Javni nastopi

ROD, KI SLOVENSTVU POVEČUJE SAMOZAVEST
Ob izidu faksimiliranega natisa Spominske knjige ljubljanske plemiške družbe Sv. Dizma 1688 - 1801

Ljubljana, Narodna galerija, 6. september 2001

V nagovoru na današnji slovesnosti ob izidu faksimiliranega natisa Spominske knjige ljubljanske plemiške družbe Sv. Dizma 1688 - 1801 je predsednik Milan Kučan izpostavil velik pomen prednikov, ki so gradili bogato in trdno notranjo državo slovenskega duha in ustvarjalnosti Predsednik je med drugim poudaril, da je "pozitivno jedro slovenskega občestva trajanje in ne spreminjanje, ni izgovarjanje, temveč odgovornost. Morda bomo prav s tem védenjem uspeli sčasoma, vsaj v ponatisu, v naš slovenski kulturni in duhovni prostor vrniti tudi vsaj najbolj dragocena dela iz Valvasorjeve zapuščine, ki so se ji kranjski deželni stanovi tako kratkovidno in lahkomiselno, gledano zgolj skozi denar, pred dobrimi 300 leti odrekli."



Knjiga, ki jo nocoj sprejemamo medse, je eno tistih velikih pričevanj o ustvarjalni moči in volji rodov pred nami, brez katerih bi bila naša samozavest kot dedičev in nadaljevalcev narodovega izročila zagotovo mnogo manjša. Že zdavnaj pred osamosvojitvijo politične države Slovencev so brezštevilni predniki gradili bogato in trdno notranjo državo našega duha in ustvarjalnosti. V Valvasorjevi generaciji »delavnih« pred tristo leti je tovrstna volja doživela enega od vrhuncev, tako kot je zapisal bogenšperški gospod kar s prvim stavkom svoje znamenite Slave Vojvodine Kranjske:
    »Ako je pošten rodoljub dolžan časti svoje domovine v vseh potrebnih primerih kri in življenje, ji je dolžan v prav nič manjši meri služiti s peresom, da v svetu pri vsaki priložnosti zaslovi. --- Zakaj prav ista narava, ki nam je vsadila ljubezen do domovine, nam je naklonila tudi najrazličnejše možnosti za pospeševanje njene slave ....«

Iz Valvasorjevega rodu je v tem duhu zrasla Akademija operozov – delavnih, filharmonična akademija in tudi akademija slikarskih umetnikov. Filharmonična družba se je z neverjetno vztrajnostjo uspela pod različnimi imeni obdržati vseh tristo let do danes. Tega se bomo v kratkem praznično spomnili v skrbno prenovljeni zgradbi Slovenske filharmonije. Slikarji, ki ne potrebujejo posebnih skupinskih oblik dela, pa so z enako nepopustljivostjo odtlej ustvarjali umetnostno tradicijo, kakršna se zrcali iz znamenite »Dizmove knjige«. K dejanjem jih je skozi sto let združevala in spodbujala takratna ljubljanska in sosednja elita – in to ne glede na stan in prepričanje.

Pravzaprav jih je vse vodila enotna in ista morala, kakršno je izrazil Valvasor in ki predstavlja tudi enega ključnih stebrov našega skupnega slovenskega doma. Vedeli so, kar marsikdaj prej in kasneje nismo hoteli vedeti: da so jezne delitve najmanj koristne, da nikomur ne prinašajo sreče, da brez koristi izčrpavajo narodove moči in da so še bolj jalove, kadar ne vedo početi drugega kot s prstom kazati na druge – po svetopisemskem reku o smeti in brunu v očesu.

Zato torej je naša nocojšnja praznična pospremitev »Dizmove knjige« iz njene unikatnosti in arhivske zastraženosti v širšo dostopnost napolnjena tudi s hvaležnostjo do vseh tistih odličnih prednikov, ki so skozi stoletja znali in zmogli polniti jedro našega obstajanja z najbogatejšo vsebino. Z njo smo postali skupnost, ki je v njenem bistvu ne more skaziti in pokvariti nič, še najmanj sprotnim razmeram prirejene besede in sodbe.

Najlepši dokaz je sam ponatis »Dizmove knjige«. Tako kot je zanjo in za njeno vrhunsko pričevanjsko in umetniško formo skozi sto in več let skrbel takratni naš stanovski vrh brez razlike, tako je za njeno današnjo faksimilno reprodukcijo z nemajhnimi mecenskimi prispevki poskrbel najodličnejši del našega današnjega gospodarstva. Pozitivno jedro slovenskega občestva je trajanje in ne spreminjanje, ni izgovarjanje, temveč odgovornost. Morda bomo prav s tem védenjem uspeli sčasoma, vsaj v ponatisu, v naš slovenski kulturni in duhovni prostor vrniti tudi vsaj najbolj dragocena dela iz Valvasorjeve zapuščine, ki so se ji kranjski deželni stanovi tako kratkovidno in lahkomiselno, gledano zgolj skozi denar, pred dobrimi 300 leti odrekli. Razmišljanja o tem so. Projekt je v resnici zahteven, a kje bi Slovenci bili, če ne bi bili med nami ljudje, ki so vselej hoteli več, kot se je zdelo mogoče. Zato upajmo in zaupajmo in tudi sami storimo kaj za to.

Trajanje »Dizmove knjige v današnji čas in s tem tudi projekt njenega ponatisa zagotavlja že dolgo vrsto let državni arhiv Slovenije. Varuje to dragoceno knjigo poleg drugih arhivalij z enkratno profesionalnostjo in odgovornostjo, za kar mu gre vse priznanje in zahvala.

Meceni in avtorji tega podviga, v katerem lahko vidimo eno od knjig slovesa od prejšnjega tisočletja in pozdrava novemu, so bili nocoj že omenjeni. Zdaj pa bi rad vsem izrekel zahvalo tudi sam s tem, da jo izrečem glavnemu avtorju in motorju projekta Lojzetu Gostiši.

Čestitam!


 

arhivska stran