Predsednik o otrokovih pravicah in zaščiti pred nasiljem
Ljubljana, 7.10.2009 | govor
Vaš brskalnik ne podpira javascripta ali flasha, zato si ne morete ogledati videov na tej spletni strani.
Vir: Televizija Slovenija
Govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na Mednarodni konferenci o otrokovih pravicah in zaščiti pred nasiljem
Ljubljana, 7. oktober 2009
Spoštovani predsednik državnega zbora,
spoštovana varuhinja,
spoštovani minister,
spoštovani komisar Hammarberg,
spoštovane udeleženke in udeleženci Mednarodne konference o otrokovih pravicah in zaščiti pred nasiljem, konference, ki sodi med najpomembnejše dogodke v Sloveniji v času predsedovanja Slovenije Odboru ministrov Sveta Evrope,
dovolite, da kot predsednik države izrazim izjemno zadovoljstvo nad dejstvom, da smo vprašanja zaščite otrokovih pravic ponovno postavili v središče zanimanja domače in mednarodne skupnosti.
Današnja konferenca je še en dogodek v nizu intenzivnih prizadevanj mednarodne skupnosti, ki je vse od leta 1924 s sprejetjem prve Deklaracije o pravicah otrok in druge Deklaracije leta 1959 ter zlasti s sprejetjem Konvencije o otrokovih pravicah leta 1989, storila zgodovinske korake k priznavanju prirojenega dostojanstva in enakih neodtujljivih pravic tudi otrokom.
Prav na osnovi enega od štirih temeljnih načel Konvencije o otrokovih pravicah, da so otrokove koristi temeljno vodilo za vsa ravnanja in vse odločitve v zvezi z otrokom, je mednarodna skupnost razvila dodatne mehanizme za zaščito otrok. S konvencijami ter pogodbami je zavezala države k ukrepanju ob pojavih zanemarjanja ter čustvenega, telesnega ali psihičnega nasilja nad otrokom.
Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo, da predstavlja fizično, telesno kaznovanje otrok kršitev otrokovih pravic, zaščitenih s Konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, najsi gre za kaznovanje v institucijah za mladoletne prestopnike, v šolah kakor tudi kaznovanje otrok znotraj družin.
Mednarodna skupnost je vselej posebej poudarjala, da je predvsem družina najprimernejše okolje za polno, skladno in varno odraščanje. V središču družine je otrok, brez katerega ni družine. Idealna družina je tista, v kateri je otrok deležen stalne pozornosti in ljubezni obeh roditeljev - očeta in matere. Razumeti pa moramo tudi številne druge primere: skupnost otroka z enim od roditeljev, s posvojiteljem ali drugo osebo, ki zanj skrbi in ki ima do otroka po zakonu starševske pravice in obveznosti. Najpomembneje je, da družine nudijo pogoje za zadovoljevanje otrokovih materialnih, čustvenih in psihosocialnih potreb, potreb po varnosti in ljubezni. In to skrb družine opravljajo s posebno pozornostjo in mnoge z izjemnimi napori, da bi, včasih tudi ob skromnih dohodkih v primerih brezposelnosti, nudile otrokom največ, kar je v njihovi moči.
Ob priznanju neodtujljive pravice in dolžnosti staršev pri vzgoji in varstvu otrok pa so potrebni dodatni mehanizmi države. Najprej zato, da bi nudili oporo, podporo družini in staršem pri izvajanju starševske vloge. Starši morajo biti čim tesneje povezani s šolo ali otroškim vrtcem in skupaj z vzgojitelji skrbeti za razvoj otrok. Pomoč države pa je potrebna tudi zato, da bi zaščitili otroke in mladostnike, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe. Posebej želim poudariti, da smo tudi v slovenski ustavi v 54. členu zapisali, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Hkrati pa je Ustava Republike Slovenije v 56. členu posebej poudarila, da uživajo otroci človekove pravice ter posebno varstvo in skrb v skladu s svojo starostjo in zrelostjo: varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem.
Imamo torej dovolj konvencijskih, ustavnih in zakonskih podlag za učinkovito zaščito otrok pred vsemi oblikami nasilja in nehumanega ravnanja, takojšnjo zaščito brez nepotrebnega odlašanja, brez nerazumno dolgih sodnih in upravnih postopkov, brez poseganja medijev v zasebnost otrok in njihovih družin. Pa vendar se oblike nedopustnega nasilja nad otroki še vedno dogajajo.
