|
SPREMENJENA EVROPA
Konferenca Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) o sistemih zdravstva v Sloveniji
Govor predsednika Republike Slovenije Milana Kučana
Ljubljana, 19. junij 1996
Evropski Zahod je: "gradil svet kooperativnih odnosov, v katerih se je zmogel ogibati spopadom", je dejal predsednik Kučan, ko je govoril o perspektivah evropskih združevalnih procesih.
"Ta izkušnja govori o tem, da je tako ravnovesje v Evropi mogoče. Torej ne zgolj o tem, da je to njen vitalni interes, ampak da je to tudi mogoča realnost. Realnost, v kateri evropski narodi in dežele ohranjajo svojo samobitnost in v katerih njihovo sodelovanje temelji na istih vrednotah, na načelih demokracije, spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode in pravic, civilne družbe in odprtega kompetitivnega tržnega gospodarstva. Ta izbira preprosto nima alternative."
Spoštovani !
Povabilo, da spregovorim na evropski konferenci Svetovne zdravstvene organizacije o zdravstvenih sistemih in njihovih spremembah, si štejem v izjemno čast. Naložila pa mi je tudi veliko odgovornost. Moral sem si namreč odgovoriti na vprašanje, o čem naj temu izbranemu zboru pravzaprav spregovorim. O evropskih realnostih ali o evropskih vizijah? Razumeli boste, da je ta priložnost zame predvsem možnost, da predstavim svoje poglede in poglede moje države Republike Slovenije na splošne politične, gospodarske, socialne in duhovne evropske realnosti ter da v njih najdem utemeljitev za željo Slovenije, da se potrdi kot evropska država in da aktivno sodeluje v vseevropskem dialogu o političnem, varnostnem, gospodarskem in siceršnjem povezovanju, v dialogu o evropski prihodnosti. To je naša neskrita želja, ki ima realni temelj v prepričanju, da se Evropa spreminja tako v razumevanju same sebe kot tudi svojega mesta v svetu.
Po dolgih stoletjih spopadov, vojn, hegemonij, nasilja in delitev so po zrušitvi Berlinskega zidu v Evropi nastali realni pogoji za sodelovanje, priznavanje razlik, strpnost in povezovanje. Zdaj je na vprašanje o evropski prihodnosti mogoče z več zanesljivosti trditi, da je Evropa obsojena na sodelovanje, ne na delitve. Evropske države niso več zavezane ideologijam, fundamentalizmom in hegemonijam, ampak vrednotam, ki so vgrajene v sam temelj evropske duhovne civilizacije in politične tradicije - spoštovanje človekovega dostojanstva, varovanje njegovih pravic, vladavina prava, enakost pred zakonom in maksima svobode državljana kot vira moči države. Zavezanost tem načelom nadomešča v prihodnosti koncept klasične nacionalne države, ki je temeljila na nacionalnem kolektivizmu, izključljivosti in egoizmu, s konceptom državljanske države, ki temelji na ideji svobodnega in enakopravnega državljana. V tem, v realni možnosti sodelovanja in povezovanja, ki ne bo spregledovalo narodne identitete ali zavesti kot ene od naravnih razsežnosti vsake človeške identitete, je sedanja priložnost Evrope. Seveda ta srečni in pričakovani svet sodelovanja ne bo prišel sam po sebi. A gre za preveč usodne stvari, da bi Evropa zaradi odgovornosti pred prihodnostjo smela ali mogla to priložnost izpustiti. Nedvomno to zahteva velikanski miselni in dejavni napor, saj je v tem trenutku veliko več odprtih vprašanj kot pa čvrstih in jasnih odgovorov. Opaziti je tudi negotovost, zadrego in premalo samozavesti ter trdne prepričanosti o tem, kako ustvariti svet sodelovanja na naši celini pri tem, ko se istočasno spreminja tudi svet in še posebej vloga Evrope v njem.
