Javni nastopi

SLOVENIJA IN HRVAŠKA STA DOVOLJ ZRELI, DA ZMORETA SAMI UREJATI SVOJE ODNOSE
Govor predsednika Kučana hrvaškim poslancem v Saboru ob uradnem obisku na Hrvaškem

Zagreb (Hrvaška), 28. november 2001


Predsednik Kučan je med drugim dejal, da "brez volje vrhovnega zakonodajalca v obeh državah ureditev še odprtih vprašanj med nami ne bo mogoča. Tudi ne bo mogoče dokončno označiti kopenske meje med državama in določiti razmejitve na morju, če oba parlamenta ne bosta s tem soglašala. Vladi sta glede tega dosegli kompromis in končali pogajanja." Nepodpis dogovorjenega sporazuma o meji bi lahko bil po mnenju predsednika Kučana resna ovira prihodnjim odnosom med državama, moč pa ga je tudi politično izkoriščati. Predsednik Kučan je kljub temu izrazil optimizem in trdo prepričanje, da "sta Slovenija in Hrvaška dovolj zreli in odgovorni državi, da zmoreta sami urejati svoje odnose. Ne potrebujeta razsodnikov in ni nikakršne potrebe, da s svojimi težavami obremenjujeta mednarodno skupnost. Ne želita ogrožati evropskega miru in varnosti, nočeta se vrniti v območje konfliktov, nestabilnosti in nasilja."

Hrvatski jezik



Foto: BOBO Spoštovani gospod predsednik,
spoštovane poslanke in poslanci, gospe in gospodje,
Zahvaljujem se Vam za čast in priložnost, da Vas lahko nagovorim v tem visokem domu. Pred Vas prihajam z najboljšimi željami Slovenije za nadaljnji uspešen razvoj Hrvaške kot demokratične in varne države svobode in blaginje za vse njene državljane. Znova želim tudi potrditi trdno voljo in pripravljenost Slovenije, da živimo kot dobri in odgovorni sosedje, da si vzajemno pomagamo in sodelujemo v vsem, kar je dobro za obe državi.

Gospe in gospodje, zgovorno je dejstvo, da se v vsej dolgi skupni zgodovini nismo nikoli bojevali drug proti drugemu, čeprav smo si skozi stoletja, vsaj od kmečkih puntov naprej, velik del zgodovine ustvarjali skupaj. Živeli smo v skupnih državnih tvorbah. Skupaj smo branili svobodo v drugi svetovni vojni in v osvobodilnem boju zmagali kot zavezniki v protifašistični koaliciji. Skupaj smo vlagali upanja v mirno in varno življenje v Jugoslaviji, za katero smo se odločili prepričani, da bo izpolnjevala načela socialne pravičnosti in nacionalne enakopravnosti. Skupaj smo v njej doživljali razočaranja in iskali izhode. Bili smo trdno skupaj, ko je ta država dokončno razpadala, a smo še verjeli, da se bo mogoče izogniti vojnemu požaru. Skupaj smo uveljavljali pravico narodov do suverenosti in do samoodločbe. Pri tem smo vsakemu narodu priznavali, kar smo želeli zase: pravico do lastne države, vendar ob spoštovanju enake pravice drugih narodov. Spoštovali smo pravico do svobode, demokracije in do prihodnosti po lastni izbiri. Zahtevali smo vladavino človekovih pravic, pravno državo in temeljne vrednote evropskega demokratičnega civilizacijskega izročila. Ponujali smo mirno razdružitev in iskali poti, da bi se izognili nasilju.

Danes lahko samozavestno rečemo: da, imeli smo prav. Prav je, da se ob tem spomnimo, da smo v tistih dneh in mesecih zelo tesno sodelovali.

