Govor

MANJŠINE SO DOTIK MED DVEMA NARODOMA
Govor predsednika republike Milana Kučana na trdicionalnem sprejemu ob Slovenskem kulturne prazniku za predstavnike slovenskih manjšin v Avstriji, Italiji, na Hrvaškem ter na Madžarskem

Ljubljana, 7. februar 2000

"France Prešeren je um in beseda tudi današnjega časa, tako globoka je bila njegova modrost evropske kulture in tako natanko za današnjo rabo je razumel in zapisal evropsko pot v prihodnost in premislil mesto slovenstvu znotraj nje. Kdor pozna in razume njegova sporočila, bo poznal tudi pot naprej." je poudaril predsednik Kučan ter dejal, "da je prešernovska Evropa Evropa, ki jo bodo povezovale in združevale v prvi vrsti duhovne vrednote, kot so se oblikovale v najboljši tradiciji evropske civilizacije. V središče postavljajo človekovo dostojanstvo in njegove temeljne pravice, med katerimi so tudi svobodna uporaba svojega jezika in izražanje svoje kulture, pravica do različnosti in dolžnost do strpnosti, ki je pogoj za človeško in nacionalno enakopravnost. Iz razdrobljene celine vase zazrtih, dostikrat sprtih in tudi vojskujočih se narodov in držav, iz imperijev kot zgolj povečav te izključljivosti in zazrtosti vase, zdaj raste drugačna Evropa, ki hoče izkoristiti zgodovinsko priložnost, da bi črpala svojo novo moč za prijaznejšo prihodnost iz različnosti, iz pravice do drugačnosti, iz strpnosti do nje, iz sožitja in vzajemnega delovanja. To je tudi pot iz zgodovinske navlake, ki je Evropo nekoč že hromila. " Predsednik Kučan je tudi dejal, da današnja Evropa še zdaleč ni popolna in so vsi njeni zapleteni mehanizmi večkrat bolj uradniški kot pa zvesti skupnim vrednotam in njihovemu utrjevanju, da bi bila nam vsem skupna vodila. V Evropi živijo mnoge duše, tudi takšne, ki bi jim čas že smel odvzeti domovinsko pravico. Šovinizem, sovraštvo do tujcev, neonacizem, antisemitizem, agresivni nacionalizem, ki mu ni cilj ustvariti prostor za svoj narod v enakopravni družbi med vsemi evropskimi narodi, temveč zatirati druge, podeželska zazrtost vase, vse to je še vedno današnja Evropa, ki jo tudi manjšine občutijo na svoji koži.
"Iskreno se veselim dejstva, da so slovenske manjšine v sosednih državah vendarle, ponekod bolj, ponekod manj prepričljivo, zmogle voljo in moč ter postavile skupne organe, ki povezujejo bogato in raznoliko dejavnost manjšin, kadar je treba izpovedati njeno enotno voljo in je potreben njen skupen nastop tako do ustanov držav, v katerih živijo, kot do ustanov matične države," je med drugim dejal predsednik Kučan v nagovoru predstavnikom zamejskih Slovencev ter poudaril, da "smo Slovenci z obeh strani državnih meja odgovorni, da se narodnostne meje ne bodo premikale v našo škodo. Izkušnja nas uči, da smo sposobni prevzeti to odgovornost času in razmeram primerno. Tudi z iskanjem podpore in zavezništev z demokratičnimi državljani držav, v katerih živijo naše manjšine. "

Spoštovane in drage rojakinje, spoštovani in dragi rojaki izza meje, spoštovane gospe in gospodje,
minilo je leto dni in v veliko zadovoljstvo in veselje mi je, da smo se spet zbrali na tem tradicionalnem srečanju. Pozdravljam Vas z globoko željo, da bi ta praznični skupni trenutek vsem nam dal novih moči in novih spodbud za razvoj slovenstva, takšnega kot nam ga je položil na srce naš veliki France Prešeren.

