Govor

ZDAJ JE ČAS SETVE
Proslava ob peti obletnici osamosvojitve Republike Slovenije
Govor predsednika Republike Slovenije Milana Kučana

Ljubljana, Trg republike, 25. junij 1996

"Napetosti in trenja, tudi hotena notranja nasprotja, ki jim tudi Slovenija ne more ubežati, zadržujejo korak", je ob peti obletnici samostojnosti dejal predsednik Kučan.
"Zadržujejo ga tudi težnje političnih strank, kadar si poskušajo prilastiti in podrediti državo, njene ustanove in celo državne praznike. Kadar pozabljajo, da morajo služiti državi, ta pa svojim državljanom, jim odpirati priložnosti za delo in ustvarjanje ter zagotavljati varnost. Zadržuje ga tudi nepripravljenost, iskati in najti soglasja o vitalnih nacionalnih interesih in omogočiti skupno premišljanje o slovenskih vizijah, o evropski in planetarni prihodnosti. O poti naprej."

Nocoj je čas spomina. Našega skupnega spomina na večer pred petimi leti. Na dan, ko smo prestopili prag v svojo samostojno državo. Bil je čarni trenutek vznesenosti in ponosa. V njegovi veličini in zmagoslavju so sanje Slovencev postale pravica in dolžnost do lastne izbire. Pravica do svoje države. Odtlej teče nov čas. Čas odgovornosti zanjo.

Vse ima svoj čas in vsak opravek ima svojo uro pod nebom, je bilo zdavnaj zapisano. Za Slovence je ta čas prišel pred petimi leti. Bilo je, kakor da lahko sežemo do zvezd. In smo segli. Imeli smo jasen skupni cilj. Imeli smo voljo in pogum, da ga dosežemo. Razlike, koristi, preteklost smo pustili ob strani. Bili smo sami z resnico odločitve. Izbrali smo preudarno. Častna in prava je pot, na katero smo stopili. Nikomur nismo delali sile, nikomur škodili, nikogar prikrajšali v njegovih pravicah. Niso nas vsi razumeli. Srčno in modro smo šli skozi vojno vihro. Želeli smo mirne rešitve, da bi se izognili nasilju in vojni. Iskali in našli smo v svetu prijatelje!

Slovenska država je bila rojena. Zmogla je svoje lastno življenje. Svet jo priznava in spoštuje. Vse globlje in tesneje je povezana v sodobni svet, vpeta v skupno odgovornost za prihodnost. Uveljavlja tisto miselno tradicijo, ki odgovornost za to, kar počne, ne veže zgolj na zvestobo skupini, stranki, državi, pač pa tudi vsej skupnosti, življenju na vsej celini in vsemu življenju na zemlji. Postaja del povezanega in usodno soodvisnega sveta.

Bil je to naš čas žetve. Poželi smo, kar so več sto let sejali rodovi pred nami. Njihove sanje, delo in znoj, veselja in upanja, odpovedovanja, trpljenja in smrti, zmote, dobre in napačne izbire, zmage. To vse je naša zgodovina, naša skupna žetev. Dodajmo svojemu življenju vse, kar je v njej dobrega. Vzemimo za nauk in svarilo, kar je v njej hudega, da se ne bi več ponovilo. Ne iščimo v njej rešitev za naš čas. Sprejmimo jo, da bomo znali ceniti svobodo, spoštovati drugačnost, da bomo zmogli živeti odkrito, strpno, v miru in medsebojnem spoštovanju.

Zdaj je čas naše setve. Želi jo bodo rodovi za nami. Ne želimo jim zapustiti nepotešenih upanj, neizpolnjenih obljub. Čas je, da dosežemo soglasje tudi o tem, kako želimo živeti v državi, s katero upravljamo. Da bodo v ospredju njene pozornosti spoštovanje človekovega dostojanstva in njegovih pravic, njegova svoboda. Da ustvarimo dovolj razvojne moči za prihodnost, utrdimo gospodarske temelje in človeško solidarnost, za uspešno pot, na katero smo stopili v decembru 1990. leta s plebiscitom. Napetosti in trenja, tudi hotena notranja nasprotja, ki jim tudi Slovenija ne more ubežati, zadržujejo korak. Zadržujejo ga tudi težnje političnih strank, kadar si poskušajo prilastiti in podrediti državo, njene ustanove in celo državne praznike. Kadar pozabljajo, da morajo služiti državi, ta pa svojim državljanom, jim odpirati priložnosti za delo in ustvarjanje ter zagotavljati varnost. Zadržuje ga tudi nepripravljenost, iskati in najti soglasja o vitalnih nacionalnih interesih in omogočiti skupno premišljanje o slovenskih vizijah, o evropski in planetarni prihodnosti. O poti naprej.

