|
NAJVEČJA MILOŠEVIĆEVA ZMAGA JE TRDITEV: "NIKOLI VEČ NE MOREMO ŽIVETI SKUPAJ"
Govor predsednika Kučana na konferenci Socialdemokratskih strank Evrope
Dunaj (Avstrija), 22. julij 1999
 "Kaj je potemtakem naloga ljudi, ki hočejo mirno in varno prihodnost ter blaginjo in ustvarjalno delo za vse evropske ljudi brez razlik, tudi na Balkanu. Po mojem trdnem prepričanju je to naloga, da se namesto usodnega stavka "Nikoli več ne moremo živeti skupaj" uveljavi spoznanje: "Mi moramo živeti skupaj". Dolžni smo ljudem na Balkanu pomagati, da najdejo formulo skupnega življenja, v katerem ne bodo živeli drug proti drugemu in tudi ne zgolj drug ob drugem, ampak zlagoma tudi skupaj, drug z drugim," je med drugim dejal predsednik Kučan.
"Nikoli več ne moremo živeti skupaj". To je najpogosteje slišana trditev zadnjih desetih let življenja na Balkanu, posebej na tleh nekdanje Jugoslavije. Ta preprosti stavek pove vso strašno resnico o balkanski krizi. Je največja zmaga politike Slobodana Miloševića in režima, ki ga pooseblja. Pristajanje in sprejemanje takega stališča pa bi bil največji poraz temeljnih vrednot evropskega demokratičnega izročila in idealov, ki se jih oklepa ideja poberlinske Združene Evrope, miru, sodelovanja in strpnosti.
Kaj je potemtakem naloga ljudi, ki hočejo mirno in varno prihodnost ter blaginjo in ustvarjalno delo za vse evropske ljudi brez razlik, tudi na Balkanu. Po mojem trdnem prepričanju je to naloga, da se namesto usodnega stavka "Nikoli več ne moremo živeti skupaj" uveljavi spoznanje: "Mi moramo živeti skupaj". Dolžni smo ljudem na Balkanu pomagati, da najdejo formulo skupnega življenja, v katerem ne bodo živeli drug proti drugemu in tudi ne zgolj drug ob drugem, ampak zlagoma tudi skupaj, drug z drugim.
Gre za nalogo, od katere je odvisno veliko več, kot zgolj usoda ljudi na Balkanu, morda celo več kot zgolj usoda evropskih ljudi. Gre za zgodovino prihodnosti. Kam se bo nagnila, je zdaj v veliki meri odvisno tudi od evropske socialdemokracije. Ta ima v rokah mnoge politične, gospodarske in varnostne instrumente. Kosovo je preizkušnja njene politične modrosti in načelnosti. Ne dvomim, da v polni meri upošteva pomen evroatlantskega zavezništva za evropsko varnost in njegovo izkušnjo iz balkanske krize, posebej iz konfrontacije NATO na Kosovu. Prav tu se je uveljavljalo prepričanje, da so temeljne človekove pravice vrednota, ki je tehtnejša od suverenosti države in da odslej flagrantnega množičnega kršenja temeljnih človekovih pravic ne bo več mogoče zakrivati za nacionalno suverenost ali jo opravičevati s tezo, da gre za notranjo zadevo suverene države. Teh načel ni mogoče omejiti na enkratno rabo in zgolj na Kosovo ali Srbijo. V tem je moč razumeti začetek novega poglavja mednarodnega prava in mednarodne ureditve, tudi posodobitve OZN. Zato sem s posebnim zadovoljstvom sprejel povabilo, naj sodelujem pri skupnem premišljanju o realizaciji Pakta stabilnosti za Jugovzhodno Evropo. V njem namreč vidim priložnost, da stopimo tisti pomemben korak, ki bo Evropi, evropskim vrednotam, pravnim, političnim, gospodarskim in varnostnim razmerjem, ustanovam, blaginji in socialni varnosti ljudi široko odprl vrata tudi na Balkan. Kajti, če bo tja prišla Evropa, bo tudi Balkan prišel v Evropo in tako prenehal biti žarišče evropske nestabilnosti.
