Govor

BOSANSKA VOJNA JE POTRDITEV DEJSTVA, DA JE MIR NEDELJIV
Ustanovni sestanek Peresovega Inštutita za mir
Govor predsednika Republike Slovenije Milana Kučana

Tel Aviv (Izrael), 21. oktober 1997

"Globalizacija življenja terja polno svobodo avtonomije, zamejeno le s svobodo drugih in drugačnih", je na ustanovnem sestanku dejal Peresovega inštituta za mir dejal predsednik republike Milan Kučan, ki se je zasedanja udeležil skupaj z drugimi številnimi uglednimi predstavniki mednarodnega političnega in javnega življenja kot ustanovni član Inštituta. Pri tem je predsednik Kučan navedel razmere v jugovzhodni Evropi.

"V evropskih razmerah po Helsinkih je zahteva, da se mora ves narod združiti v mejah svoje nacionalne države in da so za to dovoljena vsa sredstva, dejansko pomenila nasilno spreminjanje meddržavnih meja, kakršne so nastale z mirovnimi sporazumi po drugi svetovni vojni. To je bilo očitno, zato je nerazumljivo, da začetek vojaškega nasilja jugoslovanske, v resnici pa srbske armade v Sloveniji in na Hrvaškem, ni bil prepoznan kot čista agresija. Posebej to velja v primeru BiH, ki je ob agresiji že bila mednarodno priznana suverena država."

"Zdaj, po šestih letih je jasno, da bi bilo mogoče vojno vihro zaustaviti z odločno evropsko intervenco, kakršno zahteva zaustavljanje agresije, že na samem začetku. To dokazuje ne le primer Slovenije, marveč predvsem učinkovitost odločnega vojaškega posega NATA v letu 1995 in Dayton."

Dragi prijatelj g. Simon Peres, spoštovani udeleženci današnjega slovesnega srečanja, ekscelence!

V veliko čast mi je, da lahko spregovorim na tako uglednem posvetovanju o izzivih za mir, pred katerimi stoji človeštvo na prestopu v novo tisočletje. O miru ne bom govoril z obče filozofskih, ampak predvsem izkustvenih vidikov meni dostopnega konkretnega človeškega sveta.

Prihajam iz države, ki je svojo samostojnost pridobila šele 1991. leta, po razpadu nekdanje Jugoslavije. Tu je štiri leta, vse do daytonskih sporazumov koncem leta 1995, divjala vojna, ki jo po njenih grozodejstvih in nasilju nad civilnim prebivalstvom lahko primerjamo z nacifašističnim uničevanjem med drugo svetovno vojno. Slovenija je imela nekaj sreče, pa tudi politične modrosti, da je v poletju 1991. leta po kratkem vojaškem spopadu dosegla mir in samostojnost. Izognili smo se najhujšemu. Vendar še vedno živimo na robu vojne in z neposrednim občutenjem človeške drame ter nemoči mednarodne skupnosti, ki jo doživljajo ljudje na pragu osrčja Evrope.

Iluzija je prepričanje, da je v ožjih in širših prostorih Bosne in Hercegovine konec politične krize. Da je odpravljena nevarnost ponovnega izbruha vojne. Tam je stanje ne mir ne vojna, s povsem negotovo prihodnostjo. Kako je to mogoče na evropskih tleh, po krvavih izkušnjah dveh svetovnih vojn, koncentracijskih taboriščih in genocidnem uničevanju celih narodov? Je mogoče odgovoriti na to izzivno vprašanje? Poskusil bom.

Novo tisočletje je izziv za mir, je priložnost za civilizacijo miru, sodelovanja in medsebojnega razumevanja. Znamenite paradigme o nedeljivosti miru v soodvisnem svetu ni mogoče uresničevati z leporečno retoriko, pri tem pa v realnih odnosih vztrajati na ozkosrčnem uveljavljanju skupinskih in državnih interesov. Poznati in priznati bo nujno vzroke za vse nemire v svetu in zavzeto delati za njihovo ukinjanje. Mir ni zgolj odsotnost vojne. Mir je odprava razlogov za vojno. Tu so tudi odgovori o štiriletni krvavi bosanski vojni.

Evropska politika konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let je spregledala ali pa ni želela prepoznati vzrokov za politično krizo takratne jugoslovanske države. V tej večnacionalni federaciji je takrat prevzel polno pobudo napadalni nacionalni egoizem najmočnejšega naroda. V evropskih razmerah po Helsinkih je zahteva, da se mora ves narod združiti v mejah svoje nacionalne države in da so za to dovoljena vsa sredstva, dejansko pomenila nasilno spreminjanje meddržavnih meja, kakršne so nastale z mirovnimi sporazumi po drugi svetovni vojni. To je bilo očitno, zato je nerazumljivo, da začetek vojaškega nasilja jugoslovanske, v resnici pa srbske armade v Sloveniji in na Hrvaškem, ni bil prepoznan kot čista agresija. Posebej to velja v primeru BiH, ki je ob agresiji že bila mednarodno priznana suverena država. V dramatičnem apelu velikim silam in mednarodni javnosti: What the West Must Do in Bosnia je 2. septembra 1993 preko 100 uglednih ameriških in evropskih znanstvenikov in politikov (Margareth Thatcher, George Schultz, Jeane I. Kirkpatrick, Zbignew Brzezinski, Elie Wiesel, Czeslav Milosz, Josif Brodski, Daniel Bell, George Soros in mnogi drugi) jasno označilo vojno v Bosni kot dejanje vsesrbske agresije in genocid in zahtevalo takojšnje zavezniško vojaško posredovanje.

