DOBRO ŠOLANJE MLADIH ZAHTEVA KAKOVOST EDUKACIJE, VISOKO RAVEN VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA
80 - letnica gimnazije Murska Sobota
Govor predsednika republike Milana Kučana

Murska Sobota, 8. december 1999


Vsekakor ni le čast, ampak je predvsem velika odgovornost spregovoriti na tako častitljivem jubileju ustanove, ki je po naravi svojega poslanstva bolj kot katera druga oblikovala podobo vrste rodov prekmurskih izobražencev in določala duhovna razsežja našega slovenskega sveta ob Muri. Kakor je tudi sam njen nastanek časovno in esencialno povezan z ozaveščanjem prekmurskega človeka, da je po svoji duhovni in kulturni podobi del slovenskega narodnega občestva in z njegovo v takratnih razmerah ne tako samo po sebi umevno odločitvijo o združitvi s slovensko domovino. Tudi sam sem "produkt" naše gimnazije.

Svoji gimnaziji sem hvaležen. Verjamem, da to hvaležnost delim z veliko večino tistih, ki so nekoč sedeli v njenih klopeh in ki vedo, na temelju svoje življenjske izkušnje, da šola naredi človeka veliko bolj kot obleka. Moja, in če smem tako povedati, naša hvaležnost je najprej hvaležnost do vseh naših nekdanjih gimnazijskih učiteljev. Bili so med njimi sijajni ljudje in odlični učitelji. Mnogih ni več, njim velja naš hvaležen in spoštljiv spomin, nekateri so še med nami in nekateri so kasneje iz naših učiteljev in vzgojiteljev postali naši tovariši in sodelavci.

Hvaležnost pa velja tudi vsem tistim, ki so v različnih časih in razmerah, neredko zoper splošni red stvari in tok življenja, vztrajno branili pravico do življenja gimnazije v Murski Soboti, na takratnem slovenskem duhovnem in gospodarskem obrobju, zagotavljali gmotne in človeške pogoje za njeno delo ter omogočali, da se je uspešno preživela skozi dolgih 80 let svojega življenja. Zdaj že zdavnaj ni več edina izobraževalna ustanova, ne v Soboti in še manj v Prekmurju in Prlekiji. A gledano iz perspektive časa in z zgodovinskim spominom je bila tisto rastišče duha, ki je ustvarilo intelektualni humus, na katerem se je mogla razrasti vsa ta, danes bogato razvejana mreža izobraževalnih ustanov, ki svet ob Muri ustvarjalno vključuje v intelektualno produkcijo slovenske sodobne kulture in mu daje potrebne človeške potenciale za pospeševanje njegovega razvoja in postopno zapuščanje nezavidljivega položaja najmanj razvitega dela Slovenije. Daje mu ljudi za prihodnost.

Morda so prav dogodki, kot je današnji, prava priložnost, da se poudari, da večje odgovornosti za prihodnost tako rekoč ni, kot je skrb za dobre šole, takšne, ki omogočajo dostop do sodobnega znanja, ki mlade ljudi učijo, kako se je mogoče učiti vse življenje, ki jih spodbujajo k avtonomnosti, da se znajo in zmorejo v življenju svobodno in samostojno odločati. Svobodna izbira samostojnih ljudi na temelju univerzalnih človeških vrednot je značilnost in potreba sedanjega in še toliko bolj prihodnjega časa. Naša lastna izkušnja pove, da je ni in je ne more biti doktrine ali interesa, v imenu katerega naj bi mlade ljudi v šolah vzgajali v bitja, zavezana eni sami resnici. Za prihodnost Slovenije in za svobodo duha njenih ljudi je avtonomen šolski sistem ključnega pomena..

Ena redkih primerjalnih prednosti, ki jih Slovenija ima in ki jih lahko po svoji volji razvija, je znanje, odličnost znanja njenih ljudi. Dobra šola je pogoj za odličnost človekovega dela in predvsem ali samo z odličnostjo dela, proizvodov in storitev se Slovenci lahko merimo z vsemi narodi v svetu. To je naša priložnost in odgovor tudi zdaj v utemeljenih dilemah glede naše prihodnosti v evropskih integracijah in dostikrat tudi neutemeljenih in predpostavljenih ter politično obarvanih strahovih.

Dobro šolanje mladih ljudi zahteva kakovost edukacije, visoko raven vzgoje in izobraževanja. Ves svet teži k temu, vendar hkrati beži od uniformnosti. Mogoče je biti inovativen, mogoče je graditi na tradiciji in mogoče je segati po vzorih, da bi dobili najboljše in najbolj ustrezno.

