Predsednik Türk: Z državo moramo skrbno ravnati

Ljubljana, 2.3.2010  |  sporočilo za javnost, govor

Predsednik republike dr. Danilo Türk je v državnem zboru nagovoril poslanke in poslance ter državljanke in državljane v zvezi s predlogom ustavne obtožbe. V svojem stališču je poudaril, da je predlog pravno neutemeljen, moralno nesprejemljiv in politično škodljiv.

Vnovič je pojasnil razloge, zaradi katerih je na predlog Zveze policijskih in veteranskih društev Sever podelil odlikovanja zaslužnim za izvedbo akcije Sever, ki je s preprečitvijo "mitinga resnice" zavarovala demokratične procese v Sloveniji.

Predsednik republike je v komentarju pravnih vidikov predloga ustavne obtožbe izpostavil, da predlog ne vsebuje minimalne vsebine, ki jo predpisujeta poslovnik državnega zbora in zakon o ustavnem sodišču, in predsedniku republike ne očita konkretnega protipravnega dejanja.

Zavrnil je tudi etično nesprejemljivo prilaščanje monopola na osamosvojitev Slovenije, ki je bila dejanje državljank in državljanov Republike Slovenije.

Poudaril je, da je ozračje v državi politično pregreto in polno obtoževanj, ki so postala prevladujoča metoda politične razprave in političnega boja in ki nevarno znižujejo raven politične in splošne kulture pri nas. Zato se je zavzel proti delitvam iz preteklosti in za okrepitev naše skupne pripravljenosti za spravo.

Predsednik je ustavno obtožbo označil kot resno sredstvo, ki se uporablja v skrajno resnih primerih. Zato je treba njeno uporabo, ki je zasnovana na banalnih političnih kalkulacijah, zavrniti. Gre tudi za spoštovanje naše države, institucije predsednika republike in spoštovanje samih sebe. Če se ne bomo spoštovali sami, tudi ne bomo mogli pričakovati spoštovanja od drugih, je sklenil svoj nagovor predsednik dr. Danilo Türk.

---

Stališče predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka o predlogu za uvedbo postopka ustavne obtožbe z dne 28. januarja 2010



Spoštovani gospod predsednik Državnega zbora Republike Slovenije,
spoštovane poslanke in poslanci,
državljanke in državljani Republike Slovenije,

s tem stališčem se odzivam na predlog za uvedbo postopka ustavne obtožbe, ki je bil vložen 28. januarja letos.

V državni zbor sem prišel zaradi spoštovanja poslank in poslancev ter institucije državnega zbora.

Hkrati pa želim biti popolnoma jasen glede vsebine predloga, ki je predmet današnje razprave. Ta predlog je pravno neutemeljen, moralno nesprejemljiv in politično škodljiv. Nobene pravne ali druge podlage za začetek tega postopka ni. Zato pozivam poslance, ki so predlog vložili, da ga na današnji seji umaknejo. Če pa se to ne bi zgodilo, pozivam državni zbor, da ga zavrne.


Dovolite mi, da to svoje stališče in poziv obrazložim in da v tem okviru na začetku na kratko povzamem bistvena dejstva.

Štiriindvajsetega novembra 2009 sem izdal ukaze, s katerimi sem dr. Tomažu Času, Tomažu Ertlu in Leopoldu Jesenku podelil odlikovanja Srebrni red za zasluge. Odlikovanja sem podelil, kot je povedano v ukazu, "za izjemno delo in zasluge pri varnosti, obrambi in zaščiti Republike Slovenije v času akcije Sever".

Poudarjam, "v času akcije Sever", to je poleti in jeseni l. 1989, ne prej ne pozneje, in torej nikakor za njihovo celotno delovanje pri opravljanju dolžnosti v času pred demokratično preobrazbo Slovenije.

Odlikovanje "Srebrni red za zasluge" se podeljuje za zasluge pri varnosti, obrambi in zaščiti Republike Slovenije. Tretji odstavek 7. člena Zakona o odlikovanjih RS (Ur. l. št. 69/2004) določa to odlikovanje kot specializirano za področje varnosti in obrambe – ne za življenjsko delo ali za kakšne druge zasluge.

Predlog za odlikovanje je podala Zveza policijskih veteranskih društev Sever 9. novembra 2009 z uradnim pismom njenega predsednika, Milana Horvata. To je bil povsem verodostojen predlog, kar so potrdile tudi kasnejše razprave v okviru Zveze policijskih veteranskih društev Sever. Pismo, ki vsebuje predlog in utemeljitve, prilagam.

Pri presoji prejetih predlogov sem upošteval zgodovinski pomen akcije Sever, s katero je slovenska milica zavarovala Slovenijo in človekove pravice njenih ljudi pred enim največjih ogrožanj v naši novejši zgodovini. S to akcijo je slovenska milica preprečila tako imenovani miting resnice, ki je bil napovedan v Ljubljani. Zagotovila je varnost in politično stabilnost, ljudem pa dala samozavest in okrepila zaupanje v sposobnost slovenske oblasti, da zaščiti človekove pravice vseh in da zavaruje demokratične procese v Sloveniji.

Čas, v katerem je potekalo to dogajanje, je bil čas razpadanja Jugoslavije, ki je že prešlo v svojo sklepno, nasilno obdobje. To je bil čas izjemno močnih pritiskov na Slovenijo, ki je bila izpostavljena očitkom, češ da je glavni dejavnik rušenja skupne države, in čas, ko sta bili uvedba izrednega stanja in intervencija jugoslovanske vojske popolnoma realna možnost.

V tistih razmerah je bil tako imenovani miting resnice že preizkušena tehnika Miloševićeve nasilne politike, ki je v tedanji Jugoslaviji zamenjavala legalno izvoljena vodstva posameznih republik in avtonomnih pokrajin (Črne gore, Kosova in Vojvodine) in poskušala uvesti centralistično diktaturo. Pri tem je bila pripravljena uporabiti vsa sredstva, od medijske kampanje do izkoriščanja nacionalnih čustev proti Sloveniji in realne grožnje z uporabo sile.

