|
TRAJNI POMEN IN VELJAVA PRIZNANJA
Sprejem ob obletnici priznanja samostojne slovenske škofovske konference
Govor predsednika Republike Slovenije Milana Kučana
Ljubljana, Predsedniška palača, 25. februar 1999
"Urejanje razmerij med državo in Katoliško cerkvijo v novi državi Sloveniji je "dinamičen proces, ki zahteva svoj čas, veliko potrpežljivosti, strpnosti in medsebojnega zaupanja, pa tudi spoštovanja. V to me prepričuje tudi zadnje pisno soglasje cerkvene in državne komisije o temeljni urejenosti položaja Katoliške cerkve v Sloveniji in možnostih za njeno svobodno delovanje v skladu z ustavnimi načeli in veljavno zakonodajo", je med drugim ob priložnostnem sprejemu za slovenske škofe dejal predsednik Kučan.
Spoštovana gospa, spoštovani gospodje, ekscelence,
19. februarja 1993 je Sveti sedež priznal samostojnost Slovenske škofovske konference. Od takrat naprej je Rimskokatoliška cerkev na Slovenskem dobila status krajevne katoliške cerkve, ki je tudi v tem pogledu enakovredna drugim cerkvam v sodobnih državah, v katerih živijo katoličani. S to odločitvijo Svetega sedeža so v skladu s svojim notranjim (samou)pravnim redom svojo organizacijo zaokrožile tudi cerkvene ustanove na Slovenskem.
Priznanje samostojnosti Slovenske škofovske konference s strani Svetega sedeža je bil izraz naklonjenega razumevanja volje Slovencev po svoji lastni državi, saj je bil Vatikan med prvimi, ki so priznali samostojno slovensko državo, Republiko Slovenijo. Ni mogoče spregledati dejstva, da je vatikanska diplomacija v sodobni zgodovini praviloma sprejemala svoje tovrstne odločitve v korist novim državnim tvorbam šele po tem, ko je to že storila večina drugih, zlasti velikih in vplivnih držav. Danes se zdi morda vse to samoumevno, povsem običajno in pričakovano. Vendar mislim in prepričan sem, spoštovani gostje, da delite z menoj mnenje, da so bila ravnanja Svetega sedeža izjemna in jih velja z vidika zgodovine slovenske države kot taka priznavati, upoštevati in spoštovati. Tudi letos sem zato naslovil Njegovi svetosti papežu Janezu Pavlu II pismo, v katerem se spominjam teh dogodkov.
Priznanje samostojnosti slovenske škofovske konference v času in razmerah, v katerih je do njega prišlo in katerega priče smo večina tukaj zbranih ob današnji slovesnosti, vsekakor sodi med tiste dogodke v življenju slovenske države in njenih državljank in državljanov, ki ohranjajo trajni pomen in veljavo. Ta sta neodvisna od vsakokratnih osebnosti, ki vodijo in upravljajo državo ali Katoliško cerkev v Sloveniji. Vrednosti teh dogodkov ne morejo povečevati ali zmanjševati priložnostne razlage, ki so podvržene preizkušnji človeškega spomina in so včasih nasprotujoče. Njihove veljave prav tako ne morejo določati vsakokratne razmere v državi ali vsakokratna razmerja med vlado in škofovsko konferenco. Z ustanovitvijo Slovenske škofovske konference je v slovenski državi, na temelju njene demokratične ustavne ureditve ustvarjena možnost dialoga za urejanje vseh, tudi najobčutljivejših vprašanj v odnosih med državo in RKC. Urejanje teh razmerij v novi državi Sloveniji je dinamičen proces, ki zahteva svoj čas, veliko potrpežljivosti, strpnosti in medsebojnega zaupanja, pa tudi spoštovanja. V to me prepričuje tudi zadnje pisno soglasje cerkvene in državne komisije o temeljni urejenosti položaja Katoliške cerkve v Sloveniji in možnostih za njeno svobodno delovanje v skladu z ustavnimi načeli in veljavno zakonodajo. Želim verjeti, da so mogoča na teh osnovah in ob upoštevanju evropskih in naše lastne izkušnje tudi soglasja o vprašanjih, ki še niso urejena ali jih ena ali druga stran šteje za odprta.
Zadnja leta osemdesetih in prva devetdesetih so zaznamovana s ključnimi domačimi in mednarodnimi odločitvami o začetku novega, težko pričakovanega in želenega zgodovinskega poglavja o usodi slovenskega naroda. Dosegli smo politično osamosvojitev in nacionalno državo. Dobili smo vse osrednje državne in družbene ustanove, ki naj bi poslej v celoti služile varnosti, blaginji, varovanju dostojanstva, pravic in svobodnega življenja slovenskega človeka in državljana. Dobili smo državo, ki bo v spremenjenih razmerah v Evropi in svetu mogla zavarovati in uveljavljati nacionalno identiteto slovenskega naroda, njegove vrednote ter zgodovinsko in duhovno izročilo pa tudi nositi odgovornost za tiste dele slovenskega naroda, ki jih je neprijazna preteklost prisodila v meje sosednih držav ali razselila po svetu. To je naloga, za katero trdno verjamem, da je na njej mogoče najti soglasje, ker je skupna, ker smo vsi del slovenskega občestva in za njegovo prihodnost odgovorni.
Vse to so, spoštovani, utemeljeni razlogi za naše današnje srečanje. Z njim izkazujemo dolžno spoštovanje pomenu in vsebini dogodka izpred šestih let in, v to sem prepričan, izpričujemo svojo odgovornost, vsak v okviru svojih pristojnosti in dolžnosti, za prihodnjo podobo slovenske države kot sodobne, odprte in strpne družbe, ki bo utrjevala spoštovanje različnosti, - politične, kulturne in verske drugačnosti - socialno pravičnost, dialog in sodelovanje. Verjamem, da smo poklicani in sposobni to tudi uresničiti.
Želim, da ta srečanja postanejo tradicionalna in da tako ta, za slovensko državo pomembni dogodek ohranimo pred nezanesljivosti človeškega spomina.
|
