Predsednik sprejel predstavnike humanitarnih organizacij

Ljubljana, 15.12.2009  |  govor

Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na sprejemu za predstavnike humanitarnih organizacij
Ljubljana, 15. december 2009


Spoštovani predstavniki humanitarnih organizacij,
spoštovani gospod minister,
gospe in gospodje,
dragi prostovoljci, dragi gostje,

današnje srečanje z vami bova oba s soprogo Barbaro namenila predvsem temu, da se zahvaliva za vaše delo, ki ste ga opravili v preteklosti in še posebej v letošnjem letu, ki je bilo za mnoge naše državljane zelo težko in zahtevno. Letošnje leto so zaznamovale gospodarska kriza in njene posledice, ki so nekatere skupine našega prebivalstva potisnile na sam rob preživetja in v mnoge osebne stiske. Te stiske so bile povezane z materialnim pomanjkanjem, ki je že poseglo v življenja družin in je poslabšalo položaj njihovih otrok.

Vlada je v zvezi s tem sprejela pomembne ukrepe, ki so pripomogli k izboljšanju življenjskih razmer, tako tistim, ki so izgubili zaposlitev, kakor tudi tistim, ki so se komaj preživljali. Socialni ukrepi vlade so bili dovolj hitri, pa tudi učinkoviti in prav je, da to danes ugotovimo. Pri oceni vseh teh ukrepov in dogodkov letošnjega leta pa mnogi pozabijo na nadvse pomembni nalogo in vlogo, ki so ju pri tem imele humanitarne organizacije in različne fundacije ter na izjemno velik potencial, ki ga vi predstavljate za reševanje vseh teh problemov danes in v prihodnje.

Z nevladnimi humanitarnimi organizacijami sem se v letošnjem letu večkrat srečal, ker sem se ves čas zavedal, da je njihovo delo nenadomestljivo in take vrste, da ga ni mogoče v celoti nadomestiti z državno regulativo in institucijami. Humanitarne organizacije so nosilke nekaterih pomembnih aktivnosti organiziranja različnih oblik pomoči, od distribucije prehrambnih paketov, razdeljevanja finančnih pomoči ob neurjih, nudenja svetovalne pomoči, pa tudi psihosocialnega povezovanja z namenom, da se vzpostavijo ustrezne socialne povezave z najbolj občutljivimi in ranljivimi skupinami prebivalstva.

Raven zahtevnosti teh nalog se povečuje in raven angažiranja humanitarnih organizacij in nevladnega sektorja je čedalje pomembnejša. Imamo zgodovino socialne države. Vprašanje pa je, ali so naše prakse in naše ustanove, ki so zgrajene v okviru te države, zadosti razvite in primerno prilagojene novim potrebam. Humanitarne organizacije so se v svoji vlogi pokazale kot učinkovita oblika, možnost in priložnost, ki pomembno dopolnjujejo sistem preventive in pomoči, ki ga zagotavlja in organizira država. Vaša prednost je predvsem v tem, da s svojo razvejano mrežo dobro in hitro zaznate probleme ter stiske posameznikov in družin v njihovem življenjskem okolju. Temu okolju ste zelo blizu, vaši prostovoljci so v stalnem stiku z ljudmi, imajo dobro in posebno občutljivost, ki omogoča, da se hitro in na pravi način odzovete na pomanjkanje ljudi in, poudaril bi, na stiske ljudi.

To so prednosti civilne družbe in posebej humanitarnih organizacij, ki za razliko od relativno togih državnih poti in načinov ugotavljanja upravičenosti do pomoči, učinkoviteje sledijo resničnemu stanju posameznikov in upravičenosti. Humanitarne organizacije ste razvile načelo diskrecijskega odločanja. Osnova temu načelu sta verodostojnost in zaupanje. Torej zaupanje, da boste delo opravili korektno, učinkovito in usmerili pomoč tja, kjer je potrebna. Bistveno pri vsem tem pa je, da ohranite dostojanstvo prejemnikov socialnih in humanitarnih pomoči. Tega načela ni mogoče preveč močno poudariti - ohranjanje dostojanstva prejemnikov pomoči, zagotavljanje te pomoči z ustreznim medsebojnim zaupanjem in graditev verodostojnosti pri vsem tem.

