NA POLJANI SMO BÍLI POSLEDNJI BOJ II. SVETOVNE VOJNE NA EVROPSKIH TLEH
Govor predsednika republike Milana Kučana ob 55. obletnici zaključnih bojev II. svetovne vojne

Poljana pri Prevaljah, 14. maj 2000


Spoštovane udeleženke in udeleženci spominskega zbora, spoštovani visoki predstavniki takratnih zavezniških sil in drugi gosti, dragi znanci in prijatelji, spoštovane tovarišice in tovariši,

današnje spominsko srečanje ob 55. obletnici zadnjih večjih spopadov slovenske partizanske vojske sredi maja 1945 tu, na Poljani in v bližnji okolici, nas lahko navdaja s samozavestjo, ponosom in obetavnim pogledom v prihodnost. Slovenci smo kot narod do konca zvesto stali v vrstah demokratične zavezniške koalicije, bíli smo njen poslednji boj na evropskih tleh in zato pričakali konec vojne in svobodo kasneje kot drugi evropski narodi. A pričakali smo jo kot zmagovalci, ker smo bili v tem velikem svetovnem spopadu na pravi strani. V tej dolini smo se danes zbrali vsi rodovi, od najmlajših do najstarejših, tistih, ki so vojni čas neposredno tudi doživeli. Prišli smo, ker smo ponosni na slovensko partizansko uporništvo in ga spoštujemo. Tu smo, ker je slovenski narodnoosvobodilni upor vgrajen v same temelje nove slovenske države.

Slovenija sodi med tiste evropske svobodoljubne demokratične dežele, ki so se uprle nemškemu nacističnemu in italijanskemu fašističnemu okupatorju in po letih bojev in hudega trpljenja v trdnem zavezništvu pričakale zmago, veselje in svobodo v maju 1945. leta. Dogodki na Poljani, ki se jih danes spominjamo, so zato pomembni tudi v evropskih okvirih. Ko so evropska mesta od Pariza, Londona in Rima do slovenskih Ljubljane, Celja in Maribora v teh majskih dneh že slavila, je v naših koroških krajih še divjala surova vojna. V tem poslednjem trzaju vojne pošasti so še teden dni po uradnem koncu vojne v Evropi ugašala življenja partizanov legendarne štirinajste udarne divizije slovenske narodnoosvobodilne vojske, ki je skupaj z drugimi enotami takratne jugoslovanske partizanske armade izpolnjevala odločitev zaveznikov o brezpogojni vojaški kapitulaciji nemške nacistične armade.

Nacistično in kolaboracionistično vojaštvo, ki je po vsej jugovzhodni Evropi in na naših tleh zagrešilo številne zločine od Grčije naprej, ni hotelo položiti orožja. Balo se je pravične sodbe. Šele krvav spopad in poraz ga je 15. maja končno primoral k vdaji. Tako se je končala II. svetovna vojna v Evropi. Končala se je na naših tleh. Zaprli so se anali več kot štiriletnih vojnih grozot in nasilja. Zadnjo njihovo stran so izpisali slovenski partizani. Tisti, ki jim je bilo dano, da so lahko ob koncu štiriletne more zavriskali od veselja, pa tudi tisti, ki so jim ugasnila življenja na pragu svobode. Nekaterim tudi v bratomornem spopadu 11. maja 1945 v Borovljah, nedaleč od tu, ko so enote slovenskega domobranstva z nemško pomočjo napadle partizanske enote, ki so osvobajale slovensko Koroško. Bratomorje, ki je svoj tragični konec dočakalo z nerazumnimi povojnimi poboji, je boleča izkušnja za naš dvomilijonski narod. Nikoli več si ga ne smemo dovolit, ne bi si smeli dopustiti medsebojnega izničevanja, nestrpnosti in maščevanja. Tudi ne v imenu kakršnihkoli ideoloških resnic. Te niso nikdar pomembnejše od človeških življenj in od nacionalnih interesov.

Evropsko dvajseto stoletje skriva v sebi veliko hudega in samouničevalnega. Evropo sta uničevali dve svetovni vojni. Razjedal jo je vzpon in padec ideoloških, političnih in socialnih totalitarizmov. Vendar je na teh grenkih izkušnjah vzklila nova evropska demokratična zavest o tem, da njene države in narodi ne smejo nikoli več ponoviti te svoje zgodovine. To ni le prepričanje političnih elit in državnikov, marveč prepričanje in zahteva sodobnega Evropejca. Tudi zato ima veliki projekt združene Evrope realne temelje. Tudi zato je mesto slovenskega naroda in slovenske države v združeni Evropi. Sodelovanje v medvojnem demokratičnem zavezništvu mu daje še dodatno pravico in odgovornost, da se aktivno poveže v oblikovanje skupne evropske prihodnosti.