Mehanizem Pakta o stabilnosti je postavljen tako, da bi mogel ustvariti sinergijo ukrepov za trajnejši mir ter z razvojem posodobiti regijo, ki v marsikaterem pogledu še vedno misli, čustvuje in tudi deluje na način 19. stoletja, ko je nacionalna država širom po Evropi zatirala drugačne ter skušala s politično močjo in z vojsko izenačiti državne meje z mejami nacionalnih ozemelj. Od uspešnega delovanja Pakta je močno odvisna tudi prihodnost združujoče se Evrope. Ta je zdaj še vedno razdeljena na več Evrop. Odgovornost za realnost terja, da to dejstvo priznamo: je Evropska unija z atlantskim zavezništvom, je čakalnica prvega in drugega razreda za vstop v EU in Nato in je Evropa držav, ki sicer skušajo govoriti jezik demokracije, v resnici pa ohranjajo, celo na agresivnem nacionalizmu, staro ureditev in stare miselne vzorce ter iščejo zavezništvo za odpor proti prevladi univerzalnosti človekovih pravic nad nacionalno in državno suverenostjo.
Razlogi za takšno razumevanje nacije in nacionalne države so v preteklosti. Tam, tudi v političnih zemljevidih, ki so jih na Balkanu vedno znova risali zmagovalci vojn in evropske velesile, so vzroki za občutek nacionalne prikrajšanosti mnogih narodov jugovzhodne Evrope. Od tam izvirajo miti, ki jih agresivni nacionalizem kliče v današnje življenje, da bi uporabil ljudstva za svoje krvave pohode. Skupen premislek o teh vzrokih nas bo vse zanesljiveje pripeljal tudi do skupnih pogledov na trajnejše politične rešitve, v katerih ne bo več prostora za retrogradno refleksijo politične misli in ravnanja iz 19. stoletja.
Človekove pravice, delo, varnost in odprte meje za ljudi, trgovino, gospodarski razvoj, kapital in informacije, postopno vključevanje v stabilno Evropo skozi razvojne projekte, to je upanje za nemirni del jugovzhodne Evrope. Je pa tudi dolgoročni vitalni interes in dolžnost mirnega, varnega in razvitega dela celine.
Po mojem prepričanju obstojijo nekatera izhodišča, na katerih bi morali vztrajati, da bi Pakt o stabilnosti dosegel pričakovane rezultate in ustvaril pogoje za dolgoročno stabilizacijo in evropsko reintegracijo Balkana (Povzel sem jih na kratko v 16 točkah, ki jih ne bom prebral - so zapisane v mojem prispevku - in so izraz mojega dolgoletnega političnega izkustva in neposrednega ukvarjanja s krizo na tleh nekdanje Jugoslavije):
1. Nujen je celovit pogled na Balkan. BiH, Hrvaška, Kosovo, Sandžak, potencialno tudi Makedonija so bile ali so le pojavne akutne točke konflikta. Izolirano reševanje posameznih kriznih točk le umirja konflikt, ne odpravlja pa njegovih korenin.
2. V temelju balkanskega konflikta je zgodovinsko nerešeno nacionalno vprašanje nekaterih balkanskih narodov. Razlog konflikta pa je v načinu reševanja tega vprašanja z zgodovinsko preseženimi koncepti nacionalnih držav, zgrajenih na načelu "kri in tla" ter z nalogo varovanja in širitve nacionalnega življenjskega prostora ("lebensraum"). Koncept nacionalno čiste države je ideološki in teoretični temelj etničnega čiščenja, genocida in nasilnega izgona pripadnikov drugih narodov.
3. Potrebna je jasna identifikacija narave konfliktov in vojn, tudi vojne proti BiH, z jasnim stališčem, da je šlo za agresivne vojne, katerih cilj je bil osvajanje teritorijev in njihovo priključevanje velikim nacionalnim državam, da so se te vojne vodile iz central matičnih držav in da te vojne niso končane. Kajti politični koncepti, ki so jih spočeli, niso preseženi. Napačne identifikacije vojn so rodile napačna ukrepanja mednarodne skupnosti.
4. V konfliktih, tudi na Kosovu, se soočajo enaki koncepti nacionalistične politike etnično čistih ozemelj, ki se poslužujejo političnega in fizičnega nasilja - bodisi državnega bodisi ilegalnega terorizma. Sredstva so različna, cilj je isti. Milošević je aprila 87 l. na Kosovem polju lahko izrekel usodne besede Srbom "Nihče nima pravice, da vas pretepa", ker so albanski policisti na Kosovu res pretepali Srbe!