Vse to je bilo preračunano kot poskus ustavljanja demokratične preobrazbe, ki je v letu 1989 v Sloveniji postala nepovratna. Po mobilizaciji civilno družbenih gibanj v letih pred tem je bil v letu 1989 vzpostavljen ustavnopravni okvir za demokratično preobrazbo in dokončno narodno osamosvojitev. V septembru 1989 so bili sprejeti ustavni amandmaji, med katerimi je bilo tudi ustavno določilo, ki je na slovenskih tleh prepovedovalo uvedbo kakršnihkoli izrednih ukrepov, ki bi bili sprejeti brez soglasja slovenske skupščine. Slovenija si je na ta način zagotovila ustavno podlago, da "zagotovi varovanje z ustavo določenega položaja in pravic republike" v primeru, če bi organi federacije s svojimi odločitvami posegli vanje.

Na ravni ustavne ureditve je bil torej storjen odločilen korak na poti k polni državni suverenosti. Toda ta ureditev je bila še nepreizkušena v konfliktnih razmerah tedanje Jugoslavije. Zunaj Slovenije je bilo v tedanji jugoslovanski državi veliko takih, ki bi preobrazbo najraje nasilno ustavili – in ti so za kaj takega razpolagali tudi z realno silo in močjo. Eno njihovih sredstev so bili najeti razbijači, ki so na tako imenovanih mitingih resnice širili in poglabljali strah, vsiljevali neresnice in uporabljali grožnje vseh vrst. S tem svojim početjem so dokazovali, da so organi jugoslovanske federacije neenotni, brez volje in moči, da bi takšna dejanja preprečevali, ali pa, da so ti zvezni organi sami sprejeli logiko nasilja. Nevarnost, da se tej manifestaciji nasilja priključi tudi jugoslovanska vojska, je bila povsem realna.

Miting resnice, ki je bil napovedan za 1. december 1989, je bil načrtovan kot kulminacija pritiska na Slovenijo in sredstvo za njen zlom in podreditev. Zvezni organi tega poskusa niso bili pripravljeni preprečiti. V teh razmerah so pristojni organi Slovenije – predsedstvo Republike Slovenije in po njegovih predlogih Mestni sekretariat Ljubljane za notranje zadeve, republiška skupščina in izvršni svet – sprejeli potrebne sklepe za prepoved mitinga in za zagotovitev varnosti državljank in državljanov Slovenije ter njihovega premoženja.

Toda sklepi sami po sebi še niso mogli zadostovati. Potrebna je bila odločna, dobro pripravljena akcija, predvsem pa prepričljiva sposobnost izvesti te sklepe, tudi z uporabo sile, ki bi v primeru potrebe zagotovila njihovo uspešno uresničitev. To je bilo bistveno. Prepričljivost samoobrambne pripravljenosti je bila odločilnega pomena za uspešno preprečitev nasilja. Tomaž Ertl, takratni republiški sekretar za notranje zadeve, je v republiški skupščini zagotovil, da je "načrt, ki ga imajo organi za notranje zadeve v zvezi z mitingom, izdelan za celotno območje Slovenije in še posebej za glavno mesto, Ljubljano". Na koncu govora je poudaril: "Ljudi naj ne bo strah. Imajo svojo milico, ki bo storila vse, da bodo varni." Verjamem, da je še danes v Sloveniji veliko ljudi, ki se spomnijo teh besed. Spomnijo se tudi, da te besede niso bile prazne. Za njimi je stala odlično organizirana, usposobljena in odločno vodena sila 6.472 miličnikov in drugih delavcev organov notranjih zadev, ki so ji zagotavljali prepričljivost. Tudi v Jugoslaviji so tedaj vedeli, da morajo tiste besede Tomaža Ertla vzeti resno.

Ta prepričljivost je bila bistvena prvina odločnosti slovenske milice in slovenskega ljudstva, da se z vsemi močmi upre ogrožanju demokratičnih procesov v Sloveniji. Prav to pa je bilo v tedanjih jugoslovanskih razmerah nekaj povsem novega. V konfrontaciji volje se je izkazala odločnost in čvrstost Slovenije. Miting je bil odpovedan, Slovenija pa je dosegla pomembno zmago.

Pomen te zmage moramo znati ceniti. V soočanju, ki ga je izzval politični konflikt, in ko je že grozilo nasilje, je bila izjemnega pomena zmaga, dosežena brez dejanske uporabe sile. Preprečitev nasilja je veliko boljši izid, kot bi bil fizični obračun z nasiljem. Dosežki te vrste so v mednarodnih primerjavah preprečevanja nasilnih konfliktov izjemno redki. Izkušnje s premišljeno strategijo in taktiko, ki so bile pridobljene z operacijo Sever, so bile izjemno pomembne tudi v kasnejših fazah osamosvajanja Slovenije. Tudi zato je bilo zaupanje v slovensko policijo in njeno učinkovitost med osamosvojitveno vojno poleti 1991 tako močno in njen skupni prispevek k osamosvojitvi Slovenije tako velik.

Spoštovane poslanke in poslanci, državljanke in državljani,

v svojih javnih izjavah o odlikovanjih voditeljem akcije Sever – dr. Tomažu Času, Tomažu Ertlu in Leopoldu Jesenku – sem večkrat omenil, da sem se za ta odlikovanja odločil po temeljitem premisleku. Ta premislek izhaja iz temeljnega spoznanja o pomenu varnosti tako za človekove pravice kot tudi za uvedbo demokracije. V politični teoriji je to že dolgo znano – omenim naj le misli sodobnega ameriškega teoretika demokracije, Roberta Dahla, ki je v svojih delih velikokrat pojasnil, da so v procesu demokratične preobrazbe sicer vse človekove pravice pomembne, niso pa vse enako aktualne od samega začetka. V demokratični preobrazbi je treba že zelo zgodaj zagotoviti pravico do človekove osebne varnosti in fizične integritete. To je nujno zato, da bi bile zagotovljene razmere, v katerih lahko v polni meri zaživijo pravice do svobode izražanja, do svobode zbiranja, do svobode združevanja in naposled, pravica do svobodnih in poštenih volitev. Ogroženi in prestrašeni ljudje, zlasti pa žrtve nasilja, morajo premagati več težav in porabiti več časa za graditev demokratične družbe. Vse to je v teoriji in praksi demokracije dobro znano. Vse to se je v tragičnih izkušnjah večine držav naslednic nekdanje Jugoslavije potrdilo. V Sloveniji pa smo, po zaslugi sposobnosti zavarovati našo varnost v kritično pomembni in zgodnji fazi demokratične preobrazbe, doživeli naravnost šolsko zaporedje faz demokratične preobrazbe – od mobilizacije civilne družbe, preko uspešnega dogovarjanja med vsemi političnimi dejavniki tistega časa in zavarovanja temeljnih pogojev varnosti, do uveljavljanja človekovih pravic in oblikovanja političnih strank ter do svobodnih volitev – spomladi leta 1990, manj kot pol leta po uspešnem zaključku akcije Sever.

