TREBA JE DOKONČNO LOČITI PARTIJO OD DRŽAVE
Seja Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije
Magnetogram razprave predsednika CK ZKS Milana Kučana

Beograd (Jugoslavija), 30. januar 1989

“Treba je končno definitivno prekiniti to zvezo in ločiti partijo od države. Država mora delovati ne glede na to, v kolikšni meri in na kakšen način bomo mi v partiji reševali svoje spore. Brez tega ni pravne države, ni varstva človekovih pravic in ni naroda, ni normalnega življenja družbe in delovanja njenih institucij. Ko pa te ne funkcionirajo, pride do izrednega stanja in zahtev po uvajanju izrednih razmer. Globoko nestrinjanje z ustvarjanjem psihoze izrednega stanja smo izrazili pred 17. sejo. Od tedaj pa gredo stvari vseeno s trmasto logiko prav v tej smeri. Mi že živimo v izrednih razmerah. Pred našimi očmi, z voljo in aktivnostmi dela Zveze komunistov Jugoslavije, prihaja do tihega prevrata, ki počasi spreminja podobo in bistvo države. Iz dneva v dan se ne dogaja samo narod na ulici. Poraja se tudi neka druga Jugoslavija in nek drugačen politični sistem. Pri nastajanju takšnega političnega sistema in takšne Jugoslavije komunisti, člani ZK Slovenije, ne želimo sodelovati. Storili bomo vse, da se to ... konča in da se temu trendu v ZKJ odvzame legitimnost. To zahtevamo ...” je opozoril Milan Kučan v razpravi, v kateri je govoril tudi o političnem pluralizmu, o perspektivah obstoja Jugoslavije, o njeni destabilizaciji ter o dogodkih, ki so pripeljali do razpada Jugoslavije.

Odlomki iz razprave predsednika CK ZKS Milana Kučana:

• “Ali še imamo vizijo skupnega razvoja, ki nas je povezala v skupno državo. Procesi iz lanskega leta kažejo, da takšna vizija vse bolj razpada. Med ljudmi, med vsemi našimi narodi, to krepi občutek ogroženosti in neperspektivnosti življenja v takšni skupnosti. Samo stvaren in stabilen družbeni razvoj upravičuje in povezuje narode s tako velikimi objektivnimi razlikami v skupnost. Takšen uspešen program skupnega razvoja je edini pravi integracijski dejavnik take skupnosti.”
• “Spodbujanje in podpiranje procesa demokratizacije ter odpiranje političnega prostora za pobudo ljudi, za državljansko pobudo, za pobudo organiziranih političnih in družbenih subjektov. Jasno je, da je prihodnost Jugoslavije neločljiva od demokratične evolucije te skupnosti, ki je navkljub velikim razlikam vendarle povezana z eksistenčnimi skupnimi interesi. Jugoslavija je lahko samo demokratična skupnost, socialistična in samoupravna, ali pa je sploh ne bo. Ne more obstajati, če se ne konstituira kot demokratična družba. Življenje v demokraciji za socializem, ki demokracijo razume kot sredstvo borbe za socializem, predpostavlja enakopravnost, toleranco do različnosti, medsebojno prostovoljno pomoč in demokratično sintezo interesov. To je alternativa zapiranju in medsebojnemu zverinskemu obračunavanju. Edina pot je aktivno vključevanje v Evropo in v svetovno civilizacijo. To je realnost, ki jo svet tako doživlja in vidi, treba je samo brati, kaj svet piše o Jugoslaviji, ki je na žalost tam postala črna medijska zvezda. Seveda to zahteva od nas, da se poslovimo od mnogih ... (nečitljivo – op.prev.) dogem političnega monopola partije, ki jih je rodila.”
• “Ljudem ne moremo izpodbijati pravice, da v teh težkih razmerah javno izražajo svoje nezadovoljstvo s sistemom, njegovimi institucijami, pa tudi z nami, ki te institucije predstavljamo. Ne moremo pa se strinjati s tem, da se zlorablja to nezadovoljstvo, vedoč, da se na cesti lahko promovira ... vendar v nobenem primeru artikulira in promovira program odpravljanja razlogov za to nezadovoljstvo. Vsega ni mogoče opravičevati z voljo ljudstva. Vsakdo ima namreč svoje ljudstvo, toda, kaj se zgodi, če ta ljudstva, ki so instrumentalizirana v funkciji določenih politikov, ne želijo istega, nimajo enakih stališč, katero ljudstvo bomo potem zamenjali in kdo bo pri tem arbitriral. Menim, da vse to lahko samo prispeva k nadaljnji destabilizaciji družbe, nestabilne razmere pa ne bodo v prid našim demokratičnim ambicijam. To bo prej prispevalo k velikemu organiziranemu neredu, ki ga bo nekdo zelo hitro izkoristil, kot se je to slišalo v Zagrebu, za zavajanje velikega reda. Mar to ne kaže dovolj nazorno, da tudi mi nismo pripravljeni na to, da pristanemo na karkoli drugega, kot na najbolj primitivne oblike demokracije, v katerih je najmanj jasna odgovornost, zato pa so daleč najbolj prikladne za manipulacijo. To samo podpihuje sovraštvo in vodi v medsebojne obračune od Kosova do Slovenije.”
• “Treba je končno definitivno prekiniti to zvezo in ločiti partijo od države. Država mora delovati ne glede na to, v kolikšni meri in na kakšen način bomo mi v partiji reševali svoje spore. Brez tega ni pravne države, ni varstva človekovih pravic in ni naroda, ni normalnega življenja družbe in delovanja njenih institucij. Ko pa te ne funkcionirajo, pride do izrednega stanja in zahtev po uvajanju izrednih razmer. Globoko nestrinjanje z ustvarjanjem psihoze izrednega stanja smo izrazili pred 17. sejo. Od tedaj pa gredo stvari vseeno s trmasto logiko prav v tej smeri. Mi že živimo v izrednih razmerah. Pred našimi očmi, z voljo in aktivnostmi dela Zveze komunistov Jugoslavije, prihaja do tihega prevrata, ki počasi spreminja podobo in bistvo države. Iz dneva v dan se ne dogaja samo narod na ulici. Poraja se tudi neka druga Jugoslavija in nek drugačen politični sistem. Pri nastajanju takšnega političnega sistema in takšne Jugoslavije komunisti, člani ZK Slovenije, ne želimo sodelovati. Storili bomo vse, da se to ... konča in da se temu trendu v ZKJ odvzame legitimnost. To zahtevamo ...”