Javni nastopi

PRILOŽNOST ZA POGOVOR O ZNANJU, ŠTUDIJU IN UPORABI ZNANJA V SLOVENIJI
Predsednik Milan Kučan je bil na celodnevnem obisku v Občini Maribor. Ob prihodu v Maribor se je predsednik Kučan srečal z županom mestne občine Maribor Borisom Sovičem, v naadljevanju pa je predsednik Milan Kučan obiskal Univerzo v Mariboru, kjer je imel razgovore z rektorjem mariborske Univerze dr. Ludvikom Toplakom ter vodstvom Univerze. Po razgovoru se je predsednik Kučan udeležil razširjene seje z vodstvom Univerze, predsedniki akademskih zborov članic Univerze ter predstavnikoma študentov.
.

Maribor, 31. januar 2001


Spoštovani gospod rektor, spoštovani visoki akademski zbor Univerze v Mariboru,
najprej bi se vam rad iskreno zahvalil za priložnost za pogovor z vami o znanju, študiju in uporabi znanja v Sloveniji. To je po moji sodbi ena najbolj občutljivih in pomembnih tem slovenske prihodnosti.

S problematiko mariborske univerze sem se nazadnje srečal pred dobrimi petimi leti, ob 20-letnici Univerze v Mariboru. Po tem, kar sem prebral v gradivih, ki mi jih je ljubeznivo poslal gospod rektor, in po tem, kar sem slišal v današnjih razgovorih, moram ugotoviti, da so se stvari precej spremenile tu v Mariboru in se spreminjajo seveda tudi v Evropi in v svetu. Da je, lahko bi rekli, tudi univerza zgodovinska kategorija, ki ima svoj čas in svojo dinamiko in se mora prilagajati spremembam v svetu.

Še pred časom sem mislil, da bi bila koristna takšna razprava predvsem zaradi vključitve Slovenije v Evropsko unijo. Kmalu po tem oziroma prav pred obiskom v Mariboru pa se je stvar postavila še veliko širše, še posebej po jesenskem sklepu Združenja evropskih univerz, da se dosledno izpelje vam dobro znano Bolonjsko deklaracijo in da se začne z resnično konvergenco evropskih univerz in z ustanavljanjem oziroma spremljanjem enotnega univerzitetnega evropskega prostora. Komisijo za ta projekt vodi gospod rektor dr. Toplak, kar je seveda veliko priznanje ne samo za njega in za mariborsko univerzo, ampak tudi za Slovenijo. Je pa tudi velika odgovornost. To pa so seveda okoliščine, ki nam vsem, posebej pa obema slovenskima univerzama, postavljajo nekaj zelo aktualnih vprašanj, ki zahtevajo odgovore. Ne samo univerz, ampak slovenske odgovore o tem, kako smo na ta proces pripravljeni, kako bomo vstopili vanj in kaj moremo storiti na podlagi naše pripravljenosti, da smo aktivni nosilci tega procesa, in kaj si moremo od njega tudi obetati. To pa so seveda zelo zahtevna vprašanja.

Dobro veste, da smo doslej v Sloveniji vodili razpravo o vključitvi v Evropsko unijo pravzaprav na zelo poenostavljen način: ali se je vrtela okoli vprašanj harmonizacije pravnega reda in sprejema kriterijev in standardov Evropske unije na posameznih področjih družbenega življenja, ali pa o neki dovolj - bi rekel - nesamozavestni drži Slovencev o tem, kaj bo z našo nacionalno identiteto, ko bomo člani Evropske unije. Prava, esencialna vprašanja, kot so: kaj nas čaka in kako se lahko soočamo z izzivi evropeizacije in seveda posredno tudi z izzivi globalizacije, so ostala nekako v senci. Sedaj seveda prihajajo v ospredje in mislim, da so resnično bistvena.

