archived page

Govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na otvoritveni slovesnosti evropskega leta medkulturnega dialoga

Ljubljana, 8.1.2008  |  govor



Spoštovana gospa Margot Wallström, podpredsednica Evropske komisije in komisarka za institucionalne odnose in komunikacijsko strategijo,
spoštovani gospod dr. Hans-Gert Pöttering, predsednik Evropskega parlamenta,
spoštovani člani Evropske komisije,
spoštovani visoki gostje,
ekscelence,
gospe in gospodje,

štejem si v veliko čast, da lahko - v imenu vseh državljank in državljanov Republike Slovenije - danes v naši domovini pozdravim člane Evropske komisije.

Ta pozdrav je izraz našega gostoljubja in našega zadovoljstva, da prav tu, v Ljubljani, začenjamo leto medkulturnega dialoga, ki ga v Evropi ta čas razumemo kot eno najpomembnejših zagotovil razumevanja, integracije in splošnega napredka.

Klikni za povečavoPred kratkim smo v velikem delu Evrope odpravili še zadnje ostanke ovir za prestopanje državnih meja. S tem so se odprle nove možnosti medčloveških kontaktov in kulturnih izmenjav. Upanje, da se bo Evropa še bolj približala idealom enotnega intelektualnega in kulturnega prostora, postaja vse bolj realno. Naš čas je torej pravi čas za razpravo o potrebah kulturnega dialoga. Ljubljana in Slovenija pa sta tudi pravi kraj za to. Tu je simbolika medkulturnega dialoga močna, njena povezanost z našo zgodovinsko izkušnjo pa neposredna.

Slovenci smo pretežni del svoje zgodovine preživeli v okviru širših političnih sistemov. Danes živimo kot suveren narod, z lastno državo v okviru Evropske unije, po svoji volji izraženi na plebiscitu. Evropsko unijo doživljamo kot prijazno okolje, ki nam omogoča tako izražanje naše suverenosti kot povezovanje v širše procese integracije. Medkulturni dialog je prvina našega bivanja in vizije naše prihodnosti.

Slovenija je država, kjer kulturo še posebej cenimo. Identiteta slovenskega naroda je zgodovinsko vezana prav na kulturo. Vendar kulture ne doživljamo kot nekaj, kar bi nas ločevalo od drugih. Prav nasprotno, Slovenija je dežela kulturnega prežemanja. Tu se stikajo tri velike evropske kulturne tradicije - slovanska, germanska in romanska. Naša krajina je zaznamovana z arhitektonski vplivi alpskega sveta, srednje Evrope in Sredozemlja. V naši nedavni zgodovini smo absorbirali mnogo prvin iz kulturnih izročil jugovzhodne Evrope. V našem kulturnem hrepenenju smo odprti do mednarodnega kulturnega dialoga in do inovacij, ki jih ta dialog zahteva. Pri tem pa se zavedamo tudi zgodovine.

Evropa je v preteklosti že bila prostor širokega medkulturnega dialoga in v njeni tradiciji je veliko izkušenj, ki nas lahko navdihujejo v današnjem prizadevanju. Naj omenim dva zgodovinska primera, vezana prav na naš prostor.

Klikni za povečavoLetos bomo slavili petstoto obletnico rojstva Primoža Trubarja. Trubar spada med največje duhove slovenskega naroda in hkrati med pomembne evropske intelektualce 16. stoletja. Bil je humanist, ki se je navdihoval pri delih Erazma Rotterdamskega in pri najboljših piscih in likovnih umetnikih italijanske renesanse. Bil je verski reformator, ki si je dopisoval z vodilnimi misleci nemške in švicarske reformacije. Obenem pa je pisal knjige v slovenskem jeziku in s tem polagal temelje slovenski narodni kulturi in njenemu mestu v Evropi. Njegovo delo dokazuje, da ni protislovja med najboljšimi dosežki evropskega duha in najpomembnejšimi interesi lastnega naroda.

Letos se spominjamo tudi štiristoletnice smrti Alberica Gentilija. Tega velikega italijanskega jurista omenjam, ker so se njegove poti križale s Trubarjevimi. Gentili je nekaj časa živel v Ljubljani, potem pa, kot Trubar, nekaj časa v Tübingenu. Gentilija je pot vodila še v Heidelberg in na koncu v Oxford, kjer je postal profesor in kjer je napisal svoja najboljša dela, ki so postala eden temeljev modernega mednarodnega prava. Njegov primer kaže, kako so vodilni intelektualci tistega časa lahko našli dom kjerkoli v Evropi. Evropa je bila njihov skupni kulturni prostor.

Vendar, tako Trubar kot Gentili, sta bila tudi pregnanca. Zaradi verskega prepričanja sta morala bežati iz domovine. Njuni usodi kažeta na širino nekdanjega kulturnega dialoga, opozarjata pa nas tudi na ovire, omejevanje in odsotnost tega dialoga, zaradi političnih in ideoloških razmer tedanjega časa. Ne takrat ne danes, medkulturni dialog ni bil samoumevna danost, ampak dosežek številnih, individualnih in kolektivnih, intelektualnih in političnih prizadevanj.