Toliko za povzetek relevantnih dejstev. Na ta dejstva sem večkrat opozoril v svojih javnih nastopih in jih tu povzemam le v bistvenih potezah. V prilogah dodajam tudi relevantne dokumente o odlikovanjih – poleg že omenjenih predlogov Zveze policijskih veteranskih društev Sever še ukaze o podelitvi odlikovanj dr. Tomažu Času, Tomažu Ertlu in Leopoldu Jesenku, skupaj z obrazložitvami.


Toliko torej o dejstvih. Sedaj pa želim podati svoj pogled na bistvene pravne vidike "predloga za uvedbo postopka ustavne obtožbe z dne 28. januarja 2010."

Najprej, ta predlog navzlic svoji obsežnosti ne vsebuje niti minimalne vsebine, ki jo predpisujeta Poslovnik Državnega zbora Republike Slovenije (2. odst. 187 člena) in Zakon o ustavnem sodišču (63. in 67. člen), to je pravna akta, ki vsebujeta pravila o ustavni obtožbi. Po teh določbah mora predlog za uvedbo postopka ustavne obtožbe vsebovati: (1) opis očitane kršitve ustave ali hujše kršitve zakona, ki naj bi jih storil predsednik republike, (2) navedbo določb ustave ali zakonov, ki naj bi bile kršene in (3) opredelitev vzročne zveze med dejanji predsednika republike in očitano kršitvijo.

Avtorji predloga za uvedbo postopka ustavne obtožbe bi morali upoštevati 67. člen Zakona o ustavnem sodišču, ki določa, da se postopek ustavne obtožbe ravna po načelih kazenskega postopka, določenih v ustavi in v zakonu. Ta zahteva je logična posledica načela pravne države, ki mora veljati tudi v primeru ustavne obtožbe. Kadar se nekomu očita hude kršitve zakonov ali ustave, morajo veljati stroga pravna merila za presojo pravne utemeljenosti obtožb. Ne zadošča reči, katera ustavna določba naj bi bila domnevno prekršena. Povedati je treba, katera zapoved ali prepoved je bila konkretno prekršena in kako, s katerim dejanjem naj bi to bilo storjeno. Nadalje, povedati bi bilo treba, kakšne prepovedane posledice so nastale in kakšna je vzročna zveza med dejanji in posledicami. In končno, povedati bi bilo treba, v čem naj bi bil naklep, ki izkazuje namero ustvariti protipravno posledico. Ničesar od tega ne najdemo v "predlogu za uvedbo postopka ustavne obtožbe."

Predmet ustavne obtožbe je lahko le pravni akt ali materialno dejanje predsednika republike, ne pa dejanja, ki so jih ali naj bi jih storile druge osebe. Z ustavno obtožbo se ugotavlja subjektivna odgovornost za konkretna dejanja. Ustavna obtožba ni instrument političnega ocenjevanja ali politične razprave, ali izmenjave vrednostnih sodb, ampak pravno sredstvo za ugotavljanje individualne odgovornosti za konkretne in dokazane kršitve. Če teh ni, potem je predlog za uvedbo postopka ustavne obtožbe treba zavrniti zaradi njegove pravne neutemeljenosti.

Branje predloga za uvedbo postopka ustavne obtožbe, vloženega 28. januarja letos, jasno pokaže, da v njem ni prav nobene pravne utemeljitve. V obrazložitvi predloga so na straneh 2-9 omenjeni številni členi Ustave Republike Slovenije – 2., 5., 8., 14., 15., 16., 17., 18., 19., 20., 21., 22., 23., 25., 27., 29., 30., 32., 33., 34., 35., 36., 37., 38., 39., 41., 42., 49., 51., 58., 59., 61., 63. in 104. Pri vseh je uporabljena konstrukcija, ki poleg navedbe člena ustave in z njim zaščitene človekove pravice opisuje domnevno prakso nekdanje Uprave državne varnosti oziroma Službe državne varnosti, generično imenovane "Udba", in stališče, da naj bi bilo odlikovanje, ki sem ga podelil Tomažu Ertlu, "v očitnem nasprotju" ali pa "očitna kršitev" navedenega člena ustave. Prav nobenega argumenta ni. Uporabljena konstrukcija izraža zgolj vrednostne sodbe o preteklosti in ne more biti pravno relevantna kot vsebina ustavne obtožbe. Še več. Predlog za uvedbo postopka ustavne obtožbe očita kar štiriintrideset kršitev ustave. Že najbolj preprosta logika nam pove, da z enim samim dejanjem tega ni mogoče storiti, saj gre za tako vsebinsko raznovrstne določbe, da jih z enim dejanjem ni mogoče prekršiti.

Posebno zanimivo pa je naslednje: nobena od omenjenih konstrukcij ne očita konkretnega protipravnega dejanja predsedniku republike. V kolikor so bila očitana dejanja nekoč storjena, so jih storili drugi ljudje, za dejanja katerih aktualni predsednik republike ni in ne more biti odgovoren.

