Javni nastopi

60. OBLETNICA DRAŽGOŠKE BITKE
Govor predsednika repubilke

Dražgoše, 13. januar 2002

"Čas je, da po desetletjih notranjih sporov in spopadov demokratično in strpno sodelovanje in tekmovanje različnih političnih skupin in usmeritev znotraj slovenstva postane naravno stanje slovenskega duha in resničnosti," je med drugim poudaril predsednik Kučan v nagovoru udeležencem 60. Obletnice Dražgoške bitke." Predsednik je tudi poudaril da je "leto, v katerega smo šele vstopili, za nas pomembno. Vstopamo v Evropsko unijo in verjamem, da bomo doživeli tudi povabilo v NATO. Vstopiti moramo kot samozavestna država, brez upognjenih hrbtov, z jasno zavestjo o svojih interesih in s pripravljenostjo, da izpolnjujemo svoje obveznosti. Kot država, ki bo dajala vsakomur priložnost, da si ustvari prihodnost. To od svoje države pričakujejo slovenski ljudje."



Foto: BOBO Želim vam vsem dober in lep dan. Dan pristnega tovarištva in trdne človeške povezanosti, dan samozavesti in ponosa, kot smo jih že veliko preživeli skupaj na teh strmih rebrih pod Dražgoško goro. In kot jih bomo mi in naši zanamci zagotovo preživljali tudi v prihodnje.

Prav zvestoba tem srečanjem nam narekuje, da se vprašamo, kaj je tista sila, ki nas vsako leto pripelje sem v Dražgoše. Je to samo hvaležen spomin na legendarno bitko pred 60. leti, ki bo za vselej zapisana v slovenskem in evropskem zgodovinopisju kot enkratno, pogumno dejanje slovenskih partizanov in slovenskega svobodoljubja? Je to bolečina ob spominu na mučeništvo Dražgošanov, nad katerimi se je okupator po bitki s partizani zverinsko znesel s poboji in razselitvami, vas pa požgal? Je to hvaležnost in občudovanje tistih, ki so v usodnih časih zmogli odločitev za uporniško vstajo zoper okupatorje in so pri tej odločitvi vztrajali tudi za ceno lastnih življenj? Je to tudi bolečina in obžalovanje žrtev, ki jih je slovenskemu narodu iztrgalo nasilje druge svetovne vojne? Je to protest zoper vojno in zoper nasilje nad dostojanstvom človeka in naroda?

Je vse to. In je naša privrženost tisti in takšni Evropi, ki se je na pogorišču druge svetovne vojne rodila iz prepričanja težko preizkušanega evropskega človeka, da je mogoča tudi drugačna usoda, takšna, kot zdaj v podobi in vrednotah združene Evrope dobiva svojo konkretno vsebino.

Ne pozabimo, do bitke v Dražgošah je prišlo v času, ko je Hitlerjeva Nemčija vojaško pokorila skoraj vso Evropo. Le malokdo je verjel, da se je mogoče upreti njeni strašljivi moči. Toda David se je uprl Goljatu. Slovenski narod se je z uporom in vstajo branil pred duhovno in fizično smrtjo, ki mu je bila namenjena, čeprav mu je vpliven del domače svetne in cerkvene oblasti prigovarjal, naj se ukloni. Dražgoška bitka je razblinila mit o nepremagljivi nemški vojski in zasejala strah med nemško vojaštvo in negotovost v okupatorske politične ustanove. Dražgoše so pokazale, da je uspešen upor mogoč. Z njimi in s celotnim partizanskim uporništvom smo Slovenci dejansko postali del svobodoljubne koalicije demokratičnih zaveznikov. To je evropska demokratična izkaznica, ki velja še danes. Nanjo bi vsi Slovenci in Slovenke morali biti ponosni.

Imel sem že priložnost, tukaj v Dražgošah, da se odzovem na vprašanje, ki se kar naprej vsiljuje slovenski javnosti, češ ali je bila Dražgoška bitka sploh smiselna in potrebna. Da, bila je smiselna in bila je potrebna. Zaradi narodove časti in samozavesti. Kot je bila neizogibna in nujna vstaja zoper okupatorje. Kot je bila smiselna in nujna obramba slovenske samoodločbe o lastni državi leta 1991. In kot je zdaj nujna dolžnost in obveznost Slovenije, da sodeluje v mednarodnem protiterorističnem zavezništvu in pri odpravljanju globokih korenin svetovnih neravnovesij, na katerih se rojevajo nasilja.

Vsakdo, tudi vsak narod, je vedno znova postavljen pred preizkušnjo, ali je pripravljen in zmore odločati o svoji usodi sam. Za to mora imeti dovolj samozavesti, poguma in samospoštovanja, sicer svojo usodo prepušča drugim in nanje prelaga odgovornost zanjo, upajoč in zanašajoč se na njihovo milost in na prizanesljivost zgodovine. So tudi takšna razmišljanja in dejanja.

Vendar si je slovenski narod določal usodo sam, s svojimi odločitvami in dejanji. V njih ima potrditev, da je dozorela njegova samozavest. Da razume čas. Da razume svet in svoj položaj v njem. Ustvaril si je svoja lastna merila in se po njih ravnal. Zato je imel samozavest in pogum, ki sta bila potrebna za rojstvo države in za njeno obrambo. Samozavest in pogum, ki sta Slovencem dala moč za upor in sodelovanje v demokratičnem zavezništvu med drugo svetovno vojno. Samozavest in pogum za sodelovanje v protiterorističnem zavezništvu in v mirovnih operacijah.