Preveč bi rekli, če bi trdili, da je ustvaril slovenstvo. Mnogo dlje nazaj segajo časi, ko so veliki možje zapisali prve besede v slovenščini, naši materinščini, jo tudi negovali in razvijali. Zato je tudi lahko prišel čas, ko je velikan duha in poet France Prešeren v slovenščini, jeziku z obrobja tedanjega razvitega sveta, na najbolj sodoben način pretanjeno ubesedil ne le očem skrite globine človekove duše, marveč tudi usodo in prihodnost svojega naroda. To je storil kot Slovenec. A v tistem času bi njegove pesmi lahko podpisal pesnik izjemnega talenta tudi katerega kulturno bogatejšega naroda z daljšim in bolj poznanim duhovnim izročilom. Svoje človeško in nacionalno čutenje je prelil v poezijo kot Evropejec. V njem je bila slutnja, ki jo danes začenjamo živeti kot realnost.

Dve stoletji minevata od njegovega rojstva. A je um in beseda tudi današnjega časa, tako globoka je bila njegova modrost evropske kulture in tako natanko za današnjo rabo je razumel in zapisal evropsko pot v prihodnost in premislil mesto slovenstvu znotraj nje. Kdor pozna in razume njegova sporočila, bo poznal tudi pot naprej.

Lažje bo razumel tudi današnjo Evropo, ki v njej živimo, čeprav za različnimi državnimi mejami. Med demokratičnimi državami, ki si želijo in tudi gradijo Evropo kot domovino vseh domovin, postajajo vse manj pomembne. Z mejami pa nekoliko nerada odhaja miselnost, da so državne meje nedotakljivi okvir absolutne državne suverenosti pa tudi meje jezikov in kultur in da se šele onstran njih morda sme začeti pravica do drugačnosti. Vsi Vi, ki živite v sosednih državah, to občutite in ste še bolj občutili v preteklosti; nekaterim se žal ta preteklost še ne izteka ali se celo ponavlja. Čas pač ni zgolj trenutek med temo in svetlobo, je počasno prehajanje iz enega obdobja v drugo. Kdaj tudi s koraki nazaj.

Toda danes se vendarle že kaže Evropa, kot si jo želimo zase in za prihodnje rodove. Evropa, ki jo bodo povezovale in združevale v prvi vrsti duhovne vrednote, kot so se oblikovale v najboljši tradiciji evropske civilizacije. V središče postavljajo človekovo dostojanstvo in njegove temeljne pravice, med katerimi so tudi svobodna uporaba svojega jezika in izražanje svoje kulture, pravica do različnosti in dolžnost do strpnosti, ki je pogoj za človeško in nacionalno enakopravnost. Iz razdrobljene celine vase zazrtih, dostikrat sprtih in tudi vojskujočih se narodov in držav, iz imperijev kot zgolj povečav te izključljivosti in zazrtosti vase, zdaj raste drugačna Evropa, ki hoče izkoristiti zgodovinsko priložnost, da bi črpala svojo novo moč za prijaznejšo prihodnost iz različnosti, iz pravice do drugačnosti, iz strpnosti do nje, iz sožitja in vzajemnega delovanja. To je tudi pot iz zgodovinske navlake, ki je Evropo nekoč že hromila. To je prešernovska Evropa.

Še zdaleč ni popolna in vsi njeni zapleteni mehanizmi so večkrat bolj uradniški kot pa zvesti skupnim vrednotam in njihovemu utrjevanju, da bi bila nam vsem skupna vodila. V Evropi živijo mnoge duše, tudi takšne, ki bi jim čas že smel odvzeti domovinsko pravico., Šovinizem, sovraštvo do tujcev, neonacizem, antisemitizem, agresivni nacionalizem, ki mu ni cilj ustvariti prostor za svoj narod v enakopravni družbi med vsemi evropskimi narodi, temveč zatirati druge, podeželska zazrtost vase, vse to je še vedno današnja Evropa, ki jo tudi manjšine občutijo na svoji koži.