Poskus naprtiti predsedniku republike odgovornost za taka dejanja je ne le politično, ampak predvsem pravno nevzdržno in je v nasprotju s samim bistvom prava. Pravo, vključno z ustavno ureditvijo, velja v času in prostoru, za katerega je bilo sprejeto. Pravo našega časa in naše države ne more biti sredstvo za ocenjevanje preteklosti. Taka uporaba bi pomenila ne le kršitev načela neretroaktivnosti prava, ampak bi bila v temeljnem nasprotju s samo funkcijo prava kot sistema načel in pravil za urejanje odnosov v družbi – tu in zdaj. Pravo ni sredstvo za politična obračunavanja z zgodovino, ampak sredstvo za urejanje odnosov v današnji družbi.

In še to: med dejanji, ki so predmet omenjenih obtožb, in dejanskim ravnanjem predsednika Republike Slovenije ni nobene vzročne zveze. Nasprotno, omenjene konstrukcije kažejo kar dvojno odsotnost sleherne vzročne zveze – odgovornost za očitane kršitve ni dokazana niti odlikovancu, kaj šele predsedniku republike, ki je odlikovanje podelil.

Na tej točki se je treba vprašati, ali je s podelitvijo odlikovanja sploh mogoče kršiti zakon ali Ustavo Republike Slovenije. V naši pravni ureditvi je predsednik republike edini pristojen, da podeljuje državna odlikovanja najvišjega reda. Predloge za odlikovanja lahko dajo državni organi, organi lokalne samouprave, organizacije in državljani Republike Slovenije, poleg tega pa predsednik lahko podeljuje odlikovanja tudi po lastni odločitvi. Predsednik republike opravi potrebne presoje o utemeljenosti odlikovanja in svojo odločitev izrazi v ukazu za podelitev odlikovanja. Njegova pristojnost podeljevanja odlikovanj ne pozna omejitev političnega značaja. Poskus podrejanja predsednika republike pri izvrševanju njegove pravice podeljevanja odlikovanj bi bil v nasprotju s 107. členom Ustave Republike Slovenije in z Zakonom o odlikovanjih Republike Slovenije.

Seveda pa mora predsednik republike tudi pri podeljevanju odlikovanj upoštevati načelo zakonitosti. V 15. členu Zakona o odlikovanjih Republike Slovenije je določeno, da predsednik republike lahko odvzame odlikovanje, če je odlikovanec s pravnomočno sodbo sodišča obsojen na zaporno kazen za kaznivo dejanje zoper človekove pravice in svoboščine, zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev ter zoper človečnost in mednarodno pravo. Sodišče mora o pravnomočni sodbi, s katero je odlikovanec obsojen, obvestiti predsednika republike. Šestnajsti člen zakona določa, da odlikovanec, ki je s pravnomočno sodbo sodišča obsojen na kazen zapora, ne sme nositi odlikovanja med prestajanjem kazni.

Te določbe zakona so relevantne v zvezi z obravnavo predloga za uvedbo postopka ustavne obtožbe, ki je bil vložen 28. januarja letos. Jasno namreč povedo, v katerih primerih pride v poštev odvzem odlikovanja in – posredno, kdaj bi bila podelitev odlikovanja neprimerna. Samo v primeru pravnomočne sodbe za kazniva dejanja, ki jih določa zakon. Nekaj mora biti povsem jasno – in to je tudi bistveno: v pravni državi samo sodišča odločajo o krivdi za kazniva dejanja. Nobeni medijsko sporočeni očitki, nobene vrednostne sodbe, nobene ocene političnih osebnosti, tudi ocene poslancev, ne morejo nadomestiti sodbe sodišča. Izražanje mnenj je vsekakor legitimno, vendar le sodišče odloči, v katerem primeru je odlikovanec nevreden odlikovanja in v takem primeru je predsednik republike dolžan slediti odločbi sodišča.


Povedano je treba posebej poudariti s stališča okoliščine, da predlog za uvedbo postopka ustavne obtožbe, ki je bil vložen 28. januarja letos, vsebuje tudi trditve, da je odlikovanec Tomaž Ertl kršil več členov Kazenskega zakonika Republike Slovenije – in sicer 348., 350. in 357. člen Kazenskega zakonika Republike Slovenije v zvezi z varnostjo Republike Slovenije in da je predsednik republike s podelitvijo odlikovanja postal odgovoren za ta dejanja.

Izrečene so hude in popolnoma absurdne obtožbe. Predsedniku republike se očitajo kazniva dejanja veleizdaje (348. člen KZ), napada na neodvisnost države (350. člen KZ) in sabotaže (357. člen KZ). Ta kazniva dejanja je mogoče storiti samo osebno in neposredno – kot storilec, sostorilec ali udeleženec in to samo z ravnanji, ki po naravi stvari ustrezajo tem hudim kaznivim dejanjem in to v času, ko naj bi bila ta dejanja storjena. Nikakor pa teh dejanj ni mogoče storiti s podelitvijo kakega odlikovanja.

V obrazložitvah teh hudih obtožb seveda ne najdemo niti najmanjšega indica, kaj šele kakšen dokaz, da bi predsednik republike lahko storil ta dejanja. Indice in dokaze so avtorji nadomestili z golimi trditvami o "očitnosti" kršitev in s svojimi domišljijskimi konstrukcijami. Te absurdne značilnosti predloga za uvedbo ustavne obtožbe ne bi bilo vredno niti omeniti, če ne bi tako izrazito spominjala na prakso obtoževanj v montiranih procesih nekdanjih totalitarnih držav – zlasti Sovjetske zveze in njenih satelitov. Tudi v totalitarnem obdobju nekdanje Jugoslavije, v letih neposredno po II. svetovni vojni, so bile v uporabi take konstrukcije kot podlaga tedanjih obtožnic. Avtorji predloga za uvedbo postopka ustavne obtožbe, ki je bil v tem državnem zboru vložen 28. januarja letos, so s svojim pisanjem hote ali nehote uporabili prijeme iz totalitarnih časov.

