archived page

Predavanje na Francoskem inštitutu za mednarodne odnose

Pariz, 23.5.2011  |  govor


Predavanje predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na Francoskem inštitutu za mednarodne odnose z naslovom "20 let po osamosvojitvi: izkušnje Republike Slovenije (in zakaj smo še vedno optimisti)"
Pariz, 23. maj 2011


Predsednik republike dr. Danilo Türk je imel predavanje na prestižnem Francoskem inštitutu za mednarodne odnose (foto: Stanko Gruden/STA)Gospod Thierry de Montbrial, generalni direktor,
spoštovani gostje,
gospe in gospodje,

veseli me, da lahko ob tej priložnosti predstavim svoja mnenja v okviru te spoštovane institucije. Francoski inštitut za mednarodne odnose je eden od najsposobnejših "možganskih trustov" na svetu in raziskovalni inštitut, za katerega je značilna velika intelektualna disciplina, ki je temelj poglobljenih razprav o potrebah in političnih odločitvah našega časa. Z razpravami, ki potekajo v okviru tega inštituta, se pridobivajo nova spoznanja in predlagajo pobude za konkretne ukrepe.

Naslov mojega današnjega prispevka je: "20 let po osamosvojitvi: izkušnje Republike Slovenije (in zakaj smo še vedno optimisti)".

Izbira te teme je povezana z obletnico osamosvojitve, ki jo bomo praznovali čez en mesec.
Hkrati je to tudi obdobje, ko se pojavlja veliko vprašanj glede zunanje politike Slovenije na splošno in v širšem smislu tudi zunanje politike Evropske unije ter glede težav, ki so povezane z globalizacijo in svetovnim upravljanjem.


Slovenija pred dvajsetimi leti

V poznih osemdesetih letih sta dve ključni ideji vodili prizadevanje Slovenije za neodvisnost: identiteta in integracija.

Na prvi pogled sta se morda zdeli celo nezdružljivi. Toda obe sta bili potrebni in kombinacija druge z drugo je bila popolnoma smiselna. Na koncu sta tudi obe uspeli.

Identiteta vsakega naroda ima svoje bistvo. Za slovenskega sta to jezik in kultura, kar ni nič nenavadnega za narod, ki nikoli prej ni užival sodobne državnosti ali popolne politične neodvisnosti. Imel pa je zelo dobro razvit jezikovni in kulturni profil. Biblija je bila prevedena v slovenski jezik že leta 1584 in od takrat jezik in kultura igrata temeljno politično vlogo.

V osemdesetih letih identiteta ni bila več omejena na kulturne in etnične značilnosti. Pravzaprav sta bila dva druga vidika še pomembnejša. Prvi so bile človekove pravice in drugi je bila varnost. Jugoslavija je razpadala, razraščale so se kršitve človekovih pravic in v Sloveniji se je krepila zavest, da jih je treba zaščititi. Na koncu osemdesetih, potem ko je Slobodan Milošević prevzel oblast v Srbiji, je postalo jasno, da vojaški konflikt v Jugoslaviji postaja vse verjetnejši. V Sloveniji je močno odmevala Miloševićeva grožnja o uporabi sile, ki jo je izrekel junija 1989 na množičnem zborovanju na Kosovem polju. Ohranitev identitete je zato postala tesno povezana z zagotavljanjem najosnovnejše varnosti. Edino realno zagotovilo za obe sta bili neodvisna državnost in popolna suverenost.

V teh okoliščinah je proces neodvisnosti dosegel novo fazo. Slovenija je spremenila ustavo leta 1989 in izvedla demokratične volitve aprila 1990. Na plebiscitu ob koncu istega leta so ljudje množično glasovali za neodvisnost. Vlada je imela na voljo šest mesecev, da pripravi vse potrebno za razglasitev neodvisnosti, kar se je zgodilo 25. junija 1991.