Ta skupna samozavest pa nosi v sebi spoznanje o skupni zapuščini, ki je v mnogočem tudi skupna obveznost. Obveznost, da zdaj, po končanih vojnih nasiljih, pomagamo mednarodni skupnosti poiskati poti za dolgoročni mir, stabilnost in sodelovanje v jugovzhodni Evropi; obveznost, da pravično uredimo vsa razmerja med dediči nekdanje skupne države in kot njeni nasledniki poskrbimo za izpolnjevanje meddržavnih in mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila in ki so posebej pomembne za naši državi in naša naroda, predvsem Pariško mirovno pogodbo, Avstrijsko državno pogodbo in Osimske sporazume; obveznost, da si zagotovimo enakopravno in aktivno mesto v evropskih in evroatlantskih integracijah, kjer se odloča o prihodnosti Evrope in s tem tudi o naši prihodnosti. Samo tako bodo naše odločitve in dejanja izpred desetih let dobile pravi pomen.

Desetletje po razpadu Jugoslavije je bil čas odločilnih korakov v demokratično prihodnost naših držav. Ti koraki pa so se v času vojne proti Slovenji neposredno po razglasitvi samostojnosti začeli razhajati. Vodstvi držav sta imeli različne ocene o poti naprej. Soočeni sta bili z različnimi razmerami in različno sta vrednotili svoje možnosti in pomen svojega tesnejšega zavezništva. Znašli smo se v različnih okoliščinah. V veliki meri smo jih vsak zase tudi sami ustvarjali. Te so bile na Hrvaškem nedvomno težje in bolj zapletene, njena razmerja do Srbije in pogledi na prihodnost Bosne in Hercegovine zelo obremenjeni z zgodovino.

Slovenija si je prej ustvarila možnost za mirno delo in za zagotavljanje prihodnosti. To priložnost je odgovorno izkoristila za svojo preobrazbo in za utrjevanje sebi primernega položaja in vloge v svetu. Danes je po kvaliteti življenja, ocenjevana po merilih OZN, med prvimi tridesetimi državami na svetu in je po dolgih in zelo zahtevnih pripravah pred poslednjimi vrati, ki vodijo v EU in NATO.

Verjamem, da bi bila Hrvaška v podobnem položaju, če bi ji bile med razpadanjem jugoslovanske federacije okoliščine bolj naklonjene. Niso ji bile. Nasprotno, vaša država je pred desetimi leti doživljala grozote, zaradi katerih je bilo težko razmišljati o vzrokih in posledicah. V tragediji Vukovarja in Dubrovnika pa tudi drugih materialnih in duhovnih pogoriščih smo Slovenci videli, kaj bi lahko slepo sovraštvo, zraslo na nacionalni nestrpnosti, storilo tudi nam. Vukovar in Dubrovnik še posebej sta v srcih Slovencev simbol trpljenja in junaštva v boju za pravico do svobode. Sta tudi znanilca zločinskih dejanj, s kakršnimi je deset let pozneje prizadel Združene države Amerike in ves svet mednarodni terorizem.

Spoštovani, bili ste v vsiljeni obrambni vojni. Z velikimi žrtvami ste ubranili pravico do lastne izbire prihodnosti. Slovenija je bila pri pravičnih ciljih te vojne z vami. Storila je tudi vse, da se je svet ovedel, komu je bila v tej vojni določena vloga žrtve, in da je svet slišal tudi hrvaško resnico.

Spoštovane gospe in gospodje, prihodnost je zdaj naša, v mnogočem tudi skupna. To je dobro za Slovenijo in verjamem, tudi za Hrvaško. Deset let sodelovanja med državama z vsemi vzponi in občasnimi zastoji to potrjuje. Časi političnih zastojev v odnosih niso prekinili gospodarskega sodelovanja. Hrvaške blagovne znamke so doma tudi v Sloveniji in slovenske v Hrvaški. Več kot polovica vseh slovenskih naložb na tujem je investiranih v Hrvaški. Slovenija je Hrvaški četrta partnerica v gospodarski menjavi, Hrvaška Sloveniji prav tako. Prometnice Evrope na njen jugovzhod vodijo preko naših ozemelj. Sklenili smo številne sporazume, ki odpravljajo ovire, kakršne nastajajo med nacionalnimi državami, kadar se samozadostno in nesamozavestno zapirajo vase, polne nezaupanja do drugih narodov in držav, celo do svojih državljanov. Verjamem, da zaupamo drug drugemu in želimo živeti v svobodnem prostoru tekmovanja, a tudi sodelovanja in partnerstva, ki bi prineslo mnogo dobrega Sloveniji in Hrvaški.