Namesto oznake vojaškega nasilja so se uporabljali stereotipni parafilozofemi o državljanski, etnični ali celo verski vojni. S tem se je utemeljevala domnevna genetičnost etničnega sovraštva, kar naj bi bilo mogoče nevtralizirati samo z delitvijo Bosne po etničnih mejah in s priključitvijo srbskega in hrvaškega dela matičnim državam ter z ustanovitvijo bošnjaške mini države. S tem bi bila cinično utemeljena in nagrajena agresija na BiH.

Zdaj, po šestih letih, je jasno, da bi bilo mogoče vojno vihro zaustaviti z odločno evropsko intervenco, kakršno zahteva zaustavljanje agresije že na samem začetku. To dokazuje ne le primer Slovenije, marveč predvsem učinkovitost odločnega vojaškega posega NATA v letu 1995 in Dayton. Hoteno ali nehoteno neupoštevanje celote vseh vzrokov, političnih, etničnih, gospodarskih in duhovnih, nespoštovanje karakterja krize bivše jugoslovanske države in še posebej ignoriranja karakterja vojne ter različnih vlog vanjo vpletenih strani že v njenem začetku, je privedlo do štiriletne vojne z vsemi posledicami, ki so znane. Želja, da se vojno izolira, getoizira tako, da se jo prostorsko omeji in čaka na vojaško in politično izčrpanje vpletenih držav oziroma njihovih političnih in vojaških elit, je bila zmotna. Zmotno je prepričanje, da je mir mogoče deliti, ga varovati na enem prostoru, na drugem pa puščati vojni požar. Cena te zmote, ki se je kratkoročno celo zdela učinkovita, je mnogo večja od tiste, ki bi jo Evropa plačala, če bi odločno posegla v krizo takoj na začetku. Odveč bi bila potem tudi potreba, da vanjo posežejo ZDA in OZN. Bosanska vojna je potrditev dejstva, da je v globaliziranem in soodvisnem svetu mir nedeljiv. V tem smislu je po mojem prepričanju tudi Bližnji vzhod naš skupen izziv.

Iz jugoslovanskega dogajanja, ki sem ga doživljal tudi neposredno, pa izhajajo še nekateri drugi nujni premisleki. Prvi zadeva razumevanje univerzalnosti procesov globalizacije in individuacije. Tudi proces globalizacije življenja terja polno svobodo avtonomije, zamejeno le s svobodo drugih in drugačnih. Jugoslovanski primer je paradigmatičen, saj je kriza, ki je privedla do razpada države, ponazorjena s predhodnim nasilnim zanikanjem različnih narodnih, gospodarskih, verskih in kulturnih entitet. In če naj takoj dodam: Prihodnost enotne bosanske države, kot že priznane članica OZN, je mogoča samo kot multikulturna, multietnična gospodarska in politična skupnost na načelih federativne državnopolitične ureditve. Bosna je taka ali pa je ni. Prav zato Bosna ostaja simbol razuma v sodobnem svetu za prevlado miru.

Drugi premislek zadeva pojmovanje miru. Moje trdno prepričanje je, da je mir večplasten in tudi strukturalno nedeljiv. Univerzalnost miru je mogoča samo v soodvisnosti med čisto osebnim, notranjim človekovim mirom, mirom v družini in drugih manjših skupnostih, ki jim pripada človek kot posameznik s svojimi opredelitvami, vrednotami in interesi, gospodarskim in socialnim mirom, verskim ekumenizmom in končno mirom med državami. Miru ne razumem le kot odsotnost notranje razrvanosti ali nasilja, kot odsotnost posebnih socialnih in gospodarskih spopadov nasilne narave ali kot odsotnost govorice orožja. Razumem ga kot prepoznan in splošno sprejet projekt uresničevanja pozitivnih, vzpodbujajočih pogojev vsakdanjega življenja človeka kot posameznika, družbenih skupin, narodov in držav. Projekt, ki upošteva, da v soodvisnem svetu različne avtonomne civilizacije tudi različno pojmujejo razmerje med človekovimi individualnimi in kolektivnimi pravicami. Morda je to utopija. Vendar življenje potrjuje, da mnoge drzne ideje naše dobe postajajo realnost obdobja, ki prihaja. Človeštvo v svoji zgodovini še ni razpolagalo s takšnimi duhovnimi in materialnimi potenciali, s katerimi je mogoče zagotoviti svetovni mir in blagostanje vseh narodov. Za uresničitev tega plemenitega ideala je potrebna vztrajna aktivnost vsakogar, predvsem pa vseh držav sveta, velikih in majhnih, bogatih in manj bogatih, razvitih in tistih, ki bi šele morale občutiti blagodejnost dosežkov sodobne civilizacije. V mojih očeh je to edini in zavezujoči izhod.