|
SLOVENSKO KMETIJSTVO ZARADI VSTOPA SLOVENIJE V EU NE BO OGROŽENO
Slavnostna akademija ob 130-letnici zadružništva na Slovenskem
in 30-letnici ponovne ustanovitve Zadružne zveze Slovenije
Portorož, 5. februar 2002
"Agrarni ekonomisti že dalj časa opozarjajo, da vzrokov prihajajočih in celo kriznih razmer v slovenskem kmetijstvu ni moč pripisati samo agresivni konkurenci širšega evropskega in svetovnega gospodarskega prostora ali samo kmetijstvu nenaklonjenim splošnim gospodarskim razmeram doma in v tujini," je v svojem govoru na prireditvi dejal predsednik Kučan.
"Probleme bo vsekakor enkrat treba rešiti, je menil. "Bolje, da to storimo zdaj in sami, kot pa da bodo to brez posluha za vlogo, ki jo je v procesu dozorevanja slovenskega naroda v nacijo imel kmet, in brez razumevanja socialnih razmer na slovenski vasi storile skupne evropske direktive.", je poudaril.
"Vstopanje v EU je priložnost, da te velike dileme razrešimo. Zdaj je tudi čas, da postanejo razmere v kmetijstvu bolj pregledne. Da bodo med državnimi in civilnimi institucijami ter znotraj njih jasno razmejene pristojnosti in odgovornosti in med njimi učinkovita koordinacija za uresničevanje ciljev kmetijske politike Slovenije. Da bodo jasno razmejena področja poseganja države v kmetijstvo in področja, kjer so kmetijski pridelovalci in predelovalci neposredno odgovorni za svojo dejavnost in se na državo ne morejo zanašati, ne glede na trenutna razmerja strankarske moči v slovenski politiki in ne glede na to, katera stranka obvladuje kmetijski resor, " je med drugim poudaril predsednik Kučan.
Prav je in več kot zgolj lepa navada nam nalaga, da se spoštljivo spomnimo dolgoletnega častitljivega izročila kmetijskega zadružništva na Slovenskem, razlogov in okoliščin, v katerih je nastalo, se razvilo in preživelo; da se spomnimo tudi ljudi, s katerimi je povezano slovensko kmečko zadružništvo. Vendar je prav tako pomembno, da se vprašamo, kaj nam to izročilo govori za danes in za prihodnost slovenskega zadružništva, za samozavest slovenskega kmeta, ko se pri vstopanju v EU sooča z zahtevnimi izzivi, za jasnejše in bolj prepoznavno določanje ciljev državne politike do kmetijstva in razvoja podeželja. Torej za širši premislek o prihodnosti kmetijstva kot sestavine hitrejšega in trajnostnega razvoja Slovenije v njeni pomoderni identiteti.
Slovenski kmečki stan je imel zadnji dve stoletji, a tudi že dolgo pred tem, pomembno vlogo v narodnostnem prebujanju, v oblikovanju slovenske nacionalne identitete in zamisli o socialno pravični družbi. Slovensko kmečko zadružništvo je v svoji izvirni obliki ohranjalo in manifestiralo tudi prepričanje kmečkega stanu o pomenu kmetijstva za materialno substanco slovenstva in za njegovo kulturno in duhovno življenje. S celotnim zadružnim sistemom, s kreditnimi zadrugami, hranilnicami in posojilnicami je prispevalo k stabilnosti slovenskega kmetijstva. Zagotavljalo je učinkovit obrambni mehanizem zoper oderuštvo, prodajanje, razseljevanje kmetov in propadanje slovenskih kmetij v prvobitnem kapitalizmu. Zadružništvo je opravilo pomembno vlogo tudi pri posodabljanju kmetijske proizvodnje in izboljševanju kvalitete življenja slovenskih kmetov. Prav zaradi razvitega zadružništva so bile prihranjene številne nesrečne usode, čeprav velikih sprememb v socialni strukturi slovenske družbe, zlasti v drugi polovici dvajsetega stoletja, ni bilo mogoče niti ni bilo smiselno zaustavljati. Delež kmečkega prebivalstva v slovenski družbi je vztrajno padal, podobno kot v vseh evropskih državah med obema svetovnima vojnama in po letu 1945. Vendar so slovenski kmetje, zvesti svoji puntarski tradiciji, imeli tako rekoč zgodovinsko vlogo tudi v osvobodilnem boju med drugo svetovno vojno, ko je bil ogrožen obstoj slovenskega naroda. Bili so borci narodnoosvobodilnega odpora in bili so njegovo zaledje. Tudi zato je z današnjim razumevanjem preteklosti in ob siceršnjem spoštovanju vseh možnih dobrih namenov agrarne reforme težko razumljiva tragična individualna usoda kmetov v prvih letih življenja druge Jugoslavije. Nasilna kolektivizacija z ekonomsko