Letos bomo praznovali deseto obletnico plebiscita o samostojni slovenski državi. Kako silno je bilo takratno navdušenje in ustvarjalno vrenje. V tistih dneh se je zdelo, da so med nami odstranjene pregraje, verjeli smo, da ne bo več mogoče zasejati med nas semen razdora, prepirov ali celo sovraštva. Vse politične stranke so prestopile mejo ozkih strankarskih koristi in dale prednost nacionalnim interesom. Tako smo tudi v časih najhujših političnih spopadov z beograjskim političnim režimom in celo vojaških bojev z zvezno jugoslovansko armado - eden od njih se je dogodil tu blizu, na Holmcu in Viču, ki so ga zmagovito bili koroški policisti in teritorialci - ob vseh različnostih, tudi političnih, vztrajali pogumno, složno in solidarno. To je prepričalo tudi mednarodno javnost, da nas je podprla in priznala. Uspelo nam je ostati onstran balkanske vojne morije, rušenja in genocida. Lahko smo se posvetili uresničevanju pričakovanj, izraženih v odločitvi za samostojno slovensko državo. Zdelo se je, da so nas razklanosti med drugo svetovno vojno in uspeh sodelovanja pri osamosvojitvi izučila in umirila. Da bomo dopustili vsakomur živeti s svojo resnico o tistem usodnem času, ki nas je Slovence tako tragično razklal, in s pravico, da utemeljuje svoje takratne odločitve in ravnanja, zato ker želimo delati skupaj za skupno prihodnost. Samo nanjo imamo vpliv. Preteklosti pa se spremeniti ne da, zgodila se je in zgodovina sveta je o njej že presodila.

A ni bilo čisto tako. Ko ni bilo več zunanje nevarnosti, so znova prišle vidneje do izraza politične razlike, tekmovalnost in hkrati tudi demokratična prizadevanja za čimbolj vidno sodelovanje v oblasti, pri vodenju in upravljanju države. To je normalen, koristen pojav političnega življenja v pluralistični demokraciji. A so pri tem znova privreli na površje tudi stari ideološki vzorci in politična nestrpnost, celo izključljivost in nepripravljenost za sodelovanje. Strankarski, politični in ideološki cilji, predsodki in nezaupanje kot da postajajo pomembnejši od nacionalnih interesov in interesov države, med katere vsekakor štejem notranje reforme v državi in njeno avtoritativno umestitev v mednarodni prostor, v stabilni del Evrope in v njene integracije, ter urejanje odnosov s sosedi. Če bi zamujali v pogajanjih z EU in pri izpolnjevanju pogojev za sprejem v NATO, bi si nakopali dolgoročne posledice za uresničevanje nacionalnih ciljev. Slovenija lahko hitro izgubi mesto ene najprepričljivejših in najverodostojnejših kandidatk.

Država potrebuje dolgoročno politično stabilnost. V političnih razmerah, ki so nastale po napovedanem odhodu SLS iz vladne koalicije, je bilo po mojem mnenju mogoče v razmeroma kratkem času zagotoviti to nujno politično stabilnost s čimprejšnjimi volitvami. Volja ljudstva bi bila tista, ki bi na novo porazdelila zaupanje posameznim strankam. Nov parlament, ki bi bil izraz te volje, bi izvolil novo vlado, s polnim mandatom in pooblastili tudi za najbolj zahtevne naloge, ki so pred slovensko državo v notranjem in mednarodnem življenju. Zato sem se zavzemal za čimprejšnje volitve. Poslanci v Državnem zboru so z enim glasom večine presodili drugače in s tem glasom določili novo, krhko razmerje politične moči v Državnem zboru. Za delo vlade, ki bo imela mandat do jesenskih državnozborskih volitev, so zdaj v celoti odgovorni. Bilo bi slabo za državo, če bi vse življenje v njej bilo naslednjih pol leta podrejeno volilni kampanji. Stranke si kampanjo lahko privoščijo, država pa si tako dolge volilne kampanje ne more privoščiti. Ljudje, državljanke in državljani te države pričakujejo, da se bodo njihovi problemi reševali, da ne bo omrtvičenja in nedela. Ljudem pa smo zavezani vsi. Tudi vlada, prejšnja in nova. Državljani jo bodo sodili po njenih dejanjih.

Stranke imajo zdaj še čas, da odločijo tudi o zahtevi Ustavnega sodišča o uveljavitvi dvokrožnega večinskega volilnega sistema. Kljub predvolilni tekmi naj poskušajo najti rešitev, za katero bi se zavezale, da jo bodo uzakonile in jo nato dale v potrditev še na referendumu. Volja ljudstva, na katero se sklicujejo, bi bila tako nesporno ugotovljena in zavezujoča. Želim verjeti, da bo v strankah prevladal zdrav razum in da bodo poiskale rešitev, s katero bo soglašala potrebna večina. Verjamem prav tako, da bomo na volitvah s svojimi glasovi presodili, katere stranke so pripravljene oživeti sodelovanje in zdravo tekmovalnost in dajejo nacionalnim interesom ter blaginji ljudi prednost pred strankarskimi. Ta sodba bo dokončna, bo zakonita in legitimna.

Zgodovina je učiteljica življenja in današnja spominska slovesnost je velika učna ura. Vesel bi bil in verjamem, da tudi vi, če bi to veljalo za vse nas. Samo tako bodo današnji rodovi lahko opravili svoje dolžnosti tudi do mlajših, da bodo imeli srečno, varno in zadovoljno življenje v Sloveniji, na njeni uspešni poti v združeno Evropo. Želim vam lep dan z mislijo na prijateljstvo, na svobodo in mir kot to veleva ta spomenik.