Skupaj s težnjo po samoohranitvi in zaščiti narodove identitete je Slovenija izrazila izvirno željo po integraciji v okviru procesa, ki so ga vodile Evropske skupnosti. Tako kot drugi v Evropi smo dojemali Evropske skupnosti kot jamstvo za mir, varnost, blaginjo in človekove pravice. Pojasnjevali smo, da motiv naše težnje po neodvisnosti ni sebičnost ali želja po izolaciji. Niso nam vsi verjeli, vsaj na začetku ne. Veliko je bilo nesporazumov in pogosto so nam očitali sebičnost in "Garbo nacionalizem" (poimenovan po Greti Garbo, veliki igralki, obsedeni z umikom v osamo, toda nikakor ne nespoštovani – osebno nisem imel nič proti, če so mi govorili o domnevnem "Garbo nacionalizmu"). Kljub temu smo še vedno razlagali svoje mišljenje, da je integracija potrebna v sodobni Evropi, vendar gre za vprašanje, kako je izvedena. Vojaška sila ni pot v integracijo – kot je Evropa večkrat izkusila v svoji burni zgodovini.

Pragmatizem in načela Evropskih skupnosti so se zdela pravi odgovor.


Kaj smo se naučili v naših prvih dvajsetih letih?

Predsednik republike dr. Danilo Türk je imel predavanje na prestižnem Francoskem inštitutu za mednarodne odnose (foto: Stanko Gruden/STA)Integracija je potovanje, ne le enkraten postanek. Slovenija je to hitro spoznala. Prvi postanek na tem potovanju je bilo mednarodno priznanje in članstvo v Združenih narodih. Pri Združenih narodih smo se veliko naučili o suvereni enakopravnosti, osnovnem načelu Ustanovne listine ZN (prvi odstavek 2. člena). To načelo smo uporabljali previdno in modro, kar je pripomoglo k temu, da je bila Slovenija izvoljena v Varnostni svet pet let po sprejemu v Združene narode in da je prevzela konstruktivno vlogo v Svetu (1998–1999). Mimogrede, Slovenija to leto spet kandidira za vzhodnoevropski nestalni sedež v "areopagu mednarodne varnosti".

Spoznali smo, da suverenost ostaja osnovni koncept mednarodnega sistema. Res se prilagaja pod vplivom številnih mednarodnih obveznosti, naloženih državam, in izvaja v novih in poglobljenih oblikah. Vendar je še vedno aktualna in še naprej koristna. Majhne države – članice Varnostnega sveta ZN – se seznanijo s priložnostmi, ki jih imajo kot suverene države. Pozicija neogrožanja, iznajdljivosti in pripravljenosti razumno eksperimentirati prinaša diplomatske in politične točke. To je bila tudi naša izkušnja. Od Združenih narodov smo jo prenesli v druge večstranske okvire – OSCE, Svet Evrope in EU. V prvih dveh desetletjih je Slovenija predsedovala vsem tem forumom in bila večinoma uspešna v tej vlogi. Naše razumevanje pomena suverenosti in razumen pristop k vprašanjem sodelovanja in vključevanja sta nam zelo pomagala.

Pri procesu seznanjanja s suverenostjo smo morali rešiti več vprašanj, ki jih nismo sami izbrali. Prvo je bilo, kako obravnavati vprašanja državnega nasledstva. Glede tega vprašanja smo vztrajali pri načelu popolne enakopravnosti med državami naslednicami nekdanje Jugoslavije in ostro zavračali zamisel, da ima lahko katera koli država naslednica privilegiran status kontinuiranega nasledstva prejšnje države, ki je prenehala obstajati. Ta pristop nam je uspel leta 2000, ko je Srbija/Črna gora zaprosila za članstvo v ZN kot nova država. Praktične koristi za vse države naslednice so postale očitne v sporazumu o nasledstvu, ki so ga države nekdanje Jugoslavije sklenile leta 2001. Načelo enakopravnosti držav naslednic bo še naprej naše osnovno načelo pri obravnavanju vseh preostalih vprašanj državnega nasledstva.

Še eno osnovno spoznanje, do katerega smo prišli, je pomen dobrih sosedskih odnosov. Splošno priznana resnica je, da imajo geografsko ločene države manj dvostranskih problemov in lažje rešujejo bilateralne odnose. Neposredne sosede, zlasti nove države, morajo medsebojno urediti občutljiva vprašanja, kot so meje, manjšine in druga. Slovenija je uspela vzpostaviti odlične odnose z vsemi štirimi neposrednimi sosedami. To je storila na podlagi vzajemnega spoštovanja in zaupanja, ki ju je gradila vsa ta leta. Pred kratkim, leta 2010, se nam je ob podpori Evropske komisije uspelo dogovoriti o arbitraži za določitev doslej še nedoločenih območij kopenske in pomorske meje s Hrvaško ter za določitev stika Slovenije z odprtim morjem. Drugo vprašanje dobrih sosedskih odnosov zadeva vprašanje narodnih manjšin. Pomembna vprašanja v zvezi s tem so obravnavana v duhu spoštovanja človekovih pravic in s potrebno potrpežljivostjo.

