SLAVNOSTNI GOVOR PREDSEDNIKA REPUBLIKE SLOVENIJE MILANA KUČANA
Osrednja počastitev državnega praznika - Dan državnosti

Trg republike, Ljubljana, 24. junij 2000




Gospe in gospodje, dragi prijatelji,
Slovenci in Slovenke doma in po svetu, spoštovani državljani in državljanke,

da lahko nocoj tu slavimo, se je bilo treba boriti. Tudi za to, da tu govorimo. Pa vendar nocoj ne slavimo ne boja ne zmage, temveč odločitev. Slavimo, ker smo se odločili prav. Se še spomnimo? Se spomnimo prav?

Deset let nazaj še nismo praznovali dneva državnosti. Nismo še imeli samostojne države. Nismo še izpeljali plebiscita za samostojno Slovenijo. Nismo ga še ubranili pred vojaško silo. Nismo bili še mednarodno priznani kot nacija in država.

Zato pa smo pričakovali veliko – in zmogli morda celo več od pričakovanj. Velikanske družbene spremembe smo izpeljali mirno in urejeno. Izkazalo se je, kot že tolikokrat, da so veliki premiki mogoči le s skupnimi močmi vseh ljudi, ki niso slepo pokorni vojščaki zapovedane ideje, pač pa svobodni in ustvarjalni posamezniki, ki jih druži skupen cilj. Ljudi, ki cenijo znanje in ga zmeraj znova tudi iščejo, ki imajo pogum za nove izzive, skupaj z drugimi. To je temeljna in usodna izkušnja Slovenije iz časov osamosvojitve. Delali smo premišljeno. Odločili smo se prav. Slovenija je cenila prispevek vsakogar. Nikogar ni izključevala. Zato je bila tiste dni in mesece v zgodnjih devetdesetih moralna velesila.

Odločitev za samostojno državo je bila upor – toda bili smo uporniki z razlogom. Bil je to upor proti zapiranju obzorij, saj smo hoteli vstopiti v sodobne, ustvarjalne civilizacijske tokove. Bil je tudi upor proti brezbrižnosti politike, proti slepoti in gluhoti, proti politiki ustvarjanja sovražnikov. Zahtevali smo, da nam teče ura prihodnosti, kot bije v demokratični Evropi.

Odločitev za samostojno Slovenijo je bila odločitev za skupno pot, na kateri bomo spoštovali slehernega človeka, upoštevali manjšino in večino in se spoštovali med seboj, ko bomo iskali najboljše rešitve za razvojne dileme. Odločili smo se za odprtost in spoštljivost, za strpnost, za človekove pravice, za spoštovanje različnosti, za mir, svobodo, solidarnost. To so velike vrednote in niso za enkratno rabo. So trajno merilo naših ravnanj. Tudi za upravljanje z državo za dobro ljudi. Bile so naše vodilo ob rojstvu države. Ostanejo naj naše vodilo tudi danes.

Za samostojno Slovenijo smo delali skupaj, drug z drugim. Vsak med nami je ostal samostojen, celo samosvoj – a je prav s tako držo k našemu skupnemu projektu samostojnosti lahko prispeval tudi koristna opozorila in kritične ostrine. Če bi delali drug proti drugemu, čisto vsak po svoje, nam ne bi uspelo. Kot nam ne bo uspelo zdaj, ob izzivih sodobnih integracijskih procesov, če bomo igrali drug mimo drugega ali celo skušali izigravati drug drugega.

Demokratična in odgovorna politika je sposobna ustvarjati priložnosti za sodelovanje in za povezovanje. Sposobna je stopiti čez meje delitev in zamer, sposobna je razlikovati med jalovimi in plodnimi družbenimi trenji. Sposobna je iskati poti, na katerih nihče med nami ne bo odrinjen na obrobje, na katerih se vsak med nami čuti dobrodošlega. Sposobna je tkati niti pripadnosti in omrežja skupnih priložnosti. Sposobna je premisliti o podobi, ki ji jo v ogledalu nastavljajo ljudje, ne da bi zaradi slabše podobe poskušala zamenjati ljudi.

