Govor

NA KOČEVSKEM ZBORU OBNOVLJEN TEMELJ SLOVENSKE DRŽAVNOSTI
Ob občinskem prazniku Kočevja

Kočevje, 3. oktober 2000

Pomembno je, da v ta čas in procese, polne negotovosti, stopamo kot zrel, samozavesten, odgovoren narod, ki se zaveda svoje preteklosti in svojih korenin, tudi vseh temeljev svoje države in ki ve, do kod in zakaj ter na kaj podlaga pravice, ki mu gredo iz časov, ko je živel skupaj z drugimi v skupnih državah in veliko prispeval k materialni in duhovni blaginji in razvoju teh državnih skupnosti.

Spoštovani gospod župan, spoštovane občanke in občani Kočevja, spoštovani gostje,
lepo je biti na praznovanje povabljen v Kočevje. Želim vam dober večer in da bi lepo praznovali svoj praznik, praznik, ko se s posebnim spoštovanjem spominjate svoje občine. Čestitam vam najprej za praznik, ker je to lep običaj, ker tako veleva šega. Čestitam vam pa tudi zaradi vsebine tega praznika, ki je priložnost, da pregledate in ovrednotite doseženo. Tega ni malo, kakor je bilo mogoče razbrati iz besed gospoda župana, še posebej, ker Kočevje živi in se razvija v prav posebnih pogojih, ki določajo možnosti njegovega razvoja, v veliki meri povezano z razumevanjem in širokogrudnostjo države. Praznik je tudi priložnost, da se predstavijo načrti za prihodnost, ki naj bi pomagali ustvariti pogoje za prijaznejše življenje ljudi na Kočevskem, za njihovo povezanost v trdno skupnost, ki bo temeljila na solidarnosti in medsebojnem razumevanju. Tudi ti načrti so dovolj optimistični. In navsezadnje je praznik tudi priložnost, da se oddolžite s priznanji tistim med vami, ki so storili več od drugih. Njim posebej veljajo moje čestitke.

Praznik kočevske občine po naključju sovpada s časom, ki je v nenavadnih okoliščinah navrgel spraševanje o temeljih naše slovenske državnosti. Dogajanje tu v Kočevju, ki se ga danes spominjamo, nam lahko pomaga prepričljivo oblikovati odgovor na ta spraševanja, lahko nam ga pomaga utrditi v našem zgodovinskem spominu. Utrditi prepričanje da smo državotvoren narod, ki ima svojo državotvorno tradicijo. Lahko nam pomaga okrepiti našo samozavest, da nismo narod brez državno-pravne zgodovine in da nismo narod zamudnik, ki je z veliko zamudo prišel do svoje države. Pomaga nam lahko okrepiti tisto samozavest, ki je tako potrebna ob vstopanju v Evropsko unijo, ko je pomembno, s kakšno dediščino kdo prihaja, kakšno dediščino prinašamo s seboj – kulturno, gospodarsko, politično, duhovno in navsezadnje tudi državno-pravno.

Zasedanje Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju je po pomenu nekaterih odločitev ključno državotvorno dejanje Slovencev med drugo svetovno vojno. Mislim na tiste odločitve, ki potrjujejo program Zedinjene Slovenije in zahtevajo vrnitev slovenskega Primorja k matični domovini. Mislim na tiste odločitve, ki pravijo, da bo Slovenija po svoji volji vključena kot suverena republika v Federativno Jugoslavijo enakopravnih narodov. Mislim na utemeljitev te odločitve, ki pravi, da bo to svojo svobodno odločitev slovenski narod oprl na svojo pravico do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve. Vse te odločitve je, kot je znano, slovenska delegacija uveljavila na II. zasedanju protifašističnega sveta narodno-osvobodilne Jugoslavije, ki ga poznamo pod imenom AVNOJ. Po neuspelem projektu države Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je nastala leta 1918 po razpadu avstroogrskga cesarstva in ki se je pod pritiskom srbske hegemonistične politike spremenila kasneje v Kraljevino Jugoslavijo, ki je ob napadu leta 1941 razpadla, so bili na Kočevskem zboru obnovljeni temelji slovenske državnosti. Ta dejstva so nam dala legalno in legitimno podlago za plebiscit 1990 in za razglasitev temeljne ustavne listine samostojne države Slovenije v juniju leta 1991, ki smo jo oprli na pravico do samoodločbe.

Zaradi teh dejstev smo lahko v temeljno listino oz. odlok o njeni izvedbi zapisali, da je bila Slovenija država že v nekdanji skupni jugoslovanski državi in da je nanjo prenesla po svoji volji samo nekatere suverene funkcije, ki jih z osamosvojitvijo vrača. Na ta dejstva smo oprli naše stališče o razpadu nekdanje Jugoslavije, ki ga je sprejela tudi znamenita arbitražna Badinterjeva komisija v okviru nekdanje Konference o miru v Jugoslaviji in ki je bila potem prenešena tudi v dokumente Združenih narodov.