Naše meje so odprte. Vendar živita obe državi na ločnici, ki deli varni in stabilni del od nestabilnega dela Evrope na njenem jugovzhodu. Kje bo tekla ta meja, če jo že terjajo razmere, je v veliki meri odvisno od nas, naše sposobnosti, pripravljenosti in zrelosti, da svoja razmerja uredimo skladno z evropskimi načeli. Slovenija si želi, da se ta ločnica nikoli več ne bi vrnila in utrdila na meji med našima državama. Še več, miren in stabilen evropski jugovzhod je nedvomno naš skupni interes. Mir ni le odsotnost konflikta. Je tudi prisotnost sporazumnega urejanja življenja.

Želim danes tu pred Vami izreči svoje trdno prepričanje, da sta Slovenija in Hrvaška dovolj zreli in odgovorni državi, da zmoreta sami urejati svoje odnose. Ne potrebujeta razsodnikov in ni nikakršne potrebe, da s svojimi težavami obremenjujeta mednarodno skupnost. Ne želita ogrožati evropskega miru in varnosti, nočeta se vrniti v območje konfliktov, nestabilnosti in nasilja. Še več, tudi z urejenimi medsebojnimi odnosi želita prispevati k varnosti v Srednji in Jugovzhodni Evropi.

Naj mi bo zaradi skupne izkušnje dovoljeno pred tem visokim zborom izreči tudi upanje in vero, da bomo znali in zmogli sami urediti še tisto, kar nosimo s seboj kot neurejeno zapuščino iz skupnega življenja v nekdanji jugoslovanski federaciji. Ni tako velika in zapletena, da bi jo bilo nemogoče premišljeno in v obojestransko korist ugotoviti in razdeliti.

Sedanji odgovorni politiki obeh držav so z veliko truda in s pripravljenostjo za kompromis v skupno dobro spletli trdne vezi. Verjamem, da imajo pri tem podporo večine državljanov tako Slovenije kot Hrvaške. Vaša in slovenska vlada, še posebej pa njuna predsednika so storili v zadnjem letu skoraj že vse, kar je v njihovi pristojnosti, da bi državi tudi med seboj uspešno zaprli zgodovinsko poglavje o razpadanju nekdanje skupne države.

Pogajanja so opravljena in čeprav še ni končan postopek za dokončno ureditev vseh mejnih vprašanj, danes vladi potrpežljivo in vztrajno razvijata odnose, ki omogočajo, da bo življenje ob meji med državama naklonjeno ljudem. Skrbno pripravljata pogoje, da prihodnja šengenska meja ne bo neprizanesljivo delila življenja in ljudi v obeh državah. Iščeta tudi najprimernejši način, kako bi v splošnem okviru sukcesijskih rešitev poravnali obveznosti nekdanje Ljubljanske banke njenim deviznim varčevalcem pri vas. Pripravili sta že usklajen sporazum za ureditev odnosov v Jedrski elektrarni Krško. Vse to je znano. Prav tako pa je znano, da bi nerešeno vprašanje meje na morju in nepodpis dogovorjenega sporazuma lahko bilo resna ovira prihodnjim odnosom med državama in da ga je mogoče politično izkoriščati.

