Najdragocenejši rezultati družbenih interakcij dobijo v pravu dokončno obliko. Zato pravo ni zgolj normativni sistem in ne zgolj normativna veda. Je tudi sociologija, ker dejansko odseva družbeno stvarnost in jo trajno oblikuje.

Po drugi strani je pravo tudi filozofija. Izraža svetovni nazor, opredelitev dobre družbe. Na začetku 21. stoletja to lahko rečemo z gotovostjo, kajti veda o človekovih pravicah nam je zagotovila izhodišče, na podlagi katerega lahko pravniki in politiki ustvarjajo dobro družbo. Zato vemo, kaj je dobra družba, in kot pravniki, kot pravni strokovnjaki, smo ji dolžni dati svoj prispevek.

Pravo je tudi strategija, ker nam zagotavlja orodje, s katerim lahko spremenimo oziroma izboljšamo družbo. Seveda pa se mora pri tem zelo tesno naslanjati na svojo etično podlago, ki je, kakor vemo, že od nekdaj navdihovala pravno misel in pravne odnose.

Pomudimo se za trenutek pri Nikomahovi etiki, v kateri je Aristotel razložil, da je od človeške narave nespametno pričakovati vrline brez prizadevanja. Zakoni pripomorejo, da postane človeška narava dobra, človeška bitja pa krepostna. To je bilo sicer povedano že dolgo tega, vendar pa velja danes prav tako kakor tedaj, ko so bile te besede napisane.

Zato so etične usmeritve, zagotovljene pravu, še naprej pomembne. In vse to je bistveno za družbe na tej stopnji našega razvoja. Seveda sam kot predsednik Republike Slovenije ne morem govoriti v imenu vseh evropskih držav. Govorim pa lahko za Slovenijo. In lahko vam povem, da ni v Sloveniji nobene razprave, ki bi bila pomembnejša od razprave o razvoju našega pravnega sistema danes. Kamor koli pogledamo, vidimo potrebo po uveljavljanju obstoječe zakonodaje in zagotavljanju njene uporabe, pa tudi potrebo po njenem izboljšanju in zagotavljanju, da njena kakovost ustreza sedanjim potrebam družbe. Vsa pravna področja so danes izjemno pomembna.

V pravu obstajajo področja, ki so uveljavljena in zelo stara, vključno, na primer, s civilnim zakonikom, ki ima pri nas nekako dvestoletno tradicijo. Zelo smo ponosni, da smo imeli prve razlagalce civilnega zakonika, kakršen je bil v času avstrijskega cesarstva, kamor je Slovenija spadala na začetku 19. stoletja.

So pa še druga področja, ki so precej novejša in zahtevajo veliko ustvarjalnosti. Tako so na primer vse javno pravo, javna naročila, dostopnost državljanov do informacij in podobna področja – da ne govorimo o okoljski zakonodaji – ustvarila razpon družbenih odnosov, v katerem so novi izzivi odločilnega pomena ne le za pravni sistem, ampak tudi za kakovost našega družbenega razvoja kot celote.

Pravo je torej izjemno pomembno za naš nadaljnji razvoj, naša odgovornost kot predavateljev prava je velika. In ko govorimo o bolonjski reformi, moramo imeti v mislih prav to spoznanje. Bolonjska reforma je resna zadeva, ki zahteva zelo resen razmislek. Iz vašega aplavza, s katerim ste nagradili dekana, ko se je kritično ozrl po sedanjem načinu njenega izvajanja, sklepam, da vas navdajajo iste skrbi in kritično mnenje o sedanjem dogajanju in sedanji smeri, v katero se gibljejo te reforme. Današnje srečanje nam daje priložnost, da izrazimo svoja kritična stališča, da preučimo stanje in ponudimo priporočila za prihodnost. To je nujno.

Bologna je ime, ki vabi k različnim razmišljanjem. To je kraj z najstarejšo univerzo v Evropi, ustanovljeno leta 1088, torej pred več kot 900 leti. In pravo je bilo ena prvih akademskih ved na vsaki evropski univerzi. Naša odgovornost izhaja prav iz tega, da je pravo ena najstarejših akademskih ved univerzitetnega študija.

