Govor

NE ZADOŠČA VEČ LE SOLIDARNOST S PREGANJANIMI
Slovesna obeležitev 8. obletnice dogodkov v Pekrah
Govor predsednika Republike Slovenije Milana Kučana

Pekre pri Mariboru, 22. maj 1999

"Mednarodna skupnost bo morala čimprej premisliti na novo nastajajoče razmerje med univerzalno veljavo pravic človeka in državno suverenostjo. Čimprej bo morala doseči soglasje o tistem minimumu bistvenih človekovih pravic, ki jih mora spoštovati vsaka država, vsak režim in vsak državni poglavar, sicer ga bodo doletele politične, pravne, gospodarske in v skrajnem primeru tudi vojaške sankcije", je dejal predsednik Kučan, ko govoril o rekah beguncev iz Kosova.

"Morda bi bila potrebna manjša sila, če bi že prej zaustavili razraščanje nasilja, s katerim danes tako grobo izganjajo s Kosova Albance, oziroma so ustvarjali Veliko Srbijo z vojno na Hrvaškem in proti Bosni. Razraščanje tistega nasilja, za katero bo na koncu najvišjo ceno plačal srbski narod", je ob tem še dodal predsednik Kučan.

Majski dnevi zadnjih dveh let v osemdesetih in prvih dveh letih devetdesetih let so bili tisti, v katerih so se po naključju zgodovine zgostile odločitve, dejanja in dogodki, ki so v samem temelju spremenili položaj in življenje slovenskega naroda in državljanov ter državljank prvotne povojne slovenske republike. Odgovorno in zrelo smo takrat razumeli enkratno zgodovinsko priložnost in si ustvarili svojo samostojno slovensko državo. V okviru odločitev takratnih slovenskih oblasti je bilo odločilnega pomena tudi oblikovanje samostojne slovenske vojske. Sedemnajstega maja 1990 je skrita pred očmi takratne jugoslovanske zvezne vojske pričela nastajati Manevrska struktura narodne zaščite, jedro borbenih enot Teritorialne obrambe Slovenije in slovenske policije, ki je pomembno prispevala k uspehu in zmagi v desetdnevni osamosvojitveni vojni. Prav tako sodi med odločitve, sprejete v maju, tudi ustanovitev vojaških učnih centrov na Igu in v Pekrah. Maj je bil tudi 23. maja 1991, ko je jugoslovansko vojaštvo hotelo z nasiljem razveljaviti to odločitev in razpustiti učni center v Pekrah. Tega dogodka, pomembnega za slovensko državno osamosvajanje, se upravičeno spominjamo leto za letom.

Ob vsem tem moram poudariti tri dejstva, ki se jih žal v vsakdanjih, največkrat nepotrebnih političnih polemikah in prepirih prelahko pozablja. Najprej je to takratna politična enotnost v Sloveniji o tem, da hočemo in potrebujemo družbene spremembe in svojo lastno samostojno državo. To ni bila le skupna volja političnih sil in civilnodružbenih gibanj, ki so se sicer razlikovale v svetovnonazorskih in družbenopolitičnih usmeritvah in pogledih. Ta skupna usmeritev je imela čvrsto podporo in aktivno oporo tudi v volji in dejanjih velike večine državljanov in državljank, ki so bili pripravljeni za jasno prepoznavne cilje, s katerimi so se poistovetili, veliko tvegati in se tudi žrtvovati. Za ozkosrčnost in sebičnost ali za poudarjanje domnevnih prednosti in znanj preprosto ni bilo prostora. Vsa ravnanja so bila usmerjena k velikemu skupnemu cilju, za katerega, to poudarjam, smo tudi še danes dolžni veliko postoriti.

