POLITIČNA DOKONČNOST EVROPSKE UNIJE IN NJENE TERITORIALNE MEJE
Govor predsednika Milana Kučana na Evropskem forumu v Berlinu

Berlin (Nemčija), 24. november 2000



Tema foruma: "Kako opredeliti politično dokončnost Evropske unije in ozemeljske meje", je zelo spodbudna miselna provokacija. Naj takoj povem svoje stališče, da politične dokončnosti in ozemeljskih meja EU oz. evropskega združevanja ni mogoče opredeliti. Evropsko združevanje razumem kot proces, ki nima in ne more imeti končne politične podobe in dokončne ozemeljske omejitve. Poizkus dati temu procesu končno podobo in ga ozemeljsko omejiti, je po mojem prepričanju v nasprotju s samim smislom in ciljem evropskega združevanja. Je pa toliko bolj nujno in mogoče jasno določiti cilj in smisel evropskega združevanja.

Cilj in izvorno izhodišče združene Evrope sta zagotovitev miru in varnosti vsem na naši celini in preprečiti, da bi prišlo do novih vojn z vsemi grozotami, ki jih prinašajo. Le v miru in varnosti se lahko razvijajo in živijo v ustvarjalnem sožitju evropski narodi, mali in veliki. Združevanje velikih in malih po načelih enakopravnosti, prostovoljnosti in demokratičnosti, medsebojnega spoštovanja in strpnosti je način, da Evropejci presežemo svojo tragično zgodovino, polno medsebojnega uničevanja, vojn, genocida nad celimi narodi, ideološkega in verskega fanatizma, pa tudi rasizma, fašističnega in boljševističnega totalitarizma in ekskluzivizma. Mir in varnost kot cilj evropskega združevanja sta porok za ohranitev nacionalnega življenja narodov in njihove enakopravnosti. Sta tudi porok za evropsko prihodnost, za razvoj in blaginjo.

Prihodnost Evrope je mogoča le v svetu brez vojn. Evropa je bila žrtev dveh svetovnih vojn. Spočeli so ju nacionalni egoizmi, posebej največjih evropskih držav, tistih, ki so ta egoizem povzdignile v vrednoto in krepost. Če hočemo mir in varnost, potem je nujno, da ustvarimo razmere, da se takšni egoizmi ne bodo mogli več razvijati in se izražati v tako strahotnem nasilju, kot so se v obeh svetovnih vojnah in žal tudi v zadnjih vojnah na Balkanu. Ustvariti moramo razmere, v katerih ne bo več mogoča vojna vseh proti vsem /Hobbes: bellum omnium contra omnes/ niti notranjeevropski kolonializem, s katerim so bili vsiljevani politični interesi ter etična, religiozna in duhovna prepričanja. To je cilj združene Evrope, kakršno želimo in ki bo po zatonu evropocentrizma ena najuspešnejših regij globalnega trga in sveta.

Naloga združene Evrope je torej, da vsem svojim narodom oz. državam zagotovi v temelju enakost in dejansko varnost pred nasiljem drugih. Naloga je jasna, povsem nejasna pa je pot, kako to nalogo uresničiti. Jasno je pričakovanje, naj združena Evropa zaščiti varnost in nedotakljivost vsake evropske države in zavaruje njeno suverenost. Za to pa potrebuje stvarno moč. Ta moč pa hkrati omejuje suverenost posamezne države. Zato ta nujna stvarna moč združene Evrope lahko temelji samo na suverenosti evropskih držav, ki jo v tistem delu, ki vsem zagotavlja nujen skupen mir in varnost, skupaj izvajajo v združeni Evropi in njenih ustanovah. To je mogoče le kot rezultat njihove svobodne odločitve, ki je izraz spoznanja nujnosti, da je mir v skupnem interesu vseh, ker v Evropi nobena država ne more živeti sama, izolirana od skupnosti ali celo proti njej, čeprav je suverena. Zato prostovoljno pristaja na delno omejitev svoje suverenosti, na njeno samoomejitev s pristajanjem in podrejanjem stvarni moči skupnosti, ki z njo zmore in mora preprečiti samovoljo katere koli države in njeno nasilje nad drugimi.

