Govor

VPRAŠANJE VIZIJE JE VPRAŠANJE DUHA
Dan državnosti 1995
Govor predsednika Republike Slovenije Milana Kučana na slavnostni akademiji

Ljubljana, Cankarjev dom, 25. junij 1995

"Pripraviti se moramo za članstvo v evropskih integracijah. Gojiti moramo našo evropskost in hkrati utrjevati narodno prepoznavnost." je dejal predsednik Kučan ob četrti obletnici samostojnosti, ko je spregovoril tudi o viziji prihodnjega razvoja Slovenije.

"Gojiti moramo zavest o tem", je nadaljeval, da: "bomo dobri Slovenci, če bomo hkrati tudi dobri slovenski Evropejci in seveda, da bomo dobri Evropejci, če bomo dobri evropski Slovenci. Poskus ustvariti nov politični red in sodelovanje v Evropi na pravični podlagi in enakosti vseh nima primere na stari celini. Je velika priložnost za Evropo in ves svet. Slovenci pri tem ne moremo stati ob strani, zamuditi priložnosti, da tudi mi v to združbo vnašamo duhovne in kulturne razsežnosti ter moralne vrednote, ker Evropa kot zgolj pragmatična skupnost nima prihodnosti. To so tudi izhodišča, na katerih bomo urejali odnose s sosedi, iskali strateške partnerje in določali ceno našega povezovanja s svetom."

Nocoj slavimo tu, v Cankarjevem domu z državno proslavo Dan državnosti. Rojstni dan prve slovenske države. Njen četrti rojstni dan. Njegovega pomena za slovenski narod in slovenske ljudi doma in po svetu ne določajo besede, blišč ognjemetov in zunanji videz. Velja toliko, kolikor mu odpremo svoja srca in kolikor svojih misli smo mu pripravljeni posvetiti. Kolikor z njim poenačimo svojo vero v prihodnost. Ta praznik je globoko v zavesti državljanov te države. Njim pripada. Ni ga mogoče kupiti, ni si ga mogoče prisvojiti. Zaznamuje tisti herojski čas naše nedavne preteklosti, ko se je odločila sodobna zgodovina Slovencev z dejanji enega samega junaka - slovenskega ljudstva, državljank in državljanov Slovenije. Ti so bili s svojo voljo, pogumom in ponosom nezlomljiva obrambna črta domovine. Spoštljivemu spominu tistih, ki so v tem velikem dejanju v vojni 1991. leta za uresničitev sanj mnogih rodov Slovencev žrtvovali svoja življenja, naklonimo nocoj trenutek tišine.

Četrto obletnico slovenske državnosti smo pričakali s samozavestjo. Veliko smo dosegli. Utrdila se je naša vera, da prihodnost pripada tudi Slovencem. Okrepilo se je naše zaupanje v vrednote evropske civilizacije in njene demokratične tradicije, ki v temelju opredeljujejo Slovenijo kot sodobno evropsko državo, pa tudi prepričanje in temeljna potreba, da v teh vrednotah iščemo pobude, razloge, usmeritev in smisel našega potovanja skozi življenje.

Ob razglasitvi samostojnosti si je Slovenija postavila zelo visoke standarde, ki naj uravnavajo njeno življenje. Takrat je bilo rečeno, da kot soustvarjalci evropske zgodovine in duhovnega izročila potrjujemo svojo pripadnost in zvestobo najbolj žlahtnemu v tem izročilu. V potrditev te zvestobe smo vnaprej moralno podpisali vse konvencije, ki zavezujejo k njegovemu spoštovanju. Rekli smo, da zavračamo sleherno nasilje in nestrpnost v razmerjih med ljudmi, narodi in državami; tudi med narodi, s katerimi smo nekoč živeli v skupni državi. Da se želimo zaradi odgovornosti za obstoj slovenskega naroda in demokratičnost slovenske prihodnosti neobremenjeni in pod nikogaršnjim skrbništvom, a s polno odgovornostjo in kot enaki med enakimi vključiti v oblikovanje novih razmerij v Evropi. Bilo je poudarjeno, da sta svoboda in dostojanstvo posameznika neločljivi in nedeljivi od suverenosti naroda. Kdor tepta eno, žrtvuje tudi drugo.