Brez pridržkov sem ves čas podpiral prizadevanja, da se odnosi med našima državama s spoštovanjem njunih interesov uredijo, zato bi se težko sprijaznil s tem, da nam je zdaj, prav na samem koncu poti zastal korak. Upam si tudi dvomiti, da bi državljani obeh držav to sprejeli za dobro. Večina tudi iz lastne življenjske izkušnje ve, da tako ravnanje ne bi bilo modro in daljnosežno. Nisem naklonjen tistim razmišljanjem v Sloveniji in na Hrvaškem, ki vse ožijo na vprašanje, kaj smo dobili mi in kaj smo dali ali vzeli njim. Zavzemam se za razmišljanje o tem, kaj smo dobili vsi. To pa so boljše možnosti in priložnosti za drugačno prihodnost, za mir, varnost, blaginjo, skupen razvoj, partnerstvo in sodelovanje v evropskih in evroatlantskih integracijah. Tako smo razmišljali, ko smo 25. junija 1991 izjavili, da se Slovenija in Hrvaška med seboj priznata v okviru obstoječih meja. Prav tako po mojem prepričanju že uveljavljeni in tudi pripravljeni sporazumi vse to prinašajo in sledijo takšnemu razmišljanju.

Gospe in gospodje poslanci, brez volje vrhovnega zakonodajalca v obeh državah ureditev še odprtih vprašanj med nami ne bo mogoča. Tudi ne bo mogoče dokončno označiti kopenske meje med državama in določiti razmejitve na morju, če oba parlamenta ne bosta s tem soglašala. Vladi sta glede tega dosegli kompromis in končali pogajanja. Njun skupni predlog zdaj dobiva podporo in hkrati doživlja ostre in celo neodmerjene obtožbe tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. Vendar v Sloveniji prevladuje stališče, da se je mogoče tudi ob zgodovinskih, etničnih in drugih argumentih odreči nekaterim pričakovanjem pri kopenski meji. Pripravljeni sporazum namreč spoštuje že staro in naravno pravico Slovenije do lastnega izhoda na odprto morje. V nekdanji skupni državi smo imeli skupno in nikoli poprej razdeljeno morje. Bilo je tudi slovensko in tudi hrvaško. Državi si zdaj delita skupno pravico. Nobena ne more po novem imeti manj kot nekoč takšnih in tistih odločilnih pravic, ki ji določajo status pomorske države z lastnim izhodom na odprto morje. Dobre so lahko samo rešitve, ki bodo spoštovale temeljne trajne državne interese obeh strani, in ne bodo žrtev trenutnih političnih razmerij v eni ali drugi državi, ki ne zmorejo premisleka o trajnem interesu za dobro, ustvarjalno in varno skupno življenje.

Sosedov si države ne izbirajo. Lahko pa si izbirajo načine, kako si bodo uredile skupno življenje. To jim je naloženo in pred odgovornostjo zanj ne morejo ubežati.

Gospe in gospodje, globoko se zavedam, da so takšne rešitve zelo zahtevne. Zanje je potrebna politična modrost. Vendar sem prav tako prepričan, da se je vredno potruditi danes, zdaj in dokazati, da smo sami sposobni pripeljati do konca sporazume, pripravljene z veliko državniške odgovornosti. Da smo sposobni razumeti znamenja časa, v katerem svet na prelomu stoletij kliče po trajno urejenih odnosih med posameznimi državami, da bi brez nepotrebnih bremen in s polno odgovornostjo vsake države tudi za razmere v celotnem svetu uspešno upravljali prihodnost.

Ekonomsko in vse bolj tudi politično globalni svet zastavlja vsem nam nova, zelo zahtevna vprašanja, o katerih premišljate tudi pri vas. Ko se vse bolj deli na svet lastnikov znanj in informacijskih tehnologij na eni strani ter na svet celin, držav in milijarde ljudi brez pravice do prihodnosti na drugi, na svetova bogatih in revnih, ustvarja nove delitve in nova krizna žarišča z neslutenimi posledicami za vse človeštvo. Nezadržna moč globalnega kapitala že po svoji avtonomni logiki sega daleč čez meje nacionalnih držav. Ne nosi pa skoraj nikakršne odgovornosti za socialno varnost in perspektivo ljudi, za sonaravni razvoj, za svobodo in demokracijo, za prihodnost, čeprav nanjo odločilno vpliva. Ta skrb je prepuščena nacionalnim državam. Svet je odprto lovišče za kapital, za kriminal, za terorizem. Nacionalne države niso lovci v tem svetu. Zaprte so v notranjo odgovornost, globalni razvoj pa kliče k skupni odgovornosti za prihodnost sveta.

