NAJEVSKA LIPA KOT SIMBOL POVEZANOSTI, PREŽIVETVENE TRDNOSTI IN KLJUBOVALNOSTI SLOVENSTVA
10. jubilejno srečanje na Ludranskem vrhu pod Najevsko lipo v Črni na Koroškem
Slavnostni govor predsednika Milana Kučana

Črna na Koroškem, Ludranski vrh, 22. julij 2000


Spoštovani gospod župan, dragi gostje, znanci in prijatelji, drage Korošice in Korošci,

Letošnje srečanje pod krošnjo matere vseh slovenskih lip je na svoj način jubilejno. Postalo je del pozitivne tradicije v samostojni slovenski državi. Namenjena je pogovoru in druženju politikov, ki opravljajo državne dolžnosti, z državljani in državljankami, ki so prepričani, da obstoji država zaradi za njih in zaradi njih in ne oni zaradi države. Korošci in Korošice, posebej Črnjani, ste na to tradicijo lahko še posebej ponosni, saj ste bili pobudniki srečanja in ste mu ostali zvesti vsa leta, ne glede na politične okoliščine.

Dobro se spominjam srečanja v letu 1993. Izgledalo je, kot da je zaleglo opozorilo dr. Franceta Bučarja v govoru na prvem najevskem srečanju 11. avgusta 1991, ko je dejal, če smiselno povzamem, da je hudo, če iz političnih strasti, iz ozkih strankarskih interesov razmere v državi izkoristimo za razpihovanje družbenih napetosti in sporov, samo da bi se pridobilo nekaj političnih točk. Zato sem v svojem nastopu pod to lipo izrazil prepričanje, da je napočil čas za koalicijo razuma, ki se bo znala postaviti po robu tistemu, kar nas peha v provincialnost, zamudništvo, obračunavanja in krize. Od moči koalicije razuma, koalicije pameti in treznosti, ki zmore dialog in spoštuje razlike je odvisno, kako se bomo vključevali v svet in bili v njem spoštovani.

Slovenija je v pretečenih letih naredila velike korake v notranji prenovi in pri utrjevanju svojega ugleda v mednarodni skupnosti. Zato je tem manj razumljivo, da bi zaradi neukročenih političnih strankarskih strasti in neodgovornega razpihovanja političnega sovraštva, kar ima lahko dolgoročne posledice, velike prednosti države zapravili in ogrozili zaupanje domače in mednarodne javnosti. V svetu Slovenija velja za mirno, uspešno in politično stabilno državo na robu nemirnih in nestabilnih prostorov jugovzhodne Evrope. Domači in tuji javnosti je všečno in koristno potrpežljivo, a vztrajno in čim bolj soglasno izpeljevanje zahtevnih notranjih gospodarskih in političnih reform. Nepretrgana razvojna napredovanja so osnova za uspešna pogajanja Slovenije z EU za redno članstvo. Slovenski ugled v evropskem demokratičnem svetu še iz časov prispevka Slovencev k zavezniški zmagi v drugi svetovni vojni je bil potrjen z demokratično in na pravnih temeljih izpeljano državno osamosvojitvijo in njeno uspešno obrambo. Dosedanje slovenske vlade, ki so jih sestavljale raznorodne strankarske koalicije, so opravile veliko delo. Veliko in pomembno je bilo tudi zato, ker so uspevale mehčati trdovratno zakoreninjenost ideološke zaslepljenosti in delitev, ki ne zmore odprtega dialoga in sodelovanja in ki smo jo enkrat že zelo drago plačali.

Žal lahko zadnje mesece na slovenskem političnem prizorišču vidimo nova resna znamenja napeljevanja v globok političen spor in celo sovraštvo. Res je, da smo že nekaj časa v predvolilnem ozračju, za katerega so povsod po svetu značilne politične napetosti, izbruh ali pogrevanje političnih afer, umazana politična besedišča in osebne žalitve. A ima vse to na naših tleh tudi izrazito težnjo izstavljati račune za nazaj, kot da ne nameravamo preteklosti nikoli pokopati in kar je še huje, kot da nas ne zanima prihodnost. Ta pa je tu, negotova, polna izzivov in neučakana. Če jo bomo zamudili, je ne bomo zgolj zase. Zamudili jo bomo tudi za prihodnje rodove. In ti nam tega ne bodo odpustili. Tudi o tem je treba misliti na jesenskih volitvah pri odločitvi, komu zaupati upravljanje z državo in z našo skupno usodo v naslednjih štirih letih.