Znan je prigovor, kako je to nespametno, kako se Slovenija s tem izpostavlja nevarnostim, kako izziva in kliče nesrečo nad slovenski narod. Tveganja naj prevzamejo drugi. Mi bomo v varnem zavetju predalpskih dolin počakali boljše in varnejše čase. Kako zelo je to podobno razmišljanjem pred 60 leti. To so razmišljanja, ki o nas ustvarjajo vtis egoističnega, provincialnega in verolomnega naroda in države, ki hoče tudi od Evrope in NATO le dobiti, ni pa pripravljen prevzeti nobenega tveganja in bremen. A tako ne gre. Ni se mogoče tihotapiti skozi zgodovino. Tako ni mogoče ohraniti svojega dostojanstva in samospoštovanja. Ne danes in ne nikoli poprej. V tem je zmotnost prepričanja, da je bil upor Slovencev med drugo svetovno vojno nepotreben. V tem je zmotnost prepričanja, da je bilo nepotrebno braniti z orožjem odločitev o slovenski državi pred agresijo jugoslovanske armade, in prepričanja, da je škodljivo sodelovanje v protiteroristični koaliciji danes.

Narod se potrjuje s svojo življenjsko zmogljivostjo. S sposobnostjo premišljati o svetu zase in skupaj z drugimi za vse. S sposobnostjo prestopiti iz zamejenosti ozkega domačijstva v odprti, povezani in soodvisni svet. V vseh obdobjih, ko je bilo tako, je bil maloštevilni slovenski narod velik. Ker ni bil zamudnik zgodovine. Samo samozavestna in odločna politična misel in dejanja, s katerimi se vključujemo v urejanje vprašanj širšega človeškega prostora, umeščata slovenstvo v središče evropskega in svetovnega dogajanja in krepita pri Slovencih voljo, da si v tem svetu ustvarimo svoj prostor in svoj prav. Zdaj je spet tak čas. Čas, da si Slovenci potrdimo, da kot narod obstajamo in živimo, da soustvarjamo ta novi, povezani svet.

Današnji svet je most v prihodnost. Z vsemi protislovji in neravnovesji. To je svet, ki bo moral prestopiti delitve in zgodovinska sovraštva, ki je poklican poiskati in utrjevati prave temelje za duhovno in socialno prihodnost človeštva. Tudi za prihodnost slovenstva. Zato moramo Slovenci stati sredi tega sveta, ga presojati z lastnimi merili, delovati v njem in se ne umikati iz njega. Umaknemo se lahko le v preteklost in s tem v umiranje na obroke.

Pot nazaj je lahka in hitra. Zagotovo pa ne vodi nikamor in vleče k starim delitvam in tudi v globine dveh velikih grehov, ki ležita na Slovencih, greha medvojnega oboroženega kolaborantstva in greha povojnih izvensodnih pobojev. Ti poboji se ne bi smeli zgoditi. So vredni vse obsodbe. So nedopusten napad na svetost človekovega življenja, kot je bila slovenska kolaboracija napad na svetost narodovega življenja. Povojna oblast jih ne bi smela zagrešiti in jih ne dopustiti. Zanje ni opravičila. So zločin, kot je zločin kolaboracija. Verjamem, da bodo preiskave, ki potekajo, odgovorile na vprašanja o motivih, o krivdi in odgovornosti za ta dejanja. Da bodo zavarovale veličino in čistost partizanskega upora. Oboje, kolaboracija in poboji, nam je kot narodu prizadejalo veliko škodo. Oboje opozarja, da vsaka vojna prinaša barbarstva in za mirne čase nepojmljiva ravnanja, katerih posledice žal segajo daleč v prihodnost. Verjamem prav tako, da dozoreva čas, ko bodo številne pobude, tudi moje pobude državnemu zboru in vladi, omogočile pomiritev in spravo med rodovi in da bomo potem končno lahko zaprli tudi ta tragični del poglavja naše polpretekle zgodovine. Verjamem, da to zdaj velika večina Slovencev tudi iskreno želi.

Potrebujemo strpnost, mir in medsebojno zaupanje, da bomo lažje živeli skupaj. Potrebujemo spoštljiv odnos do vsake smrti in obžalovanje tragičnih usod, porojenih iz zmot in maščevanja, da se bomo mogli sprijazniti s preteklostjo. Potrebujemo medsebojno spoštovanje, da bomo mogli delati za skupno prihodnost. Čas je, da združimo moči, da se bo vsakdo lahko posvetil ne le delu zase in življenju svojih najbližjih, temveč tudi načrtom naše skupnosti in države. Čas je, da po desetletjih notranjih sporov in spopadov demokratično in strpno sodelovanje in tekmovanje različnih političnih skupin in usmeritev znotraj slovenstva postane naravno stanje slovenskega duha in resničnosti.

Leto, v katerega smo šele vstopili, je za nas pomembno. Vstopamo v Evropsko unijo in verjamem, da bomo doživeli tudi povabilo v NATO. Vstopiti moramo kot samozavestna država, brez upognjenih hrbtov, z jasno zavestjo o svojih interesih in s pripravljenostjo, da izpolnjujemo svoje obveznosti. Kot država, ki bo dajala vsakomur priložnost, da si ustvari prihodnost. To od svoje države pričakujejo slovenski ljudje. Ti ne kažejo ne malodušja in ne pomanjkanja samozavesti. Imajo svoje prioritete, ki jih narekuje življenje. Slovenska politika in oblast se morata truditi, da se ne bosta razhajala z njimi. Potem bosta vredni zaupanja. Potem bo vsakdo pripravljen tudi samega sebe zastaviti za našo skupno prihodnost v svoji, naši, slovenski državi. V takšni, kot se je zanjo bíla Dražgoška bitka, v takšni, kot je zanjo bilo vredno bíti bitko v Dražgošah.


 

arhivska stran