Seveda pa moramo vedeti, da je Bologna že od nekdaj kraj kritične misli in kritične presoje. In tudi to bi nas moralo po mojem mnenju navdihovati. Veliki kritični um 16. stoletja po imenu Ulrich von Hutten je živel v Bologni, ko je napisal svojo drugo knjigo znamenite satire z naslovom Pisma mračnjakov (Epistolae obscurorum virorum), v kateri se je kritično ozrl po okorelosti evropskih univerz tistega časa, namreč 16. stoletja. To stoletje je bilo seveda čas velikih družbenih in političnih sprememb v Evropi in univerzitetne razprave so bile del teh sprememb. Dejansko so bile med prvimi in tiste, ki so spodbudile nadaljnje spremembe.

Zanimivo je pogledati v besedilo (Pisma mračnjakov) iz leta 1516 in si ogledati, kdo si je tedaj v tej bitki stal nasproti. Na eni strani je bila skupina profesorjev, v glavnem teologov, ki so bili dogmatiki in so se upirali spremembam ter bili zelo formalistični. Na drugi strani pa je stala skupina profesorjev, ki so jih imenovali "pesnike in juriste". Zanimivo je, da so slednji spadali med kritike, med gibčne ume, med tiste, ki so se bojevali za resnične spremembe z obetom boljše prihodnosti. In tudi to bi moralo po mojem mnenju navdihovati juriste današnjega časa.

Naš dekan je prej omenil, da je bolonjska reforma danes razdelila študij na dve stopnji: na prvo stopnjo in na magisterij. In to me spominja na eno od pisem iz knjige Pisma mračnjakov, v katerem razpravljajo, kako imenovati osebo, ki je na poti, da postane magister. V latinščini je bil to seveda "magister", naziv, poseben akademski naziv v tistem času, pa je bil "magister noster". Razprava, ki je potekala med dogmatični učenjaki tistega časa, se je nanašala na to, kako imenovati človeka v letu, v katerem je postajal "magister noster", in ko še ni bil upravičen do uporabe tega naziva. Naj se imenuje "noster magistrandus" ali "magister nostrandus"? Kako poimenovati ta proces? Ali je bil v fazi "postajanja naš magister" ali pa v fazi "našega postajanja magister"? Čudovit primer jalovosti akademskih razprav, osredotočenih na status.

O imenih in organizaciji akademskega procesa se lahko vedno razpravlja, tudi jalovo. Danes prav tako ne bi bilo težko najti naše različice zadeve "magister nostrandus" proti "noster magistrandus". Seveda pa bi to izničilo namen razprave. Prepričan sem, da boste razpravljali o precej bolj plodnih temah. Ne pozabimo, da je pravo v zgodovini univerzitetnega študija v Evropi spadalo med kritične vede, zazrte v prihodnost. Pravo je bilo eden od študijev, ki so bili kritični ne le do obstoječega sistema, ampak tudi do porajajočih se sistemov, če niso zadostili zahtevam.

Najti pravo pot ni nikoli lahko in vem, da so konference, kakršna je današnja, potrebne prav zato, da najdemo pravo pot za prihodnost. Pri vašem delu vam želim veliko uspeha in poglobljeno izmenjavo mnenj, želim pa vam tudi koristno uporabo doslej pridobljenih izkušenj v bolonjskem procesu.

In ne pozabimo, da potrebuje evropski prostor, evropski intelektualni prostor, izobražene ljudi, in sicer veliko več izobraženih ljudi, kakor jih imamo danes, zlasti v našem delu Evrope, v njenem južnem delu. Evropska prihodnost potrebuje pronicljive pravne strokovnjake. Zato je vaša odgovornost velika. Vsi evropski politični in družbeni sloji bodo s pričakovanjem čakali na ugotovitve srečanj, kakršno je to, ki ga začenjate danes.

Želim vam veliko uspeha. Zelo rad bi videl ugotovitve vaših razmišljanj. Če boste pripravili poročilo ali kakšen drug dokument, ga bom z veseljem prebral. In če bomo imeli priložnost za ponovno srečanje čez leto dni ali kaj takega, si želim, da bomo lahko govorili o dosežkih ljubljanske konference.

Najlepša hvala.