skrajno konservativnim agrarnim maksimumom je uničevala tudi avtentično zadružniško idejo. Ideje iz drugačnih okolij, s povsem drugačnimi razmerami in tradicijo in nabite z ideološkimi predsodki, niso mogle pripeljati nikamor. Zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo te velike napake odpravljene. Zadružništvo je znova dobilo svoje mesto in z njim se je začel tudi preporod kmetijstva, ki je bil neprimerljiv s položajem kmeta in kmetijstva pa tudi z uspešnostjo kmetijske proizvodnje drugod po tedanji Jugoslaviji in v socialističnem svetu sploh. V sedemdesetih letih so tako že vidna jasna znamenja ponovnega priznanja zadružništva in zasebnega kmetijstva. Leta 1972 je bila ustanovljena Zadružna zveza Slovenije. Njena temeljna naloga je bila, da prispeva k izboljšanju gospodarskega položaja kmetov, ureja kmetijski trg, kreditiranje, izobraževanje in izpopolnjevanje kmetijske zakonodaje.
Še močnejše spodbujanje zasebnega podjetništva in uveljavljanje tržnega gospodarstva je slovenski kmet doživel ob koncu 80-tih let in v začetku 90-tih, po nastanku samostojne slovenske države. Takrat so bili postavljeni tudi materialni, organizacijski in kapitalski temelji slovenskega kmetijstva, Slovenska zadružna kmetijska banka in Kmečka družba. Z Zakonom o zadrugah leta 1992 so zadruge pridobile deleže do 45% kapitala v 45-tih podjetjih živilsko predelovalne industrije. Vložile pa so tudi zahtevke za vračilo nekdanjega zadružnega premoženja, ki ga je omogočil zakon o denacionalizaciji.
Slovenski kmet je s svojo delavnostjo, trdoživostjo in samozavestjo, tudi s ponosom iz desetletja v desetletje preživel, kdaj tudi v izjemno nenaklonjenih okoliščinah iz preteklosti v sedanjost. Kljub naravni tradicionalnosti je sledil razvoju in zahtevam časa in ni povsem nepripravljen na vstop v EU. Ali pa ime dovolj substance in realne možnosti, da bo preživel v prihodnosti, bi se morali vprašati tudi upravljavci države, še posebej odgovorni za kmetijsko ter razvojno in ekonomsko politiko. Enako kot so to ob svojem času vedeli Slovenci, ki so čutili odgovornost za prihodnost slovenstva, tudi slovenskega kmeta in so se zato posvetili zadružniški ideji. Mislim na ljudi kot so bili Krek, brata Vošnjak in drugi, ki so vedeli, da se kmetu ni treba prodati, če zna kmetovati in če ima v oporo lastno bančno in socialno zaledje. Slovenija zato ni obsojena na velike deficite v prehranski bilanci, če se le sprosti kmetovo pobudo, se mu omogoči povezovanje v zadružni sistem in pomaga pri razvoju podeželja, ki ohranja poselitev, gospodarno izkoriščanje zemlje in kvaliteto življenja na vasi, kot je to trdil in za kar je delal nedavno preminuli dolgoletni predsednik Zadružne zveze Slovenije Stane Petelin. To vem iz lastne izkušnje dolgoletnega sodelovanja z njim. Spoznanje o tem velja še zmeraj, le da v novih okoliščinah z novimi spoznanji.
Agrarni ekonomisti že dalj časa opozarjajo, da vzrokov prihajajočih in celo kriznih razmer v slovenskem kmetijstvu ni moč pripisati samo agresivni konkurenci širšega evropskega in svetovnega gospodarskega prostora ali samo kmetijstvu nenaklonjenim splošnim gospodarskim razmeram doma in v tujini. Vzroki so vsaj v enaki meri v notranjih neskladjih slovenskega kmetijstva. Izvirajo največ iz velikosti in sestave slovenskih kmetij. V desetletnem obdobju slovenske samostojne države se je povprečna velikost kmetije povečala za hektar in meri 4,6 ha, kar je 4 do 5 krat manj od povprečne kmetije v EU. K temu je treba dodati še to, da danes v Sloveniji obdelujemo samo pol toliko zemlje, kot so jo obdelovali naši predniki pred 100 leti. Ob tem pa ni bilo pri nas nikoli toliko zemlje v državni lasti, kot jo je prav zdaj, ko ima država prek Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov v lasti okroglo petino zemljišč. To državi nalaga veliko odgovornost. Kmetije, ki so še ostale, med okroglo 80.000 kmetijami je le 22.000 poklicnih, pa še ta se ob tem soočajo še z dodatnim perečim problemom. Kar 2/3 od njih bo moralo v najkasneje desetih letih šele najti naslednika sedanjih gospodarjev, sicer bodo propadle.