Na ta dejstva smo oprli slovensko stališče o razdružitvi nekdanje Jugoslavije. Nismo pristali na tezo o slovenski odcepitvi, ki med drugim implicira tudi krivdo za razpad Jugoslavije in odgovornost za vsa nasilja, ki so se kasneje dogajala. Nismo pristali na to zato, ker smo odšli tako, kot smo prišli v Jugoslavijo, v državo, ki je šele kasneje dobila to ime. Odšli smo tako, kot smo prišli: po svoji svobodni volji, skupaj z drugimi. Nihče nas ni sprejel in nihče nas ni nikamor pripojil. Tudi nismo odšli na škodo kateregakoli drugega naroda. Vsem smo priznavali enako pravico, da živi po svoje, tako kot smo jo zahtevali zase. Odšli pa smo takrat, ko zaradi nedemokratične, hegemonistične in totalitaristične politike beograjskega režima, ki je bila v popolnem razkoraku z vitalnimi interesi slovenskega naroda in v popolnem razkoraku s smermi razvoja v Evropi konec osemdesetih let in v svetu, Jugoslavije nismo več prepoznavali za svojo državo. Na ta dejstva smo kasneje oprli svojo zahtevo po enakopravnem nasledstvu nekdanje skupne jugoslovanske države v vseh vidikih. Oprli smo na ta dejstva zahtevo po nasledstvu državno-pravnih pogodb – tudi tistih, ki določajo državne meje Slovenije in odnose s sosedi. Na ta dejstva smo oprli zahtevo po priznavanju prispevka Slovenije k uveljavljanju vrednot OZN, ko smo zahtevali sprejem v to organizacijo. Gre za naš prispevek pri uveljavljanju vrednot, ki so jih zavezniki branili med drugo svetovno vojno in med temi zavezniki je bila tudi Slovenija. Ne gre pozabiti, da je tudi zaradi slovenskega boja na strani demokratične zavezniške koalicije bila Jugoslavija med ustanovnimi člani Združenih narodov.

Tudi s temi dejstvi je Slovenija leta 1991, potem ko je z osamosvojitvijo, s tem ključnim in najpomembnejšim državotvornim dejanjem, dokončala državno-pravno zgradbo Slovenije, vstopila v mednarodno skupnost kot samostojna država. To je bilo najpomembnejše dejanje zato, ker smo prvič dobili svojo samostojno, lastno državo. Zato ker je bil s tem dejanjem uresničen sen mnogih rodov Slovencev in zato ker to dejanje prav v ničemer ne zmanjšuje tistih temeljev, ki govorijo o premočrtnosti in o veliki enotnosti v nastajanju slovenske države.

Ta državno-pravna dejstva so neodvisna od vsakokratnega ideološkega značaja oblasti v slovenski državi. Neodvisna so tudi od oblasti ali od ideološkega značaja tiste oblasti, ki je bila vzpostavljena po drugi svetovni vojni. O tem, ali je ta oblast zlorabila odporniški in uporniški duh Slovencev in partizansko gibanje, je možna strpna in argumentirana razprava. Ni pa mogoče danes sprenevedavo trditi, da je sklicevanje na protifašistični in protinacistični značaj slovenskega narodnega upora opravičevanje ali prikrivanje slabih dejanj slovenskega komunizma in boljševizma po vojni. Tako kot tudi ni mogoče s sklicevanjem na upiranje zlorabam revolucionarne komunistične oblasti opravičevati kolaboracije z okupatorji. To niso več dileme našega časa – ne ene in ne druge.

Dileme našega časa so povsem druge. So predvsem izzivi procesa globalizacije sveta in sposobnost Slovenije, da v teh procesih izkoristi možnosti in izkoristi svoje sposobnosti zato, da se izogne nevarnostim, ki jih ta proces nosi s seboj in zagotovi zanesljivo prihodnost prihodnjim rodovom, da jim zagotovi njihovo nacionalno, kulturno identiteto in aktiven vpliv, ki ne bo le preživetje, ampak polno in ustvarjalno življenje vitalne narodne in državljanske skupnosti. Zato je pomembno, da v ta čas in procese, polne negotovosti, stopamo kot zrel, samozavesten, odgovoren narod, ki se zaveda svoje preteklosti in svojih korenin, tudi vseh temeljev svoje države in ki ve, do kod in zakaj ter na kaj podlaga pravice, ki mu gredo iz časov, ko je živel skupaj z drugimi v skupnih državah in veliko prispeval k materialni in duhovni blaginji in razvoju teh državnih skupnosti.

Eden od pomembnih temeljev slovenske državnosti je bil postavljen tu v Kočevju prav v tej dvorani z znanim Cankarjevim napisom nad odrom. Na to ste tudi današnji prebivalci Kočevja lahko ponosni. Čestitam vam, da ste vzdržali s tem praznikom. S tem ste potrdili neko znano resnico, da je vrednota, če je res vrednota, vrednota, ki se preživi skozi čas in ostane vrednota ne glede na to, kako se ta čas barva skozi ideološko mavrico političnih predsodkov in nasprotovanj. Hvala lepa.