USTVARJANJE SLOVENSKEGA TOLARJA JE BILA NAJPOMEMBNEJŠA IN NAJBOLJ USPEŠNA MAKROEKONOMSKA OPERACIJA SLOVENIJE
Slovesnot ob 10-obletnici slovenske valute - slovenskega tolarja

Ljubljana, 8. oktober 2001

"Slovenski tolar je srečno preživel 10 let, ves ta čas pa je predstavljal najvišjo vrednoto. Skupaj s centralno banko je kategorija, ki ji ljudje najbolj zaupajo," je poudaril predsednik Kučan ter dodal, da "naj se kljub temu, da bo obstoj tolarja relativno kratek, ta čas vtisne v spomine državljanov kot čas, ko smo prvič v zgodovini – če odmislimo poseben denar medvojne partizanske oblasti – imeli svoj denar".

Spoštovani.

Ustvarjanje slovenskega denarnega sistema s samostojno centralno banko in lastnim denarjem je nedvomno najpomembnejša in najbolj uspešna makroekonomska operacija Republike Slovenije. Prav je, da se je ob njeni 10-letnici spomnimo. Brez denarne in gospodarske samostojnosti in zlasti sposobnosti, da ju država s svojimi institucijami zagotavlja, ni resnične samostojnosti in neodvisnosti države. Kakor že je bila politična neodvisnost nujna, da si je Slovenija ohranila in razširila prostor svobode, ki je vodil k demokraciji, k vladavini prava in vladavini človekovih pravic, in omogočal mladi državi razvoj in prihodnost v družbi držav, ki so svojo prihodnost in prihodnost Evrope brez vojn in nasilja, utemeljile na vrednotah evropskega humanističnega in demokratičnega izročila, je bila nujna tudi osvoboditev od jugoslovanskih denarnih oblasti in institucij, ki jih je razživala hiperinflacija, ki pa so jo tudi same povzročale s svojimi inštrumenti in oblastjo. Z denarno osamosvojitvijo se je Slovenija gospodarsko in v resnici tudi politično končno osamosvojila.

Z visoko inflacijo in gospodarsko stagnacijo bi namreč osamosvojitvena ideja izgubila ne samo svoj gospodarski, ampak tudi politični smisel. Tveganje je bilo veliko. Gospodarstvu je močno pešala moč, družbeni proizvod je hitro koprnel, padali so drug za drugim trgi naših podjetij v nekdanji Jugoslaviji in Sovjetski zvezi; do zahodnih je bilo težko priti. Poti do zveznih deviznih rezerv so bile zaprte, lastne so bile minimalne. Možnosti za zadolževanje na mednarodnem trgu kapitala ni bilo. Takratni upravljavci Slovenije so tveganje in izziv sprejeli. Preko bonov je bil vpeljan lasten denar, postavljen je bil lasten denarni sistem in denarna oblika, določen tečaj nove valute, ki ga ni bilo potrebno le zelo natančno postaviti, ampak tudi braniti s skoraj nikakršnimi rezervami in se ob velikih dilemah odločiti za njegovo drsenje. Odločitve, sprejete ob pritegovanju vse pameti, ki jo je Slovenija na tem področju takrat premogla, so se potrdile kot dobre in kot srečne. Tako je Slovenija tudi na tem pomembnem področju svojega osamosvajanja enako kot na drugih, ob izjemnih naporih, pogumu in modrosti, imela tudi nekaj sreče.