Potrpežljivost je bila na splošno rečeno pomembno spoznanje, do katerega smo prišli v zadnjih dveh desetletjih. Potrpežljivost je bila potrebna v pogovorih z Evropsko unijo in Natom, v izvajanju pravnega reda Skupnosti in pozneje po sprejemu Slovenije v EU leta 2004, v pripravah na vstop v schengenski sistem in evrsko območje leta 2007. Ko gledamo na naše pretekle izkušnje, se nam obdobja čakanja zdaj zdijo precej krajša kot med pogajanji. Končni rezultati niso bili vedno enaki pričakovanim na začetku, na koncu pa smo bili vedno zadovoljni.

Danes smo začudeni zaradi pomanjkanja potrpljenja in odločnosti v EU, zlasti v njenem zahodnem delu, glede vprašanj, ko sta izseljevanje in severnoafriški begunci. Slovenija bi pozdravila in pričakovala mirnejšo, obzirnejšo in bolj praktično razpravo in oblikovanje tozadevne politike.


Slovenija danes

Predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk ter ustanovitelj in direktor Francoskega inštituta za mednarodne odnose (IFRI) dr. Thierry de Montbrial (foto: Stanko Gruden/STA)Slovenija je upravičeno opisana kot uspešna nova država in zgodba o uspehu na območju Srednje in Vzhodne Evrope. V enem letu po osamosvojitvi smo dosegli makroekonomsko stabilnost in skoraj dve desetletji uživali stabilno rast. Naš BDP se je potrojil. Odločili smo se za postopen pristop in ohranili visoko raven zaposlenosti, socialne varnosti in kohezije. Slovenija je parlamentarna republika z ustavo, ki zagotavlja stabilnost koalicijskih vlad, ki so naraven izraz našega proporcionalnega volilnega sistema. Vodimo pragmatično zunanjo politiko, ki temelji na spoštovanju mednarodnega prava. Z eno besedo, trudili smo se po naših najboljših močeh, bili smo precej uspešni in vedno smo skušali biti tudi dobri učenci.

Toda globalna finančna in ekonomska kriza nas je postavila pred kar nekaj izzivov. Prvič, Slovenija se je kot majhno izvozno usmerjeno gospodarstvo, vključeno v evrsko območje, izkazala za ranljivo glede strmega upada povpraševanja na mednarodnih blagovnih trgih v obdobju od 2008 do 2009. Naš BDP je padel za več kot 8 odstotkov. Oživljanje poteka počasi, čeprav so napovedi za obdobje od 2011 do 2012 obetavnejše. Pričakujemo, da bo rast presegla povprečno rast v EU. Po ocenah Evropske komisije bo slovensko gospodarstvo doseglo 1,9-odstotno rast v tem letu in 2,5-odstotno rast v naslednjem, medtem ko povprečna pričakovana rast v evrskem območju znaša 1,6 odstotka za to leto in 1,8 odstotka za naslednje. To je zelo spodbudno, vendar je treba v ozadju upoštevati mogoče povečanje inflacije in nujnost zmanjševanja proračunskega primanjkljaja (trenutno v višini 5,8 odstotka) ter javnega dolga v višini 46 odstotkov, kar je zelo visoka številka po naših merilih.

Slovenija potrebuje reforme. Pokojninska reforma, ki postopno dviga upokojitveno starost na 65 let, je bila sprejeta z zakonom, vendar mora biti potrjena na referendumu, ki bo potekal 5. junija letos. Potrebujemo tudi reforme javnih družb v državni lasti in reforme upravljanja družb, višjo raven neposrednih tujih vlaganj in višje ravni dodane vrednosti v industrijskih panogah. Več moramo vlagati v raziskave in razvoj, izboljšati tehnološko raven v industrijskih panogah, predvsem pa se lotiti nezaposlenosti, ki trenutno dosega 8,2 odstotka, in še posebno zagotoviti priložnosti za mlade izobražene ljudi. Ohranjati moramo socialno kohezijo, ki sicer ostaja visoka, vendar pa moramo izboljšati socialno partnerstvo, ki se ni uresničilo v nekaterih zadnjih primerih, najopazneje v zvezi s pokojninsko reformo. Očitno je, da problemi, kot so ti, dvigajo politično temperaturo, zato moramo bolje obvladati politični dialog in dialog o usmeritvah.