K sreči je ta nekoliko strogo povedana črnogledost samo ena stran podobe o Sloveniji. Velika prednost demokracije je v odgovorni svobodi besed in dejanj vseh dejavnikov v politiki. Zagotovo med odgovorna dejanja sodi tudi zadnja pobuda večine parlamentarnih strank, da državni zbor kot edini zakonodajalec s spremembo ustave in ustavnim zakonom določi volilna pravila, po katerih bomo volili. Verjamem, da je ta pobuda znamenje, da smo v Sloveniji sposobni imeti koalicijo razuma, pameti in treznosti in da bo dobila podporo zahtevane večine. Tako bodo, čeprav pozno, ustvarjeni pogoji, da bodo državljanke in državljani lahko nemoteno uresničili svojo temeljno politično pravico, volilno pravico, in izvolili poslance v državni zbor, ki se bodo posvetili reševanju življenjskih težav naših ljudi, razvoju, blaginji, utrjevanju pravne in socialne varnosti ter ugleda Slovenije v svetu. Poslance, ki bodo želeli s svojim odgovornim delom prispevati k temu, da bo Slovenija svojim državljanom prijazna država, ki bo spodbujala njihovo pobudo in krepila potrebo po solidarnosti med njimi.

Srečanja tu pod najevsko lipo so izraz vrojene potrebe slovenskega človeka po sodelovanju, medsebojni pomoči, razumevanju in solidarnosti. To nas je rešilo, da smo preživeli skozi dolgo in trdo zgodovino. Tudi čas, v katerem so se ta srečanja rodila, čas plebiscita, osamosvojitve, vojne za zavarovanje pravice do samoodločbe in čas mednarodnega priznanja, je bil zmagovit, ker smo zmogli sodelovati in ustvariti visoko stopnjo enotnosti. Čas preizkušnje nam je narekoval takšno ravnanje. Tudi preizkušnje, ki nam jih prinaša jutrišnji dan, govorijo v prid sloge in sodelovanja. Posameznika je mogoče zlomiti, mogoče ga je prisiliti, da upogne kolena, naroda, ki je enoten, pa ni mogoče pokoriti, ni mu mogoče vzeti dostojanstva in identitete. Čas, ki ga bomo živeli, bo čas sodelovanja in ne delitev med nami. Kdor hoče Slovencem in slovenstvu dobro, mora to razumeti in si mora za to prizadevati.

Spoštovani in dragi udeleženci najevskega srečanja,
Tu, na Ludranskem vrhu je tik ob cesti blizu Najevnikove domačije zraslo najdebelejše drevo v Sloveniji, preko 700 let stari lipovec, ki se kljub jeseni svojega življenja še spopada z zobmi časa. Pravzaprav je to več dreves. Sedem jih je, ki so se skozi častitljiv čas svojega življenja med seboj trdno zrasla, kot da so eno samo drevo. Dolga stoletja kljubuje to drevo sedmih dreves takšnim in drugačnim preizkušnjam, tudi človeški nevednosti in včasih tudi hudobiji. V tem drevesu sedmih dreves zlahka vidimo simbol povezanosti in moči, ki jo daje složnost, preživetvene trdnosti in kljubovalnosti slovenstva, ki ga tudi stoletni vojni in politični viharji nikoli niso mogli zlomiti. Slovenci smo ohranili svojo nacionalno istovetnost in končno oblikovali tudi svojo nacionalno državo. Verjamem, da je nismo pripravljeni kar tako zapraviti in da neodgovorna ali nedomišljena politična početja posameznikov v občutljivem času, ki zadeva tudi slovensko pridruževanje Evropski uniji, ne bodo dobila večinske podpore. Tudi počutje in razpoloženje na današnjem srečanju tu pri Najevniku me o tem prepričuje. Prav tako verjamem in upam, da bodo tukajšnji domačini Črnjani in sploh Korošci ohranili tradicijo teh letnih srečanj tudi takrat, ko bo dozoreli lipovec ostal le še simbol in bo ob njem zraslo novo drevo življenja kot znamenje neuklonljive volje slovenske narodne in državljanske skupnosti, da si zagotovi boljšo prihodnost in enakopraven položaj v veliki družini evropskih narodov in držav, z vsem samospoštovanjem, samozavestjo in ponosom, ne da bi tujce prosili za pomoč pri reševanju naših notranjih sporov.

Vsem nam tukaj predstavnikom oblasti, in vsem Slovencem pa ob tej priložnosti predlagam v premislek priliko o kitajskem modrecu Konfuciju in vladi:

Učenec je nekoč rekel Konfuciju: "Katere so osnovne sestavine dobre vlade?"
Odgovoril je: "Hrana, orožje in zaupanje ljudi."
"Toda," je nadaljeval učenec, "če bi bil prisiljen shajati brez ene od teh treh, katero bi izpustil?"
"Orožje."
"In če bi moral izpustiti še eno od preostalih dveh?"
"Hrano."
"Toda brez hrane bi ljudje umrli!"
"Od nekdaj je smrt usoda človeških bitij. Toda ljudstvo, ki ne zaupa več svojim voditeljem, je dejansko izgubljeno."