A zmeraj manj. Prav nedavno je Evropa pokazala, da je trdno odločena uveljaviti načela skupne evropske prihodnosti in vrednote, ki so njen temelj, ko je s svojimi protesti in dejanji pokazala, da nič, kar ogroža te vrednote, kar prizadeva tudi druge in skupno evropsko prihodnost, ne more biti več zgolj notranje vprašanje katerekoli posamične države, njene suverenosti. Vrednote, ki so temelj skupne prihodnosti Evropejcev in jamstvo prihodnosti vsakega naroda, so podlaga skupne evropske obrambne, varnostne, zunanje in očitno vse bolj tudi nujni skupni temelj notranje politike vseh držav naše celine. Tudi pravice in varstvo manjšin tako niso in ne bodo več zgolj notranje vprašanje držav in njihovih dvostranskih sporazumov, ampak jih bo varovala in bo jamčila zanje Evropa na temelju svojih lastnih deklarativnih opredelitev. To ni že tudi prevladujoča realnost. A to postaja. Nam pa to prepričljivo govori, da je le načelna drža, vztrajanje na skupnih vrednotah tisto, kar daje verodostojnost in dostojanstvo državam in tudi manjšinam. Res je treba upoštevati realnosti, a realnost in tudi naša, slovenska izkušnja je, da narodov, držav in tudi manjšin, ki ne premorejo načelne drže, nihče ne spoštuje in so prej ali slej predmet izsiljevanj.

Manjšine se vsak dan bolj zavedajo, da so stvari, ki so važnejše od razlik znotraj njih. To pa so dejavnosti, ki manjšini sploh zagotavljajo obstoj, ki so ji skupne kljub vsej potrebni in koristni notranji različnosti. Kaj pa je drugega skrb za jezik in pravno varnost kot skupna naloga in korist vse manjšine. In kaj je drugega kot skupna korist, če je manjšina gospodarsko močna, tako da ni odvisna samo od pomoči, ki jo z vso pravico dobi od matičnega naroda in od države, v kateri živi. Zato se iskreno veselim dejstva, da so slovenske manjšine v sosednih državah vendarle, ponekod bolj, ponekod manj prepričljivo, zmogle voljo in moč ter postavile skupne organe, ki povezujejo bogato in raznoliko dejavnost manjšin, kadar je treba izpovedati njeno enotno voljo in je potreben njen skupen nastop tako do ustanov držav, v katerih živijo, kot do ustanov matične države. Drage rojakinje in rojaki izza meje, naj Vam za demokratično pot do skupnih dejanj ne bo žal truda. Verjamem, da bo bogato poplačan in da bo slovenska država razumela svoj dolg do manjšine kot celote in ne le do izbranih delov znotraj nje. In da manjšine najprej same, s svojimi ustanovami nosijo odgovornost za svoje delovanje in razvoj. Verjamem, da bodo to razumele tudi naše sosede, naj gre za globalni zaščitni zakon, za odločen nastop pred državo ali politiko, ki nima občutka za drugačnost, za izpolnitev obveznosti iz mednarodnih ali meddržavnih sporazumov ali za financiranje dejavnosti in stavb, v katerih imate svoje dejavnosti.

Manjšine so dotik med dvema narodoma. Prispodoba pravi, da bi naj bile most med njima. Vsekakor, zato so bile tudi najbolj izpostavljene, kadar narodi niso znali živeti v sožitju. Pogosto so bile tudi drobiž v trgovanju med nacionalnimi državami. Ko se povezuje in združuje vsa Evropa, se povečuje tudi odgovornost manjšin za sožitje in sodelovanje med narodi. Na državnih mejah še posebej, ko gospodarske in kulturne ustanove in ustanove civilne družbe z obeh strani državnih meja zamenjujejo finančne in druge stražnike. Zato se obračam tudi na Vas, drage rojakinje in rojaki, ne le na slovensko zakonodajno in izvršno oblast in na oblasti v državah, v katerih živite, in se ponašajo z dolgo demokratično tradicijo: kulturno in gospodarsko sodelovanje ob meji je eden od važnih stebrov naše skupne prihodnosti, posebej tudi našega skupnega slovenskega narodnega in kulturnega prostora. Slovenci z obeh strani državnih meja smo odgovorni, da se narodnostne meje ne bodo premikale v našo škodo. Izkušnja nas uči, da smo sposobni prevzeti to odgovornost času in razmeram primerno. Tudi z iskanjem podpore in zavezništev z demokratičnimi državljani držav, v katerih živijo naše manjšine.

Spoštovani, tudi danes je priložnost za skupno besedo, da je Evropa sodelovanja in ne Evropa konfrontacij naša priložnost in zato tudi prihodnost. V njej bomo, kar bomo predvsem sami storili zase in zanjo. Storimo veliko, ker to tudi zmoremo.

S tem voščilom Vas še enkrat prisrčno pozdravljam in Vam čestitam ob našem skupnem slovenskem prazniku.