Toda vrnimo se k očitkom o kazenski odgovornosti odlikovanca Tomaža Ertla. O kaznivih dejanjih odločajo sodišča. Če bi bil Tomaž Ertl kdaj obsojen za katero od očitanih kaznivih dejanj, bi gotovo ne mogel biti kasneje odlikovan. Če imajo avtorji predloga za uvedbo postopka ustavne obtožbe kakšne dokaze o krivdi za očitana kazniva dejanja, so dolžni vložiti ovadbo. Pri tem pa morajo upoštevati, da je kriva ovadba kaznivo dejanje.

Predsednik republike je dolžan pravne norme in pravne postopke upoštevati, politična obtoževanja in konstrukcije, ki se poskušajo prikazovati kot pravno ugotovljena dejstva, pa odločno zavrniti. V pravni državi samo sodišča odločajo o krivdi. Obtoževanja, ki si jih pri nas pogosto privoščijo strankarski politiki, pa nimajo, navzlic svoji navidezni resnosti, prav nobene pravne teže. Gre za izrazito politično nečednost, ki so si jo privoščili avtorji predloga za uvedbo postopka ustavne obtožbe.

Ta nečednost pa ima še dve specifični značilnosti, ki ju je treba izrecno zavrniti.

Najprej, avtorji so med drugim izvedli zanimivo potvarjanje sodbe vrhovnega sodišča iz l. 2002, ki je med drugim v svoji obrazložitvi, v kontekstu predmeta sodbe, opisalo protipravne dejavnosti nekdanje UDV in SDV. Vendar pa – in to je posebno zanimivo – citirana sodba (gl. prilogo 2 k predlogu za uvedbo postopka ustavne obtožbe) niti v izreku niti v obrazložitvi ne uporablja izrazov "zločinska organizacija", pojma, ki je v pravu znan iz 9. člena Statuta Mednarodnega vojaškega sodišča, ki je v letih 1946/47 sodilo nemškim vojnim hudodelcem. Predlog za uvedbo postopka ustavne obtožbe z dne 28. januarja letos pa sistematično uporablja izraz "zločinska organizacija" in se pri tem – najbrž v nameri, da bi ustvaril videz dokončnosti te označbe – lažnivo sklicuje na sodbo vrhovnega sodišča. Takšno falsificiranje oziroma fabriciranje je treba energično zavrniti. Dodatno k temu pa je treba spomniti, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije že l. 1994 zelo jasno poudarilo, da je inkriminacija samega statusa v nasprotju z ustavo in se v Sloveniji ne sme uporabljati (Št. U-I-6/93). Kazensko odgovornost je treba vselej dokazati individualno. Kazenske odgovornosti preprosto ni dopustno in ni mogoče izvajati iz nekega statusa, na primer iz članstva v kakšni organizaciji ali pripadanja kakšni ustanovi ali službi.

Druga manipulacija, ki zahteva izrecno zavrnitev, pa je izražena v obtožbi, da naj bi predsednik republike s podelitvijo odlikovanja Tomažu Ertlu ravnal v "očitnem nasprotju" z ustavno zavezo, da je država dolžna spoštovati pravico vsakogar do osebnega dostojanstva in varnosti. Takega pravnega učinka s podelitvijo odlikovanja preprosto ni mogoče ustvariti. Avtorji predloga za uvedbo postopka ustavne obtožbe so si tu privoščili manipulacijo pojma človekovega dostojanstva, to je enega najvišjih etičnih pojmov, za banalne politične namene.

Pravica do osebnega dostojanstva je vir človekovih pravic in programska usmeritev celotne ustave. Celoten pravni sistem in vse njegove institucije so zasnovane tako, da bi se človekovo dostojanstvo zavarovalo. Na konkretni, pravni ravni pa že ustava sama precizira to splošno pravno vrednoto v dobro zavarovano pravno dobrino, ki vsebuje izrecne zapovedi ali prepovedi. Človekovo dostojanstvo dobi svojo pravno vsebino z načelom enakosti pred zakonom, s prepovedjo mučenja in nehumanega ravnanja z ljudmi, s prepovedjo protipravnega odvzema svobode, s procesnimi garancijami v kazenskem in drugih pravnih postopkih, s pravico do pravnih sredstev in še z mnogimi drugimi pravicami in pravnimi instituti. Če državni organ prekrši katero od teh pravic ali pravnih institutov, je prekršil tudi pravico do človekovega dostojanstva, ki je vselej v temelju pravno določljivih pravic, prepovedi in obveznosti. S podelitvijo odlikovanja ni bila in ni mogla biti prekršena nobena od pravnih dobrin, ki so konkretna vsebina abstraktnega pojma človeškega dostojanstva.

Seveda, o vsakem odlikovanju je mogoče imeti različna mnenja in načelo svobode izražanja zagotavlja pravico do kritične javne presoje. V politični razpravi je prav mogoče, da se pojavijo tudi ostro izražena kritična stališča in bizarne vrednostne sodbe. Vse to je v demokratični družbi politično legitimno. Uporaba pravnih institutov, kot je predlog za uvedbo postopka ustavne obtožbe – za potrebe politične polemike – pa je manipulacija, ki zahteva odločno zavrnitev.


Tovrstne manipulacije so etično nesprejemljive. Že sama manipulacija s pravnim institutom ustavne obtožbe predsednika republike za potrebe politične polemike je ne le pravno ampak tudi etično nesprejemljiva. Poleg tega pa je v besedilu in sporočilu predloga za uvedbo ustavne obtožbe še nekaj etično nesprejemljivih vsebin.