I. Konec nekega obdobja na prelomu tisočletja
Delim mnenje tistih, ki so prepričani, da se z iztekom drugega tisočletja našega štetja končuje tudi nekajstoletno obdobje evropske zgodovine, znotraj katerega je Evropa prevladujoče vtisnila svoja znamenja vsej svetovni zgodovini. Če bi poenostavljeno označil to obdobje, bi ga gotovo imenoval evropocentrizem. Evropa je bila dolgo odločujoče središče človeškega sveta. S svojimi vsakovrstnimi duhovnimi in materialnimi vplivi je odločilno zaznamovala celotno zemeljsko civilizacijo. Človeštvu je prinesla zelo veliko vrednih stvari, čeprav je nedvomno svoj vpliv širila tudi na škodo ostalega sveta oz. sveta kot celote. S svojo racionalistično filozofijo, s svojimi pojmovanji časa, napredka, zgodovinskosti in razvoja, s tehnološkimi iznajdbami in izumi, s politično filozofijo enakosti državljanov pred zakonom in vladavine prava, je sprožila ne le nesluten tehnološki, znanstveni in materialni napredek na velikem delu evropske celine, marveč je s svojim etosom širitve prestopala svoje celinske okvire in širila svoje razumevanje duha napredka, kakovosti in smisla življenja na vse druge kontinente. S tem je presegala način življenja, kakršnega je poznalo človeštvo pred stoletji odkritij, življenja, ki ga je sestavljalo več samostojnih svetov in zaprtih civilizacij. Odločilno je pripomogla, da je v svetu prevladala planetarna zavest in spoznanje o enem samem, močno soodvisnem človeškem svetu. V njem so prav po zaslugi evropskega razumevanja napredka in razvoja nastala nova žarišča in središča, ki sedaj ne samo soodločajo o prihodnosti sveta in človeštva, marveč so v marsičem svoj evropski vzor tudi že presegla. Ni jih potrebno naštevati. Evropa je tako postala le eno od središč človeštva, ki se mora potrjevati v sodelovanju z drugimi v procesu prevzemanja odgovornosti za prihodnost sveta, na katero nima več izključujočega vpliva. Človeštvo je stopilo v obdobje multikulturne in zato tudi večpolne civilizacije. V njej Evropa daje in dobiva. Tudi zdaj ima svetu kaj dati. Predvsem z odgovori glede podobe in vsebine svoje lastne prihodnosti. Ta prihodnost postaja zdaj drugačna; ta je za Evropo priložnost in izziv.
A je hkrati potrebno povedati, da je klasični evropocentrizem in širjenje evropskih vzorov na druge kontinente potekalo tudi v znamenju nasilja, zatiranja drugih avtohtonih kultur in religij, ropanja, podjarmljanj, kolonizacije, pa tudi izvoza totalitarnih ideologij od fašizma, nacizma do stalinizma ,vojaških diktatur, rasizma, genocida in koncentracijskih taborišč. To je bil tudi čas kolonizacije, ki je bila v nekem času v znamenju Evrope kot središča ogromnih kolonialnih imperijev, utemeljevanih tudi s teorijo večvrednosti evropskega belega človeka. Tudi takšne Evrope je konec, čeprav vsi sledovi takšne vladavine niso in še dolgo ne bodo izbrisani. Tej temni strani evropskega pojmovanja napredka, širitve in razvoja je potrebno dodati še kult potrošniške družbe in s tem moralno degradacijo človečnosti, nemarno ravnanje z naravnim okoljem, velike socialne razlike kot posledice brezobzirnega pridobitništva, proizvodnjo uničevalnega orožja, pragmatično zoževanje človeške sreče in smisla življenja zgolj na materialnost. Toda vse to je Evropa preteklega obdobja, v katerem so njeno sprevrženost pokazale grozote obeh svetovnih vojn ter nesmiselnost hladne vojne, temelječe na ideološki polarizaciji, fizično navzoče v življenju Evropejcev z obstojem železne zavese.