Sedaj, po štirih letih preizkušenj in velikih naporov, ki jih zahteva graditev nove države, izpeljava političnih, gospodarskih in socialnih reform ter umeščanju države v mednarodno življenje, je mogoče povedati in je treba poudariti, da Slovenija sledi takrat postavljenim standardom. Danes je v svetu prepoznana in spoštovana država, ki je imela, ima in verjamemo, bo imela prijatelje tudi v prihodnje. Upravičila je svoj obstoj in odločitev svojih državljanov za samostojno državo. Za Slovenijo je čas dozorel. Ko zdaj išče in oblikuje svojo prihodnost, se more opirati na doseženo in na izkušnje.

Prav zaradi zvestobe vrednotam, ki se jim je slovenska država zavezala ob samem rojstvu ter zato, da bi zmogli vselej znova in sproti pretehtati in odgovoriti na večno vprašanje, kaj v resnici smo, kaj hočemo in kaj smo za to tudi pripravljeni storiti, se danes bolj od drugih zarisujejo povsem določena vprašanja, ki jim velja posvetiti potrebno pozornost.

V ospredje stopajo moralna vprašanja, vprašanja vrednot, ki dajejo smisel vsemu, kar počnemo s svojo državo in v svoji državi. Zavarovali smo svoj obstoj, imamo vsa institucionalna, pravna in druga orodja, da z njimi lahko razpletamo vse, kar na pragmatični ravni zapleta življenje. A skozi ta razpletanja se morajo določneje prepoznati moralne vsebine in vrednote, ki služijo kot vodilo in merilo vsega našega žitja in bitja. Sicer bomo morda vlagali veliko energij, imeli občutek, da je opravljeno veliko delo, zna pa se pokazati, da ni pričakovanih učinkov, da nismo ustvarili nacije, notranje povezanega občestva, da živimo kot skupek posameznikov, drug ob drugem in mimo drugega, če ne že drug proti drugemu.

Zato se vselej znova spomnimo, da je temeljna vrednota, ki se je naša družba oprijema in je vodilo našemu skupnemu upanju in veri, spoštovanje enkratnosti človekovega bitja, njegovega življenja, dostojanstva, svoboščin in pravic. Vsa vsebina demokratične parlamentarne politične ureditve, pravne in socialne države, tržnega gospodarstva, socialne pravičnosti in državljanske solidarnosti, ki jo je razvila evropska civilizacija in ki se v naši družbi zdaj uveljavlja, izhaja in služi tej temeljni vrednoti. Vse dobro, česar se danes lahko veselimo, je plod te prenove. Vse slabo, kar nas dela nezadovoljne, ima korenine najprej v našem skupnem pomanjkanju volje in sposobnosti, da bi spoštovali in uveljavili to vrednoto, da bi jo zavarovali s pravnim redom, dejanji države in našimi ravnanji.

Kaj moramo storiti, da bo to vrednoto izražalo vse naše življenje močneje kot doslej, da ga bo spoštoval ves državni ustroj in da bo postala vir in smisel prizadevanj za obstoj in prihodnost slovenskega naroda in njegove države? Predvsem se velja dosledno in brez pridržka podrediti vladavini prava. V Sloveniji se je nesporno v teh štirih letih razširil prostor svobode. A svobodnejši ko je državljan in več ko je svobode v celotni družbi, pomembneje je, da človek s svojo svobodo ne ogroža svobode drugih in da urejajo sožitje ljudi čvrsta in splošno spoštovana pravila. Svobodno živeti, izpovedovati svoje prepričanje, uveljavljati svojo pobudo ali interes, delati in poslovati je mogoče le ob prepričanju, da je najvišja oblast v državi zakon, ki enako zavezuje vsakogar. Vse drugo vodi v zlorabe, arbitrarnost, manipulacijo in samovoljo. Nikomur ne more biti priznana pravica, da se dvigne nad zakon, da postane zakon on sam, ker razpolaga z dejansko politično, vojaško ali finančno močjo.