Moje letošnje pobude so šle predvsem v smeri, da bi skupaj z vami ustrezno senzibilizirali javnost, tudi gospodarske družbe, sindikate, banke in druge, da se neposredno vključijo v zagotavljanje materialnih pogojev za izboljšanje življenja ljudi v stiski. Občutek imam, da so te pobude padle na plodna tla, da gospodarske družbe vedno bolj razumejo svojo družbeno odgovornost, ne samo do kupcev ter njihovih izdelkov in storitev, do zaposlenih, do njihovega socialnega položaja, do počutja v podjetju, temveč tudi do okolja, v katerem gospodarske družbe delujejo. Gospodarstvo vedno več prispeva za delo humanitarnih organizacij in za izboljšanje socialnih razmer prebivalstva, ki živi na njihovem poslovnem območju. Ta družbena odgovornost bo v prihodnosti zanesljivo premosorazmerna z zaupanjem v vaše delo in vašo verodostojnost. Vendar smo na začetku poti in v prihodnjem letu nameravam nameniti vso energijo, ki jo imam na voljo, da poglobimo ta odnos, da ga razvijemo naprej. Kajti ta razvoj potrebujemo.

Posebej pa bi želel poudariti, da je vaša odlična posebnost in prednost ta, da ste svoje delo razdeljevanja pomoči, svetovanja osamljenim, vzpostavljanja socialne mreže, pa tudi povsem konkretno nalogo, ki je bila povezana z razdelitvijo pomoči ob neurjih, opravili prvovrstno, brez kakršnihkoli očitkov ali oporekanj. Izkazali ste se kot kompetentni nosilci teh nalog. Lahko rečem, da ste to delo opravili vrhunsko in kljub temu, da ste prostovoljci, profesionalno, dostojno, strokovno in z veliko mero smisla za diskrecijsko odločanje. To je pomembna vrednota in paradoks je, kot vedno, kadar kakšna stvar uspe, da se o njej ne ve dovolj. Prav je, da se drugo leto potrudimo, da bi se o vašem delu vedelo čim več.

Ob tem se mi postavlja tudi vprašanje, ali bi bili sposobni institucionalizirati to dejavnost bolje in ali bi takšna oblika uživala dovolj zaupanja in pozornosti.

Rad bi opozoril konkretno na nekatere splošno znane projekte, ki imajo dobro ime in svojo tradicijo, kot so na primer: "Lepo je deliti", "Peljimo jih na morje", "SOS", "TOM" in druge telefonske linije, "Klic dobrote", "Miklavžev koncert", "Starejši za starejše" in številni drugi dogodki, ki so se dogajali in ki se vsakodnevno vrstijo predvsem v decembru, "Rdeča žoga", "Pomagajmo preživeti", "Pomežik soncu", "Modra linija", aktivnosti na področju preprečevanja odvisnosti, preprečevanja nasilja nad ženskami in otroki, različne samoorganizirane skupine državljanov, ki neposredno pomagajo ostarelim ljudem na domu in še vrsta drugih aktivnosti. Vse to je vredno omeniti, vsaj kot primere. Naj se nihče ne čuti izključenega, ker mnogih akcij nisem posebej omenil. Vendar mislim, da je vsaj nekaj akcij treba omeniti kot primere dobre prakse, ki jo moramo še razvijati. Nekatere od teh idej so preživele desetletja, nekatere so nove in občutek imam, da čim več je novih, tem bolje.