Žal se ta naš dolg pozablja. To je drugo, na kar želim opozoriti. Vedno znova hočejo biti pomembnejše presoje in sodbe o tem, kdo je bolj in kdo manj zaslužen za osamosvojitveno zmago. Kar naprej se izklicuje domnevno nepravično porazdeljen tako imenovani osamosvojitveni kapital. Brez sramu nekateri zase kar naprej terjajo priznanja, ki naj bi jih spet drugi ne zaslužili, kot da bi bila osamosvojitvena vojna nagradni natečaj, pri katerem eni dobijo in drugi zgubijo. V tem velikem soočenju z zgodovino je svojo usodo zastavil ves slovenski narod. On je tudi pravi in edini zmagovalec, ki pa bi v tem velikem zgodovinskem prelomu zaradi lahkomiselnosti posameznikov lahko vse tudi izgubil. Kaj malo so navsezadnje vredne sicer nesporne zasluge, če se zanje potem narodu in državi vselej na novo in brez konca izstavljajo računi.

Na to se navezuje še tretje, o čemer sem dolžan spregovoriti. Mislim na kar neznosno lahkotnost, s katero nekateri govorijo o takratnih dejanjih, ki so odločala o usodi slovenske države. To velja še posebej za domnevna zla dejanja slovenskih policistov in teritorialcev, ki naj bi jih zagrešili v spopadih z enotami jugoslovanske vojske. Ko so se temu protestno uprli koroški policisti zaradi tako imenovane afere Vič in Holmec, sem se jim pridružil v zahtevi, da je noremu in neodgovornemu igračkanju z domnevnim ubijanjem vojnih ujetnikov potrebno odločno narediti konec. To veliko dejanje Slovencev smo dolžni vsi, ki nam je do resnice in do dobrega imena Slovenije v očeh prihodnjih rodov, zavarovati pred sramotenjem in moralnim razjedanjem. Prav tako smo dolžni razkriti tudi politične motive in interese za to početje in ga obsoditi. To smo dolžni tudi tistim, ki so v tej vojni izgubili svoja življenja ali tvegali takšno usodo.

Slovenija je in ostaja pravna država in pravosodni organi so ali pa še bodo stvari postavili na svoje mesto. Politično odgovornost pa naj nosijo tisti, ki so tako ali drugače pri tem nepremišljeno ali zaradi sebičnih političnih ali drugih koristi zlorabili svoj položaj in politično moč. Javnost ima pravico zvedeti za to, vlada pa je dolžna o tem nečednem dogajanju sprejeti potrebne odločitve. Brez tega se ne bo povrnilo niti zaupanje znotraj policije, niti utrdilo zaupanje v policijo, kar oboje je pogoj za njeno uspešno in učinkovito delovanje. V času in razmerah, v katerih živimo in na prostoru, na katerem živimo pa potrebujemo učinkovito in profesionalno policijo, z visoko stopnjo medsebojnega zaupanja in podpore v javnosti, ki temelji na učinkovitem nadzoru nad njenim delovanjem.

Skrajni čas je, da se končajo takšni in podobni spopadi in da se energije, fizične in duhovne, uporabijo za urejanje družbenih razmer in odnosov, ki naj življenje v slovenski državi naredijo politično, socialno in duhovno varno, z realnimi z možnostmi za vsakogar, da bo lahko preživljal sebe in družino. To so želeli in o tem so sanjali slovenski ljudje, ko smo se osamosvajali, in ne o zdrahah, korupciji, brezposelnosti in socialnemu egoizmu in medsebojnem političnem izničevanju.

Svet, v katerem živimo konec tisočletja, ne kaže le lepega marveč tudi temni obraz nasilja in ogrožanj človeškega dostojanstva in svobode. Slovenija živi na ne povsem določenemu robu, ki deli stabilni, varni in mirni del Evrope od nestabilnega, v katerem samo nekaj sto kilometrov od nas že leta divja vojna, ubijajo ljudi, posiljujejo žene in od lakote umirajo otroci in stari ljudje. Ali bomo živeli v stabilnem, varnem in odgovornem delu Evrope, kjer so ljudem zagotovljeni mirno in varno življenje, razvoj in prihodnost, kjer se spoštuje dostojanstvo in enkratnost človeškega življenja, je v največji meri odvisno od nas, od tega kakšno podobo o svoji državi, svojih odnosih, svojem življenju postavljamo svetu na ogled. Za to smo odgovorni. Politični razred te države še posebej. Odgovorni tudi za brezplodne politične prepire in neargumentirana medsebojna obtoževanja, če bomo zaradi njih obtičali na obrobju tistega sveta, ki si ustvarja civilizacijo miru in razvoja. Odgovorni za to, če nas svet v nasprotju z našimi pričakovanji zaradi naših dejanj in političnih razvad ne bo prepoznaval kot srednjeevropsko državo!

