Govor

OBRAMBA SLOVENSTVA
Slavnostna akademija ob Dnevu državnosti
Govor predsednika Republike Slovenije Milana Kučana

Ljubljana, Cankarjev dom, 25. junij 1998

"Strah in negotovost ob evropskih integracijah, ki naj bi že v načelu ogrozile obstoj in identiteto slovenstva, bojazen, kot da bi imeli slabo vest, pred pogovori o Balkanu, o našem sodelovanju pri iskanju dolgoročnejših rešitev za njegovo umiritev in evropeizacijo, pretirano oklepanje preteklosti in poskusi njenih prevrednotenj", je dejal predsednik Kučan, so dokazi pristajanja na prostorsko in duhovno zamejen svet."

Sedmo leto življenja samostojne slovenske države je tudi 150. leto vraščenosti politične misli o Zedinjeni Sloveniji v sodobno politično in kulturno zavest Slovencev. Oboje, tako misel, program, kot njena dovršitev v slovenski državi, je spričevalo velike samozavesti. Porodila sta jo sposobnost natančnega razumevanja časa in ustvarjalna moč lastnega odzivanja nanj. Je izraz tiste samozavesti, ki temelji na razumevanju realne podobe sveta in lastnega položaja ter na sposobnosti oblikovanja lastnih meril za sodbo o njem. Ta samozavest je porodila pogum, potreben za rojstvo države.

Danes se morda zdi, da se je to rojstvo zgodilo kot nekaj samo po sebi umevnega. Vendar se za to samoumevnostjo zakrivajo vsa upanja, tudi boji, velika trpljenja, številna življenja in neizsanjana prihodnost mnogih slovenskih rodov. Zakrivajo se tudi genocidni zločini nad slovenskim narodom, odpor in boj zoper fašizem in nacizem na strani demokratičnih zaveznikov v II. svetovni vojni, povojna zloraba zmage ter mirno, ustvarjalno razgrajevanje enopartijske vladavine in njeno postopno zamenjevanje z večstrankarsko parlamentarno demokracijo in vladavino človekovih pravic, vse do zavestno pripravljane soglasne odločitve za samostojno državo v trenutku, ko je splet zgodovinskih silnic omogočil, da je ta odločitev postala realna.

Vendar, odkar imamo svojo državo, kakor da je z leti tega samozaupanja in samozavesti v slovenski politiki manj, manj sposobnosti priti do realne podobe sveta in sodbe o njem, manj poguma za presojanje z lastnimi merili in interesi, za odmerjanje svojega prostora v njem. Je mar kaj drugega politična drža, ki najverjetneje kar svojemu lastnemu dvomu dokazuje, da smo Slovenci narod, in s sklicevanjem na zgodovino, kot da bi bil narod nabirek zgodovinskih dejstev o njem, troši moči, da bi se ji ta dokaz pred zgodovino že zdavnaj dokazanega posrečil? Je mar kaj drugega kot pomanjkanje samozavesti omahovanje glede vrednot, na katerih naj bi temeljila država, ali dopuščanje dvoma, da so to vrednote protifašizma in celota vrednot evropskega demokratičnega civilizacijskega izročila, na katerem se kot del nove Evrope prenavlja nekdanji svet realnega socializma? Je kaj drugega tista politična drža, ki ustvarja egoističen vtis, da od evroatlantskih integracij hočemo zgolj dobiti, nismo pa pripravljeni prevzeti nobenega bremena. Drža, ki grozi, da bomo v očeh sveta videti majhna, verolomna dežela, ki ne drži dane besede, in ne spoštuje načel in lastnih zavez. Je kaj drugega kot pomanjkanje samozavesti in samospoštovanja tožarjenje političnih tekmecev in lastne države na tujem, nespoštovanje njenih zakonov, simbolov in vrednot? Te vrste politična ravnanja so neplodna in ne prispevajo k reševanju dilem sodobnega slovenstva in slovenske države.