Za globalnostjo sveta, trga, informacij, ekologije občutno zaostaja globalna odgovornost. Ta se prične pri odgovornosti vsake države, da s svojimi ravnanji ne bo ogrožala varnosti, miru in razvoja drugih in vseh in da se bo odzvala na tovrstna dejanja drugih držav. Globalna odgovornost tudi pomeni, da države v imenu svoje suverenosti, tega temeljnega, zgodovinsko pridobljenega in mednarodno varovanega načela, ne morejo več početi samovoljno znotraj svojih meja stvari, ki so v opreki z vrednotami demokratičnega sveta in zaradi katerih bi ogrožale varnost drugih držav in svetovni mir. Ne morejo flagrantno z nasiljem ali celo državnim terorjem sistematično kršiti človekovih pravic, kot se je to dogajalo npr. v času nedavne diktature na Kosovu. Sklicevanje na notranje zadeve države in na nevmešavanje mednarodne skupnosti, postaja preteklost. Prej ali slej bo svet moral preseči tradicionalno razumevanje nacionalne države in njene suverenosti. Humanitarna intervenca, sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije in novo mednarodno kazensko sodišče so pomemben korak h globalni odgovornosti.

Foto: BOBO Vse demokratične države smo dolžne skupaj postaviti cilje in pravila, po katerih bomo ravnali, da bo svet bolj pravičen do vseh, saj je last vsega človeštva. Da bodo last človeštva tudi vse pozitivne pridobitve globalnega sveta.

Treba je popraviti zamujeno. Spregledali smo namreč, da je sodobni svet postal ena sama velika, med seboj usodno odvisna in povezana družba polna nasprotij, ki pa skorajda ne pozna skupnih in zavezujočih pravil ravnanja. Vendar nobena družba, kaj šele globalna, ne more obstajati, če se ne podreja normam, ki uravnavajo njena notranja razmerja. Sicer je v svoji potencialni kaotičnosti podvržena vladavini moči, v kateri jemljejo pravico v svoje roke močnejši. Globalni svet zato potrebuje nov način upravljanja. Morda bo ta mogoč znotraj korenito prenovljene OZN, ki bi ji nacionalne države na podlagi svoje globalne odgovornosti in zavedanja o soodvisnosti sodobnega sveta podelile polno avtoriteto. Potem bi skupaj učinkovito ukrepale za dinamičen razvoj sveta, za razvojno ravnovesje silnic in učinkov globalne ekonomije, ekologije in globaliziranega sveta v celoti ter zaustavljale mednarodni zločin in kriminal in odpravljale druge negativne učinke globalizacije.

Globalnost ima prednosti, je priložnost za boljši svet. Državam pa pripada odgovornost, da prinašajo vanj pozitivne cilje in vrednote; da načelu tekmovalnosti kot gibalu razvoja zato, da se ne spremeni v svoje nasprotje, dodajo tudi načelo sodelovanja in partnerstva, da odpirajo pot globalni demokraciji, v kateri bo vsakdo nosil svoj del skupne odgovornosti za svet in vendar ostal to, kar je po svojih koreninah, tradiciji, kulturi. Samo takšen svet, ki bo priznaval različnosti, načela strpnosti in dialoga ter gradil na skupni odgovornosti, bo miren in varen svet, v katerem bo čedalje manj prostora za nasilje nad drugačnimi in nad naravo ter za mednarodni kriminal in terorizem.

Res je, da tudi svet brez meja lahko povzroči izgubo identitete, izgubo človeške, kulturne, socialne varnosti, kajti vsi mi smo nekje doma, smo zasidrani v neki duhovni in socialni tradiciji, ki ji pripadamo. Nasilno izkoreninjanje rojeva netoleranco, zavračanje, upor, konflikt in nasilje. Zato ponavljam: globalni svet zahteva globalno odgovornost in globalno upravljanje. Zahteva tudi globalizacijo in globalnost demokracije z močnim občutkom za pravico do drugačnosti. Ta se ne more več vzpostavljati kot delna demokracija samo v eni državi ali samo v enem delu sveta.

