Javni nastopi

TUDI ZARADI PRILAGODITEV EVROPSKIM STANDARDOM BO PRIŠLO DO ODLOČILNEGA PREOBRATA
Akademija ob Dnevu državnosti
Govor predsednika republike Milana Kučana

Ljubljana, Cankarjev dom, 25. junij 1999

Foto: BOBO "Prihodnost naše države je odvisna od našega dela, od znanja, od iznajdljivosti, od odličnosti pri vsakršnem delu, od našega zaupanja vase", je med drugim poudaril predsednik Kučan ob obletnici osamosvojitve. "To so spoznali v mnogih podjetjih. Njihovi izdelki vrhunske tehnologije so cenjeni na najbolj zahtevnih trgih, podjetja postajajo vse bolj mednarodna in zaželeni kooperanti največjih svetovnih korporacij. Tudi to je današnja Slovenija: v enem delu svetovljanska, v drugem domačijsko utesnjena in zunaj sodobnega sveta."



Z nocojšnjo slovesnostjo praznujemo osmi rojstni dan naše države. Prav je, da ji čestitamo. Podoba naše dežele se je v tem času spremenila. Slovenstvo je z državnostjo dobilo varnost in se še bolj odprlo v svet. Ustanove države so preurejene ali so na novo ustanovljene in delujejo. Gospodarstvo je v veliki meri nadomestilo izgubljene trge in nastopa na zahtevnejših, vrsta slovenskih podjetij je že mednarodnih, nekatera so tudi že globalna, socialne razmere so stabilne. Podpisan je bil dogovor socialnih partnerjev pri pokojninski reformi, mladim je bila ponujena nacionalna stanovanjska varčevalna shema, izdelan je nacionalni program socialnega varstva do leta 2005. Slovenija sodeluje v mednarodni skupnosti enako kot vse druge države, ki jim je do miru, varnosti, razvoja in blaginje. Takšna je vidna, a zelo splošna podoba naše države na prelomu stoletja.

A so tudi nekatere druge, manj vidne in zastrte slike življenja naše države. Morda mi prav moj položaj omogoča, da opažam, nad čim vse so mnogi ljudje vznejevoljeni. Svoje zaznave bi za to priložnost strnil v tri izstopajoče podobe.

Prva kaže, kako se je država dvignila nad državljane. Država hoče biti vsepovsod pričujoča in vzvišena nad njimi. Ljudje pa želijo, da bi država služila njim, da imajo pravico do nadzora nad delom državnih organov in da so o njem obveščeni, hočejo pravico do soudeležbe tudi med enimi in drugimi volitvami. Predvsem pa hočejo, največkrat zaman, hitro, natančno in profesionalno pomoč državnih uradnikov pri uresničevanju svojih pravic.

Druga podoba kaže premalo razvito politično in državotvorno kulturo. Neodmerjena in posplošena kritika postaja življenjski stil enega dela slovenskih politikov ali nekaterih družbenih skupin. Ne spoštujejo državnih ustanov, ker niso in ne ravnajo po njihovi politični podobi. To počno tudi na tujem, kar gre posebej obžalovati.

Tretja podoba nam kaže prevelik pomen in vlogo politike. Spopadi in obračunavanja med političnimi nasprotniki vse preveč določajo vsakdanje življenje ljudi. Ob volji in sposobnosti političnih strank, da zmorejo interese države postaviti pred svoje, bi bila podoba življenja ljudi v tej državi in same države veliko bolj prijazna. Vse možnosti za to je ta država imela in jih še vedno ima.

Vsebina našega celotnega življenja se kljub vsemu vendarle odločno spreminja. Živimo bolje, čeprav se za takšno splošno oceno skriva marsikatera grenka osebna usoda. Slovenijo se umešča k nekaterim članicam Evropske unije, v kateri tako kot v Natu vidimo mesto svoje države, da bi skupaj z državami z daljšo demokratično tradicijo ustvarjali varen svet, ki so mu blaginja ljudi in njihova svoboda središče in stalnica vseh dejanj.

Prostor svobode državljank in državljanov se je v osmih letih bistveno razširil. To velja za politično svobodo, za svobodo političnih prepričanj in pripadanj, za zasebno pobudo in podjetništvo. A svoboda in demokracija nista nikoli samoumevni. Resnična je znana misel, da je svoboda kot zrak, ki ga vdihujemo. Zavemo se ga, ko nam ga skušajo odvzeti.