Če je podmena o koncu tega protislovnega zgodovinskega časa točna, potem je zdaj nastopil za Evropo čas premisleka o priložnosti za nov začetek, za drugačno zgodovino in za vpliv v svetu z lastnim zgledom. O čem? O tem, da je mogoče tvorno in mirno sožitje mnoštva nacionalnih identitet in kultur, ne da bi se posamezne entitete odrekale svoji kulturi in identiteti; da je med različnimi narodi mogoče zagotoviti mir in sodelovanje brez podrejanja na temelju zavesti o skupni odgovornosti za prihodnost, ne da bi katerikoli izgubljal svojo identiteto; da na temelju medsebojnega spoštovanja, solidarnosti in odgovornosti do prihajajočih rodov spoštljivo ravnajo z okoljem in ga varujejo; da skladno s spoznanjem univerzalizma in globalizacije planeta išče skupne vrednote z drugimi civilizacijami in kulturami, da bi na tem skupnem moralnem in duhovnem imenovalcu mogli ustvariti prijaznejše skupno življenje, strpnejši in ustvarjalnejši svet in se upreti vsemu, kar ogroža mir in skupno življenje na zemlji.
II Evropske danosti
Toda ali je takšno premišljevanje realno? Prepričan sem, da je. Kljub mnogim razlikam - etničnim, zemljepisnim, gospodarskim in političnim, tudi duhovnim - je Evropa vendarle med seboj bila in je vse bolj tesno povezana in odvisna. Karkoli se je v njeni zgodovini bistvenega zgodilo na njenem enem koncu, je imelo usodne posledice za vse, za celoto. Vselej je potem Evropa iskala na porušenih ravnovesjih nova, preoblikovala je notranje odnose in razmerja med svojimi deli. To nujno ravnovesje se je v zgodovini v glavnem vzpostavljalo z razmerjem moči, tako da so ga v imenu svojih interesov večini vsiljevali močnejši, praviloma zmagovalci poražencem. Stoletja vojn v Evropi so v bistvu poskusi vzpostavljanja takšnega ravnovesja vse od časov, do katerih komaj še seže zgodovinski spomin, pa vse do mirovnih odločitev po II. svetovni vojni v Potsdamu in Parizu. Tako vzpostavljena ravnovesja so vzdržala, dokler se niso spremenile zgodovinske okoliščine, ko se je ravnovesje podrlo in je bil znova ogrožen mir in obstoj vsakega posebej in vseh skupaj.
Evropo prepričuje njena lastna zgodovina, da ima samo dve možnosti, dve poti. Prva je, da se ravnovesje vseh nas, ki na tem prostoru živimo in nam je usojeno živeti naprej, vzpostavlja z logiko moči, z neprestanim bojem vseh za svoj prostor, kar je praviloma končevalo v katastrofah. Druga pa je, da se v imenu svojega in skupnega miru in razumne prihodnosti o vsem tem sporazumemo. To je zdaj tista priložnost, pred katero je Evropa.
Vredno je zato poskusiti poiskati takšno ravnovesje, ki bo upoštevalo enakost in enakopravnost ter zato rastlo iz svobodne volje vseh. Vredno se je truditi za dogovor, v katerem bo vsakdo nekaj popustil, da bi vsi dobili mir, toleranco in sodelovanje. To omogoča zavesten soobstoj, ki bistveno zmanjšuje možnost usodnih konfliktov, če jih že ni mogoče povsem izključiti.
