UPRAVLJANJE SPREMEMB
Poslovna konferenca: Slovenija in Avstrija, sosedi in partnerici v bodoči Evropski uniji
Ob uradnem obisku predsednika Milan Kučana v Avstriji

Dunaj (Avstrija), 7. november 2001


Spoštovane gospe in gospodje, cenjeni udeleženci konference,

prepričan sem, da ste na današnji konferenci dobili dovolj informacij o poslovanju in gospodarskem sodelovanju avstrijskih in slovenskih podjetij ter ocene tega sodelovanja in tudi dovolj natančne vpogled v razvojni in ekonomski politiki obeh držav. Razumljivo, da temu dodajate lastno izkušnjo, ki je merilo za presojo drugih informacij. Na tej podlagi potem najbrž ni težko konkretizirati pričakovanj o prihodnosti našega skupnega življenju v Evropski uniji, kjer bosta Avstrija in Slovenija še naprej sosedi. Bosta pa tudi partnerici s skupnimi interesi v tej veliki družini evropskih držav, ki je danes soočena z dilemami svoje prihodnosti, pa tudi z dilemami, nekaterimi tudi povsem novimi, o svoji vlogi in o vlogi Evrope v svetu, kakršen se je nenadoma, tudi neprijazno, vsilil našim očem .

Zato mi dovolite, da se z nekaj mislimi dotaknem sveta, v katerem poslujejo vaša podjetja in v katerem naj bi v prihodnje delili skupno usodo partneric tudi Avstrija in Slovenija. Mislim na svet, čigar podoba se nam prav zadnji mesec razkriva v marsičem drugače, bolj surovo in neznano, kot smo je bili vajeni ali kot smo jo želeli videti doslej. Zelo pogosto je zadnje čase slišati stavek, da je črni torek z zločini v New Yorku in Washingtonu spremenil podobo človeškega sveta.

Sprašujem se, ali je res tako? Kaj pa, če je bil svet drugačen vsaj nekaj časa že tudi poprej, vendar te drugačnosti nismo mogli, hoteli ali zmogli prepoznati. Je zlo res moralo izbruhniti na skrajno brutalen način, da smo se zavedli globokih protislovij sodobnega sveta, tudi njegove konfliktnosti in da smo začeli o njem resno premišljati in se zavedati usodne soodvisnosti in povezanosti v njem. Da smo spoznali preprosto resnico: kar se je zgodilo tebi, se je v bistvu zgodilo meni, pa naj se je zgodilo kjerkoli na svetu. Svet je postal globalen. Vse v tem svetu je tako rekoč na domačem pragu, globalizacija ni več proces, kot smo bili do sedaj navajeni govoriti.

Globalnost sveta je dejstvo. Povzročili so ga kapital, ekonomija, tehnologija, zlasti informacijska, ekologija, na žalost je tudi mednarodni kriminal in terorizem. Vprašanje je, ali smo dovolj zreli, da smo to dejstvo pripravljeni prepoznati in ga v vseh njegovih razsežnostih sprejeti. Najbrž si moramo priznati, da smo vsaj že od razpada bipolarnega sveta, ki ga simbolno zaznamuje padec berlinskega zidu, neprizanesljivo soočeni z novimi, zelo zahtevnimi vprašanji, ki ne prenesejo poenostavljenih ali zgolj pragmatičnih odgovorov, kakršne imata običajno pri roki pragmatična in utilitaristična politika, pa smo ta vprašanja odrinjali, ker so nekako motila predstavo o težko pričakovanem, skoraj idiličnem svetu po koncu bipolarnega sveta. Vprašanja imajo mnoga etična, antropološka, filozofska, sociološka, religiozna, ekološka, politična in druga razsežja.