V slovensko kmetijstvo se vlagajo milijarde, vendar še vedno ustvarja skoraj 10% manj BDP na ha kmetijskega zemljišča kot evropsko ali 2.2 krat manj na zaposlenega v kmetijstvu. Pri tem na ha kmetijskih zemljišč zaposlujemo 4 krat več kmetijskih delavcev kot EU. Zato je razumljivo cena proizvodov visoka, celo za 10% višja od evropskih cen in ob visoki zaščiti, ki je v EU ne bo več, po teh višjih cenah kupuje hrano slovenski delavec, ki še nima povprečne evropske plače. Vzemimo vsa ta in druga neskladja kot spodbudo, da se bomo hitreje in odločneje lotili strukturnih sprememb v kmetijstvu. So boleča, a dolgoročno so v korist kmetu in vsej slovenski družbi. Strankarsko potegovanje za volilne glasove in morda trenutno nerazumevanje nujnih ukrepov pri tem ne bi smelo biti odločilno.
Kmetijstvo ima ta hip tako na državni kot na regionalni ravni vrsto institucij za pospeševanje razvoja, od državnih do civilnih in posebej sindikalnih. Ima tudi vrsto razvojnih usmeritev, dokumentov in zakonskih podlag, ki omogočajo nova ustvarjalna dejanja. Vendar med zakonsko in institucionalno organiziranostjo kmetijstva ter državnim subvencioniranjem kmetijstva na eni strani ter ravnijo razvitosti in razvojne usposobljenosti slovenskega kmetijstva na drugi strani pa za zdaj še ni pravega in obetavnega sorazmerja. Ko naj bi do konca leta sklenili pogajanja za vstop v EU, to nasprotje zaradi svoje teže in večplastnosti ne bo zadelo le kmetijstvo, ampak celotno razvojno politiko in strategijo Slovenije. Vendar sem, če bo končno prišlo v resnici do že nujnega ukrepanja, kljub temu prepričan, da slovensko kmetijstvo zaradi vstopa Slovenije v EU ni in ne bo ogroženo. Ima razvojno perspektivo.
Problemi slovenskega kmetijstva, taki kot so, so v največji meri naši skupni problemi. So problemi ministra Buta, so pa tudi moji in so tudi problemi predsednika vlade dr. Drnovška.Tudi jih nimamo samo mi, imajo jih tako vse države kandidatke za vstop v EU kot tudi same članice, imajo jih v ZDA in drugje. Razlika je predvsem v tem, ali jih znamo in smo jih pripravljeni učinkovito reševati. Enkrat jih bo vsekakor treba rešiti. Bolje, da to storimo zdaj in sami, kot pa da bodo to brez posluha za vlogo, ki jo je v procesu dozorevanja slovenskega naroda v nacijo imel kmet, in brez razumevanja socialnih razmer na slovenski vasi storile skupne evropske direktive.
Dolžni smo in naše vstopanje v EU je priložnost, da te velike dileme razrešimo. Zdaj je tudi čas, da postanejo razmere v kmetijstvu bolj pregledne. Da bodo med državnimi in civilnimi institucijami ter znotraj njih jasno razmejene pristojnosti in odgovornosti in med njimi učinkovita koordinacija za uresničevanje ciljev kmetijske politike Slovenije. Da bodo jasno razmejena področja poseganja države v kmetijstvo in področja, kjer so kmetijski pridelovalci in predelovalci neposredno odgovorni za svojo dejavnost in se na državo ne morejo zanašati, ne glede na trenutna razmerja strankarske moči v slovenski politiki in ne glede na to, katera stranka obvladuje kmetijski resor.