Seštevek vseh teh aktivnosti pa je izjemno velik. Skoraj vse omenjeno delo je bilo opravljeno prostovoljno. Napak ni bilo veliko. Žal mi je, da ne razpolagam z metodologijo zajemanja podatkov, informacij in učinkov, ki tudi sicer pomembno vplivajo na višino bruto domačega proizvoda, četudi statistično niso celovito prikazani. Prepričan sem, da minister Svetlik enako kot jaz čuti to potrebo, da bi bil prav ta vidik našega razvojnega prizadevanja tudi bolje statistično izražen. To je velika potreba naše družbe in ne samo naše, to je potreba celotnega razvitega sveta. Imel sem priložnost na neki konferenci OECD o tem govoriti bolj temeljito in videl sem, kako veliko pozornosti se temu namenja v celotnem razvitem svetu. Mi imamo ravno tako naloge na tem področju in rad bi, da bi tudi na tem področju prihodnje leto napredovali, da bi bolje dojeli pomen humanitarnega prispevka k bruto družbenemu proizvodu. To je velika naloga prihodnosti..

Pri vsej tej dinamiki gre predvsem za dvoje: pridobiti vire oziroma darila v denarju in v storitvah, jih pravično razporediti in darovati pravim ljudem, s pravim namenom in na način, ki ne rani, ki ne razgali prejemnika. Vsi ti postopki so individualizirani. Izvajajo jih tisti posamezniki in organizacije v mrežni povezanosti, ki dobro poznajo razmere posameznikov, pa tudi njihovo upravičenost do pomoči.

Moje pobude v tem letu so šle v sodelovanju z vami tudi v smeri večjega mreženja in povezanosti humanitarnih organizacij, društev in fundacij z državnimi institucijami in predvsem s centri za socialno delo in upravnimi organi, ki regulirajo formalnopravne odnose ter status teh društev, kot tudi status uporabnika različnih oblik pomoči. Pokazalo se je, da je potrebno vzpostaviti uporabno in trdno mreženje ter obojestransko dopolnjevati podatkovno bazo upravičenosti, kot tudi način in sredstva nudenja pomoči, tako pomoči v socialni storitvi, kakor tudi pomoči materialne narave. Učinki v mrežnem prepletanju so večji, pa tudi bolj osmišljeni, iz te medsebojne povezanosti se rojeva nov način in nove priložnosti socialnega dela in izvajanja vsakršne oblike pomoči, v tesni povezanosti s prejemnikom te pomoči, v okolju, kjer ta živi in kjer nastajajo problemi. Prav tu, v tem mreženju se spet kaže izjemna pomembnost odnosa med državo in njenimi ustanovami, ustanovami vseh vrst in nevladnim sektorjem v vseh njegovih organizacijskih oblikah.

Spoštovani,

dovolite mi po tem, kar sem povedal in kjer je nekaj razmišljanj, za katera verjamem, da jih bomo razvijali naprej tudi v prihodnje, da sklenem svoje današnje misli na tem srečanju, na katerega ste bile povabljene tiste humanitarne organizacije, ki se združujete v Nacionalnem forumu humanitarnih organizacij Slovenije. Vem, da med povabljenimi niso vsi, ki opravljajo nadvse pomembne humanitarne dejavnosti in izvajajo mnogo drugih projektov, vendar naj bodo moja današnja zahvala in misli namenjene prav vsem, predvsem pa ljudem dobre volje in dobrih namenov, pa tudi gospodarskim družbam in drugim, ki jim humanitarnost ni le priložnostna beseda za posebne trenutke, ampak priložnost, da pomagajo, ker so uspešni, tudi drugim, ki tako pomoč potrebujejo. V našem poslovnem svetu začenja nastajati nova kultura. Njeni pravi znaki so še šibki, ampak obeta veliko. In rad bi, da bi bila današnja priložnost tudi izhodišče za razumevanje, da lahko z močnim prizadevanjem v prihodnje to kulturo, kulturo deliti z drugim, razvijemo daleč naprej in naredimo za del naše poslovne in gospodarske kulture.