Odgovornost za državo in življenje v njej so v veliki meri že prevzeli mlajši rodovi z drugačnimi življenjskimi zamislimi, z novimi odgovori, zvečine pripravljeni na sodelovanje in ne na izključevanje, strpni in sposobni živeti z razlikami. Modrost narekuje, da so tudi v novih odgovorih upoštevane izkušnje preteklosti, tudi neobremenjen premislek o zmotah in napačnih odločitvah. Samo tako lahko živi tisti nujni skupni zgodovinski spomin, brez katerega ni niti nacionalne identitete in še manj odgovornosti za prihodnost. Del tega skupnega spomina so tudi izkušnje nacionalne in socialne nesvobode med obema svetovnima vojnama v prvi Jugoslaviji, obupen narodov samoobrambni spopad z genocidnim fašizmom in nacizmom, nedopustno sodelovanje z okupatorjem in bratomorilnost med drugo svetovno vojno, pa tudi vsa zla dejanja, zablode, stranpoti, zmote in iluzije po njej. Vse te izkušnje nesvobode nas zavezujejo, da svobodo zavarujemo z dejanji in ne le z govorjenjem o njej. Svoboda je tudi odgovornost. Neprijetnih ali nekoristnih posledic svojih dejanj ni dopustno prevaliti na druge. Država pa mora postoriti še marsikaj, da se bodo ob politični demokraciji razširili prostori svobode gospodarskih, socialnih, kulturnih in duhovnih pobud državljanov.

Varni in mirni svet blaginje je blizu nas, povezani smo z njim in tudi že vstopamo vanj. A je enako blizu tudi svet vojne, preganjanja ljudi, ubijanja, svet groze, ki ga bodo otroci z Balkana današnjih dni nosili s seboj vse življenje. Dolžni smo se vprašati, kaj smo in kaj bomo prispevali, da bo tudi v tem delu Evrope človek s svojimi pravicami in svoboščinami vreden več kot samovolja njegovega gospodarja. Slovenija je srednjeevropska država z veljavo vrednot tega dela Evrope. Ima pa tudi trdo sedemdesetletno balkansko politično izkušnjo in z njo znanje za koristne predloge v mednarodnih projektih za urejanje kriznega in nemirnega jugovzhodnega prostora.

Tudi ta del celine potrebuje svobodo, demokracijo, stabilnost, razvoj in blaginjo. Če kdaj, potem je prav zdaj, po koncu vojaških spopadov na Kosovu, povsem jasno, da prihodnja svetovna ureditev, ki se zaznava na obzorjih prihodnjega tisočletja, ne bo več trpela sistematičnega in množičnega kršenja posamičnih in skupinskih človekovih pravic s sklicevanjem na višje interese nacionalne države in z zakrivanjem za njeno suverenostjo. Novo mednarodno pravo bo temeljne človekove pravice prej ali slej postavilo nad državno suverenost, posege mednarodne skupnosti zoper kršitve pa kot njeno dolžnost.

V oblikovanju takšnega sveta vrednot v mednarodnih odnosih vidim za Slovenijo veliko priložnost. Zato pospešimo korak k popolnoma odprti družbi, k novemu ravnovesju med nacionalno in državljansko državo. Hoja od afere do afere je hoja vstran od ciljev naše države, je stranpot, na kateri bledi spomin na obveznosti, ki jih ima vse od nastanka države politika do ljudi, do njihovih hotenj, želja in potreb. V političnem trušču, ki ga dvigajo očetje in ljubitelji afer, ni prostora in časa za pozornost do ljudi, ki živijo slabo, so odrinjeni od javnega življenja in jih skrbi prihodnost njihovih otrok.

Makroekonomski rezultati, ki so dobri, ne dajejo dovolj razvojnih možnosti in tudi ne vsakomur kruha in upanja. Kruh in upanje so ljudem delo, nova podjetja z moderno tehnologijo, tudi njim dostopna dobra šola, spoštljiv odnos delodajalcev, države in njenih ustanov. Slovenija potrebuje prispevek vsakega človeka k lastni in skupni blaginji in vsakdo je vreden svoje priložnosti, v kateri se bo lahko vprašal, kaj vse lahko stori zase in za skupnost. Malo je zanje vredna država, ki ne misli tako.

Poslušam gospodarstvenike, finančnike, znanstvenike, mlade podjetnike, raziskovalce. Izražajo veliko zavzetost za spremembe ter nov razvojni zagon, nezadovoljstvo zaradi neodgovornosti in neurejenosti pogojev za njihovo delo, ki so, kot povsod po svetu, v pristojnosti zakonodajne in izvršne državne oblasti. Delim njihovo mnenje in pričakovanje, da bo tudi zaradi prilagoditev evropskim standardom prišlo do odločilnega preobrata. Da bo tudi glede tega k nam prišla Evropa.