Vprašanje izobraževanja in seveda tudi vprašanje univerzitetnega izobraževanja in raziskovanja so po mojem mnenju v tej luči ključna. Univerze so vendarle temeljni dejavnik intelektualno-duhovno-kulturnega razvoja in, natančneje rečeno, bogatitve naroda in seveda tudi temeljni dejavnik krepitve materialnega razvoja. Ob tem je Slovenija v položaju, da je s svojimi materialnimi viri limitirana. Tisto, kar ji ostaja kot njena prednost in prostor, kjer se lahko uveljavi, je bogatitev in krepitev človeškega dejavnika ali, kot temu zdaj rečejo v svetu, človeškega kapitala. Toliko bolj je pomembna univerza tudi zaradi treh poslanstev, ki jih ima in na katere se danes v svetu računa. Gre za lokalno poslanstvo, če ga smem tako imenovati, ki ga obe naši univerzi več ne opravljata, vsaj ne tako, kot sta ga opravljali v preteklosti.
Dobro veste, da se nivo izobrazbe aktivnega prebivalstva v Sloveniji dviga, morebiti ne tako, kot bi pričakovali in kot bi bilo koristno. Vendarle se interes za študij in za izobraževanje povečuje, čedalje več je vpisanih študentov na rednem in izrednem študiju; obe naši univerzi, če upoštevamo evropske kriterije, sta preveliki in prevelike so postale tudi naše fakultete. To seveda pomeni, da s težavo opravljata lokalno izobraževalno poslanstvo in da je potrebno v Sloveniji intenzivneje razmišljati o novih visokošolskih izobraževalnih jedrih, če že ne o univerzah in fakultetah. S tem pa tudi o decentralizaciji in demokratizaciji celotnega slovenskega prostora. Sedaj je več ali manj jasno, da bo prišlo v kratkem do ustanovitve univerze na Primorskem. Tu je tudi ideja o širitvi visokošolskih ustanov v Celje, ki je ta hip s tega vidika prazno, tu je Dolenjska, ki je praktično izpraznjena, in tu je ves severovzhod Slovenije, od Maribora naprej.

Državno poslanstvo ali to, kar je poslanstvo univerze na državni in nacionalni ravni, je vprašanje, o katerem je potrebno intenzivirati razpravo. In tretje je evropsko poslanstvo, se pravi sposobnost univerz in fakultet, da se vključujejo v realizacijo evropskih projektov. Edino tako je smiselno, da razmišljamo o Bolonjski deklaraciji in o naši prisotnosti v tem enotnem univerzitetnem prostoru. Tu je seveda kvaliteta univerzitetnega študija vendarle primarna stvar, ki bo odločala o konkurenčnosti naših visokošolskih ustanov tako po izobraževalni kot po raziskovalni plati. Tu je tudi kreditni sistem študija. Vsekakor je pozitiven, gre pa za našo pripravljenost na vse posledice, ki jih kreditni sistem prinaša za tako majhen narod in za njegovo nacionalno, duhovno in kulturno identiteto. Vprašanje je, ali se bodo študentje, ki bodo po kreditnem sistemu lahko študirali kjerkoli na univerzi, na katerikoli univerzi v Evropi, vračali domov. To je seveda povezano z nekaterimi slovenskimi stereotipi in kaže tudi na to, kako smo se zadnja leta, vsekakor pa lani, ukvarjali z manj pomembnimi stvarmi na področju visokega izobraževanja. Ključna vprašanja, tudi za nacionalno identiteto in za kulturno in duhovno bogatitev, so ostajala ob strani.

