Srečanje bivših internirank, političnih zapornic in ukradenih otrok nekdanjih nacifašističnih taborišč in zaporov
Portorož, 14.9.2008 | govor
Predsednik republike dr. Danilo Türk se je udeležil proslave ob tradicionalnem srečanju bivših internirank, političnih zapornic in ukradenih otrok nekdanjih nacifašističnih taborišč in zaporov, kjer je imel pozdravni nagovor:
Pozdravni nagovor predsednika republike dr. Danila Türka na proslavi ob tradicionalnem srečanju bivših internirank, političnih zapornic in ukradenih otrok nekdanjih nacifašističnih taborišč in zaporov
Portorož, 14. september 2008
Spoštovane bivše interniranke,
spoštovane bivše zapornice,
sorodniki,
spoštovani visoki gostje,
spoštovani gospod Janez Stanovnik, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja,
V veliko čast si štejem, da ste me povabili, da spregovorim danes na tem pomembnem srečanju, ki je redno srečanje in ki je posvečeno spominu. 27. januarja 2005 sem stal ob strani generalnemu sekretarju Združenih narodov v veliki dvorani Generalne skupščine Organizacije združenih narodov v New Yorku, ko je bila sprejeta resolucija, s katero je bil 27. januar razglašen za Dan spomina na holokavst. Takrat smo se vsi v tisti veliki in svečani dvorani spominjali nečesa, kar se ne sme nikoli pozabiti. In vsem nam je bilo jasno, da 60 let po koncu 2. svetovne vojne, 60 let po osvoboditvi Auschwitza nikakor ni prepozno sprejeti dokument, s katerim se po vsem svetu razglaša ta datum za datum spomina. Nasprotno, 60 let in več, ki so minila od tistih težkih časov, je ravno pravi čas za to, da se zagotovi, da bo ta spomin ostal. Maja letos sem bil kot predsednik Republike Slovenije na obisku v Izraelu in sem obiskal muzej Yad Vashem. Tam sem prižgal spominski ogenj in povedali so mi, da se je Slovenija vključila v poseben izobraževalni program, ki bo ohranjal spomin na taborišča, na holokavst in na tisto grozovito obdobje. Slovenija ni med prvimi državami, ki se je v ta program vključila. Pomembno pa je, da se je vključila sedaj, tako da bo spomin ohranjen in da bo ostal.
V Sloveniji imamo številne razloge za to, da ta spomin ohranjamo. Ne samo v tem, da smo del sveta in da se moramo zavedati nesrečnih obdobij zgodovine tega sveta. Naša domovina je bila med 2. svetovno vojno še posebno močno prizadeta. In močno je bila prizadeta tudi s takimi grozodejstvi, kot je bilo pošiljanje ljudi v koncentracijska in druga taborišča. 63.000 ljudi je bilo iz Slovenije izseljenih v različna taborišča, v koncentracijska taborišča, kot so bila Ravensbrück, Auschwitz ali Mauthausen, pa tudi v delovna taborišča, ki niso bila enako grozovita, ampak niso veliko zaostajala po trdoti. V kolektivnem spominu slovenskega naroda so zato Auschwitz, Ravensbrück, Mauthausen pa tudi Rab, Gonars in številna druga taborišča.
Skoraj vsaka družina ima kakšen spomin na to. Dovolite mi zato, da v tem svojem govoru povem nekaj veliko bolj osebnega. Moja pokojna mati je štiri leta preživela v delovnem taborišču blizu Dresdna. Preživela je, ampak s seboj je prinesla kronično bolezen, kronični bronhitis. In celo življenje se je spominjala ukradene mladosti in uničenih možnosti za izobraževanje. Takih zgodb je veliko. Pokojna mati moje soproge je preživela več let v Gonarsu. Tukaj imam s seboj čepico, ki jo je nosila v taborišču in na kateri so različni znaki, ki so bili za njeno preživetje takrat pomembni, vključno s številko barake, v kateri so stanovali. In to ohranjamo v družini kot spomin, čeprav pokojna mati moje žene seveda tega spomina ne more obnavljati. Ampak prenašamo ga naprej in prenašali ga bomo še naprej.
Pomen spomina je velik in zaradi tega je prav, da ob priložnostih, kakršna je današnja, vemo, kako veliko in pomembno poslanstvo ima to srečanje. In prav je, da vemo, da so take priložnosti tudi dobro izhodišče, da se vprašamo vedno znova o razlogih, ki so privedli do tistih grozovitih trenutkov človeške zgodovine. Kako je bilo mogoče, da se je vse to zgodilo? V takih trenutkih ni mogoče mimo dejstva, da sta v 20. stoletju nastali dve zločinski ideologiji, ki sta povzročili 2. svetovno vojno in ki sta povzročili vse nadaljnje trpljenje – nacizem in fašizem. Mimo teh dveh ideologij ni mogoče, če se govori o spominu na tiste čase. Brez fašizma verjetno tudi nacizem ne bi uspel. Brez nacizma in fašizma ne bi bilo 2. svetovne vojne, ne bi bilo vseh grozodejstev, ki jih je vojna prinesla, ne bi bilo povojnega nasilja, ne bi bilo diktatur, ne bi bilo kršitev človekovih pravic, ki so označile 20. stoletje. To je bistven del resnice. In seveda moramo imeti ta bistven del resnice nenehno v mislih in nenehno se moramo k njemu vračati.