Evropski Zahod je vsaj zase, tudi zaradi nenehne konfrontacije z Vzhodom in njegove grožnje, da ponovno poruši z vojaško močjo, strahom in političnimi sporazumi vsiljeno ravnovesje, gradil takšen svet kooperativnih odnosov, v katerih se je zmogel ogibati spopadom. Ta izkušnja govori o tem, da je tako ravnovesje v Evropi mogoče. Torej ne zgolj o tem, da je to njen vitalni interes, ampak da je to tudi mogoča realnost. Realnost, v kateri evropski narodi in dežele ohranjajo svojo samobitnost in v katerih njihovo sodelovanje temelji na istih vrednotah, na načelih demokracije, spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode in pravic, civilne družbe in odprtega kompetitivnega tržnega gospodarstva. Ta izbira preprosto nima alternative. Možna je le vrnitev v čase, ko ravnovesje v Evropi ni bilo rezultat razuma, ampak nasilja.
Še nekaj pove ta zgodovinska izkušnja. Pove, da so bile evropske delitve, tudi ta poslednja, ideološka in blokovska, umetne in da so zato tudi propadale! Ne moreta dve Evropi trajno živeti druga ob drugi, ne da bi druga drugi povzročale škodo. Silno kratkovidno in brez potrditev v zgodovini je misliti, da je mogoče zagotoviti mir, dostojno življenje ljudi in njihovo blaginjo na enem koncu naše celine, če na drugem vsega tega ni. Če je tam vojna, revščina in če se tam teptajo človekove pravice in njegovo dostojanstvo. Še več. Iluzija je misliti, da je v svetu, ki postaja vse manjši in je vse bolj naravnan na sodelovanje, Evropa lahko dejavnik miru, stabilnosti in sodelovanja, če tega ne zagotovi najprej pri sebi. Pragovi znotraj Evrope in pragovi med nami in drugimi deli sveta so postali prenizki, da bi smeli zanemariti, kaj se dogaja za njimi. Celo več, da ne bi bili za to tudi soodgovorni! Prav s tem utemeljujem svoje prepričanje, da je Evropa obsojena na sodelovanje.
Pa vendar si je ob takšnem prepričanju nujno zastaviti vprašanje, ali evropske realnosti niso drugačne? Ni Evropa še vedno razdeljena? Na gospodarsko razviti in socialno stabilni ter na gospodarsko nerazviti in socialno nerazviti del? Na stabilno in varno Evropo, kjer živijo ljudje v relativni blaginji, in na njen nestabilni del s konflikti in tudi vojno, kjer je ogrožena celo človeška eksistenca! Ena od evropskih delitev je tudi Balkan, posebej Bosna z negotovimi razmerami in stanjem, ki ni niti vojna niti mir. Objektivno je Evropa v posebnem razmerju tudi do Rusije z racionalnim spoznanjem, da je ne more osamiti, a tudi brez jasnega odgovora o smiselnih povezavah te velike in v marsičem protislovne evropske in azijske države v Evropo. In nenazadnje je Evropa soočena tudi z institucionalno političnimi delitvami na države, ki so znotraj evroatlantskih struktur in na tiste, ki to niso, bodisi da so jim blizu npr. z asociacijskim sporazumom, kot je to moja država Slovenija v razmerju do EU, ali pa takšnega sporazuma in s tem tudi jasne perspektive nimajo. Te ločnice potekajo skoraj natančno tam, kjer so nekoč tekle meje ideoloških in političnih blokovskih delitev. To bi nas moralo bolj skrbeti. Razkorak v gospodarski in tehnološki razvitosti, v ekološki zavesti, v ravni varstva človekovih pravic in še posebej socialne tenzije kažejo, da se morebiti usoda celotne Evrope odloča na evropskem Vzhodu.