Vseeno bi želel - s tem vam jemljem nekoliko več časa - da bi o teh stvareh razmislili v širšem kontekstu. Kaj danes v svetu pomeni znanje in kako se ga danes vrednoti; to mora biti temeljni razmislek, drugače bodo naši, domači odgovori, ki so dostikrat še vedno zamejeni za ograjo neke provincialne miselnosti, lahko, če že napačni, pa vsaj enostranski. Znano je, da je znanje danes v svetu najbolj iskana dobrina in da je kupovanje možganov pravzaprav trgovina, ki je za razvite države najbolj donosna. Donosna seveda tudi za ljudi, za posameznike, ki znanje lahko na trgu prodajo. Znanje in razvojne ideje sta najbolj pomembni strateški surovini, ki jih razvijajo in skrbno čuvajo vse države, ki jim je kaj za svojo prihodnost. Seveda je pomembno, da je to tudi orodje svobode vsakega posameznika. Posameznik, ki je dobro izobražen in suveren na svojem področju, je seveda svoboden in se danes lahko giblje popolnoma suvereno znotraj demokracije svoje lastne države in v mednarodnem prostoru. Je pa seveda tudi najodločilnejši instrument zagotavljanja prihodnosti vsake nacionalne skupnosti. To so stvari, ki so znane. Kako so razumljene in kako so uporabljene v kakšni državi, kako so uporabljene v Sloveniji - to je seveda vprašanje, ki sedaj v resnici zahteva odgovor. Te stvari so povezane z globalizacijo, ki je dostikrat popolnoma nedefiniran in abstrakten pojem, ki pa vendarle dobiva svoje zelo konkretne vsebine. Globalizacija namreč ne ustvarja samo svetovnega trga blaga in kapitala, ampak oblikuje tudi ljudi. To je za nas Slovence velik problem, lahko pa seveda tudi velika prednost. Vprašanje je, kako bomo na to gledali in kako bomo znali to dejstvo izrabiti. Izobraževanje je postalo velika tema človeštva in tudi poligon preizkušnje volje in sposobnosti, da se zmanjša prepad med razvitimi in nerazvitimi. Lani jeseni, septembra, je bilo tako imenovano milenijsko zasedanje generalne skupščine (OZN), velik svetovni sestanek v New Yorku, ki je govoril o teh vprašanjih, vendar praktično brez odgovorov. Natančneje rečeno, identificirane so bile dileme in protislovja sodobnega sveta, odgovorov je bilo veliko manj. Približno to se je zgodilo konec prejšnjega tedna; na eni strani je bilo v Davosu govora o prednostih globalizacije, na drugi strani v brazilskem Pone Allegru o tem, kaj negativnega prinaša globalizacija. Če bi natančno analizirali te tri sestanke, bi lahko ugotovili, da je v središču bila prisotna neka nova delitev, lahko bi rekel razredna delitev v svetu, povezana prav z znanjem. Na eni strani te delitve - na mikro in na globalni ravni obstaja tudi v vsakem narodu, v vsaki državi - bodo ljudje ali družbeni sloji, celo narodi, ki bodo imeli ustrezno, dobro, visoko izobrazbo, da bodo lahko uporabljali sodobne tehnologije, zlasti informacijsko in komunikacijsko, na drugi strani bodo tisti, ki vsega tega ne bodo imeli oz. ne bodo imeli znanja in s tem tudi ne dostopa do teh tehnologij in bodo, hočeš nočeš, živeli na obrobju. Se pa, to je zelo verjetno, z življenjem na margini svetovnega razvoja in standarda ter blaginje ne bodo sprijaznili, kar bo rojevalo nove konflikte. Polovica človeštva živi z nekaj več kot dvema dolarjema dohodka; polovica človeštva ni še nikoli uporabljala telefona. Že samo ta dva podatka - ki sta resda iztrgana in imata seveda lahko ob sebi tudi vrsto protiargumentov - govorita o tem, kako velik je prepad na svetu.

V Sloveniji pride na 1,4 državljana naše države en mobilni telefon. Vpis na univerze narašča, narašča tudi število diplomantov na dodiplomskem in podiplomskem študiju, veča se število ljudi, ki imajo končano srednjo izobrazbo. Skratka, v vsem tem ne zaostajamo. Število ljudi, ki intenzivno uporabljajo računalnike oz. internet, po lanskih raziskavah slovenskega javnega mnenja presega 30%. S tega vidika torej ne zaostajamo. Podatek, ki je lani pretresel Slovenijo, o visoki stopnji funkcionalne nepismenosti, bi seveda zahteval natančno analizo in interpretacijo, kaj pomeni; je vsekakor kontraproduktiven, je drugačen od teh pozitivnih podatkov, o katerih sem govoril. Znotraj tega je seveda vprašanje, kako upravljavci slovenske države predvsem razumemo fenomen znanja, postavljenega v svetovne okvire. Praktični nastavki v tem izobraževalnem sistemu, vključno z univerzitetnim študijem, so pa seveda zelo jasni in zelo transparentni.