V Sloveniji pa nimamo dovolj podatkov o pojavnosti in številu oblik nasilja nad otroki, najsi gre za nasilje v družinah, za medvrstniško nasilje ali oblike institucionalnega nasilja, za spolno nasilje, za oblike telesnega kaznovanja ali psihičnega nasilja nad otrokom. Vsekakor bi sistematičnemu zbiranju podatkov in raziskavam morali v Sloveniji nameniti več pozornosti in finančnih sredstev. Edini organ v Sloveniji, ki vodi uradno statistiko nasilja v družini, je policija. Eno redkih raziskav je v Sloveniji opravil Forum zoper telesno kaznovanje otroka pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije, ki ga vodi dr. Pavle Kornhauser. Po podatkih njihove raziskave je dobra tretjina otrok občasno telesno kaznovana, 51 odstotkov staršev nikoli ni telesno kaznovalo otroka, 35 odstotkov staršev se odzove na otrokov neuspeh z besednim poniževanjem in zaničevanjem. Podatki so pretresljivi. Tudi študije v nekaterih evropskih državah kažejo na to, da sta telesno kaznovanje in fizično nasilje nad otroki zelo pogosta.
Vendar naša odločenost, da se zoperstavimo vsem oblikam nasilja nad otroki, nikakor ne bo odvisna od statističnih podatkov. Vsak otrok, ki je deležen nasilja, ima pravico do zaščite. Želim namreč poudariti, da vsako nasilje krši otrokove pravice do človekovega dostojanstva in fizične integritete, krši pravice, ki otroku gredo po Evropski konvenciji o človekovih pravicah, Konvenciji o otrokovih pravicah, Ustavi Republike Slovenije in naši zakonodaji. Kaže na nemoč vzgojitelja, da bi znal poiskati druge poti in primernejše vzgojne metode in vzgojne ukrepe.
Nasilje povzroči telesne poškodbe, invalidnost, psihološke motnje, v nekaterih primerih celo smrt. Otroci, ki so bili podvrženi telesnemu kaznovanju, se bodo verjetno tudi sami v življenju zatekali k uporabi nasilja.
Prepričanje, da je telesno kaznovanje otrok legitimno za doseganje vzgojnih ciljev, je zmotno. Žal ostajata pretepanje in namerno poniževanje otrok splošno uporabna ter družbeno in pravno priznana praksa, tako v Sloveniji kakor tudi v večini držav članic Sveta Evrope. Temu nasprotuje tudi Svet Evrope, naša skupna, že šestdeset let stara vseevropska organizacija, z odmevno kampanjo zoper telesnemu kaznovanju otrok. Prizadeva si, da bi uresničil vizijo o celini brez telesne kazni, kajti udariti človeka je kaznivo dejanje – in tudi otroci so ljudje. Tej kampanji se je pridružila tudi Slovenija.
Leta 2006 je to postal globalen cilj. Generalni sekretar Združenih narodov je v svoji Študiji o nasilju nad otroki v okviru poročila, predloženega Generalni skupščini ZN, določil leto 2009 kot ciljni datum za dosego splošne prepovedi telesnega kaznovanja otrok. Evropa je na dobri poti do uresničitve tega cilja. V tretjini evropskih držav so z domačo zakonodajo prepovedali telesno kaznovanje otrok.
Zadovoljen sem, da bo Slovenija s sprejetjem novega Družinskega zakonika prepovedala telesno kaznovanje otroka. Ta prepoved ne bo zavezovala le staršev, temveč tudi druge osebe (rejnike, skrbnike) in državne institucije ali organe (vrtce, šole, krizne centre). To bo še en dodaten ukrep za uveljavitev zahteve Konvencije o otrokovih pravicah, po kateri morajo države z vsemi ustreznimi zakonodajnimi, upravnimi, družbenimi in vzgojnimi ukrepi otroka zavarovati pred vsemi oblikami telesnega ali duševnega nasilja, poškodbami ali zlorabami, zanemarjanjem ali malomarnim ravnanjem, trpinčenjem ali izkoriščanjem, vštevši spolne zlorabe, medtem ko je pod skrbništvom staršev, zakonitih skrbnikov ali katerekoli druge osebe, ki skrbi zanj. Omenjeni zakon bo skupaj z že sprejetim Zakonom o preprečevanju nasilja v družini ter Kazenskim zakonikom zaokrožil celovito skrb in namero države Slovenije, da s pravnimi sredstvi zaščiti otroka pred vsemi oblikami nasilja. Tudi z zakonodajo bomo jasno sporočili, kaj v družbi ni več sprejemljivo.
Zavedam se, da pravna sredstva nikakor ne bodo zadostovala, in priznavam, da ni moč vsega urediti z zakonom ali preprečiti s kaznovalno politiko. Za zmanjševanje in odpravo oblik nasilja nad otroki je pomembno tudi izobraževanje in osveščanje javnosti, medijev, staršev in skrbnikov o pravicah otrok.
