Slavnostni govor predsednika republike ob dnevu Evrope

Ljubljana, 8.5.2011  |  govor

Slavnostni govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na tradicionalni slovesnosti ob prazniku Ljubljane in dnevu Evrope "Evropa Ljubljani – Ljubljana Evropi"
Ljubljana, 8. maj 2011


Spoštovane državljanke in državljani Republike Slovenije,
spoštovani visoki gostje,
drage Ljubljančanke in Ljubljančani,
udeleženci tradicionalne prireditve"Evropa Ljubljani - Ljubljana Evropi",

danes smo skupaj zato, ker je Evropa naša stvarnost in naša usoda, naš skupni dom, prostor in sistem ustanov, ki so bile še pred kratkim tudi naše veliko hrepenenje. Slovenski narod je z Evropo od nekdaj delil njene slabe in dobre trenutke, vse slabe in dobre strani. Evropa je bila vselej in je tudi danes mozaik narodov in kultur, vselej zanimivih v njihovi znani različnosti in presenetljivi podobnosti. Evropo so mnogi in mnogokrat poskušali povezati - versko, kulturno, politično in, žal, kar nekajkrat tudi z vojaško silo. Evropa pa je v tej svoji zgodovini spoznala, da nobeno nasilno združevanje ne more biti uspešno. Povezovanje in združevanje je mogoče samo ob polnem upoštevanju dveh predpogojev - prostovoljnosti in pragmatičnosti. Seveda pa je tudi tedaj povezovanje in združevanje uspešno samo, če je utemeljeno na dovolj trdni podlagi skupnih vrednot in vizij.

Dolgo je trajalo, preden so nastali pogoji za povezovanje in združevanje, ki ga poznamo danes. Samo v dvajsetem stoletju, tem najbolj nasilnem in tragičnem stoletju človeške zgodovine, je bila Evropa središče dveh svetovnih vojn. Utrpela je izjemne žrtve in izgubila je svojo nekdanjo vlogo gospodarja sveta. Šele pred šestimi desetletji, pet let po koncu II. svetovne vojne, je prišlo do izpolnitve pogojev in oblikovanja vizij, ki so pomenile začetek nastanka sodobnih evropskih integracij.

Nocoj slavimo dan Evrope, ki ga povezujemo z 9. majem in z 61. obletnico razglasitve Schumanovega načrta za ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo, prve med evropskimi skupnostmi. Danes nam to ime zveni tehnično in anahronistično. V njenem času pa je zamisel prve evropske skupnosti pomenila diplomatsko revolucijo - z eno potezo je vzpostavila nov model evropskega povezovanja in nov vzorec francosko nemških odnosov, ki so bili tedaj in so še, priznajmo, tudi danes jedro evropskih integracij. Schumanov načrt je sprva združil šest evropskih držav. Predstavljal je skupni imenovalec njihovih ekonomskih interesov takratnega časa, hkrati pa tudi nov vzorec politike, ki se je bila pripravljena - za skupno dobro - odpovedati delu državne suverenosti. Pokazal je, da je v Evropi mogoče zgraditi skupne institucije z naddržavnimi pooblastili, da obstaja dovolj močna skupnost vrednot in dovolj močna kulturna podlaga za ta projekt.

Danes, 61 let kasneje, je Evropa močno spremenjena in velik del zaslug za današnji, nesporno boljši evropski čas, morebiti najboljši v vsej njeni zgodovini, gre prav evropskim skupnostim in Evropski uniji, ki jim je Schumanova deklaracija dala izhodišče. Razvoj teh desetletij je močno povišal raven blaginje v Evropi. Širitev evropskih skupnosti in kasneje Evropske unije z novimi državami članicami je močno povečala evropsko območje miru in ekonomske uspešnosti. Nikoli v dosedanji zgodovini ni Evropa uspela zagotoviti tako dolgotrajnega obdobja, ki ga je na toliko načinov mogoče opisati kot ekonomski, politični in kulturni uspeh.