Že prej sem rekel, da je tisto polje, kjer Slovenija lahko povečuje svojo mednarodno konkurenčnost, predvsem vse tisto, kar temelji na znanju ali na povečevanju človeškega kapitala. Gotovo so vam znani podatki, v zvezi s tem se opravičujem, če jih bom ponovil, vendar se mi zdijo dovolj impresivni. V strukturi celotnega globalnega kapitala znaša delež človeškega kapitala 64%; naravna bogastva imajo v tej strukturi samo še 20% in finančni kapital 16%. Nerazvite družbe vlagajo v povečanje človeškega kapitala manj kot 5% BDP, zelo razvite družbe med 10 in 16%, srednje razvite med 6 in 10%. Slovenija je zdaj na 8,5%, torej je v zgornji polovici srednje razvitih družb. Če bi hoteli uveljaviti to svojo prednost, se pravi povečevati človeški kapital, potem bi se morali premakniti s teh 8,5 nad 10%. Čeprav, spet poudarjam, v primerjavi z evropskimi razvitimi državami ali v primerjavi s srednjeevropskimi državami - kandidatkami za članstvo v Evropski uniji ne zaostajamo. Vendar so te primerjave relativne. Pogledati je treba, kakšni so trendi vlaganja v človeški kapital v teh državah. In tu nas, žal, prehitevajo.

To seveda govori še o neki drugi stvari: da bi skozi visoko kvaliteto izobraževanja in ambicij, ki bi jih imeli na tem področju, torej pri povečevanju in hitri rasti človeškega potenciala, morali vsakomur privzgajati - in to skozi ves sistem izobraževanja, na vseh stopnjah in posebej v tej sklepni fazi, na ravni univerzitetnega študija - ambicijo, da mora biti sleherno delo, ki ga človek opravlja, visoko kvalitetno, nadpovprečno, skratka odlično! Torej, ambicija po odličnosti dela ljudi, usposobljenih z univerzitetnim študijem v Sloveniji, je najboljša popotnica za njihovo pot v svet in tudi za konkurenčnost v trdem boju konkurenčnega sveta, kakršen pač je. To je po mojem mnenju edina slovenska priložnost. Tudi v materializiranem svetu, ko se to znanje in takšna mentaliteta preneseta v storitve, in Slovenija je storitvena družba, ali v industrijske izdelke. To seveda govori o državi visoke kvalitete in visoke odličnosti. In samo tu so naše prednosti!

Žal pa to, kar se je zgodilo v zadnjih desetih letih ali na začetku teh desetih let tranzicije, ne govori temu v prid. Praktično dobrih, kvalitetnih slovenskih blagovnih znamk ni več. Tistega, kar je ostalo, je malo, nove blagovne znamke nastajajo razmeroma počasi. Bil sem na svetovni razstavi v Hannovru. Edina slovenska blagovna znamka, ki je bila tam prepoznavna, je bila Radenska, in še ta je praktično naravna blagovna znamka! To so dileme, ki se jih po mojem mnenju najbolj transparentno lahko vidi prav v razpravi o izobraževanju. Sežejo pa seveda na vsa področja in na celotno miselnost, kakršna postaja danes v Sloveniji prevladujoča in kakršna bi tudi morala biti, če želimo samozavestno vstopati v proces globalizacije in tudi v Evropsko unijo. Mislim, da je to odgovor na dileme glede naše prihodnosti v omenjenih integracijah in tudi jamstvo za pretehtane odgovore o naši prihodnosti. Želim povedati, da je to veliko več kot samo vprašanje o organizaciji univerze, o statusu univerze, o razmerju med univerzo in članicami, o nastajanju novih univerz itd. In seveda tudi veliko več kot samo pogovor o protislovjih, ki jih ta gradiva o mariborski univerzi in o tem, kar je bilo danes že povedano, kažejo. Ne podcenjujem teh dilem oziroma teh protislovij. So zelo pomembna, so na normativno pravni ravni, so seveda tudi na funkcionalni ravni, so na notranji ravni univerze in so v razmerju med univerzo in zunanjim, neuniverzitetnim svetom, in jih je treba razrešiti! Vsaj normativne! In zdaj je priložnost, da se reši vrsto stvari, ker je treba ne samo odpraviti ta protislovja, ampak tudi uskladiti celotno normativno ureditev univerzitetnega študija in univerzitetnih ustanov z evropsko zakonodajo in s standardi, kakršni tam veljajo. Gotovo je eno teh pomembnih vsebinskih protislovij, ki ga je potrebno razrešiti in pravzaprav ni povezano s samo normativno ureditvijo, je pa zelo pomembno za demokratizacijo univerzitetnega študija in kvaliteto univerzitetnega študija - protislovje med hierarhijo in avtoriteto, ki je nujna in je vrojena v univerzitetni študij, in demokratizacijo odnosov na univerzi. To je morebiti, kot pravi rektor dr. Toplak, za razmerja v metropolitanskih, starih univerzah bolj občutljivo vprašanje, je pa seveda tudi na mlajših univerzah aktualno vprašanje, ker je povezano s samo naravo učenja in raziskovanja na univerzi.