Slovenski tolar je srečno preživel prvih deset let svojega življenja. Morda tudi zato, ker je ime tik pred rojstvom dobil bolj ali manj po naključju. Toda ne glede na to, je slovenski tolar v vsej desetletni turbulenci izginjanja in prilagajanja starih in iskanja novih vrednot v življenju, gospodarjenju in upravljanju mlade države Slovenije ves čas v samem vrhu sistema vrednot. Skupaj z Narodno Banko je kategorija, ki ji ljudje najbolj zaupajo. To je največje priznanje in za denar tudi najbolj nujno priznanje. Vendar je bilo treba za zaupanje – kljub čustvenemu naboju, ki ga nosi slovenski tolar sam po sebi kot eden izmed atributov slovenske samostojnosti – trdo in predvsem profesionalno delati. Šlo je za vrsto natančnih operacij vse od 1. aprila 1991, ko je bila Slovenija še v jugoslovanskem denarnem sistemu, prek zamenjave jugoslovanskega denarja, ki je bila vzorno opravljena v treh dneh, do sanacije bank in njihovega učinkovitega nadzora, izločitve Slovenije iz skupnega zunanjega dolga nekdanje SFRJ in dogovora o poravnavi slovenskega dolga v kasnejših trdih pogajanjih s Pariškim klubom. Trdnost tolarja je povezana z uspešno protiinflacijsko politiko, ki jo je Banka Slovenije vodila od samega začetka v oktobru 1991.

Prav je, da se na današnji dan, ob deset letnici slovenskega tolarja, vsega tega ne spominjajo samo tisti, ki so slovenski tolar zasnovali, ga naredili, varovali in utrjevali. Ker bo verjetno obdobje naše denarne samostojnosti in svojega lastnega denarja razmeroma kratko, je današnji dan tudi priložnost, da se spominjanje o nastajanju in imetju lastne valute vtisne v zgodovinski spomin vseh Slovenk in Slovencev kot čas, ko smo prvič v svoji zgodovini – če odmislimo poseben denar medvojne partizanske oblasti – imeli svoj lasten denar.

V sedanjem času, ko je vsa Slovenija prežeta z dilemami in pričakovanji ob vstopanju Slovenije v Evropsko unijo, je tudi Banka Slovenije kot čuvar tolarja pred novim izzivom. Pravna ureditev položaja in delovanja Banke Slovenije še ni usklajena s pravnim redom Evropske unije. Predlog zakona o Banki Slovenije, ki naj bi to uredil, je v prvem branju v Državnem zboru. Najbrž je utemeljeno pričakovanje, da bo državni zbor skrbno pretehtal zakon in ga sprejel z vsebino, ki bo Sloveniji zagotavljala uspešno umeščanje v novo, razširjeno družino Evropske unije, tako pri ureditvi neodvisnosti centralne banke v pravu Evropskih skupnosti po njenem vstopu v Evropsko unijo, kot kasneje pri zahtevah v zvezi z vstopom v monetarno unijo in uvedbo Evra kot denarne enote tudi Republike Slovenije.



Prehod iz prejšnjega socialističnega v sedanji družbeni in gospodarski sistem, je v preteklih desetih letih temeljito posegel v realni in finančni sektor slovenskega gospodarstva. Vendar so bili dinamika, globina in dimenzija posegov v realni sektor globlja. Slovenska podjetja, ki so se lastninsko že preoblikovala, so zdaj v fazi prave privatizacije. V infrastrukturi se razvojni in privatizacijski modeli pretežno še iščejo. Obe največji državni banki naj bi se privatizirali po sprejetem in znanem modelu in dinamiki. O tem je bilo veliko razprav, strokovnih in političnih. To je razumljivo, saj gre za najpomembnejši banki, ki sta bili sanirani z denarjem slovenskih davkoplačevalcev in za vpogled v bilance največjega dela najpomembnejših slovenskih podjetij. Manjkal pa je in še manjka odgovor na temeljno vprašanje, kakšna naj bo prihodnost in podoba Slovenije po vključitvi v Evropsko unijo ter z njo v nemirni in marsičem nepredvidljivi globalni svet tretjega tisočletja. Se bo Slovenija po vključitvi v Evropsko unijo preprosto izgubila v skupnem gospodarskem, političnem in kulturnem evropskem prostoru, ali pa bo ohranjala svojo identiteto in za to pravočasno vzpostavila potrebne, tudi gospodarske in politične pogoje in tudi instrumente. Vključno z vprašanjem ali naj pred tem opravi koncentracijo domačih proizvodnih, denarnih in drugih kapacitet.