Ni se mogoče ogniti niti vprašanju, ali gre res za začetek spopada civilizacij, kot je to mogoče zdaj slišati in kot je o tem pisal Huntington? Odgovori na ta vprašanja seveda morajo biti ambiciozni. Povedati morajo tudi, kaj hočemo v svetu spremeniti, npr. porazdelitev revščine in bogastva. Prav tako seveda morajo jasno povedati, česa od tega, kar imamo za dosežek demokratičnega razvoja človeške civilizacije, nočemo izgubiti. Npr. univerzalne vladavine človekovih pravic, vladavine prava, pravice do različnosti, strpnosti, solidarnosti. Stihijni razvoj ne bo dajal odgovorov na ta vprašanja. Še manj bo mogoče priti do odgovorov v spopadanju civilizacij, kajti ta spopad bi za sabo pustil le katastrofo in pogorišče. Edini način je ustvarjalni in demokratični dialog velikih človeških civilizacij, ki gledajo različno na nekatera vprašanja sodobnega človeštva in zlasti na nekatere vrednote brez vsiljevanja svojih pogledov druga drugi, kot je to v dobrem in slabem v obdobju evropocentrizma dobrih 500 let počela naša evropska krščansko judovska civilizacija. Te prevlade je zdaj nepreklicno konec. Evropa je objektivno le eno od središč človeške civilizacije, le ena od udeleženk tega razvijajočega se dialoga.

Vprašanje, ki se ob tem zastavlja pa je, ali je Evropa za tako aktivno vlogo tudi že dovolj pripravljena. To nas mora zanimati. Kajti če Evropa želi sodelovati v dialogu o prihodnosti sveta, in to preprosto mora, mora biti sposobna razviti dialog med različnostmi, ki nesporno obstojijo znotraj Evrope, najprej pri sebi doma.

Razdeljena in antagonizirana Evropa, taka kot v mnogih vidikih to še zmeraj je - ne glede na to, ali so to posledice starih zgodovinskih, političnih in drugih delitev, ali že tudi zametki novih - v takšen dialog ne more uspešno vstopiti. To pa po moji sodbi postavlja v drugačno, a povsem aktualno luč tudi proces širitve EU. Ta bi moral biti prvenstveno tudi proces preseganja in odpravljanja notranjih evropskih delitev. Evropa prihodnosti mora imeti dušo. Ljudje namreč ne sprašujejo le, ali in kako Evropa funkcionira, sprašujejo tudi, kaj pomeni združena Evropa zanje intimno? Sprašujejo o kulturi in vrednotah Evrope v najširšem, tudi etičnem smislu, manj sprašujejo o pravilih, kontribucijah in o konkurenci. To prepuščajo pravnikom, vam gospodarstvenikom, strokovnjakom in ustreznim institucijam.

Kot pravi ameriški sociolog Daniel Bell, je danes nacionalna država za velike probleme premajhna in za majhne probleme prevelika. Partner globalnemu svetu je lahko le globalna Evropa, ki bo s svojo duhovno in etično podobo povsem transparentna, ki bo razvojno uspevala z udejanjanjem podjetniškega in sploh ustvarjalnega duha, z razvijanjem svoje raznolikosti, z evolucijo načela tekmovalnosti in hkrati kooperativnosti kot temeljnima načeloma sobivanja, s solidarnostjo in strpnostjo.