Vse skupaj pravzaprav lahko omejim na eno samo vprašanje: ali ima Slovenija vizijo svojega razvoja in ali ima znotraj tega vizijo razvoja visokega šolstva ali strategijo razvoja visokega šolstva. Veste, da je odgovor na obe vprašanji negativen. Ni niti vizije, kakšna je možna prihodnost slovenstva - ne govorim samo o državi, govorim o naciji, govorim o narodu - ob zdaj že znanih izzivih in protislovjih sodobnega sveta, evropskega in globaliziranega, in kakšna je znotraj tega strategija in vizija visokega šolstva. Sam poznam odgovor, da je največ vizionarjev na pokopališčih, vendar je še več tistih, ki niso imeli nobene vizije. Na koncu bomo res vsi končali na tem istem prostoru, na vprašanje, kako bomo tja prišli, so pa različni odgovori.

V zvezi s tem se pojavlja tudi vprašanje, na katerega bi se lažje odgovorilo, če bi bila izdelana strategija - kakšen naj bo celoten šolski sistem in seveda tudi sistem visokošolskega študija v organizacijskem, finančnem, pravnem in vseh drugih pogledih. Skratka, o tem sem se odločil govoriti zaradi tega, ker se mi zdi, da bi bilo potrebno vzpodbuditi nacionalno razpravo o teh vprašanjih. In če je ne bosta vzpodbudili obe univerzi v dogovoru, skupaj, ob reševanju tudi mnogih dilem, ki so tipično univerzitetne, ki pa so v svoji posledici odvisne od ključnih odgovorov na ta vprašanja, potem se bojim, da jih drugi ne bodo vzpodbudili in nas bo kasneje ponovno priganjal čas in bomo zapoznelo in seveda zamujeno, dovolj nepripravljeni razpravljali o teh vprašanjih, ko bodo to od nas zahtevali drugi in ko bomo vstopili v procese, ki so pred nami v Evropi in v svetu. Sem štejem tudi vprašanja, ki so zvezana s plačnimi razmerji. Kolikor vem, je danes popoldne spet - ne vem katero že - usklajevanje in pogajanje med vladnimi predstavniki in sindikati, ki delujejo na področju vzgoje in izobraževanja. In sem seveda spadajo tudi dileme, ki so povezane s študirajočo generacijo, s študenti, in te niso tako enostavne, kot bi človek mislil na prvi pogled - dokler se lani niso nekatere te dileme odprle. Ko so bile študentske demonstracije pred državnim zborom, pred leti, so se v Ljubljani pojavili grafiti, med katerimi sta mi v spominu ostala dva: "Lačen študent ne more študirati" in "Sit študent pa ne doštudira"! Ne delam iz tega nobenih zaključkov, vendar tu je nek prostor, znotraj katerega se je treba gibati in seveda premisliti tudi o tem, ali je, če karikirano rečem, prav, da študenti, ki ne morejo študirati z dohodki staršev in si morajo za to zaslužiti, financirajo študentsko organizacijo. To je seveda problem za to državo in ga je treba rešiti! In tu je še veliko več dilem! To so lahko obrobna vprašanja ob teh ključnih, ki so državno in nacionalno nujna in zanimiva, vendar so nerešljiva, dokler ni jasnih konceptualnih odgovorov na vprašanje, ki ga sam pač imenujem "strategija razvoja univerzitetnega študija v Sloveniji", usposabljanje Slovenije na ta način za življenje v evropskih in svetovnih integracijah, ki je seveda vezano na vprašanje naše predstave o prihodnosti slovenstva v prihodnosti, ki jo je danes že mogoče povsem prepoznavno zaznavati. Zelo dramatične stvari bi se morale zgoditi v svetu in še posebej v Evropi, da se ta predpostavljena prihodnost ne bi uresničila. Mislim, da svet ni bil nikoli tako predvidljiv, kot je ravno zdaj, in znotraj njega zato ni tako zelo težko predvidevati tudi lastne prihodnosti.
Hvala lepa.


 

arhivska stran