Evropa tudi po koncu evrocentrizma nosi veliko odgovornost za takšno prihodnost sveta, za dialog med civilizacijami, iz katerega bo zrasel svet skupnih vrednot za vse. Sicer bomo v resnici lahko zašli v spopad civilizacij, v katerem bodo ene odvzemale pravico do življenja drugih. To pa bi nedvomno ogrozilo obstoj človeške civilizacije nasploh in celo obstoj življenja na planetu. Tako dramatično je mogoče videti sodoben svet. Če pa želi Evropa uspešno izpolniti to svojo nalogo, mora biti sposobna razviti dialog najprej doma, z različnostmi pri sebi, utrditi svoj svet vrednot na temelju univerzalnega duhovnega izročila krščansko judovske civilizacije in odpravljati posledice starih in preprečevati nove delitve, da bi v dialogu lahko nastopala s skupnim evropskim stališčem. Za zdaj ob vseh usodnejših vprašanjih, ki zadevajo sodobni svet in njegovo prihodnost, tudi zavezništvo v borbi zoper mednarodni terorizem, Evropejci praviloma nastopamo kot Angleži, Francozi, Nemci, Italijani, tudi Hrvati in Slovenci in ne tudi kot Evropejci. Zato glas in vpliv Evrope ne ustreza njeni potencialni moči. Notranji evropski dialog in sposobnost priti do skupnega stališča celine bo vsem Evropejcem, evropskim narodom in državam ustvarjalo podlago za vpliv v svetu, za skupno prihodnost, ki se danes že določa v Evropski uniji. Zato je tako pomembno za vse države v Evropi, da dobijo svoj enakopravni prostor v njej. Tudi zato želimo, da je v EU prostor za Slovenijo in Hrvaško in si za to prizadevamo in si pomagamo.

Vse države so odgovorne za takšen svet, Slovenija in Hrvaška prav tako. Ta svet nas surovo postavlja pred izbiro, ali bomo na poti v novo, ljudem prijaznejšo prihodnost ali ne. Svoji odgovornosti bomo kos, če bomo razbremenjeni vprašanj, ki so sicer zelo pomembna za življenje v tem našem majhnem in očarljivem delu sveta, a so rešljiva, če obstaja trdna volja in če bomo ravnali v obojestransko dolgoročno korist. Svojo domnevno usodnost in zgodovinskost bodo izgubila, če jih soočimo z izzivi, ki jih je razvoj globalnega sveta postavil pred človeštvo kot celoto, torej tudi pred Hrvate in Slovence. Zato jih rešimo zdaj in sami med seboj. Verjamem, da to zmoremo, saj nas povezujejo zgodovina, sedanjost in prihodnost.

Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci, gospe in gospodje, kar smo dolžni storiti, delamo za svoje dobro in tudi za čas, ki ne bo več naš. Pripadal bo novim rodovom, ki jim dolgujemo zapuščino miru, varnosti, blaginje in s tem prijazno prihodnost, sodelovanje in razumevanje drug za drugega. Odprta vprašanja med nami bo enkrat treba rešiti. Pošteno bi bilo do rodov za nami, da odgovornost za rešitve prevzamemo mi, ki smo v marsičem bili in smo še udeleženci procesov, ki so ob dobrem za oba naroda rodili tudi te težave. Kako se bomo odločili, je v veliki meri odvisno od naših ambicij, od tega, ali želimo mir in blaginjo za naše državljane, od tega ali želimo v Evropi in svetu imeti aktivno in ustvarjalno vlogo. Svet nas meri po naših dejanjih. Naše odločitve so odvisne od razumevanja izzivov našega časa in naše sposobnosti pogledati v prihodnost in priti do odgovorov. Leta 1991, pred desetimi leti, smo se odločali za prihodnost, vsi mi, Hrvati in Slovenci. Tudi za skupno prihodnost.


 

arhivska stran