Od tega je v resnici odvisna prihodnost naše države, od dela, od znanja, od iznajdljivosti, od odličnosti pri vsakršnem delu. Od našega zaupanja vase. To so spoznali v mnogih podjetjih. Njihovi izdelki vrhunske tehnologije so cenjeni na najbolj zahtevnih trgih, podjetja postajajo vse bolj mednarodna in zaželeni kooperanti največjih svetovnih korporacij. Tudi to je današnja Slovenija, v enem delu svetovljanska, v drugem domačijsko utesnjena in zunaj sodobnega sveta. Mladi generaciji, ki ji sodobna informacijska tehnologija briše državne meje in ves svet prek interneta postaja njen svet, bledijo vrednote starejših. Mladi iščejo nove cilje, možnosti in merila za uspešnost svojega dela, za srečo in zadovoljstvo. Če domače okolje ni po njihovi meri - in žal me vedno več sposobnih mladih ljudi opozarja, da v domovini, ki posveča več pozornosti preteklosti kot prihodnosti, težko vidijo razvojni obet za svojo lastno prihodnost in prihodnost svojih otrok - ga, obetavnejšega, iščejo in tudi najdejo v tujini. To samo po sebi ni nič hudega, tudi ne bo z njimi izgubljen del slovenske prihodnosti, a odhajajo naj vsaj dobro izobraženi. Potem bodo s svojim znanjem tudi v tujini soustvarjali slovensko prihodnost. Prepričan sem, da bodo radi prihajali domov, da se bodo vrnili, če jih bo domovina prijazno sprejemala in znala uporabiti njihova znanja in sposobnosti.

Naj vendarle prevlada svetovljansko slovenstvo, da bomo dokončno prestopili v odprti svet tekmovanja, ki nikogar ne čaka. To je drugačen svet, en sam, povezan in soodvisen. Samotnih in idiličnih otokov na njem kmalu ne bo več. To je svet individualnosti, a tudi tesne povezanosti ter soodvisnosti. To vse bolj postaja globalen svet globalne odgovornosti. Vsakdo je odgovoren za to, kar počne doma, in je soodgovoren za to, kar počnejo drugi, če ravnajo v nasprotju s skupnimi vrednotami. Takšen bi lahko bil tudi že naš današnji slovenski svet. Smo trdi individualisti, iznajdljivi, delavoljni, željni znanja, solidarni in odgovorni. Čas kliče, da združimo te lastnosti in moči v skupne cilje. Bili smo soglasni, ko smo ustvarili svojo državo, bili smo složni, ko smo si napisali svojo lastno ustavo, dosezimo soglasje tudi o prihodnosti Slovenije.

Ta prihodnost je v združeni Evropi, za katero upravičeno pričakujemo, da se bo zgodila kot skupnost enakopravnih in po nacionalni identiteti prepoznavnih velikih in malih evropskih držav, ki bodo živele v miru, sodelovanju in tekmovanju. Te prihodnosti nas ne bi smelo biti strah. Nasprotno. Trdno sem prepričan, da smo jo sposobni sooblikovati.

Slovenija si je v osmih letih državnega življenja v svetu pridobila ugled, ki temelji tudi na zaupanju vase, predvsem pa na uspešnem delu in sodelovanju v mednarodni skupnosti. Tudi visoki obiski državnikov iz številnih držav, nazadnje predsednika ZDA, so izraz visokega priznanja in spoštovanja za preudarno osamosvojitev, za že opravljene reforme in za demokratičnost države, za njeno stabilnost in za našo dejavnost v svetu, ki v njem živimo.

Obisk prvega človeka najmočnejše države sveta razumem kot priznanje uspešnosti naše države in kot povabilo, naj bo Slovenija med državami, ki utirajo pot v drugačen, boljši svet. Razumem ga tudi kot sporočilo, da za ta drugačni svet ni važna velikost države, temveč so pomembna njena dejanja doma in v mednarodni skupnosti, pomembne so njene ideje in pobude, njena verodostojnost.

Dogajanja doma in pričakovanja državljank in državljanov Slovenije kličejo k novemu, tretjemu soglasju vseh, ki jim je bilo po demokratični poti zaupano vodenje države, urejanje javnih zadev. Slovenija potrebuje soglasje za ustvarjanje nove kakovosti življenja, soglasje o odločitvah in dejanjih za nov razvojni zagon, za izstop politike iz prostora, ki pripada strokam, za vstop politike v svet, ki pripada njej: v svet globalnih razvojnih vprašanj in odgovorov ter njihovih zakonodajnih izpeljav. Država ni nikoli popolna in v celoti v skladu s pričakovanji državljank in državljanov. Vendar naj bo vsaj takšna, da jo bodo imeli za svojo. Slovenija je država svojih ljudi. Naj bo to še bolj. In naj bo to voščilo njej, nam pa zaveza.


 

arhivska stran