Prvič, dvoličnost. Predlog za uvedbo ustavne obtožbe je poln izjemno hudih obtožb, že prave demonizacije enega od odlikovancev, Tomaža Ertla. V nekaterih javnih nastopih vidnih politikov in avtorjev predloga za uvedbo postopka ustavne obtožbe je bilo slišati celo primerjave z Adolfom Hitlerjem. Hkrati pa so avtorji predloga vedeli, da je Tomaž Ertl nedavno, februarja 2008, dobil priznanje častnega občana občine Jesenice in to s sklepom občinskega sveta Jesenic, v katerem sta zastopani tudi stranki, katerih poslanci so 28. januarja letos, manj kot dve leti kasneje, vložili predlog za uvedbo postopka ustavne obtožbe. V sklepu o podelitvi naziva častnega občana, ki je bil na Jesenicah sprejet s 25 glasovi za in brez enega samega glasu proti, je posebej poudarjena akcija Sever, Tomaž Ertl pa opisan kot "skromen, pošten in dosleden Jeseničan." Težko si je predstavljati bolj očitno kontradikcijo med dvema ocenama istega človeka. In to še ni vse. Če avtorji predloga za uvedbo ustavne obtožbe spremljajo medije, lahko vedo tudi to, da so nekateri ključni avtorji "Nove revije", vodilni misleci slovenske demokratične preobrazbe in osamosvojitve, nedavno in na podlagi arhivskih dokumentov opozorili da sta konec osemdesetih let prejšnjega stoletja takratni republiški sekretar za notranje zadeve, Tomaž Ertl, in takratni republiški javni tožilec, Pavle Car, z vrsto intervencij zaščitila pisce ključnih tekstov slovenske pomladi pred aretacijami in drugimi dejanji takratne zvezne, jugoslovanske oblasti. Popolnoma nemogoče je spregledati cinično dvoličnost, ki je vodila avtorje predloga za uvedbo postopka ustavne obtožbe, in njihovo nepripravljenost sprejeti realno ugotovljiva pozitivna dejanja odlikovanca.

Drugič, ponavljanje neresnic. Avtorji predloga za uvedbo postopka ustavne obtožbe so – spet brez kakršnekoli vzročne zveze s predmetom predloga – ponovili neresnice o moji izjavi, izrečeni v začetku marca lani v zvezi z žrtvami v Hudi jami pri Laškem. Naj zato še enkrat poudarim: zgodovina nam je mnogim ljudem zapustila težak spomin. Vsak takšen spomin je treba spoštovati. Izogibati pa se je treba uporabi bolečin iz preteklosti za nabiranje političnih točk in za ustvarjanje dnevno političnih učinkov. Takšno politično početje je drugorazredna, nesprejemljiva politika. Neresnica, da naj bi s svojimi izjavami ali dejanji kadarkoli omalovaževal žrtve pobojev storjenih med drugo svetovno vojno ali po njej, ostaja neresnica. Vztrajno ponavljanje je ne bo spremenilo v resnico. Če bo treba to neresnico zavračati, jo bom zavrnil tolikokrat, kolikokrat bo to potrebno.

In tretjič, med etično nesprejemljivimi vsebinami predloga za uvedbo postopka ustavne obtožbe je treba posebej omeniti še zaslugarstvo. Tako najdemo na 17. strani predloga za uvedbo postopka ustavne obtožbe trditve o – kot trdijo predlagatelji – pravno relevantni odločitvi predsednika republike "proti podpisu ukaza o postavitvi veleposlanikov, med katerimi so bili dokazano ljudje, ki so veliko pripomogli k osamosvojitvi Slovenije in ki so izpolnjevali vse pogoje za veleposlaniška mesta."

Zakaj naj bi bila ta odločitev pravno relevantna v zvezi s predlogom za uvedbo postopka ustavne obtožbe, avtorji ne povedo. Nobene vzročne zveze ni med imenovanji veleposlanikov in odlikovanjem, ki je bilo uporabljeno kot povod za predlog za uvedbo postopka ustavne obtožbe.

Predsednik republike ima po ustavi in zakonu o zunanjih zadevah pristojnost, da na podlagi predloga vlade postavlja veleposlanike. V letu 2008 sem se po tehtnem premisleku in s trdnimi pravnimi in diplomatskimi razlogi odločil, da nekaj predlaganih veleposlanikov ne bom postavil. Eden med njimi, dotedanji zunanji minister, si je zapravil zaupanje z netočnimi informacijami, z zavajanjem predsednika republike med potekom postopka imenovanja veleposlanikov in s kasnejšimi javnimi izjavami, ki so bile popolnoma neprimerne za veleposlaniškega kandidata. Zato sem se po skrbnem premisleku odločil, da ga ne postavim na mesto veleposlanika. Eno bistvenih, četudi nepisanih meril za postavljanje veleposlanikov, je prav zaupanje - in tega zaupanja omenjeni kandidat s svojim ravnanjem ni upravičil.

Vprašanje, ki je vredno, da si ga postavimo danes je, kaj pravzaprav sporočajo vse te neargumentirane trditve predlagateljev ustavne obtožbe? To je zanimivo predvsem zato, ker njihovo omenjanje primerov, ki niso v nobeni vzročni zvezi s členi ustave, ki naj bi jih predsednik republike prekršil, kažejo na neko škodljivo mentaliteto in politična pričakovanja, ki so na žalost še vedno pomembna značilnost političnega stanja v Sloveniji. Po tej mentaliteti naj bi ljudje, ki so "veliko pripomogli k osamosvojitvi Slovenije", imeli nekako poseben položaj, ki jim med drugim omogoča pridobivanje veleposlaniških mest, ne glede na njihovo siceršnje problematično ravnanje.

Delitev ljudi na tiste, "ki so veliko pripomogli k osamosvojitvi Slovenije", in ostale je etično nevzdržna, tudi če odmislimo vprašanje, kdo in po kakšnih kriterijih določa izbrance. Izkazuje željo po absolutizaciji preteklih zaslug izbrancev in po monopolizaciji osamosvojitve. Izkazuje nepripravljenost spoznati vse vidike in vse raznovrstne prispevke k osamosvojitvi Slovenije. Izkazuje pogled, po katerem so nekateri ljudje upravičeni do "osamosvojitvenega kapitala" in njegovih "obresti", ljudje, ki v ta krog ne sodijo, ali pa so bili iz njega izključeni ali celo politično izbrisani, pa utegnejo postati predmet cinične obravnave in celo demonizacije. Takšni pojavi kažejo na pomanjkanje zrelosti in resnicoljubnosti v naši politični skupnosti.