Po letošnjem 11. septembru nas je svet prisilil, da ga vidimo takšnega kot je že nekaj časa, z mnogimi povsem novimi vprašanji in izzivi. Globalni kapital in globalni svet sploh zahtevata tudi globalno odgovornost in globalno upravljanje. Negativni učinki globalnega sveta in tehnologij so se pokazali prej, skozi fenomen mednarodnega kriminala in terorizma, tudi globalne ekonomije, katere nosilci so čedalje bolj koncentrirane korporacije, kot je človeštvo zmoglo razumeti in uporabljati njegove pozitivne učinke. V prostoru in času prihodnjega sveta tudi moč globalnega kapitala, ki s svojo avtonomno logiko že zdavnaj sega prek meja nacionalnih držav, ne more biti osvobojena odgovornosti za socialni položaj in razvojno perspektivo ljudi, za svobodo in demokracijo, za solidarnost, za razvoj, za prihodnost. Ta ne more biti prepuščena le državnim administracijam. To bi bil narobe svet. Gospodarska rast in profit morata služiti temu, da bi ljudje živeli varno in ustvarjalno življenje v večji blaginji. Temu morajo biti namenjena tudi vrhunska informacijska tehnologija in nova znanja. Svet je močno soodvisen. To zdaj spoznavamo. In to nam tudi dovoljuje razmišljati tako, kot bi se morda še pred časom zdela iluzija.

Spoštovani, dovolite mi, da se ob deset letnici slovenskega tolarja posebej zahvalim vsem, ki so slovenski tolar naredili in varovali trdnost njegovega desetletnega življenja. Dr. Arhar, dr. Mencinger in dr. Kranjec so za svoje delo dobili državna odlikovanja. Rad pa bi se ob tej priložnosti zahvalil tudi vsem drugim Tistim, katerih funkcija ni bila tako izpostavljena, njihovo delo in visoka profesionalnost pa sta bila nepogrešljiva tvorca zdravja in ugleda slovenskega tolarja, predvsem Ivanu Ribnikarju, Veljku Boletu, Bogomirju Kosu in mnogim drugim. Ne našteva teh imen, ne da bi se ne zavedal nevarnosti, da mnoge pri naštevanju izpustim. Mnogo jih je. Želim pa, da jih slovenska zgodovinska zavest vse ohrani tudi za prihodnje. To so bili ljudje, ki so vedeli, da je trden, dober denar velika socialna in politična dobrina za ljudi in za državo. Da ljudje preko zaupanja v denar zaupajo in verjamejo svoji državi. Zato bodo morali vlada, državni zbor in centralna banka v prihodnjih mesecih brez odlašanja storiti nekaj več in bolj določnega, da letna rast cen primerjalno z evropsko ne bo v mnogokratnikih, da bo inflacija na ravni članic EU, da se disciplinira javna poraba v okvire možnega in pozitivnega za razvoj, da zajezi plače in cene ter okrepi plačilno bilanco in uravnoteži proračun. Nihče ne misli, da je to lahko in enostavno, da je mogoče prenapeti lok socialne vzdržljivosti ljudi v Sloveniji. A dolgoročno je zdrav, odličen denar, ki je bistveni izraz zdravega gospodarstva, v prid ljudem, tudi njihovi socialni in pravni varnosti in gospodarski pobudi, je pogoj za njihovo zaupanje v državo. Tudi če bo čez leta slovenski tolar, na katerega smo tudi močno emocionalno vezani, nadomestil evropski brezosebni Evro in bo tolar ostal v našem spominu le kot eden od simbolov slovenske državnosti, ko je ta bila na preizkušnji v prvih, najbolj občutljivih letih življenja samostojne slovenske države. Ali pa prav zaradi tega.