Izzivi, ki zahtevajo skupna premišljanja, so predvsem v delitvah v svetovnih razsežjih. V delitvah na lastnike kapitala, informacijskih tehnologij, znanj in idej na eni strani ter na drugi strani na milijarde obsojenih na neznanje, na revno življenje in brezizhodno životarjenje na družbenem obrobju. V delitvah ob zmeraj večji finančni šibkosti mnogih držav, tudi celih kontinentov, brez razvojne potence in prihodnosti. V delitvah ob nezadržni rasti ter moči in oblasti globalnega kapitala, ki s svojo avtonomno logiko in delovanjem že zdavnaj sega prek meja nacionalnih držav. Ne nosi pa odgovornosti za socialni položaj in razvojno perspektivo ljudi, za trajnostni sonaravni razvoj, za svobodo in demokracijo, solidarnost, razvoj, za varnost, za prihodnost, kljub temu, da močno, celo odločilno vpliva na to prihodnost. To odgovornost prepušča državnim administracijam; kapital se giblje na povsem drugih ravneh. G. Barber, bivši Clintonov svetovalec, me je na mednarodnem posvetu na temo upravljanja prihodnosti na Bledu opozoril na zanimivo dejstvo: ko se je zgodil teroristični napad na WTC v New Yorku, nihče ni poklical Billa Gatesa. Ljudje so klicali župana Gullianija, predsednika Busha, v Belo hišo. Tam je v njihovih predstavah realna moč in ne pri mednarodnem kapitalu. Tu se razlika med dejanskim in formalnim pokaže kot dejstvo. Izzivi, ki zahtevajo naša skupna premišljanja, so v pervertiranem razumevanju kompetitivnosti, ki vodi k produkciji in storitvam s čedalje manj delovne sile, brez čuta za naravo, za življenje na planetu, za njegovo prihodnost, za človeka, za njegovo dostojanstvo in pravice.

So v monopolni ekonomiji, katere edini cilj in gibalo je profit. So v fundamentalizmih vseh vrst, ki ignorirajo različnosti sveta in izključujejo vse drugačnosti z brezobzirno uporabo moči, nasilja in diskriminacij. Še bi lahko našteval, tako kot najbrž vsako od vas.

Sodobne politične, ekonomske, socialne in ekološke drame so konfliktni izraz medsebojnega učinkovanja vrste družbenih ter naravnih silnic in pojavov v svetu. Ne da se jih odpraviti s pragmatično logiko sodobne politike, ki je pretežno brez idej in brez vizij. Protiglobalistična gibanja zelo resno opozarjajo na notranja protislovja in na konflikte sodobnega sveta, opozarjajo tudi nasilno, ne ponujajo pa odgovorov, še manj mednarodni terorizem, ki odgovorov sploh ne išče. Do teh odgovorov je treba šele priti. Priti z dialogom in pri tem prisluhniti tudi tem opozorilom, kakorkoli so neprijetna in surova.

Vse bolj očitno je, da globalnega sveta ne bo mogoče upravljati tako kot doslej, izza okopov nacionalnih držav in izza absolutnosti njihove suverenosti. Kakšno naj bo to upravljanje, to je veliko vprašanje sodobni politiki in nanj bo prej ali slej morala odgovoriti, osvobojena stereotipov in miselne ujetosti v zgodovinske kategorije, ki se jim čas izteka.

Toda že zdaj je jasno, da globalni svet in njegovo upravljanje zahtevata globalno odgovornost. To je zdaj, verjamem, že splošno sprejeto spoznanje. Žal globalna odgovornost ta čas močno zaostaja za globalnostjo trga, globalnostjo tehnologij, informacij in ekologije, tudi kriminala.

Globalna odgovornost se prične z odgovornostjo vsake države. Najkrajše, vsaka država mora biti v celoti odgovorna za to, kar počne doma, da s svojimi početji v tem soodvisnem svetu ne ogroža drugih in hkrati občutljiva in odgovorna do tistih početij drugih držav, ki bi lahko ogrozila skupni mir, varnost in blaginjo. Ob tem je vse bolj očitno, da upravljanje globalnega sveta potrebuje tudi za vse nas zavezujoča pravila in norme, ki se jim bomo podrejali in katerih spoštovanje bodo učinkovito nadzirale novemu globalnemu svetu primerne mednarodne institucije. Nobena človeška skupnost, tudi ne globalna, ne more dolgoročno preživeti brez pravil, ki uravnavajo njene notranje odnose. Pri tem seveda ni mogoče mimo OZN in njene prihodnje vloge.