Toda sleherni zgodovinski uspeh mora računati z novimi problemi in izzivi, ki jih prinese čas. Današnja Evropska unija ni izjema. Svetovna finančna in ekonomska kriza jo je prizadela bolj kot druge dele sveta in njeno okrevanje je počasnejše kot bi si želeli. Med njenimi članicami so se izrazile razlike, ki jih nismo pričakovali, ki pa so vendar razumljive v luči različnosti razvojnih poti, doseženih ravni razvoja, različnih tradicij in kultur. Tudi današnje rešitve se izmikajo enotnemu vzorcu. Zato bo treba izboljšati usklajevanje ekonomskih in zlasti finančnih politik. Države članice so dolžne zagotoviti javnofinančno stabilnost. Evropska unija kot celota in njene institucije pa morajo okrepiti svoj prispevek za obnovo in krepitev gospodarske rasti. Samo oboje skupaj - finančna stabilnost in gospodarska rast - lahko zagotovi blaginjo ljudi, evropskim integracijam pa njihov nadaljnji uspeh.

Danes seveda še ne moremo govoriti o zadovoljivih rezultatih. Vse bolj spoznavamo, da pravila in nove institucije, ustanovljene na podlagi Lizbonske pogodbe, same po sebi ne dajejo zagotovil za dobre rezultate. Vse bolj spoznavamo, da ni nadomestila za kvalitetno vodenje in odločno soočanje s problemi, ki jih prinaša čas. Vse bolj spoznavamo, da je odločno vodenje Evropske unije odvisno od kvalitete vodenja njenih držav članic. V tem pogledu se položaj zadnjih šestdeset let ni spremenil. Proces evropske integracije se je začel in je napredoval takrat, ko so ga vodili odločni in vizionarski državniki, možje in žene, ki so znali pravočasno razumeti položaj, razumeti probleme in poiskati rešitve. Take potrebujemo tudi danes, tako v državah članicah kot tudi na čelu evropskih institucij.

Potrebujemo pa še nekaj - dobro razumevanje globalnega sveta in dobro opredelitev strategij na globalni ravni. Skrbeti nas mora, ko vidimo, da Evropski uniji ni uspelo, da bi pred dvema letoma vzpostavila lastno vodilno vlogo v pogajanjih o klimatskih spremembah, in to navzlic svoji ekonomski moči in pripravljenosti sprejeti pomembne omejitve izpustov toplogrednih plinov. Pogajanja o klimatskih spremembah se sedaj nadaljujejo na nov, manj ambiciozen način. Možnost za dosego ustreznih rezultatov še obstaja. Toda lekcija iz konca leta 2009 je širša in bolj daljnosežna - Evropska unija bo morala na nov način in z bolj izdelanimi instrumenti poskrbeti za ustrezno vlogo na globalni ravni. Predvsem pa bo morala veliko bolj jasno določiti svoje strateške prioritete, poiskati resnične strateške partnerje in čim bolje razumeti svoje strateške konkurente. Prostor za uveljavljanje svojih kvalitet bo morala razvijati hitreje in bolj ambiciozno. Oblikovanje enotnega raziskovalnega in intelektualnega prostora, krepitev znanstvenih potencialov, inovacij in novih tehnologij bo moralo potekati hitreje. Priprava mehanizmov na evropski ravni, ki naj pomagajo to zagotoviti, bo eden velikih preizkusov institucij Evropske unije v prihodnje.

In kje je pri vsem tem samospraševanju, pri vseh teh iskanjih, pri vseh teh upanjih položaj naše domovine, Slovenije? Kakšna naj bo njena vloga in kakšne naj bodo njene naloge?

Pred sedmimi leti se je Evropska unija povečala za deset novih članic, pretežno držav nekdanje komunistične Vzhodne Evrope. Slovenija je bila del tega povečanja, ki je pomenilo enega najvišjih dosežkov evropske integracije doslej. Kot je pokazal ves kasnejši ekonomski razvoj, je Evropska unija kot celota s širitvijo veliko pridobila - tako v novih članicah kot tudi v povprečju celote. To moramo jasno poudariti ob vsaki razpravi o preteklih in bodočih širitvah unije. Vsem oblikam širitvene utrujenosti in vsem nasprotovanjem nadaljnjim širitvam se je treba postaviti po robu. Močno si moramo prizadevati za nadaljnjo širitev unije - najprej s Hrvaško, nato pa z drugimi državami, naslednicami nekdanje Jugoslavije, s Turčijo in z drugimi državami evropskega Vzhoda.