Reke nesrečnih albanskih beguncev bežijo ali jih izganjajo v sosednje države, kjer po taboriščih životarijo v pogojih, ki težko dosegajo spodnjo mejo še človeško sprejemljivega. In še vedno ni povsem gotovo, kdaj bo bog vojne končal svoje samodrštvo in se nehal igrati s človeškimi usodami ne le albanskega marveč tudi srbskega naroda. Če kdaj, potem je po vojnih vihrah v Sloveniji, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini in zdaj na Kosovu jasno, da človeštvu ne zadoščajo le lepe deklaracije in konvencije o človekovih individualnih in kolektivnih pravicah. Za njihovo udejanjanje je potrebno vztrajno in dosledno prizadevanje ne le državnikov marveč tudi državljanov in državljank vsake države in vsega človeštva. Ne zadošča več le solidarnost s preganjanimi, trpečimi in tistimi, ki jim jemljejo osnovno človekovo dostojanstvo. Ni več dovolj, da OZN in njene organizacije sprejemajo resolucije in sklepe, ki naj bi moralno obsojale in prepričevale države in politike, ki grobo kršijo človekove pravice naj bodo bolj človeški. Mednarodna skupnost bo morala čimprej premisliti na novo nastajajoče razmerje med univerzalno veljavo pravic človeka in državno suverenostjo. Čimprej bo morala doseči soglasje o tistem minimumu bistvenih človekovih pravic, ki jih mora spoštovati vsaka država, vsak režim in vsak državni poglavar, sicer ga bodo doletele politične, pravne, gospodarske in v skrajnem primeru tudi vojaške sankcije. Gre za tiste res temeljne pravice človeka, ki so pogoj za njegovo dostojanstvo in obstoj, in je zato, kadar so nasilno in sistematično kršene mednarodna skupnost ne le upravičena, ampak dolžna posredovati, kot je to storila proti beograjskemu režimu. Morda bi bila potrebna manjša sila, če bi že prej zaustavili razraščanje nasilja, s katerim danes tako grobo izganjajo s Kosova Albance, oziroma so ustvarjali Veliko Srbijo z vojno na Hrvaškem in proti Bosni. Razraščanje tistega nasilja, za katero bo na koncu najvišjo ceno plačal srbski narod.

Človeštvo je na veliki preizkušnji, ali resnično želi stopiti v takšno novo tisočletje, ki bo osvobojeno konfrontacij, spopadov, vojn in nasilja, ki bo odnose med ljudmi, narodi in državami gradilo na sodelovanju, solidarnosti in skupni odgovornosti za usodo planeta in človeštva na njem. Na tej preizkušnji je tudi Slovenija. Za ta veliki humanistični projekt pa potrebuje tudi Slovenija notranji in zunanji mir. In samo v tej funkciji je tudi Slovenska vojska, ki se mora hitreje preurejati in usposabljati za svoje poslanstvo. Verjamem, da to hočejo tudi slovenski poklicni vojaki, podčastniki in častniki in vsi državljani, ki jim je čast in dolžnost opravljati tudi to nalogo, ko to je ali bo potrebno, ki jim je do ugleda slovenske vojske in ki nosijo v sebi spomin na dogodke v Pekrah kot enega temeljev njene moralne moči in samozavesti.

Vsem želim lep, prijazen majski dan in veliko sreče in zadovoljstva v osebnem življenju. Z vami delim prepričanje, da državljanke in državljani Slovenije zaslužijo mirno, varno, politično in socialno stabilno in prijazno državo Slovenijo.