Naj ponovim: Nihče ne more imeti monopola na osamosvojitev Slovenije, ki je bila dejanje državljank in državljanov Republike Slovenije. Sedaj, dve desetletji po osamosvojitvi, bi že morali biti sposobni objektivno presoditi resničen potek demokratizacije slovenske družbe in pomen vseh različnih prispevkov v procesu osamosvojitve. Upoštevati bi morali tudi, da so tisti, ki imajo največje zasluge, že zdavnaj dobili najvišja odlikovanja, in da so uživali in še vedno uživajo zasluženo spoštovanje. Toda ne izključujmo drugih. Sprejmimo zrelejši, bolj vključujoč pogled na osamosvojitev! Opazimo in priznajmo še kakšnega od prispevkov pri osamosvajanju Slovenije! Priznajmo, da je bil uspeh tega dejanja zagotovljen samo kot skupno dejanje!


Spoštovane poslanke in poslanci,
državljanke in državljani Slovenije,

moje današnje stališče o predlogu za uvedbo postopka ustavne obtožbe podajam v času, ki je politično pregret in poln obtoževanj. Predlog za uvedbo postopka ustavne obtožbe, ki ga državni zbor obravnava danes, je eden od vrhuncev sedanje prakse obtoževanja. Nad tem se moramo zamisliti. Kakšna družba postajamo in kam nas peljejo vsa ta groba, zelo pogosto povsem prazna in do absurda prignana obtoževanja?

Obtoževanja, ki postajajo prevladujoča metoda politične razprave in političnega boja, nevarno znižujejo že tako ne posebno visoko raven politične in splošne kulture pri nas. Dialoga, ki je nujen pogoj demokracije, je pri nas vse manj, obtoževanj pa vse več. Vse več je hujskanja in ustvarjanja histerije. Iskanje populističnih učinkov za nabiranje političnih točk je praksa, ki brezobzirno in cinično izkorišča občutljivost javnosti. Vse manj je osnovne civilizirane zadržanosti in občutka za mero. Vse bolj se utrjuje videz nekakšne "tabloidne doline šentflorjanske". Vse to nas oddaljuje od civilizacijskih standardov urejene skupnosti in vse to se v Evropi dobro vidi in nam ni v korist.

Še več, razširila se je iluzija, da že obtoževanje samo po sebi zagotavlja nekakšno "moralno premoč". To je nevarna iluzija. Iz nenehnega obtoževanja ne izhaja prav nobena moralna moč. Avtorji tega početja bi morali vedeti, da je vsesplošno obtoževanje zanesljiv način uničevanja moralnih vrednot in družbene kohezije.

Morebiti pa je že prišel čas, da vsi tisti, ki v resnici spoštujemo pravno državo in moralne vrednote, jasno povemo: Vsega tega imamo dovolj. Javno razpravljanje naj bo utemeljeno na dejstvih in argumentih. Za pravne presoje pa imamo v naši državi organe in institucije, od katerih pričakujemo, da bodo delovali skladno s pravnim redom in v vsej svoji praksi zagotovili uveljavljanje prava za vse in enakopravnost vseh državljanov pred zakonom. V politični razpravi in v medijih pa začnimo izkazovati vsaj malo zadržanosti in občutka za mero.

Toda, ali smo kot družba dovolj zreli, da vse to tudi dejansko zagotovimo? Iz katerih dejanj v naši bližnji preteklosti naj črpamo moralno moč in politično zrelost, da bomo dosegli potrebno moralno kohezivnost?

Najprej, bolj kot je zdaj v navadi, moramo zaupati vase in drug drugemu. V preteklosti smo že zmogli moralno pomembne odločitve. Spomnimo se samo dogovora vseh političnih strank konec leta 1989, da nobena stranka ne bo izkoriščala dosežkov osamosvojitvenega plebiscita za svoje strankarske potrebe. Spomnimo se sporočilnosti spravne slovesnosti v Rogu, v začetku julija 1990, ki je pokazala, da so vse najpomembnejše družbene in politične skupine v Sloveniji sposobne soočenja z najbolj tragičnim obdobjem naše zgodovine in skupne manifestacije spravne volje. Spomnimo se osamosvojitvenih prizadevanj v letu 1991 in številnih prispevkov iz vseh segmentov naše družbe pri zagotavljanju potrebne moralne moči in politične kohezije. To je pomagalo pri zagotavljanju uspešne vojaške akcije, ki je bila nujna za uspeh osamosvojitve, pri uspešnih gospodarskih prizadevanjih, ki so zagotovila razmeroma neboleč prehod v tržno gospodarstvo, ter pri vseh diplomatskih aktivnostih, ki so nam zagotovila priznanje in spoštovan položaj v mednarodni skupnosti.

Kaj je bil skupni imenovalec vseh teh dosežkov? Medsebojno zaupanje in sposobnost za skupen nastop glede kritično pomembnih vprašanj naše prihodnosti. Medsebojno zaupanje seveda ne pomeni enotnosti mnenj ali političnih ali ideoloških pogledov. Medsebojno zaupanje predpostavlja resnični mnenjski in politični pluralizem. Predpostavlja pa tudi občutek odgovornosti za skupnost in predvsem razumevanje, da bomo na velike izzive časa odgovorili skupaj in vsi.

Okrepiti moramo ključne sposobnosti, ki jih potrebujemo za naš čas – medsebojno zaupanje in sposobnost skupnega nastopa. Zavrniti moramo obnovljene pozive k delitvam, kakršne poznamo iz preteklosti, in ki bi nas vodile nazaj, v "dolino šentflorjansko". Premagati je treba sedanjo preobčutljivost za to, kdo ima zasluge za našo državnost, in biti pripravljeni priznati raznovrstne prispevke k uspehu slovenske osamosvojitve. Okrepiti moramo našo skupno pripravljenost za spravo. Zavedajmo se, da vsakodnevno ravnanje velikanske večine ljudi jasno kaže, da se je sprava v srcih ljudi v glavnem že zgodila. Bodimo premišljeni in ne prenašajmo starih zamer na mlade. Bodimo sposobni razločiti dobra dejanja posameznika od njegovih spornih dejanj, ki jih je treba vselej dokazati kot osebna dejanja. Bodimo tudi v tem smislu svobodni: da torej zmoremo kritiko posameznikovih spornih dejanj ter dati priznanje za dobra dejanja in dobro opravljeno delo. Pripravljenost priznati kakšen pomemben prispevek drugemu, tudi istemu, ki je bil v preteklosti na drugem bregu, je nujen korak k normalnemu sožitju v družbi.