Z razširitvijo - doseženo pred sedmimi leti - so se odprle tudi nove možnosti za uresničitev zgodovinske vizije o razširitvi evropske industrijske moči v celoten srednjeevropski in vzhodnoevropski prostor. Pred našimi očmi že nastaja drugačna - večja, močnejša in boljša Evropa. To spreminjanje zasluži vso podporo, vso pozornost in vse spodbude. Zasluži pa tudi dober premislek in dobre rešitve za probleme, ki so značilni za ta del Evrope.

Danes se pretežni del srednjeevropskih novih članic Evropske unije, med njimi tudi Slovenija, še vedno ponaša z razmeroma dobrimi temeljnimi kazalci finančne stabilnosti. Zaskrbljenost je ta čas usmerjena v druge dele Evrope. Toda paziti moramo, da zaradi pomanjkanja pravočasnih in premišljenih ukrepov ne bi prišlo do nenadnih poslabšanj in sprememb, ki bi lahko oslabile naš javnofinančni položaj. V Sloveniji moramo to opozorilo jemati še posebej resno.

V državah Srednje in Vzhodne Evrope, tudi v Sloveniji, se soočamo z nekaterimi resnimi in temeljnimi problemi, ki jih je prineslo tranzicijsko obdobje - z grabežljivostjo, tajkunstvom in zlasti s korupcijo. Pravosodje in pravni sistemi so povsod prešibki za učinkovito premagovanje korupcije. Več moramo vlagati v moč pravosodja in organov nadzora in pregona. Nikakor ne smemo dovoljevati ciničnega omalovaževanja pravosodja, ki ga opažamo še vedno in prepogosto. Storiti moramo vse za krepitev vladavine prava, za avtoriteto pravosodja in pravne države. Samo če nam bo uspelo pri tem, lahko računamo na trajno gospodarsko uspešnost in družbeno kohezivnost, ki nam bosta zagotovili povečevanje blaginje in stalno širitev vsestranske človeške svobode.

To so prednostne, strateške naloge nadaljnje evropske poti držav v prostoru med Baltikom in Jadranskim morjem. Za uresničitev teh nalog se je vredno potruditi. Prostor med Baltikom in Jadranom je že danes med najbolj dinamičnimi, najbolj ustvarjalnimi in najbolj obetavnimi deli Evrope. Za sabo ima težko zgodovino, toda njegove možnosti so večje, kot si jih upa ta čas zamisliti. Nobenega razloga ni, da ne bi prav v tem prostoru nastajale ideje in rešitve, ki bodo odrejale prihodnja desetletja Evrope.

Spominjajmo se torej Schumanove deklaracije kot primera praktične, realistične politike, ki je uspela izraziti potrebo po novem in - še posebej - določiti pot k novemu. Naj bo dan Evrope priložnost za razmislek o današnjih nalogah, ki jih moramo opraviti z enako uspešnostjo, s primerljivim učinkom, takšnim, da se ga bodo prihodnje generacije spominjale s spoštovanjem.

Naj torej živi evropsko povezovanje in proces evropske integracije. In naj bo Slovenija v tem okviru tudi naprej zgodba o uspehu! V tem duhu praznujmo dan Evrope, praznujmo ga z občutkom za naše današnje in prihodnje naloge! Praznujmo ga z občutkom za samozavest, ki jo ta čas potrebujemo, in za to, da skupaj določimo tiste strateške naloge, ki smo jih sposobni uresničiti, ki jih bomo uresničili in za katere bomo zagotovili takšne rešitve, da bomo čez nekaj let z njimi lahko zadovoljni. Hvala lepa.