Odgovori o usodi vseh nas pa so tačas, nasprotno, predvsem v rokah evropskega Zahoda. Na kaj mislim? Na politično in realno perspektivno odpiranja vrat v evropske integracije tudi državam, ki so bile do nedavna na evropskem političnem Vzhodu, ki imajo izkušnjo 50 in več letnega stalinističnega totalitarizma; narodom, ki so bili zaradi blokovske delitve premaknjeni po 2. vojni ne le politično, ampak tudi civilizacijsko iz zahodne krščanske civilizacije, v kateri so se zgodovinsko oblikovali, v civilizacijo, ki ni njihova, ki jim je tuja in v kateri so bili tujek. Premaknjeni so bili v svet in odnose, ki jih je zadržal tudi v njihovem gospodarskem in socialnem razvoju. V možnosti, da se jim odprejo vrata v EU, vidijo možnost, da hitreje presežejo razvojni zaostanek - civilizacijski, duhovni, gospodarski in socialni. V tej možnosti vidijo velik razvojni izziv in motiv, popravljanje neke zgodovinske krivice, vračanje v svoj duhovni prostor, v svojo civilizacijsko tradicijo.
Zakaj je ta ambicija povezana prav z EU? Med drugim tudi zaradi tega, ker je to edina realno obstoječa evropska integracija in si evropskega povezovanja ni mogoče misliti mimo nje. Evropska priložnost, o kateri govorim, je tudi zanjo velik izziv in preizkušnja. Tudi ona je nastala v času in razmerah blokovsko razdeljene Evrope.Iz gospodarske skupnosti postaja tudi politična zveza. Poglablja svoje odnose, jih utrjuje v zahtevnem procesu usklajevanja interesov glede skupne in lastne prihodnosti vsake članice. Hkrati pa je soočena z izzivom in spoznano nujo po širitvi, po širitvi tja, kjer je bil donedavna politični Vzhod, ki je s svojim obstojem smo EU v pomembni meri spočel in integriral. EU je tako pred izzivom, da pokaže sposobnost misliti pomaastrichtovsko Evropo in hkrati tudi poberlinsko Evropo. Oboje je interes Evrope kot celote. Kajti širitev razvoja zahodnih gospodarstev in družb zanesljivo ne bo zaustavila. Nasprotno, to je dolgoročna naložba v razvoj evropskega duha in širitev njenega gospodarskega ter kulturnega prostora ob vstopu v novo tisočletje. Za to pa so potrebni resni skupni napori, da se razvojni razkorak zmanjša in preseže. Dogajanja na vzhodu Evrope imajo svoj povratni vpliv na evropski Zahod. Ne samo na gospodarstvo. Ne gre za prelaganje odgovornosti. Gre preprosto za spoznanje o nujno povezanem skupnem življenju na tem prostoru, iz katerega ni mogoče ubežati.
Določena zagatnost sedanjih evropskih asociacij, tudi EU, postaja transparentna zato, ker iz številnih razlogov z graditvijo številnih potrebnih pravnih in drugih mehanizmov Maastrichtske Evrope ni hkrati potekalo istočasno tudi oblikovanje njenega novega vrednostno-duhovnega veznega tkiva. EU kaže neke vrste krizo kriterijev svojih institucij. To je morda le zunanji izraz pomanjkanja duhovnega koncepta EU ali morda celo krize evropske ideje, evropskih vrednot, ki bi mogle biti integracijsko tkivo, vsebina, smisel in vrednost evropskega institucionalnega sodelovanja in integracij. Nobena skupnost ne more dolgoročno preživeti zgolj kot skupek še tako perfektnih mehanizmov in postopkov odločanja. Primer je lahko bivša Jugoslavija. Ta je bila zadnja desetletja svojega življenja sredi nenehnih institucionalnih reform, skoraj do perfektnosti je pripeljala mehanizme odločanja, ki naj bi zagotavljali nacionalno enakopravnost v državi in učinkovitost upravljanja z državo, pa je vseeno razpadla. Ni imela več integrativne ideje ali vrednot, ki bi delovale kot integrativno tkivo in povezovale dele sicer zelo heterogene večnacionalne skupnosti. Močnejše je postajalo tisto, kar je sililo k razpadu, in vsi možni zgodovinski konflikti in drugi atavizmi, ki so desetletja globoko spali, so se prebudili in začeli svojo uničevalno pot.