5. Kot moderno alternativo zastarelemu razumevanju nacionalne države je potrebno uveljavljati elemente državljanske države, ki sicer ima izražen nacionalni atribut, a je zgrajena na načelu enakopravnosti državljanov ne glede na njihovo nacionalno, religiozno, ideološko ali nazorsko pripadnost, na načelu tolerantnosti in odprtosti do drugih.
6. Vrednostni sistem, na katerem bodo zgrajene te države v prihodnje, je potrebno utemeljiti na vladavini človekovih pravic, na spoštovanju dostojanstva človeka, na enkratnosti njegovega življenja in njegovi svobodi. Zato je v njihov institucionalni mehanizem in pravni sistem potrebno vgraditi učinkovito varstvo človekovih individualnih in kolektivnih, posebej tudi manjšinskih pravic.
Vrednostni sistem, ki je v politikah sedanjih režimov prevladujoč, je bistveno drugačen. V veliki meri je relikt nekdanjega blokovskega deljenja Evrope še iz časov, preden je Zahod preko helsinškega dokumenta in njegove "tretje košarice" vstopil v Vzhodni blok in od znotraj razrušil njegovo ideologijo kolektivizma in totalitarizma. Del Balkana, zlasti sedanja Srbija z Miloševićem, je s tega vidika še vedno "drugi blok", z vidika razumevanja vladavine človekovih pravic pa tudi druga civilizacija.
7. Preprečiti je treba, da bi ideološke politične konfrontacije na tem prostoru nadomestili scenariji globalnih kulturnih ali civilizacijskih vojn, ki bi fundamentalistično nasilje opravičevale s sklicevanjem na obrambo kulture, vere ali civilizacije. Na tem multikulturnem in multietničnem in multireligijskem prostoru, kjer se srečujejo tri velike civilizacije, je to realna nevarnost.
8. Kosovo mora, upoštevaje posebnosti, tudi BiH, Hrvaške in Makedonije, ostati nacionalno in versko pluralno. Vzpostavljanje medsebojnega zaupanja ne bo možno brez obsodbe vojnih zločinov pred Haaškim sodiščem oz. brez soočanja ljudi z lastnim sovraštvom in z lastno odgovornostjno, kajti brez tega ni možno niti življenje s samim seboj, kaj šele produktivno življenje z drugimi. Zato je potrebno za nekaj časa z zunanjimi dejavniki - mirovnimi silami, mednarodno civilno upravo, policijo, šolstvom - nadomestiti porušeno medsebojno zaupanje ljudi različnih narodnosti ali religij in pri tem graditi na tradiciji skupnega strpnega in produktivnega življenja, ki ga je uničila nacionalistična politika nacionalnih političnih elit.
Pri tem je ključnega pomena čimprejšnje vračanje beguncev na svoje domove (ne zgolj v svoje države!) na Kosovu, v BiH in na Hrvaškem in preprečevanje nasilja, ki povzroča vselej nove valove beguncev. Mednarodno pomoč beguncem je potrebno osredotočiti na kraje, od koder so doma, sicer bo njihova repatriacija čedalje težja in bo politika nasilnega etničnega čiščenja postala dejstvo.
9. Niti kratkoročno niti dolgoročno niso sprejemljive špekulacije o risanju novih političnih zemljevidov Balkana. Potrebno je trdo in jasno stališče, da so meje tudi na Balkanu skladne z načeli Helsinške listine, torej morajo biti odprte. Nobene meje ni mogoče nadzorovati tako, da sovraštvo ne bi seglo čez njo. Dolgoročnih rešitev ni mogoče iskati na predpostavki, da bo v Srbiji vselej vladal nedemokratični in nacionalistično totalitarni režim, ki ne bo sposoben sožitja z drugimi, in da je zato mogoče posegati v njeno ozemeljsko integriteto. Takšen pristop bi bil poraz evropske demokracije, hkrati pa bi to vodilo do odločitev, ki bi posegle v legitimne interese srbskega naroda in ga zgodovinsko ponižale, kar bi bil vir novih konfliktov.
10. Stališče o nespremenljivosti meja s silo tudi na Balkanu nujno zahteva enotnost evropskih držav, predvsem velikih in vplivnih. Zaradi skupne prihodnosti morajo vse evropske države za takšno stališče skupaj prevzeti odgovornost. Tako bo zavrnjena sleherna možnost špekuliranja z nekdanjimi interesnimi sferami na Balkanu in špekuliranje z delnimi ali nekonsenzualnimi zavezništvi mimo deklarirane enotnosti.