V strukturiranju novega sistema vrednot za upravljanje sodobnega sveta je načelu tekmovalnosti nujno dodati načelo sodelovanja. Ne le v svetu politike, ampak tudi v svetu ekonomije. Svet, v katerem izginjajo meje držav, ne vodi nujno in samodejno tudi do sveta sodelovanja in povezovanja. Tudi svet brez meja lahko povzroči izgubo identitete, izgubo človeške, kulturne, socialne varnosti. Vsi mi smo nekje doma, smo zasidrani v neki duhovni in socialni tradiciji.
Nasilno izkoreninjenje lahko rojeva nestrpnost, zavračanje, upor, konflikt in nasilje. Zato ponavljam: globalni svet zahteva globalno odgovornost in globalno upravljanje, zahteva tudi globalizacijo in globalnost demokracije. Tudi globalni kapital mora prevzemati globalno odgovornost.

Navsezadnje sta dolgoročna gospodarska rast in varen profit odvisna tudi od tega, da ljudje v večji blaginji živijo varno in ustvarjalno življenje. Temu morajo biti v temelju namenjeni tudi vrhunska komunikacijska tehnologija in nova znanja.

Svet je soodvisen, to zdaj spoznavamo. To nam tudi dovoljuje, tudi meni, celo sili nas razmišljati tako, kot bi se morda še pred zelo kratkim časom zdelo čista iluzija. Morda je v marsičem tudi še danes. A dolgo ne bo več, ker nas bo življenje prisililo, da našo misel tako naravnamo. Verjamem, da tudi vi že razmišljate v teh novih parametrih in koordinatah sodobnega sveta. Da bi ne prišlo do katastrofe, po kateri ne bi bilo več nikogar, ki bi komu konkuriral, s kom posloval ali sodeloval, ker bi ne imel več s kom.

Znotraj novih koordinat sodobnega sveta je mogoče in potrebno razmišljati tudi konkretno. V te nove parametre je mogoče in potrebno umestiti zavedanje o tem, da sta ključ do razvoja podjetij in do krepitve njihove konkurenčnosti, tudi do konkurenčnosti držav in konkurenčnosti Evrope v globalnem svetu, optimalno in razvojno občutljivo ravnovesje med kapitalom in delom, ter razvijanje socialnega kapitala in organizacijske kulture. Evropskemu provincializmu je treba zoperstaviti evropski globalizem. Majhni narodi in države verjamemo vanj, zato ker so glavni motor globalne Evrope in njene učinkovite umestitve v svet postale ideje. Te pa niso doma v provincializmu. Pri idejah, gospe in gospodje, ni pomembna velikost. Pomembni so ljudje. Najbolj iskano blago na svetu so danes ideje.

Najbolj razviti deli globalnega sveta postajajo laboratoriji idej. Sodelovanje držav EU in t.i. tranzicijskih držav oz. držav kandidatk za EU pri oblikovanju Evrope tretjega tisočletja, že ustvarjamo evropski laboratorij idej za premišljanje o svetu »s človekovo podobo«. Prihodnost, v kateri bosta Avstrija in Slovenija ne le sosedi, ampak tudi partnerici v EU, kar je že skoraj realnost, je priložnost, da s svojimi idejami, dejanji, pobudami in dosežki skupaj prispevata k takšni usmeritvi Evrope, ki bo z ustvarjalnostjo svojega duha zmogla zaznamovati zgodovino prihodnosti človeštva. Moramo si postaviti visoke ambicije in moramo jih biti sposobni uresničiti. Zavzetost za takšne skupne ambicije bo prispevala k izpolnjevanju obveznosti, ki jo skupaj imamo za prihodnost človeštva.

Slovenija in Avstrija sta zgodovinsko povezani. Obema je skupen srednjeevropski prostor s svojimi vrednotami in z odprtimi mejami. Vstop Slovenije v Evropsko unijo bo ljudem in gospodarstvom obeh držav odprl nove skupne možnosti. Bo velika priložnost. Jo bomo znali in hoteli izkoristiti? Veseli me, da je to tudi vaša današnja tema. In veselil se bom vaših odgovorov.