Državljani imajo vso pravico, da si sami izberejo merilo, po katerem bodo presojali politiko. Država ni last političnih strank in njihovih interesov. Je last vseh nas, ki smo jo ustvarjali in ki vsak dan znova k njenemu bitju in utripu prispevamo dih ali dva. A ni nujno vse, kar zmore danes dati slovenska politika, tudi že dovolj dobro, pa čeprav je z vidika legalnosti in legitimnosti morda zadostno. Nihče nima pravice deliti ljudi, si prisvajati države, njenih ustanov, jih za svojo resnico uporabljati zoper tiste, ki mislijo drugače. Nihče nima pravice v imenu ene resnice ponarejati slovenskih osvobodilnih gibanj. S takim ravnanjem bi zatajil voljo in vrednote plebiscita in osamosvojitve. Postavil bi pod vprašaj našo skupno odločitev izpred desetih let.

Vedno znova velja spomniti, da smo se na plebiscitu složno odločili za skupno državo, ker smo hkrati glasovali za trajne skupne vrednote, za visoka merila, ki smo si jih postavili za urejanje našega skupnega življenja in za upravljanje države. Prav zato so naša takratna pričakovanja še vedno tudi del sedanjosti, so možno merilo naših današnjih odločitev.

Ob vladni krizi je država lahko preverila pravila svoje demokracije. Kriza je končana, vse ustanove države znova delujejo s polnimi pooblastili. Ostajajo pa izgubljeni čas in jasno sporočilo parlamentarnim strankam, da je upravljanje države zahtevno in odgovorno delo, ki mora predvideti tudi učinkovito odpravljanje kriz. Izkušnja opozarja, da je vredno ponovno premisliti vse mehanizme, ki varujejo temeljne postavke demokracije. Demokracija ne more biti odvisna od pripravljenosti politične elite, da mehanizme demokracije uporabi ali ne. Oblast je za ljudi. Zaradi skupnih vrednot, za katere smo se odločili in ki naj nam služijo kot merilo tudi pri volitvah. Oblast je od ljudi. Jeseni bo na volitvah odločitev vsekakor prepuščena ljudem in ljudski volji. Obveza politike je, da so vnaprej znana volilna pravila. To je temeljna pravica državljanov, ki je ne sme nihče jemati ali jo omejevati z nejasnostmi in negotovostmi.

V zadnjem desetletju je bila Slovenija uspešna država. Prizadevamo si živeti po najvišjih merilih demokratičnih tradicij. Včlanitev v evropske integracije je vse bliže, z njo pa realnejše tudi upanje, da državne meje z dobrimi sosedi ne bodo več ločnice med deli slovenskega naroda. Slovenija je s svojo izkušnjo svetla točka na zemljevidu tega dela sveta – kar sicer med pravkar minulo vojno na jugu in ne vedno prijaznim severom ni nujno zadostno merilo. Nenazadnje so tu, pri nas in med nami še ljudje, ki živijo v senci, napol pozabljeni, v revščini in nemoči. Tudi oni imajo pravico do svetlobe. So naša skupna skrb. So prava skrb za upravljavce države, so priložnost za nove prave odločitve.

Spoštovani prijatelji, dragi sodobniki,
otroci informacijske dobe vstopajo v življenje odraslih že daleč onstran ločnic in ravnanj svojih očetov in dedov, njihovih grehov in zaslug. Njihove dileme so drugačne. Želijo svet prijazne prihodnosti, v katerem jim nihče ne bo izstavljal računov za dejanja prednikov. Ta so se zgodila in se ne dajo spremeniti. Ne obremenjujmo jih z njimi. Hvaležni nam bodo. Njihov miselni in delovni svet potrebuje odprto Slovenijo svobodnih in samozavestnih ljudi, z visokimi merili in zahtevami, stabilno in demokratično državo, dobre šole, svobodno podjetništvo in učinkovit socialni sistem, ustvarjalno sproščenost in solidarnost. Takšna Slovenija jim do dajala občutek varnosti v globalnem svetu. Dajala jim bo razvojne obete, jim zagotavljala prihodnost. Ponosni bodo nanjo. Takšna Slovenija naj bo država Slovenk in Slovencev 21. stoletja, vseh njenih državljank in državljanov. Samo v takšni Sloveniji bomo ohranili nacionalno istovetnost, zvestobo sebi, vsi skupaj, kar nas je, kakršnikoli in kjerkoli smo že. Zato ji za njen in vseh nas praznik zaželimo vse dobro na poti v prihodnost, vse najboljše. Srečno, Slovenija.


Foto: BOBO