11. V teh stališčih in aktivnostih je potrebno premisliti tudi mesto Rusije v skladu s splošnim stališčem, da iz procesov evropskega povezovanja in sodelovanja Rusije ni mogoče izključiti. V Rusiji je potrebno videti partnerja in temu dejstvu prirediti institucionalne okvire in mehanizme sodelovanja.
12. Dolgoročno je potrebno premisliti zahtevo po demilitarizaciji ali omejeni oborožitvi teh držav in tako prekiniti tradicionalno tekmo za položaj prevladujoče regionalne vojaško politične sile na Balkanu. Kot aktualno pa je potrebno premisliti instrumente sodelovanja teh držav in evropskih varnostnih ustanov pri preprečevanju organiziranega kriminala, trgovine z orožjem, mamili in belim blagom, ki mu razmere na tem območju ustvarjajo ugodno okolje.
13. Na Kosovu, tako kot na svoj način tudi v BiH (implementacija Daytonskega sporazuma), je za daljši čas potrebna mednarodna civilna uprava (protektorat OZN), ki naj omogoči normalizacijo življenja, postavi varne temelje obnove gospodarstva in sožitja, hkrati pa razvije institucionalne in pravno politične okvire visoke avtonomije Kosova znotraj Srbije in ZR Jugoslavije, ki bo temeljila na multietničnosti Kosova in državljanski enakopravnosti. Upošteva naj dejstvo, da so tam Albanci večina, ki mora prevzeti odgovornost za varstvo enakopravnosti pripadnikov drugih narodov - Srbov, Črnogorcev in drugih, ki so tam manjšina. Demografski trendi na Kosovu so mimo vsega realni problem, ki se ga ne da spregledati. Model avtonomije, ki bo razvit tam (na izhodiščih Ustave SFRJ iz 74. leta), bo lahko uporabljen kot izhodišče za avtonomijo Vojvodine, ki postaja nova nevralgična točka Srbije. Avtonomije morajo imeti trajne mednarodne garancije.
14. Potrebno je premisliti tudi o oblikah in načinih razvijanja sodobne politične misli o državljanski državi in vladavini človekovih pravic, o pravni državi in odprti družbi v teh državah, ki naj služi oblikovanju sodobnih ustav teh držav. Temu naj služijo predvidene okrogle mize o demokraciji, človekovih pravicah in manjšinah, za katerih izvedbo se poteguje tudi Slovenija.
15. Delo in svobodna podjetniška pobuda morata biti uveljavljena kot vrednota, vendar kot vrednota, ki je v vsakdanjem življenju skupna vsem ljudem in tudi realno dosegljiva. Temu naj služi pospeševanje gospodarskega razvoja prek projektnega podjetniškega povezovanja in odpiranja teh gospodarstev razvitim državam, podpirano in spodbujevano z ustreznimi notranjimi pravno institucionalnimi instrumenti in finančno podporo ter nadzorom razvitih držav. Predlogi o prostotrgovinskih razmerjih med državami JV Evrope imajo smisel, vendar le v kolikor so odprte tudi poti do gospodarstev razvitih držav. Svoboda premikanja malih kupov revščine ne da velikega kupa bogastva, le kup revščine poveča.
16. Natančno je treba premisliti tudi oblike gospodarskih in finančnih spodbud, ki nikakor ne bi smele iti v smer pomoči državnim oblastem, ampak v smer gospodarsko utemeljenega financiranja konkretnih infrastrukturnih in podjetniških projektov, z natančnim nadzorom, v smer tehnološke in strukturne posodobitve teh gospodarstev in izgradnje sodobnega bančno finančnega mehanizma, sposobnega kvalitetnih finančnih operacij. Pri tem bi bila lahko v oporo obstoječa mreža bank, ki so v lasti družbenikov iz zahodnih držav in iz držav nekdanje Jugoslavije in ki poslujejo še vedno na vsem njenem nekdanjem območju. Slovenija s takšno mrežo razpolaga.