Seveda tu so tudi mnoge konkretne naloge. Vaše delo bi bilo mnogo lažje in enostavnejše, če bi:

• že imeli zakon o prostovoljstvu, ker bi na tak način zagotovili minimalne pogoje za prostovoljno delo in vas zaščitili pri tem opravilu; Z ministrom Svetlikom se pogosto pogovarjava o tem in si oba želiva, da bi bila tukaj vlada hitrejša, in verjamem, da bo v prihodnjem letu ta zakonodajni projekt hitreje napredoval.
• imeli nov zakon o socialnem podjetništvu kot novo priložnost za zaposlovanje in razvijanje novih oblik prihodnjih poslovnih priložnosti in inovativnosti; Socialno podjetništvo je izjemno obetaven koncept, ampak treba ga je razviti, treba ga je narediti praktično zanimivega in uporabnega in to brez direktnega angažiranja humanitarnih organizacij ne bo mogoče. To ni projekt, ki lahko nastane v kabinetih ali v inštitutih, nastaja lahko v praksi. In tu mislim, da bomo imeli veliko skupnega dela.
• drugače in bolj uporabno definirali status in vlogo humanitarnih organizacij z namenom, da bi povečali njihovo učinkovitost in zmanjšali birokratske ovire; Gre za stalno nalogo, ki je danes aktualnejša kot kdajkoli doslej.
• omogočili državljanom, da bi lahko kot posamezniki iz dohodnine namenili več kot 0,5% za donacije za humanitarne aktivnosti, ter s tem omogočili, da izrazijo svoje neposredne interese in izbiro vsebin ter programov na področju humanitarnosti; Te možnosti so pri nas razmeroma nove. Vendar že dajejo rezultate in prav bi bilo, da jih zelo močno razvijemo naprej. Kajti prav iz tega, iz te možnosti direktno usmerjati humanitarno pomoč, nastaja ta nova kultura solidarnosti, ki jo tako zelo potrebujemo.
• lahko gospodarske družbe humanitarnim organizacijam namenile več kot 0,3% neobdavčenega dela davčne osnove in bi s tem bistveno bolj odprli prostor družbeno odgovornemu podjetništvu; Vse to so obetavne možnosti. Začetki so tu, prve razprave so tu, ampak veliko dela še potrebujemo in veliko dela bomo opravili.
• razbremenili različne nosilce ukrepov in socialnega dela preobremenjenosti s papirji in administrativnimi opravili; Tudi tu verjamem, da se bomo strinjali, da je to naloga, ki ne sme biti odložena na prihodnost.

Še marsikaj bi lahko priporočili. Moje razprave z vami so šle v tej smeri, pravih odgovorov na skupne pobude pa v celoti še nimamo. Ampak to ne pomeni, da jih ne bomo imeli jutri. Seveda jih bomo imeli in čim bolj bomo sodelovali, tem prej jih bomo imeli.

Še enkrat bi se vam želel zahvaliti za opravljeno delo in že sedaj vas oba z mojo soprogo vabiva in spodbujava, da s tem delom nadaljujete. Verjemite mi, da si bom, tako kot sedaj, skupaj z vami prizadeval, da bi bili v prihodnje vsi skupaj še bolj učinkoviti in še bolj pomagali ljudem v stiski. Verjamem, da bomo imeli v prihodnjem letu več priložnosti kot v letošnjem letu, da pridemo skupaj in da skupaj kaj naredimo. S tem nočem reči, da je bilo teh priložnosti letos malo, ampak letošnje leto je bilo na nek način tudi leto začetka. In kot veste, začetek se mora primerjati s še boljšim nadaljevanjem.

Ker smo tik pred novim letom in pred božičnimi prazniki, mi dovolite, da vam zdaj na koncu zaželim srečne in prijetne, vesele božične praznike, srečno novo leto, veliko uspešnega dela in dobro zavest o tem, da prav vaše delo postaja čedalje bolj osrednja vrednota te družbe.

Hvala lepa.