Bilo bi nesmiselno v obstoječem svetu omalovaževati potrebo po obrambi identitete, interesov in pravic naroda ali zanikati objektivne težnje, ki identiteto in samostojnost naroda ogrožajo. Vendar je jalova zgolj čustvena, vase zazrta in časovno negibna obramba slovenstva, ki naš, s slovenskimi mejami zamejeni svet slovenstva enači z obzorji sodobnega globaliziranega, tekmovalnega in soodvisnega sveta. S takšno obrambo slovenstvo ne premore dovolj samozavesti in samozaupanja, da bi se ustvarjalno naravnalo na celoto potreb, problemov in teženj sodobnega človeštva. Pristaja na zgolj svoj, prostorsko in duhovno majhen svet, na mišljenje, ki, omejeno z ozkostjo tega prostora, ne more spodbujati ustvarjalnih energij. Kot da ni v našem temeljnem izročilu zapisano: Žive naj vsi narodi, in kot da si nismo tega celo izbrali za svojo himno. Strah in negotovost ob evropskih integracijah, ki naj bi že v načelu ogrozile obstoj in identiteto slovenstva, bojazen, kot da bi imeli slabo vest, pred pogovori o Balkanu, o našem sodelovanju pri iskanju dolgoročnejših rešitev za njegovo umiritev in evropeizacijo, pretirano oklepanje preteklosti in poskusi njenih prevrednotenj - vse to so oprijemljiv dokaz za to.

Iz svoje preteklosti nam kaže potegniti izkušnjo, da so za narod osvežujoči in krepčilni tisti napori in da mu dajejo samozavest in pogum le tista dejanja, s katerimi presoja in se zavzema za urejanje vprašanj širšega človeškega prostora ter s temi spoznanji ureja svoja domača razmerja. Samo tako si v soodvisnem človeškem svetu tudi sam določa svoj prostor. Življenje in prihodnost narodu daje le tisto miselno in dejavno prizadevanje, ki ga postavlja v žarišče razvojnih procesov in ga tako sili in usposablja za delovanje iz lastne moči in lastne volje. Najpomembnejša potrditev naroda je vendar to, da živi, da je s svojo mislijo dejavno prisoten v svetu in da se ustvarjalno odziva na čas, da sodeluje v skupnem naporu človeštva za ustvarjanje razmerij in vsebin, ki ustrezajo temu času, njegovim križpotjem in zahtevam. Narod se potrjuje s svojo življenjsko zmogljivostjo. S sposobnostjo premišljati o svetu zase in premišljati o njem skupaj z drugimi tudi za druge, za vse. Tako je bilo v vseh obdobjih, ko je bil slovenski narod velik, ko ni bil zamudnik zgodovine. Tako je bilo tudi, ko si je izbral trenutek in pot uveljavitve svoje pravice do samoodločbe in ko je dosegel soglasje o tem, da hoče razgraditi nedemokratični model družbene ureditve.

Tisto, čemur bi se morali najprej in za vselej odreči, sta provincialno mišljenje in vsiljevanje političnega rokohitrstva ali kar diletantizma. Tudi z mislijo na mlade rodove in dediščino, ki jim jo zapuščamo. Ustvarjalna akcija slovenskega duha, ki naj slovenstvu izbori prostor pod soncem prihodnosti, bo nujno morala preseči plotove lastne zamejenosti in zavreči težnje, ki želijo imeti v zakupu miselno in politično življenje pri nas, ki izstavljajo račune zgodovini in se medsebojno izničujejo. Veljavo mora dobiti zavedanje, da bo le politična misel, ki bo premišljanje o slovenstvu umestila v središče evropskega in svetovnega dogajanja, krepila pri Slovencih voljo, da si v tem svetu izbojujemo svoj prostor in svoj prav in s tem tudi voljo in pravico do skupnega življenja in obstoja.

Sprava, ki se v veliki meri sprevrača v račun in medsebojno poplačevanje, bo morala v očiščenje, da bo v resnici spet sprava; samo tako bo lahko tisto, kar bi moralo biti: eden temeljnih kamnov naše prihodnosti. Mir potrebujemo in strpnost, da bomo lažje skupaj živeli, spoštljiv odnos do smrti in obžalovanje tragičnih usod, porojenih iz zmot in maščevanja potrebujemo, da se bomo mogli sprijazniti s preteklostjo, in medsebojno spoštovanje potrebujemo, da bomo mogli delati za prihodnost.