Do zdaj Evropa, tudi EU, ni našla odgovora, kako uresničiti ta cilj. Predlogov je več, od supradržave do federacije, skupnosti držav, konfederacije. Toda vse zamisli trčijo ob tradicionalno pojmovanje nacionalne države in njene suverenosti ter tudi ob nacionalne egoizme.

Tudi v sedanjih razpravah o preureditvi EU je ta težava očitna. Prevladuje težnja, da bi z institucionalnimi spremembami usposobili EU za operativno učinkovitost še pred njeno širitvijo. Pri tem pa v temelju, kot sem že dejal, ni jasno, kaj in kakšna naj sploh bo EU. Zato je težko najti rešitve za vrsto vprašanj, ki so sicer življenjsko pomembna za vsako skupnost, kot so načini odločanja v skupnosti in zastopanost v organih odločanja, navadna in kvalificirana večina, število glasovalnih pravic, pravica do veta itd. Skupnost, ki ni sposobna razrešiti vprašanj odločanja tako, da bi bila ureditev zadovoljiva za vse, ni sposobna za življenje. To nazorno dokazuje primer nekdanje Jugoslavije.

Možnosti, ki jih ima EU, so tako kot možnosti sleherne skupnosti v podobnem položaju razmeroma skromne. Predvsem sta to kolikostno, številčno ugotavljanje skupne volje in številčno merilo za zastopanost v organih odločanja. Ta merila pa niso zadostna za reševanje vprašanj, o katerih sem govoril poprej in ki so predvsem kakovostne in vrednostne narave. Pravica do veta ali pravica do preglasovanja sta normalni posledici uporabe kolikostnih meril, vendar ne vodita nujno do splošnega konsenza. Prej sta lahko vir posebnih predpravic in nasilja, tudi zmagoslavja, kar na drugi strani nujno izziva frustracije, ponižanje in odpor. Iskanje rešitev v tem okviru nas ne glede na našo resnično voljo vrača na stara nerazrešena vprašanja distribucije vpliva in moči v medsebojnih odnosih. Skozi ta merila se uveljavlja tisti, ki ima večjo moč in ki jo na različne načine uveljavlja še pred formalnim glasovanjem, ki je potem praviloma le čista formalnost. Skupnost tako postaja prostor za medsebojno merjenje moči najmočnejših in priložnost za pritisk ali celo izsiljevanje manjših. To pa je v popolnem nasprotju s temeljnim ciljem združevanja, to je preprečevanjem konfliktov, ki lahko ogrozijo mir in varnost. Tega cilja po tej poti ne bo mogoče zagotoviti, kajti tak sistem odločanja in ugotavljanja skupne volje ima vgrajen sistemski konflikt. Naloga je zahtevna, je ključna in ostaja še naprej nerešena.

Iz tega, kar sem povedal, izhaja po mojem prepričanju nekaj ugotovitev:

1. Da pri evropskem združevanju in iskanju načinov odločanja in ugotavljanja skupne volje, ki naj EU usposobi za operativno učinkovitost, ne gre za tehnično vprašanje. Gre za probleme, s katerimi se do zdaj nista srečevali EU niti Evropa. Tudi ne v okviru VS. Do zdaj je šlo vselej le za obliko sodelovanja dveh ali več držav pri skupnih problemih ali interesih. Vsaka država je bila pri tem udeležena le toliko, kolikor je presodila, da to ustreza njenim interesom. Obdržala je samostojnost svojega ukrepanja in na drugačen položaj ni pristajala. Tudi EU je vse do najpomembnejših pogodb v Maastrichtu in Amsterdamu ter sklepov evropskega vrha v Koebenhavnu temeljila na teh načelih. Zato zdaj doživlja svojevrsten šok, ki rojeva tako pomisleke pred širitvijo kakor tudi evroskepticizem. EU je sicer razvila vrsto ustanov in organov, ki pa so vendarle pretežno samo sredstvo, prek katerega članice EU uveljavljajo svoje interese, za katere presojajo, da so nad skupnimi. To trditev želim utemeljiti tudi s pravico do veta vsake članice EU v pogajanjih z državami kandidatkami, ki ga je moja država Slovenija že dvakrat izkusila in ki se uveljavlja kot sredstvo pritiska in tudi izsiljevanja.