V jedru združevalne ideje morejo biti vrednote evropske civilizacije in politične tradicije, predvsem ideja o svobodnem državljanu kot temeljni vrednoti, ki ni samo merilo demokracije, ampak tudi edina možna podlaga za miroljubno in enakopravno sodelovanje med državami. Evropsko sodelovanje ne more biti v omejevanju svobode in zoževanju pravic državljanov posameznih držav, ampak v širitvi prostora za njihovo svobodo in dejanskost njihovih pravic. To pa zahteva določeno prekinitev s tisto miselno tradicijo, ki politično odgovornost veže le na zvestobo svoji interesni skupini, stranki, državi, ne pa tudi širši skupnosti, življenju na celotnem kontinentu in vsemu življenju na planetu.
Oblikovanje Evrope kot enega samega območja demokracije in solidarnosti nemara izgleda danes, ko je večina EU soočena s povsem konkretnimi in pragmatičnimi problemi razdelitve kontribucij, delitve dotacij in transportnih dovolilnic, izvozom mesa norih krav itd., kot iluzija. Tega tudi ni mogoče doseči čez noč. Ni realno pričakovati, da je mogoče takoj odpreti vrata v EU vsem. Je pa mogoče že danes dati zagotovilo, da se bodo vrata odprla, izoblikovati logiko tega odpiranja in temeljne principe skupnosti in povabiti k sodelovanju v dialog o teh vprašanjih tiste, ki to želijo in za to izpolnjujejo pogoje.
Ne bi smeli pozabiti, da je del Evropskih realnosti tudi vojna proti Bosni in Hercegovini. Del evropske danosti je komaj doseženi krhki mir na tleh jugovzhoda in Balkana. Ukvarjali smo se z vojno na Balkanu, ugotavljali zmote velikih držav. Sedanje stanje je stanje ne miru in ne vojne. Vojna lahko ponovno izbruhne že jutri. Se je politična Evropa že ovedla tega, da je v dveh svetovnih vojnah in v sedanji, balkanski, prišlo do miru šele po posegu ZDA? Kaj se je zgodilo z evropskimi varnostnimi mehanizmi? Latentnost vojne nas mora skrbeti. Pravi mir ni mogoč z ravnotežjem vojaške moči dveh regionalnih sil Hrvaške in Srbije. In tudi ne s pridružitvijo tretje, bošnjaške, če je to sploh mogoče. Mogoč je le z odpiranjem perspektive evropeizacije vsega tega območja.
Znova želim opomniti, da so se ruševine berlinskega zidu pred sedmimi leti razpršile na vse strani neba. Strukturalne spremembe postkomunističnih držav so vredne pozitivnih ocen zaradi velikih lastnih notranjih naporov, izpeljanih navzlic zadržane zagretosti nekaterih zahodnih držav za vidnejšo pomoč. Čeprav so ključne in najbolj vidne gospodarske spremembe, ne bi smeli prezreti pomena spreminjanja življenjske filozofije in s tem povezanih vprašanj socialne in gospodarske varnosti državljanov. Kritično besedo je treba izreči o sicer redkih, a vplivnih zahodnih presojah, ki razmere in učinkovitost tranzicije še vedno merijo z ideološkimi kriteriji, tudi predsodki, in ne s kriteriji, s katerimi ocenjujejo razmere pri sebi in sploh na Zahodu. To pa so spoštovanje človekovih pravic, tržna ekonomija, parlamentarna večstrankarska demokracija. Priznavanje teh kriterijev zahteva priznanje legitimnosti vseh političnih orientacij, ki spoštujejo te kriterije, od desne do leve. Ocene o vračanju komunizma ali o nostalgiji za njim so zato prelahkotne in lahko vodijo do velike zmote.Velika večina ljudi v vseh t.im. tranzicijskih državah je iskreno želela in podprla spremembe. Vanje je vlagala zelo veliko pričakovanj in upanj. Tudi nerealnih. Pa tudi obljube so bile neredko takšne, da jih ni bilo mogoče izpolniti. Razočaranja so morala priti. A ne tudi konec upanj. Volilni rezultati, ki so marsikje umaknili s prizorišča prve posttranzicijske politične sile, pomenijo predvsem pritisk volilnega telesa za večjo doslednost glede izpolnitve obljub in vztrajanja na usmeritvah, ki vodijo do izpolnitve pričakovanj in uresničitve upanj, ki so jih ljudje vlagali v spremembe. Postkomunizem je izziv za vse, a terja ne le miselni napor, marveč tudi celoto dejanj vseh, ki smo sodelovali pri padcu berlinskega zidu, na eni ali drugi strani zidu.