Vstopamo v evropske gospodarske, politične in varnostne povezave. Dobili smo možnost, da sodelujemo v skupnem premišljanju o prihodnosti Evrope, evropskih povezovanj, o svoji prihodnosti. Sprašujemo se, ali bomo v teh povezovanjih kot narod sploh obstali, ohranili svojo duhovno identiteto. Bomo, če bomo zmogli najprej sami skupaj premisliti o lastni prihodnosti, kot se danes vse bolj prepoznavno zarisuje. In če bomo postavili našo prihodnost na trdne materialne temelje, ustvarjene z gospodarsko rastjo in kakovostnim razvojem. Samo s takšnim premislekom bomo lahko tvorno sodelovali v skupnem evropskem premišljanju. Samo tako je smiselno vstopati vanj in reči svojo besedo. Bolj kot prej nam je zdaj nujen politični sporazum o evropski usmeritvi Slovenije.

Skozi stoletja se je zarisala resnica o nas. Živeli smo vselej skupaj z drugačnimi, nikoli z njimi povsem enakopravni. Vendar smo obstali. Zdaj smo sodoben narod s svojo državo. Sposobni smo živeti z drugačnimi tudi poslej. Le da bomo poslej enakopravni. Z njimi bomo ustvarjali svojo in skupno evropsko prihodnost. Solidarni, z enakimi pravicami in dolžnostmi. Od nas je odvisno, kakšno kulturo, vsebino in način življenja, kakšno državo bomo imeli, koliko prijazno svojim ljudem, in kakšno bomo zapustili zanamcem. Da bo vredna spoštovanja.

Čas poletja bo minil. Prišla bo jesen in takrat se bodo izostrili pogledi na prihodnost. Razlike bodo pomembnejše od skupne odgovornosti za korist države, če se upravljalci javnih zadev ne bodo zavedali svojih dolžnosti, ki se jim ne smejo izogniti niti v času volilnega tekmovanja. To bo čas presojanja o tem, koliko so izpolnjena pričakovanja državljanov in kolikšen del odgovornosti za življenje in za prihodnost Slovenije je strankam mogoče zaupati na volitvah. Koliko zaupati novim obljubam. Presojanje sme biti strogo, saj gre za čas, v katerem se bo odločalo o tem, kako bomo živeli. Drug z drugim, drug ob drugem ali drug proti drugemu.

Nocoj je čas praznovanja. Spomin more biti navdih! Veselimo se tega, kar imamo. Imamo veliko. Lepo in mirno deželo in vse, kar je treba (pogoje) za svobodno, ustvarjalno in umirjeno življenje. Imamo svojo državo in demokracijo. Tudi realen obet gospodarske krepitve in rastoče blaginje. Vse to smo si prislužili sami. Tudi z razumevanjem prijateljev, ki jih imamo po svetu veliko. Vse to si tudi zaslužimo.

Deseti rojstni dan slovenske države bomo praznovali že v novem tisočletju. Vanj polaga človeštvo velika upanja. Bilo naj bi civilizacija sodelovanja in ljubezni. Bilo bi nerazumno, če bi v prihodnjem tisočletju zapravili to, kar smo z velikimi napori ustvarili v iztekajočem. Naj nas bojazen pred zaupanjem v sočloveka ne razdeli še enkrat tako, da ne bi zmogli najti poti do njega. Zdaj je čas, da nas vse v tej državi poveže odgovornost za Slovenijo, za Slovence za mejami in drugod po svetu, za prihodnost slovenstva. Odgovornost za žetev, ki smo jo opravili, in odgovornost za setev, ki jo dolgujemo.

Želim vam neskaljeno praznovanje.