Večina teh nalog je naših in slovenski politični razred je na resni preizkušnji.


Slovenija kot del EU

Danes je Slovenija popolnoma integrirana v EU. Delimo bolečine in veselje drugih v sistemu EU. Izkazali smo solidarnost in s skupnimi močmi poskrbeli za jamstva za posojila tistih držav članic Unije, ki so nujno potrebovale pomoč. Zavedamo se, da je problem še daleč od rešitve. Na obzorju se porajajo nekatera velika vprašanja. Verjetno bo prihodnost evrskega območja zahtevala neko obliko preoblikovanja z izdajo običajnih evroobveznic in vzpostavitvijo neke stopnje fiskalne enotnosti. Da pa bo to izvedljivo, je treba več narediti za ekonomsko okrepitev članic evrskega območja.

Poleg tega Slovenija sodeluje pri koordiniranju politike v postopku, imenovanem "evropski semester". Pred kratkim sem preučil dokumentacijo, ki jo je naša vlada predložila EK za leto 2011. Neverjetno, koliko prizadevanj je bilo potrebnih za ta proces in kako težko je povezano in skladno predstaviti celoten splet politike. Predstavljeni ukrepi segajo od kratkoročnih nalog za zagotavljanje proračunske discipline in konsolidacije javnih financ do dolgoročnih nalog, kot so reforme v zdravstvenem sektorju in visokem izobraževanju.

Poleg zapletene narave oblikovanja politike na nacionalni ravni in ravni EU moramo upoštevati več dodatnih vprašanj, ki jih bo treba reševati. Trenutno so glavni cilji koordinacije politike posvečeni nalogam za finančno stabilnost. Nujno je okrepiti obseg rasti in spodbude za rast. Res je, da mora vsaka članica EU naprej pomesti pred svojim pragom, vendar je takoj nato treba pokazati pot, kako naprej. Za to pa potrebujemo rast in politike na ravni Unije, ki bodo verodostojno ponudile rast in razvoj.

V enakem duhu bo treba vzpostaviti dobro ravnotežje med sankcijami in nagradami. Trenutno je razprava pretežno osredotočena na sankcije in avtomatizem v zvezi z njimi. To so občutljive zadeve in EU se jih mora lotiti pravilno.

Nenazadnje je treba z bodočo koordinacijo politike bolje seznaniti evropsko javnost, državljane držav članic EU. Idealno bi bilo vključiti tudi dobro mero socialnega dialoga s sindikati, poslovnimi skupnostmi, nevladnimi organizacijami itn. To ni tako preprosto glede na različne ravni socialnega dialoga v posameznih državah.

Medtem ko glavna pozornost v EU danes velja finančnim vprašanjem, še posebno težavam z našo skupno valuto – evrom, gospodarskim politikam in koordinaciji politike, se v Sloveniji ukvarjamo tudi z razvojem skupne varnosti in zunanje politike.

EU je veliko pričakovala od novih pravil in institucij, ustvarjenih v okviru Lizbonske pogodbe. V resnici se morajo nove institucije organizirati same v neprijazni politični realnosti globalnega sveta. Pomagalo bi, če bi se Evropski svet lahko dogovoril – in se potem držal dogovora – o omejenem številu ključnih prioritet za prihodnost.

Prva med temi bi morala biti, vsaj tako menim, politika EU do sosedov na vzhodu in strateško partnerstvo EU z Rusijo. Širitev EU na vzhod je bila doslej njen največji uspeh in vir precejšnje dodatne moči. Danes so nove članice EU ekonomsko dinamične in večinoma izpolnjujejo pričakovanja. To se mora nadaljevati.

Usmeritev na vzhod bi morala biti glavna smer delovanja EU. To velja tudi za prihodnjo širitev. Naveličanost za širjenje Unije je morda razumljiva, vendar je zagotovo nezaželena. Povzroči lahko le nestabilnost na Balkanu in zamero v Turčiji.