Naša šola je res naša, slovenska, in nesporno veliko daje. Posreduje mnogo znanj in zgodovinskih, geografskih, literarnih, socioloških, tehnoloških in drugih informacij. Ne daje pa še marsičesa, česar bi si, gledano tudi z vidika lastne kasnejše življenjske izkušnje, želeli. Želeli bi na primer, da bi učitelji pred tablo ali za katedrom večkrat rekli, da je to, kar se v šoli učimo, samo del resnice. Da je to samo zbirka podatkov, informacij in vaja intelekta, tisto pa, kar je življenje v resnici, mora človek s pomočjo tega znanja sproti odkrivati sam. Da bistvo učenja ni posnemanje ampak odkrivanje, da ambicije spremljata razočaranje in nemir. Da pravi namen izobrazbe ni usposabljanje za opravljanje družbeno določenih vlog, ampak priprava človeka za njegovo duhovno rast in ustvarjanje."

Želeli bi v šoli večjega poudarka dejstvu, da svet ni samo zunaj človeka, da je tudi v njegovi notranjosti. Da svoboda ni omejena zgolj na skupek družbenih pravic, da je svoboda tudi svoboda duha, sposobnost, da se človek odloča po lastni presoji, zavezan svojim moralnim vrednotam, katerih temeljna, oblikovana po izročilu evropske duhovne civilizacije, je spoštovanje vrednot in dostojanstva drugega človeka. Da je svoboda tudi odgovornost do drugih, da je svet samo eden, da je človeštvo le eno, da se vse, kar se zgodi enemu človeku, zgodi vsem nam. Morda je veliko, a je kljub vedenju, da ima vpliv šole omejen domet in da ni mogoče na šolo prenesti vse odgovornosti za podobo človeka in njegovo ravnanje v življenju, z izkušnjo utemeljeno pričakovanje, da bo šola pomagala človeku razumeti svet, si najti prostor v njem in živeti z drugimi ljudmi v ustvarjalnih in strpnih razmerjih. Kajti razumeti, da je sleherno človeško življenje enkratno in neponovljivo, da ima svoje dostojanstvo, in se tako v razmerju do drugih ljudi tudi vesti, je pogoj, da si človeštvo ob vseh razpotjih sodobnega sveta zagotovi prihodnost in ne zdrsne nazaj v kataklizmo nasilja in medsebojnega uničevanja, ki bi zdaj brez dvoma imela apokaliptična razsežja.

Časi, ko sem se sam šolal na tej gimnaziji, so zdaj že daleč v preteklosti. Veliko se je spremenilo. Nekatera te vrste vprašanja in dileme pa so ostale. Že takrat smo jih zaznavali, iskali smo nanje odgovore; iskali so jih naši učitelji, vsak po svoje, kajti imel sem takšne in drugačne učitelje, bolj in manj zavzete. Kot smo ljudje nasploh. Tudi današnji učitelji na vseh stopnjah šol poznajo veliko odgovorov.

Moje stališče, da imamo v temelju dobro šolo, ne izključuje kritičnih premislekov o njej, o takšni kot je in o takšni, kot bi jo želeli imeti. Da bi jo čim bolj približali tem željam, in še poprej čim bolj uskladili te želje in pričakovanja, pa mora oblast poskrbeti za to, da bodo odprte možnosti vsem, ki želijo sodelovati, da se bo slišal njihov glas in argument, s katerim bodo utemeljili, da sodelujejo v tem iskanju, ker želijo dobro slovenskim ljudem in prihodnosti slovenstva. Samo volja žal ni dovolj. Odgovore je treba iskati na temelju istih vrednot in spoznanj, kot to počne ves demokratični in razviti svet, katerega del je že in želi v vseh razsežnostih svojega življenja še bolj postati tudi Slovenija.

Verjamem, da bo pri iskanju popolnejše podobe slovenske šole hotela dejavno tudi v prihodnje sodelovati naša slavljenka, vaša in moja soboška gimnazija. Zato naj njen in naš praznik pospremijo iskrene čestitke z željo, da bi še naprej bila središče kulturnega življenja sodobnega sveta ob Muri, da bi skrbela za dobro, sodobno šolanje mladih ljudi, izobraženih in vzgojenih za samostojen in uspešen spopad z izzivi življenja. Več ko bo dobrih šol in dobrih učiteljev, in k sreči jih je veliko, laže bo ta cilj uresničiti. Njim, našim učiteljem vseh rodov dijakov soboške gimnazije, naj predvsem velja današnja praznična čestitka in naš spoštljiv in hvaležen spomin.