Krepitev pravne zavesti je naloga vseh državnih institucij, posebej tistih, ki jim je naložena neposredna skrb za spoštovanje zakonov. Je pa v veliki meri odvisna tudi od odnosa politikov, strank, javnosti in tistih, ki oblikujejo javno mnenje. Posebej je ugled sodišča in sodnikov v interesu trdnosti države in varnosti državljanov, njihove svobode in enakopravnosti. Imeti morajo avtoriteto in uživati splošno spoštovanje, da se nihče ne bi ujel v skušnjavo vzeti pravico v svoje roke. Spoštovanje zakona, sodišč, državnih organov in simbolov ima vedno tudi moralne korenine. Težko je pričakovati podrejanje zakonu brez krepitve splošne morale in vrednot v družbi. To spoštovanje je potrebno dokazovati in krepiti z lastnim ravnanjem, predvsem z nepopustljivim odnosom do zavržnih pojavov kot so kriminal, korupcija, nasilje, ksenofobija, nestrpnost do sleherne različnosti, tudi do zametkov rasizma in kršitev človekovih pravic, ne glede na to, za koga gre in kdo je prizadet. Najnevarnejši za demokracijo sta pravni nered in ulica kot razkroj vsakršne morale. Pot v razkroj družbe se prične s pristankom na prvo ponižanje človekovega dostojanstva ali kršitev njegovih pravic. Vzvišeno opevanje svobode posameznika, tako pogosto v Sloveniji, mora dobiti praktično potrditev v odzivanju na vsakokratno kršitev zakona ali pravic človeka. Svoboda je vselej spoštovanje svobode za druge.

Svobodno življenje človeka v humano naravnani družbi in njena trdnost sta bolj kot smo to morda pripravljeni priznati odvisna od tega, kar je človek kot družbeno bitje pripravljen storiti, posredovati v javnih zadevah, biti udeležen in deliti odgovornost za javno življenje, od njegovega odnosa do sodržavljanov, skupnosti in države. Gre za civilno družbo, njena gibanja in ustanove. Ta morda najtrdnejši od temeljev vsakega resnično demokratičnega reda, ne more biti zapovedana. Preprosto zraste ali pa je ni, se razvije in ima vpliv ali pa ga nima. Vse, kar mora država pri tem storiti, je, da se zave pomena civilne družbe, da ji ne postavlja ovir in da jih, če so, odstrani. Ne gre le za formalne ovire. Predvsem gre za politične in moralne diskvalifikacije, če civilna gibanja ne strežejo temu ali drugemu političnemu, strankarskemu okusu in interesu. Civilna gibanja in civilna solidarnost so v Slovenskem preporodu imeli tako pomembno vlogo, da se te tradicije naša dežela mora spominjati in jo zmeraj znova razvijati na času in razmeram ustrezen način.

Včasih se zdi, da nas dogodki prehitevajo, da nam zmanjkuje časa za temeljitejši premislek. Rekli bi celo lahko, da so v političnih odločitvah začeli prevladovati zgolj pragmatični, priložnostni kriteriji na podlagi nedodelane ali celo odsotne vizije prihodnega razvoja slovenske družbe in države. Resničnost današnjega sveta je težavna in zamotana in od vsakogar, tudi od nas, zahteva vedno več. Povsem nesporno je, da bodo strateški premisleki in odločitve lažji z vizijo, katere podlaga bo prepričanost in zavest o tem, kakšna država hočemo biti, kako hočemo živeti in kaj moramo za to tudi storiti. To bi bila tudi najboljša podlaga za odločitve, ki bi kazale, da je Slovenija tudi socialna država, s posluhom za vsakdanje stiske in težave ljudi, ki premore solidarnost, strpnost in vzajemnost kot temelj notranje trdnosti države in povezanosti ljudi.