Ali če to povem drugače: imamo enkratno priložnost, da ob vstopanju v EU ustvarimo zdrave razmere za nujno razvojno prestrukturiranje slovenskega kmetijstva. Dokumenti o financiranju širitve, ki jih je pravkar predstavila Evropska komisija, so za kandidatke precejšnje razočaranje. Njihova pričakovanja so bila velika, prevelika, kar poglejte pogajalska izhodišča. Zdaj kaže ohraniti trezno glavo, reagirati racionalno, ne emocionalno in brez velikih in težkih besed. Te ničesar ne rešujejo. Pogajanja imajo svojo metodologijo in tehnologijo. Terjajo določene veščine, potrpežljivost in vztrajnost. Slovenska pogajalska skupina je z glavnim pogajalcem in sedaj tudi ministrom za evropske zadeve že dokazala, da ji je moč zaupati. Najprej pa moramo mi doma v Sloveniji vedeti, kaj želimo, kakšen je naš interes in kaj zmoremo v pogajanjih doseči. Pogajalska stališča, ki jih določa vlada, morajo biti povsem jasna. Vlada je dolžna tudi pri pogajanjih z EU povedati, kaj je naš nacionalni interes prek katerega ne more. Te odgovornosti ne more prenesti na nikogar. Predvsem mora uveljaviti individualni pristop in obravnavo kandidatk. Nikjer posebnosti niso tako očitne kot prav pri kmetisjtvu. Tudi pri kmetijstvu so pogajalci lahko učinkoviti le, če imajo trdno oporo doma, v izhodiščih, ki izhajajo iz naših spoznanj o pomenu poseljenosti podeželja za nacionalno državo o tem, kaj pomeni pridelava in predelava zdrave hrane in odprtost kmetijskega trga v naših naravnih razmerah, ob naši sedanji socialni strukturi in kupni moči. In če bomo upoštevali celoto, namreč, da znotraj EU obstojajo še drugi viri za razvoj kmetijstva in podeželja, ne le neposredna plačila kmetom.
Spoštovani, preizkušnje, skozi katere so šli slovenski kmetje v preteklih 130 letih in več, so bile velike, bile so tudi bridke. V narodovem telesu ostajajo brazgotine velikega izseljevanja kmečkega življa ob največjih gospodarskih krizah, kar je vzelo več kot polovico naravnega prirastka slovenskega prebivalstva. Tudi mnogi drugi spomini so bridki. A smo kljub temu ostali in obstali na svoji zemlji, ki jo spoštujemo in ki nam je več kot le eden od gospodarskih virov. Je tudi edini življenjski prostor slovenstva in slovenske države. Zanj smo odgovorni tudi prihodnjim slovenskim rodovom. Zato nikomur ne bi smelo biti vseeno, kaj se z njim dogaja. Njegova pestrost in sorazmerno dobra naravna ohranjenost je naše velika primerjalna prednost pred mnogimi evropskimi državami. Zato je kmetijska politika samo eden od dejavnikov ohranjanja naše kulturne krajine in s tem vsem prijaznega bivanja danes in v prihodnje. Zgodovinske izkušnje so nas – vsaj upam tako – naučile, da vase zaprti individualizem in zgolj pridobitništvo na podeželju nista bila in ne moreta biti prava pot iz razvojnih stisk kmetijstva in slovenskih kmetov. Koristno je zatorej pogledati in poskusiti razumeti, kaj nam za današnji čas in sedanjega kmeta pripoveduje izročilo slovenskega zadružništva. Času in razmeram primerno ga kaže ustvarjalno uporabiti tudi danes. Enega kmeta bo trg lahko zlomil, povezane v zadruge in zadružni sistem veliko težje.
Želim verjeti, da bo vaš strokovni posvet ustvarjalno prispeval k odgovorom na najbolj pereča vprašanja današnjega in jutrišnjega dne slovenskega kmetijstva. Zdaj je na prelomnici kot vsa slovenska družba. Njegova prihodnost bo dobra, če se bo oprlo na znanja o kmetovanju, na potrebno trženje, na vzajemnost in solidarnost. Vendar je kmetijstvo samo del celovite slovenske zgodbe, v kateri posamezna iskanja ne zadoščajo. Potrebni so celoviti odgovori. Zanje sta odgovorna predvsem parlament in vlada kot celoto, nič manjša pa ni to tudi zaveza ustanov, ki so postavljene posebej za kmeta in za kmetijstvo.
Zadružni zvezi Slovenije zato želim takšno pot zadružništva na Slovenskem, ki bo prihodnjim kmečkim rodovom in slovenstvu v korist in ponos.
Zato vam tudi želim prijetno današnje druženje.
|