III. Prihodnja Evropa
Nisem imel ambicije, da poiščem odgovore na temeljne dileme in zagate sedanje Evrope, na vprašanje, kako najbolj srečno iz njenih realnosti v njeno prihodnost. Povsem na dlani pa je, da kakršnakoli egocentrična Evropa tudi na znotraj, enako kot navzven do drugih delov sveta, nima obetov za pravo preživetje. Zoževanje načrtov za skupni evropski dom le na različne časovnice o tem, kdaj in kdo bo postal član EU ali NATA, na različne finančno tehnicistične kriterije o izpolnjevanju pogojev za članstvo ni zadostno, čeprav predstavlja nujni, a ne potrebni modus operandi tistih držav, ki lahko prevzemajo največji del odgovornosti za načrtovanje sprememb. Ustalitev meje med tim. stabilnim in nestabilnim delom Evrope za daljše obdobje bi nedvomno ustvarilo novo delitev, ki bi lahko znova obudila preživele ideologije in model ideološko-politične bipolarizacije. Prav pogled v evropsko zgodovino nam pokaže, da mora biti temeljno izhodišče v premislekih in dejanjih za prihodnjo Evropo le evropska duhovna identiteta, evropski vrednostni sistem ali, kot tudi pravijo, evropska duša. Naj ponovim svoje prepričanje. Nikoli doslej ni bilo takšne priložnosti, kot jo imamo na voljo za ta projekt zdaj, ob koncu tisočletja. Miltikulturnost, multietničnost, multinacionalnost, multiregionalnost, v katerih jedru je visoka stopnja spoštovanja človekovega dostojanstva, njegovih individualnih in kolektivnih pravic, bi mogla biti ena od sestavin te evropske duhovne identitete. Obnovljeni koncept civilizacije socialne pravičnosti, strpnosti, dialoga in vzajemne pomoči bi lahko dal nov zagon za udejanjanje te identitete. Okrepila bi se prebujena filozofija humanizma, ki bi gradila tudi na avtentični krščanski transcendenci, preseganju danosti in človeške samozadostnosti, ošabnosti in cinizma do naravnega okolja. Tako zamišljeni in udejanjani evropski dom bi mogel biti ena politična in civilizacijska entiteta, mnogoplastna, zapletena in sestavljena iz samosvojih drugačnosti, pa vendarle povezana s političnimi, varnostnimi in gospodarskimi nitmi, namenjenimi varovanju in afirmaciji evropskih vrednot, ki bi bile njen neobhodni temelj. Tako oblikovana bi bila usposobljena za plodno in uspešno tekmovanje in tvorno sodelovanje z drugimi središči in območji človeškega sveta, ki z velikim zanosom in vztrajnostjo stopajo onstran drugega tisočletja in iščejo poti, kako bi živeli na planetu ne le strpno drug ob drugem, ampak tvorno, skupaj drug z drugim..
Res so sedanje evropske realnosti še drugačne. Nesporno pa je, da Evropa potrebuje razvojno vizijo, in verjamem, da jo je sposobna uresničiti. Moje misli so morda lahko majhen prispevek k oblikovanju te vizije. Slovenija se želi tvorno in odgovorno vključiti v njeno oblikovanje in uresničevanje.
|