Na Kosovu je najstrašnejše minilo, prihaja najtežje, kot prihaja najtežje obdobje za Zvezno republiko Jugoslavijo in za ves zahodni Balkan, tudi za BiH in po svoje tudi za Hrvaško, Albanijo in Makedonijo. Tja bomo še dolgo prisiljeni usmerjati največ pozornosti. Obnova, miselna, politična in gospodarska prenova, razvojni zagon, to je projekt najmanj desetletja in bo drag, vendar še vedno cenejši kot ponavljajoče se vojne, vsekakor pa bolj človeški.
Pakt stabilnosti za Jugovzhodno Evropo vstopa v prostore, kjer ljudje še vedno mislijo in ravnajo na zgodovinsko presežene načine. Toda Črna gora postaja verodostojen dokaz, da je mogoč tudi drugačen Balkan. Na takšno pot bo morala stopiti tudi Srbija, ki s svojo preteklo demokratično tradicijo to tudi zmore. Od nje same je odvisno, kdaj se bo ločila od preteklosti. To bo težaven proces, morda tudi krvav. Toda druge izbire ni. Srbi se bodo morali, enako kot Albanci in še kdo na Balkanu, odreči velikodržavnemu nacionalističnemu izolacionalizmu in se odpraviti na težavno pot k demokraciji, človekovemu dostojanstvu, spoštovanju različnosti, še zlasti etnične in verske, k boljšemu življenju. Mi vsi pa lahko in moramo Srbiji in drugim pri tem pomagati.
V vseh naših dejanjih kaže upoštevati, da so Srbi vsaj zadnjih deset let živeli v eni sami resnici, ki je bila resnica agresivnega nacionalizma. Postali so skoraj neobčutljivi za drugačna sporočila, na nek način avtistični. Natova intervencija je bila šok, soočenje z drugačno resnico, ki pa je prinesla tudi občutek ponižanosti in dvome v vse, ki niso skupaj z beograjsko nomenklaturo nasprotovali političnemu in kasneje vojaškemu posegu atlantskega zavezništva. Takojšnje volitve v Srbiji ali celo takojšnje posebne volitve na Kosovu bi zato danes lahko dale tudi presenetljiv izid, obrnjen v preteklost, kajti domišljene in jasno razvidne politične izbire še vedno primanjkuje. Še vedno se zdi, da je izbira le za ali proti Miloševiću. To pa je izbira med bedno gotovostjo in negotovostjo. Zato so realna in smiselna opozorila, da je treba najprej etično profesionalizirati medijsko prizorišče in ga z zahtevo po ukinitvi zakona, ki omejuje svobodo tiska, napraviti avtonomnega in pluralnega, ustvariti moderne politične izbire in prebuditi latentno demokratičnost srbskih državljanov.
Ko bo Evropa v okviru Pakta stabilnosti z obema nogama stopila v Jugovzhodno Evropo, se skozi dim nad pogoriščem ne bodo videle zvezde, ki bi kazale pot. Zato je potrebno poznavalsko in natančno projektiranje, ki bo tudi pri vsebini in ne le v mehanizmih Pakta zagotovilo vzajemno in uglašeno delovanje vseh sodelujočih.
Vsebina je občutljiva in krhka, kajti resnična vsebina vseh dejanj Evrope je v tem primeru svoboda. Svoboda pa ni samo svobodni trg, kot je nedavno zapisala skupina amsterdamskih akademikov v svoji Alternativi neoliberalizmu in kot je programska stalnica evropske socialdemokracije. Naj za razmere na Balkanu, še posebej za krizna žarišča, še enkrat poudarim: svoboda je tudi spoštovanje drugačnih ljudstev in ver, narodnih manjšin in vsakršne drugačnosti. Svoboda je tudi pomoč šibkim, solidarnost, skrb za okolje in za dobro infrastrukturo, ki povezuje ljudi in jim odpira svet. Svoboda je tudi delo, ki bi ljudem na Balkanu vrnilo osebno dostojanstvo in jih postopno vključila v sodoben način dela in življenja. Za vse te dejavnike obnove in prenove vidim prostor v Paktu stabilnosti za Jugovzhodno Evropo. In verjamem, da bo pripeljal ta del Evrope v prijaznejše stoletje, če bo deloval notranje skladno in z občutkom za ljudi, ki jim želi pomagati, da bi si lahko sami pomagali. Tragične izkušnje so se preveč zarezale v evropski politični spomin. Čas je, da se iz njih naučimo živeti drugače.
|