Ko govorim o resnici, pa ne mislim, da je resnica v enem samem dejstvu ali v eni sami zgodovinski okoliščini. Nacizem in fašizem, naj sta še tako pomembna dejavnika, naj sta še tako odločilna dejavnika grozodejstev 20. stoletja, nista bila edina in nista vsa resnica. Vse vidike resnice je treba spoznavati, vse vidike resnice je treba povedati. Vse o grozodejstvih 2. svetovne vojne, o hudodelstvih, ne glede na to, kdo so bili njihovi storilci, vse o povojnih pobojih in povojnih preseljevanjih. Tudi to, da je bilo po 2. svetovni vojni nasilno preseljenih z njihovih domov okrog 12 milijonov ljudi, pretežno Nemcev iz vzhodnoevropskih držav. Tudi tega ne smemo pozabiti in tudi to resnico moramo poznati. Prav tako moramo poznati poreklo in naravo nedemokratičnih potez, ki so se zgodile, nekatere že med 2. svetovno vojno, mnoge pa po 2. svetovni vojni in ki so izmaličile kulturno podobo in bivanje v zelo velikem delu Vzhodne Evrope. Tudi ta pojav ni obšel naše domovine. In tudi to je del resnice, del naše preteklosti, ki jo moramo poznati.
Pri razmišljanju o pomenu resnice ne smemo nikoli spregledati dejstva, da spoznavanje resnice zahteva resnost v etiki. Zahteva resnost v metodologiji preučevanja, saj brez vestne, metodološko zrele preučitve ni resnice. Zahteva tisto temeljno poštenost v obravnavanju resnice, ki omogoča, da se z njo lahko soočimo popolnoma in tako, kot je treba.
Vse to so teme, vse to so vprašanja, ki nam jih prikliče v spomin dogodek, kakršen je današnji. In kot sem dejal, ta dogodek je pomemben. Kajti spominjati se moramo težkih trenutkov, ki jih mi, naša generacija, nismo doživeli. Smo pa spoznavali njihove posledice, nekatere smo tudi občutili in želimo, da bi bil svet v prihodnje boljši in da ne bi ponavljal nekdanjih napak, zablod in tragedij.
In končno, vprašati se moramo, kakšne vrednote nam sporoča srečanje, kakršno je današnje. Eno med njimi sem že povedal, to je vrednota resnice. Mnoge druge so vselej z nami, kadar se srečujemo ob takih priložnostih. To je vrednota svobodoljubja. Ve, ki ste trpele za svobodo v taboriščih, v zaporih, veste, da svoboda ni brez cene. Da je svobodo treba plačati. In da si je treba za svobodo nenehno prizadevati. Prizadevati si je treba tudi za njeno ohranitev. Danes nismo soočeni z velikimi nevarnostmi, z velikimi ogrožanji svobode, kakršne je prineslo 20. stoletje. Živimo v srečnejšem času. Ampak svoboda ni nikoli popolnoma zagotovljena, če si zanjo ne prizadevamo v vseh trenutkih, ko je to potrebno in možno, v vsakem našem ravnanju, zlasti seveda na politični ravni. Naša svoboda je nekaj, kar imamo, kar je bilo izborjeno, kar je bilo utemeljeno in poglobljeno v vseh teh letih. Ampak to svobodo moramo znati ohranjati tudi za naprej. Tudi to je eno od sporočil današnjega srečanja.
Sporočila so tudi druga in veliko bi lahko še rekli o tem, kako so prav izkušnje, kakršne imate vi, pokazale trajno človeško vrednost etike, človeške solidarnosti, preživetja v težkih okoliščinah, medsebojne pomoči. In o vsem tem je prav govoriti in je treba govoriti. Zato sem še posebno zadovoljen, ker smo danes slišali, da se zgodovinski spomin na Ravensbrück in na druga taborišča ohranja v kompetentno napisani knjigi. V knjigi, ki presega jezikovne in etnične meje. Resnice, o katerih govorimo, so univerzalne. Izkušnje so morebiti naše specifične, ampak te izkušnje so del velike svetovne izkušnje. Prav je, da prispevamo k njenemu razumevanju, prav je, da spomin na to izkušnjo in na te dogodke ohranjamo in da gojimo resnico. In zelo dobro je, da imamo ljudi, ki so pripravljeni in sposobni kompetentno o tem pisati. To je velik dosežek. Čestitam vsem, ki ste sodelovali v tem projektu in želim, da bi bilo takih projektov še več.
Pred mano je veleposlanik Zvezne republike Nemčije govoril o pomenu te knjige, tega dogajanja in podobnih srečanj ne samo za vrednote in za resnico, ampak tudi za spravo. Mi smo na poti sprave. Nobenega pesimizma ni treba imeti v tem pogledu. Sprava se dogaja, sprava je v naših srcih že v veliki meri uresničena. Sprava je evropski in globalni proces, ne samo naš slovenski. Zato ne smemo biti pesimisti glede sprave. Vedeti pa moramo, da tudi pri spravi ne bo šlo brez dela, ne bo šlo brez prizadevanja, brez temeljite privrženosti resnici in vestnega, znanstveno utemeljenega kompetentnega dela, kakršnega danes med drugim slavimo ob tej priložnosti.
Zahvaljujem se vam za pozornost, zahvaljujem se, da ste me povabile, da sem lahko nekaj povedal, da ste me poslušale, in upam, da se bomo še videvali. Hvala.