Klikni za povečavoTudi danes medkulturni dialog ni samoumevna danost, ampak zahteva resno prizadevanje. Seveda so naši današnji izzivi drugačni. Poleg krepitve dialoga znotraj posameznih evropskih kultur in v naši skupni evropski kulturi, so pred nami tudi izzivi, ki jih prinašajo potrebe po dialogu z neevropskimi kulturami. Del tega dialoga nujno poteka v Evropi sami. Evropa namreč vse bolj postaja prostor priseljevanja.

Ta položaj je za Evropo zgodovinsko nov. V preteklosti je Evropa iskala prostore za naseljevanje svojih prebivalcev drugod po svetu. Danes, v obdobju velikih demografskih sprememb in globalizacije ekonomije, pa je položaj spremenjen in vse več je potreb po priseljevanju. Med evropskimi državami so opazne razlike glede stopnje kulturne integriranosti priseljencev, glede njihovih možnosti za pridobitev novega državljanstva in integriranosti v politično življenje, pa tudi na drugih področjih. Tu imamo veliko razlogov za kulturni dialog.

Nekoč so izbrane evropske države uvažale »delovno silo«, po tem, po poteku obdobja ene generacije, pa so začele spoznavati, da so dobile na svoje ozemlje ljudi, človeška bitja z vsemi njihovimi potrebami in težavami. Pokazalo se je, da sta tako getoizacija priseljencev kot poskusi njihove polne asimilacije, neuspešni. Iskanje dobrih vzorcev integracije, ki je ne more biti brez medkulturnega dialoga, je postalo nujno in mora danes biti med našimi prioritetami.

Zagotavljanje človekovih pravic, vladavine prava in načela nediskriminacije so nujne podlage za ustrezno integracijo pripadnikov priseljenskih skupnosti. To podlago je treba zagotoviti vsem priseljencem, ne glede na razdaljo, ki jih ločuje od glavnega toka evropske kulture.

Še posebno resne naloge nas čakajo pri vključevanju islamske kulturne tradicije v evropski kulturni tok in v medkulturni dialog. Pri tem ne moremo računati na dobro utrjene in pozitivne vzorce iz preteklosti. Teh je bilo v novejši zgodovini malo, med njimi nekaj na območju jugovzhodne Evrope, v nekdanji Jugoslaviji. Potruditi se bo treba za identifikacijo pozitivnih, četudi ne zelo vidnih vrednot, ki so nastale v tem okviru, in ki morebiti obstajajo še danes. Tu bo potrebne veliko resne, tudi znanstveno rigorozne misli in raziskovanja.

Gospe in gospodje,
medkulturni dialog je danes tudi univerzalna potreba. Evropa se mora odgovorno vključiti vanj. Odpraviti mora vtis, da se zapira, da postaja trdnjava, v katero lahko vstopi samo nekaj izbrancev. Njena prisotnost in pomoč v drugih regijah, zlasti na južnih obalah Mediterana, morata biti bolj ambiciozni in bolj inovativni. Odpiranje je dvosmerna ulica – zahteva ustrezen dostop v Evropo, pa tudi ustrezen pristop Evrope do drugih.

Prav zato je medkulturni dialog življenjsko odvisen od univerzalnih vrednot, ki jih mora spodbujati. Poleg človekovih pravic sodijo v to kategorijo tudi mir, napredek in človeška solidarnost. Vse te vrednote so lastne evropskemu medkulturnemu dialogu in morajo biti pojasnjene celotnemu svetu. To je pomembno v našem času, ker svet še nikoli ni bil tako povezan in hkrati tako razdeljen, kot je danes. Procesi globalizacije so nas povezali globalno, vendar so sadove povezovanja razdelili neenakomerno. Veliki deli sveta in veliko ljudi živi v nevzdržnih razmerah in brez dobrega upanja v prihodnost. Ljudje, ki so zaradi revščine oropani vsake kulture, ne morejo sodelovati v medkulturnem dialogu. Četudi medkulturni dialog teh problemov ne more rešiti, pa mora nanje opozarjati in biti naravnan tako, da krepi univerzalne človeške vrednote, in da prispeva h graditvi realnega upanja na pravičnejši svet.

Ta potreba ni nova in ima svojo pravno in institucionalno podobo zgrajeno že od ustanovitve Organizacije združenih narodov. Tudi takrat je vladala močna zavest o pomenu univerzalnih vrednot. Te sicer niso mogle biti takoj uresničene, vendar je politična modrost tistega časa velevala vzpostavitev pravnih podlag za nove vrste mednarodnega sodelovanja – za kolektivno varnost, za socialni razvoj in za človekove pravice. Po zaslugi te modrosti je danes svet boljši, kot je bil nekoč. Vendar ne za vse in ne dovolj. Tudi to moramo upoštevati v Evropi, ko začenjamo leto medkulturnega dialoga, in tudi ob tej priložnosti morajo biti naše energije posvečene globalnim potrebam.

Evropa je danes možna samo kot del globalnega sveta. Samo z ustrezno vlogo v globalnem svetu si lahko Evropa zagotovi prihodnost, njeni prebivalci pa napredek, ki ga pričakujejo. Tudi medkulturni dialog razvijamo v globalnem kontekstu. Bodimo torej Evropejci in ponosni državljani svojih držav, a tudi Evropejci in državljani sveta! V tem duhu Vas danes pozdravljam in verjamem, da bo medkulturni dialog resnično prispeval k izboljšanju Evrope in sveta.

Hvala lepa.
© 2008 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani  načrt strani