Sprava ostaja velika vrednota in hrepenenje naše družbe, četudi se včasih zdi, da se od tega ideala oddaljujemo. Toda ne spreglejmo napredka. Ta državni zbor je pred nekaj meseci sprejel vojne zakone, katerih uresničevanje bo prispevalo h krepitvi procesa sprave. Danes se vsem poslancem, ki so se trudili v prizadevanju za te zakone, tudi s tega mesta zahvaljujem. Naj bo takšnih resničnih prispevkov še več.

Hkrati pa ne pozabimo na temeljne resnice o spravi, ki so človeštvu znane že tisočletja. Že od Ajshilove Oresteje vemo, da je odpuščanje nujen pogoj sprave. Poziv k odpuščanju nam je dala že modrost grške antike. Krščanska etika uči, da je treba odpustiti in prositi odpuščanja, kar je pomemben nauk, ki je velike vrednosti tako za kristjane kot tudi za vse druge. Tudi prosvetljenski, sekularni ideal sprave, kakršen je v preteklih dveh desetletjih uspel v Južnoafriški republiki, je temeljil na istem načelu odpuščanja. Zakaj ne bi to zgodovinsko tako nesporno in velikokrat preizkušeno načelo pomagalo tudi nam v Sloveniji? Razmislimo o tem in vsak zase naj najde pot do odpuščanja in sprave. Morebiti pa nam bo na tej podlagi uspelo zgraditi bolj etično politiko in javno razpravo ter hitrejši napredek.

Slovenija je danes soočena z velikimi nalogami. Rešiti moramo mnoge probleme: gospodarske probleme, brezposelnost, družbeno razslojevanje in številne druge. Nekateri so posledica naših lastnih slabosti – preteklih in sedanjih. Drugi so posledica mednarodnih razmer. Svet postaja vse zahtevnejši in domačo hišo moramo spraviti v red. Čim prej bomo to storili, tem prej in tem bolje bomo pripravljeni za pravo preobrazbo naše družbe. Postati moramo družba znanja, kajti samo to nam bo dolgoročno zagotovilo sposobnost za nastopanje s proizvodi z visoko dodano vrednostjo. Preprečevati moramo korupcijo, ki se vriva v naše družbeno tkivo, in zato je treba razčistiti vse primere, v katerih se našim državnim organom očitajo koruptivne prakse. Postati moramo družba kulture, kajti postindustrijska družba zahteva višjo raven kultiviranosti, kot jo premoremo danes. Postati moramo suverena država, sposobna lastne in tehtne presoje in dobrih odločitev za naprej. Vse to bomo potrebovali, če si bomo želeli takšno mesto v svetu, ki ga potrebujemo in ki si ga želimo. Nič nam ni zagotovljeno. Ta čas ne napredujemo, medtem ko se v našem okolju marsikaj spreminja, tudi na bolje in tudi tam, kjer napredka doslej nismo opažali. Evropa in svet nas ne bosta čakala. Nekoč je bilo zamudništvo usoda slovenskega naroda. Odkar imamo lastno državo pa to ne more in ne sme biti več.

Prav zato moramo v naših časih z državo skrbno ravnati. Država je dragoceno orodje, s katerim morata ljudstvo, ki ima po ustavi v naši državi oblast, in njegovi odgovorni predstavniki, ravnati vešče in pošteno. To velja tako za odločitve vlade, za delo predsednika republike kot tudi za odločanje v državnem zboru in v vseh organih države. Verjamem, da bo tudi v današnji razpravi in v svojih odločitvah državni zbor izkazal modrost in odgovornost.

Spoštovane državljanke in državljani Slovenije,

danes sem prišel v državni zbor z namenom, da zavrnem pravno neutemeljene in moralno nesprejemljive obtožbe. Lahko mi verjamete, da tega ne počnem z lahkim srcem ali brez razmisleka o vseh razsežnostih te izkušnje. V naši državi je to že četrti poskus sprožiti postopek ustavne obtožbe – trije so bili naperjeni proti tedanjemu predsedniku vlade dr. Janezu Drnovšku, današnji pa je prvi, naperjen proti predsedniku republike. Štiri ustavne obtožbe v dvajsetih letih je veliko število. V ZDA, prvotni domovini tovrstnih postopkov, je v več kot dvesto letih samo trikrat prišlo do njihove uporabe. Slovenija postaja po lahkotnosti uporabe ustavne obtožbe pravi svetovni unikum.

Ustavna obtožba je skrajno resno pravno sredstvo, ki se uporablja v skrajno resnih primerih. Uporabo, ki je zasnovana na banalnih političnih kalkulacijah, je treba zavrniti. Gre tudi za spoštovanje naše države, za spoštovanje institucije predsednika republike in spoštovanje samih sebe. Če se ne bomo spoštovali sami, če ne bomo spoštovali lastnih institucij, ne bomo mogli pričakovati spoštovanja od drugih. To je moja sklepna misel.

Spoštovane poslanke in poslanci,

slišali ste moje stališče. Pisno besedilo je bilo razdeljeno v času mojega nastopa. Sedaj ima državni zbor pred sabo vse elemente za razpravo. Državni zbor ima suvereno pravico in odgovornost, da o predlogu za uvedbo postopka razpravlja samostojno in da sprejme svojo lastno odločitev. Prepričan sem, da boste razpravljali tehtno in resno ter se na koncu modro odločili. Zahvaljujem se vam za vašo pozornost.

---

Priloga 1: Predlogi Zveze policijskih veteranskih društev Sever za priznanja dr. Tomažu Času, Tomažu Ertlu in Leopoldu Jesenku

Priloga 2: Ukaz in o podelitvi in obrazložitev odlikovanja dr. Tomažu Času

Priloga 3: Ukaz in o podelitvi in obrazložitev odlikovanja Tomažu Ertlu

Priloga 4: Ukaz in o podelitvi in obrazložitev odlikovanja Lepoldu Jesenku