Svet je poln križpotij, tudi grenkih izkušenj in razočaranj, izdanih upanj. Sojeni so mu dvom, porazi najbolj plemenitih idej, pa tudi jeza nad slepoto in brezumjem, nad barbarstvom človeka. Pa vendar si tudi zdaj optimistično in pogumno gradi trdno oporo za korak v prihodnost drugačnih odnosov med ljudmi, narodi in državami. Obstoječi svet je most v prihodnost. To je svet, ki je zmogel končati blokovske delitve, hladno vojno in zgodovinska sovraštva. Je tudi edini, ki zmore in je zato poklican iskati temelje za duhovno in socialno prihodnost človeštva. Tudi za prihodnost slovenstva. Zato pa moramo tudi Slovenci stati sredi tega sveta, ga presojati z lastnimi merili in se ne umikati iz njega. Umaknemo se lahko le v preteklost. Sredi življenja stojim, je dejal pesnik. Tedaj šele postanejo jasni naš domači svet, njegove možnosti, perspektive, pa tudi preteklost. Izbistri se slika vsega, kar smo v preteklosti zamudili, kar smo in česar nismo zmogli, kje smo bili nezreli in sami sebi zadostni. Postane pa nam jasno tudi to, kje so naše možnosti in naša prihodnost.

Bolj kot preteklost še čaka na kritično premišljanje tudi naša sedanjost. Zveneče besede velikih obračunov in pavšalnih sodb, namenjene zgolj medsebojnemu obtoževanju in izničevanju, naj se umaknejo pretehtanim odločitvam, ki bodo namenjene skupnemu dobremu in slovenstvu. Takšno držo, ki se zmore dvigniti nad raven podeželskega presojanja in v duhovnosti naroda zapustiti plodno sled, pričakujejo slovenski ljudje. Ti ne kažejo ne malodušja in ne pomanjkanja samozavesti. Tudi samospoštovanja imajo dovolj. Postavljajo pa svoje prioritete, ki jim jih narekuje življenje, in te so neredko v razkoraku s prioritetami slovenske politike in oblasti.

Tudi Slovenci smo del novega sveta, ki nastaja pred našimi očmi. Bodimo dovolj samozavestni, da ne bo nastajal mimo nas, ne da bi tudi mi vanj zarisali svojo sled. To bomo zmogli, če bomo med seboj, pa tudi zunaj sebe mislili na prijazno prihodnost človeštva. Če bomo zmogli ustvarjalno sodelovati z drugimi iskalci te prihodnosti. Imamo dovolj znanja in sposobnih ljudi. Verjamem, da zmoremo tudi voljo, da povežemo vso našo ustvarjalno pamet in energije. V objemu občečloveške vrednote in ideje bomo dovolj storili tudi zase. S svojimi dejanji, z mislijo in s prizadetostjo bomo na najboljši način dokazali svojo samozavest in dobili potrditev, da Slovenci kot narod obstojimo in živimo, da soustvarjamo ta novi, povezani svet.

Ob rojstvu države smo mislili na to. Tedaj nismo spraševali drug drugega, od kod kdo prihaja, marveč kam gre. Ali je pripravljen samega sebe zastaviti za našo skupno prihodnost v svoji, naši, slovenski državi, ki bo del sodobnega sveta. Takrat smo mislili na svojo srečo kot del sreče človeštva, saj smo jo mislili z obzorjem občečloveških vrednot in procesov, ki na novo vzpostavljajo evropska razmerja. Svet je stal za nami in bili smo veliki. Listina o dobrih namerah in Temeljna ustavna listina sta pričevalca take naše drže. Zavezali sta nas za vselej. Pred nami in svetom. Stali smo takrat sredi življenja in ni nam bilo potrebno nikomur dokazovati, da smo. Kaže nam tudi v prihodnje tako samozavestno stati sredi življenja in tako kot narodu tudi obstati. Za danes, za jutri in za vselej.