2. Da še ni jasne predstave o tem, kaj in kakšna naj bi bila združena Evropa, ki bi zagotavljala mir in varnost ter s tem nacionalni obstoj in prihodnost vsem evropskim narodom in državam. Povsem jasno pa je, da je združena Evropa, ki bi zagotavljala vsem svojim narodom mir in varnost pred nasiljem, nujnost in nesporen cilj. To bi bil resnično kvalitativni preskok v novo stvarnost, do katere Evropi še ni uspelo odkriti poti. Ta pa vodi prek razvijanja skupnega evropskega sistema vrednot in skupnih demokratičnih ustanov. Pomembno je razumeti, da cilj evropskega združevanja ni predvsem ali zgolj gospodarsko sodelovanje, da ima gospodarsko sodelovanje v EU danes alternativo v svetovni globalizaciji. Lahko bi bilo celo svojevrstno zapiranje pred svetovnim trgom in notranja monopolizacija, ki bi peljalo v razvojno stagnacijo celine in k novim konfliktom. To pa ni v interesu evropskih držav, vsekakor ne šibkejših.

3. Da ni mogoče opredeliti politične dokončnosti vsebine in oblike evropskega združevanja in s tem tudi ne EU. S tem želim povedati, da evropsko združevanje ne more biti dejanje nekakšne politične mehanike. Lahko je samo proces brez konca, ki ima čvrsto oblikovan vsem skupen vrednostni sistem in jasne cilje, ki jih želijo evropski narodi uresničevati v vsakokratnem konkretnem času in razmerah, v vsakokratnih zgodovinskih danostih. Združevanje je lahko le proces, v katerem se bomo skladno s temi zgodovinskimi danostmi spreminjali tudi mi vsi in naše pojmovanje; prilagajali se bomo skupnim vrednotam in pravilom življenja in se obenem trudili ostati zvesti svojim koreninam in svoji posebni nacionalni kulturni identiteti, ki jih zamenjuje evropski civilizacijski in duhovni krog. Temu dejstvu morajo biti prirejeni tudi vsakokratne institucionalne oblike tega združevanja, notranji mehanizmi odločanja in ugotavljanja skupne volje. Oblika mora biti v funkciji vsebinskih ciljev, zato ne more biti dokončna.

4. Da ni mogoče govoriti o ozemeljskih omejitvah evropskega združevanja. Proces evropskega združevanja, če želi doeči cilj in zagotavljati svoj osnovi smisel, se mora razširiti na vso Evropo in zajeti vse evropske narode in države. Resda bo to zahtevalo posebne odnose z Rusijo in z državami tradicionalno pojmovanega evropskega zaledja v Sredozemlju in predvsem na Bližnjem vzhodu. Toda to samo pritrjuje stališču do širitve procesa združevanja na vso Evropo. Ta je danes še razdeljena na več Evrop, na stabilno in varno ter na nestabilno Evropo, na razvito in nerazvito Evropo, na Evropo, ki je vključena v EU in NATO, in na Evropo, ki se o tej vključenosti šele pogaja ali celo niti ne. Poglabljanje teh delitev ogroža in izničuje varnost, razvoj in blaginjo celotne Evrope, tudi njenega varnega, stabilnega, razvitega in z blaginjo obdarjenega dela. Vseh teh vrednot ne more biti deležen samo en del Evrope. To bi izzvalo nove konflikte in nasilja. Vse te dobrine se ne morejo ustaviti na nekakšnih mejah EU. Te dobrine lahko uživa in si zanje prizadeva le vsa Evropa ali pa jih ne bo deležen nihče. Zato je širitev evropskega združevanja treba razumeti kot proces, ki ni ozemeljsko zamejen. Ne more se ustaviti niti na mejah nestabilnega Balkana in izključiti iz teh procesov tamkajšnjih narodov in držav. Razumljivo, da morajo tisti, ki vstopajo v ta proces, pred vključitvijo izpolniti pogoje, da ne bi s svojimi notranjimi nerešenimi spori, pometenimi pod preprogo, kot detonator razbili mir in varnost tistih, ki so ju dolga leta prizadevno in občutljivo gradili in si ju že zagotovili. To velja predvsem za države iz JV Evrope, posebej za tiste iz nekdanje Jugoslavije, za katere bi še danes težko rekli, da so iz stanja "nevojna" že prestopile v čas miru, družbenega in gospodarskega vzpona ter vladavino prava in človekovih pravic po evropski meri.