Svoje pravice morajo poznati tudi otroci, ne le konvencijskih pravic, temveč tudi pravice, ki jim jih zagotavlja država na področju izobraževanja, zdravstva, socialne zaščite in na mnogih drugih področjih. Tovrstne vsebine morajo v še večji meri postati del izobraževanja mladih za demokratično državljanstvo, za aktivno participacijo v družbi. Ob tem moram s posebnim zadovoljstvom povedati, da smo v Sloveniji razvili izvirno obliko participacije mladih, otroške parlamente, ki že skoraj dvajset let predstavljajo obliko komunikacije mladih s svetom odraslih, sporočanja pogledov, mnenj in predlogov o vprašanjih, za katera sami ocenijo, da so pomembna. Nekajkrat so že govorili tudi o vprašanjih nasilja. Mladi, predstavniki otroških parlamentov iz cele Slovenije, ki so tudi udeleženci naše konference, nam bodo lahko sporočili svoja mnenja in ugotovitve. Prisluhnili jim bomo. In vedno bi moralo biti tako, da se ob obravnavanju vprašanj, ki zadevajo mlade, z njimi pogovorimo in skupno iščemo najboljše rešitve. Omogočiti jim namreč moramo, da bodo slišani in upoštevani ter da bodo sooblikovali odločitve.
Človek, ki pozna svoje pravice, se bo zanje lahko aktivno zavzemal in poiskal pota za njihovo uveljavitev. To spoznanje je bilo pomembno tudi pri odločitvi Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije, da v času predsedovanja Slovenije Svetu Evrope nadaljuje s projektom "Naše pravice" o izobraževanju o otrokovih pravicah v nekaterih državah jugovzhodne Evrope. O pomembnosti in uspešnosti tega projekta bodo na konferenci govorili tudi predstavniki omenjenih držav. Vendar menim, da bi več tovrstnih oblik izobraževanja otrok in mladostnikov o svojih pravicah potrebovali tudi v Sloveniji.
Kljub dobremu izobraževanju pa otrok ali mladostnik nima dovolj znanja in sposobnosti, da bi znal sam poiskati pota za rešitev svojih problemov, za uveljavitev svojih interesov in želja. Zato je toliko pomembnejša vloga staršev, učiteljev in svetovalnih delavcev, ki so najboljši zagovorniki otrokovih pravic. V primerih, ko svoje zagovorniške vloge starši ne morejo dovolj dobro opravljati ali pa pride do nasprotja ali navzkrižja med interesi otroka in ravnanji staršev, pa je prav, da se angažira varuh človekovih pravic. Taka intervencija daje možnost za okrepitev glasu otroka, za oporo otroku v izjemno zahtevnih postopkih pred sodnimi ali upravnimi organi. Pozdravljam prizadevanja za izpopolnitev te funkcije varuhinje za človekove pravice kakor tudi iskanje najboljših organizacijskih in pravnih rešitev na tem področju.
In naposled, še najpomembnejše: posebej bi rad izpostavil izjemno vlogo, ki jo že sedaj imajo nevladne organizacije, ki so razvile široko mrežo podpore in svetovanja otrokom in staršem. V mislih imam telefone za otroke in mladostnike, svetovalnice za otroke, mladostnike in starše, projekte boja proti nasilju, šole za starše, izobraževalne programe nenasilne komunikacije. Poleg nevladnih organizacij pa bi nujno morale tudi lokalne skupnosti nameniti še več pozornosti in tudi finančnih sredstev za prepoznavanje vzrokov in posledic nasilja nad otroki in razviti aktivnosti in učinkovitejše modele za njihovo preprečevanje.
V svetu je bilo od sprejetja Konvencije o otrokovih pravicah izvedenih veliko vsakovrstnih reform in sprejetih nešteto zakonov in drugih pravnih aktov. Prišlo je tudi do novih prerazporeditev sredstev v dobro otroka. Sprejetih je bilo mnogo nacionalnih akcijskih programov in resolucij. To je dobro.
Dobro pa bi bilo, da storimo več za njihovo uresničitev. Vsak izmed nas, v vlogi roditelja, skrbnika, sorodnika, soseda, učitelja ali vzgojitelja, delavca centra za socialno delo, sodnika, izvedenca ali novinarja ter mnogo drugih, ki odločajo o usodi otroka. In vsaka njihova ali naša odločitev mora biti v otrokovo korist.
Današnji konferenci želim uspešno delo, vsem generacijam otrok, ki prihajajo, pa prijazno mladost, ki jim bo omogočila najboljši telesni in duševni razvoj.