Situacija v Bosni in Hercegovini bi nas morala zelo skrbeti. Ena kriza je bila ravnokar rešena z osebnim posredovanjem visoke predstavnice Ashtonove, vendar ne smemo spregledati večje slike v ozadju. Bosna ne deluje, kot bi morala delovati združena država. Če se strinjamo, da Dayton ostaja edina točka, okoli katere se vse vrti, in da je Bosno treba ohraniti kot združeno državo, potem moramo priznati, da je za Bosno edina pot naprej ta, da zanjo obstaja verjetna evropska perspektiva. Bošnjaki morajo začutiti, da so v Evropi zaželeni. Slovenija je pred nekaj meseci predlagala predhodni kontrolni mehanizem, ki bi bil spodbuda za potrebno reformo in skupno prizadevanje vseh Bošnjakov za jasno določen cilj. Ta predlog je Komisija zavrnila kot nekaj, kar se ne sklada z obstoječimi pravili. Bosna seveda ni le navadna potencialna kandidatka; to je država, ki potrebuje posebne rešitve – rešitve, ki jih ni v predalčkih. Ne moremo preprečiti razumne rešitve samo zato, ker birokracija nerada upošteva kar koli, kar ni v predalčkih.

Turčija je država z ogromnim potencialom. Njeni politični in ekonomski dosežki v zadnjem desetletju so neznanski. Stari strahovi, da bodo turški priseljenci preplavili Evropo, so postali nepomembni, saj gospodarstvo Turčije izkazuje veliko bolj zdravo in stabilno rast kot katera koli druga država članica EU. Turčija bi morala biti z nami, ne proti nam.

Tretja prioriteta bi morala biti Sredozemlje in Severna Afrika. Tu bo EU potrebovala vrsto individualnih pristopov, zasnovanih v podporo vsaki državi na južnem robu Sredozemlja v skladu z njenimi potrebami. Večstranski okviri sodelovanja (Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje) so spodleteli. Delno zaradi pristopa EU, ki so ga južni partnerji razumeli kot pokroviteljstvo, največ pa zaradi nerazrešenega izraelsko-palestinskega spora.

Da bi lahko ponovno opredelili vlogo EU v tem delu sveta in podprli njeno učinkovitost, se mora profil EU jasno izrisati v mednarodnih prizadevanjih za rešitev palestinskega vprašanja, ki je ključ do stabilnosti na Bližnjem vzhodu. Osnovne vsebine rešitve z dvema državama so znane. EU, Kvartet in ZN so jih pojasnili v svojih izjavah o načelih. Pred kratkim je predsednik Obama poudaril osrednji pomen mej iz leta 1967. Bistvena naloga je zdaj ta, da se mirovni proces premakne proti točki rešitve na Konferenci za mir na Bližnjem vzhodu. Izziv pred nami v glavnem ni diplomatski, čeprav bo potrebno precej diplomacije in potrpljenja. Ključna sta politična enotnost in pogum glavnih akterjev, članov Kvarteta in EU.


Še misel ob koncu: v čem je bistvo našega današnjega optimizma?

Zgornje pripombe so poskušale pojasniti naše videnje trenutnega okolja EU kot glavnega področja delovanja za države članice EU, vključno s Slovenijo.

Kateri so torej dejavniki, na katerih danes gradimo previden in skromen optimizem?

Prvič, Slovenija je uspešna država od osamosvojitve naprej in popolnoma kos aktualnim izzivom.

Drugič, EU, naš glavni okvir za mednarodno sodelovanje in integracijo, je postavljen na trdno podlago skupnih vrednot in norm, ki bi morale zadoščati za učinkovito oblikovanje politike.

Tretjič, izzivi, s katerimi se srečuje EU, so jasno opredeljeni in z ustreznim vodstvom jih je mogoče ustrezno reševati. To velja za krizo evra, določanje prioritet skupne in varnostne politike EU ter za vprašanja priseljevanja. Noben od navedenih problemov ni nerešljiv. Politična modrost in ustrezno vodstvo lahko zagotovita rešitve za vse.

In zadnjič, resnični problem današnjega sveta je globalno upravljanje. Še vedno imamo nekaj časa za razmislek. Reforme svetovnih institucij, kot so ZN in Mednarodni denarni sklad, so potrebne, vendar lahko še nekaj let počakajo. Ta trenutek delajmo za povezano Evropsko unijo. S tem bomo mi, Evropejci, lahko pomembno prispevali h globalnim spremembam.
© 2008 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani  načrt strani