Pred odgovornostjo, da oblikujejo jasno predstavo o sebi in svoji prihodnosti, so zdaj praktično vse evropske države. Izzvale so jo velike družbene spremembe ob sklepu 20. stoletja, ki jih simbolizira padec Berlinskega zidu. Ne gre zgolj za procese v državah Vzhodne Evrope, ki so se razbremenile ujetosti v ideološke blokade iz sredine stoletja, ampak tudi za spremembe v svetovnem merilu. Skupaj z novo tehnologijo in globalnostjo trgov je to sprožilo procese samostojnega vstopanja številnih novih držav v mednarodni prostor. Mednarodna ureditev se je začela spreminjati in dobivati novo podobo. Oblikujejo se nova merila, nove sistemske rešitve, določajo novi cilji in možnosti. V skladu s temi izzivi se oblikujejo zunanje politike držav in iščejo strateške povezave. Zdaj je čas za ta premislek, ki ustvarja prostor in priložnosti za pametno umestitev narodove prihodnosti v mednarodno skupnost. Pripraviti se moramo za članstvo v evropskih integracijah. Gojiti moramo našo evropskost in hkrati utrjevati narodno prepoznavnost. Zavest o tem, da bomo dobri Slovenci, če bomo hkrati tudi dobri slovenski Evropejci in seveda, da bomo dobri Evropejci, če bomo dobri evropski Slovenci. Poskus ustvariti nov politični red in sodelovanje v Evropi na pravični podlagi in enakosti vseh nima primere na stari celini. Je velika priložnost za Evropo in ves svet. Slovenci pri tem ne moremo stati ob strani, zamuditi priložnosti, da tudi mi v to združbo vnašamo duhovne in kulturne razsežnosti ter moralne vrednote, ker Evropa kot zgolj pragmatična skupnost nima prihodnosti. To so tudi izhodišča, na katerih bomo urejali odnose s sosedi, iskali strateške parnterje in določali ceno našega povezovanja s svetom.

Samo tako bomo potrjevali in tudi svetu dopovedovali, da spadamo med tiste države, ki ne živijo od danes do jutri, katerih prihodnost ni odvisna od naključnih vplivov ali interesov drugih, med države, ki imajo vizijo in preprosto vedo, kaj hočejo, ki znajo in želijo vplivati na svojo usodo z jasno energijo in voljo. Vprašanje vizije je vprašanje duha. Problem slovenske vizije je problem slovenske duhovnosti. Enako kot je njen problem tudi zmedenost od lastnih prepirov.

Za nami je petdeseta obletnica konca 2. svetovne vojne in zmage nad fašizmom in nacizmom. Svet se je ob tej priložnosti zavedel in pokazal, da ta vojna nepreklicno pripada preteklosti. Nekdanje zmagovalce in nekdanje poražence je povezala skrb in odgovornost za prihodnost. Mi tega zase ob tej obletnici žal še nismo zmogli. To je velika izgubljena priložnost in zanjo smo vsi odgovorni. Vendar smo to obletnico kot narod in država obeležili dostojno in nismo dovolili dvoma, kako se je v tem velikem civilizacijskem obračunu opredelil slovenski narod. Kakor iskreno obžalujem, da ni bilo moči za to, da preteklost ne bi tako brezpogojno obremenjevala našega življenja, se zavedam, da nam ne preostane nič drugega kot da vselej znova in znova poskušamo preseči te delitve in svojo preteklost. Da se enkrat vendar zavemo, kako hude posledice ima zlo razdora za naš narod. Da to zmoremo in da ima to za slovenski narod izjemno velike koristi, smo dokazali v boju za lastno državo in njeno mednarodno priznanje. Ta država, prva, ki jo Slovenci imamo, bi mogla biti mejnik, ki omogoča in zahteva preseganje teh izključujočih razlik. Če tega nismo zmogli zdaj, bomo morda zmogli ob prihodnjem rojstnem dnevu naše države, morda šele čez leta. Enkrat zanesljivo bomo. To je treba verjeti in za to se je vredno zavzemati.

Leta, ki so pred nami, bodo za slovensko državo in vse nas izjemno pomembna. Izidi dogajanj in odločitve, ki se bodo sprejemale, bodo v veliki meri določale kakovost življenja in podobo države do konca tisočletja in še čez. Velika je zato odgovornost našega, sedaj živečega rodu Slovenk in Slovencev in posebej vseh nas, ki nam je zaupano upravljanje s to državo in posledično tudi z narodovo usodo. Pogled nazaj na čase izpred štirih let pove, da ni razlogov za malodušje, dvom ali celo preklicevanje tistega, kar smo svetu oznanili na nepozabni junijski večer 1991. leta. Še več, veliko več. Ustvarili smo razmere, ki dovoljujejo nova upanja. Verjamem, da si jih bomo izpolnili skupaj, jim skupaj dodajali nova. Za prihodnost, za rodove, ki jim pripada.