Javni nastopi

DOGODKI V PEKRAH IN V MARIBORU ZNAMENJE SPOPADA
Vojaški preizkus odločenosti Slovencev, da ubranijo odločitev za samostojnost

Pekre pri Mariboru, 18. maj 2001

Foto: BOBO "Slovenija se je za enostranska, vendar pravno utemeljena in vnaprej znana dejanja odločila, ko je bilo tudi za domačo in tujo javnost jasno, da dogovarjanja niso več mogoča, niti smiselna," je v svojem govoru na slovesnosti v Pekrah ob deseti obletnici Pekrskih dogodkov, dejal predsednik Kučan.

"Dogajanje v Pekrah so bila prvi vojaški oborožen preizkus odločenosti Slovencev, da uveljavijo in ubranijo odločitev o samostojni državi, bila pa so tudi napoved kasnejših dogodkov," je med drugim dodal predsednik Kučan.



Dragi vojaki, podčastniki in častniki SV, spoštovani g. minister, načelnik generalštaba, mariborski župan, dobrodošli gostje, prijatelji in znanci

Spominjamo se razburljivih majskih dni pred desetimi leti. Bili so polni političnih napetosti in negotovosti pa tudi poguma ter upanj, samozavesti in odločnosti slovenskih ljudi, da vztrajamo na poplebiscitni poti osamosvajanja. Vedeli smo, da nas čakajo zahtevni časi.

Tako je tudi bilo. Dogodki v Pekrah in v Mariboru so bili zgovorno znamenje, da je zavrel spopad dveh zamisli in projektov. Na eni strani je bil slovenski osamosvojitveni. Želeli smo ga izpeljati na miren način, razdružitveno, z dogovorom z drugimi narodi takratne skupne države, in po evropskih načelih oblikovati lastno demokratično državo ter si tako odpreti pot v prihodnost. Del tega projekta je bilo tudi oblikovanje svojega lastnega obrambnega sistema in lastnih oboroženih sil. Ustanovljena sta bila vojaška učna centra v Pekrah in na Igu, ki sta vojaško usposabljala mlade slovenske vojake, ki so do takrat služili v jugoslovanski armadi. Na drugi strani pa je bil načrt centralizacije zvezne države s srbsko politično in gospodarsko hegemonijo, uveljavljano na politično avtoritaren način, s skrajno omejitvijo kakršnekoli avtonomije tedanjih zveznih republik. Pri tem je imela takratna jugoslovanska vojska še svoje posebne razloge za politično pokoritev, po njihovem mnenju protiustavnih in s tem celo protirevolucionarnih osamosvojitvenih teženj, zlasti Hrvaške in Slovenije.

Potek dogodkov pred 23. majem v Pekrah in po njem je znan. Ta dogajanja so bila prvi vojaški preizkus odločenosti Slovencev, da uveljavijo in branijo odločitev o samostojni državi tudi z orožjem. Bila so tudi napoved kasnejših dogodkov. Uspelo nam je in danes stojimo kot zrela in verodostojna država pred vrati EU in NATO. V našo zrelost in verodostojnost so vgrajena tudi življenja vseh tistih, ki so se žrtvovali za samostojno Slovenijo. Hvala jim.

Zaradi pravičnega spomina in še bolj zaradi prihodnosti bi bilo škoda, če bi pozabili, a to se hoče dogajati, zakaj smo bili uspešni. Zato velja vedno znova spomniti vsaj na tri dobre razloge. Prvi je bil, da so tedaj sodelovale vse takratne politične stranke in organizacije ter civilna gibanja in pobude. Združevala sta nas dva cilja: ustanoviti demokratično, politično pluralno in gospodarsko uspešno družbo ter svojo lastno državo, povezano z evroatlantskimi asociacijami. Drugi razlog je bil v izjemno velikem soglasju in podpori velike večine Slovenk in Slovencev, pa tudi državljank in državljanov neslovenskega rodu, ki je pričalo, da nam je uspelo v Sloveniji ustvariti močno vsedržavljansko gibanje za njeno samostojnost. Prav burna dogajanja v Pekrah in Mariboru tistih dni pričajo o tem nadvse zgovorno. Tretji pomemben razlog je bil v jasnem akcijskem pristopu vseh političnih sil. Združeval nas je na visoki samozavesti, na utemeljeni odločnosti, na preudarnosti in modrosti.

Vse svoje odločitve smo zasnovali na ustavnopravnih temeljih in smo kot pot do izhoda iz razmer v skladu z evropskim pozitivnim političnim vzorcem do skrajne možne meje uporabljali pogovore in pogajanja z nasprotno stranjo. Za enostranska, vendar pravno utemeljena in vnaprej znana dejanja smo se odločili, ko je bilo tudi za domačo in tujo javnost jasno, da dogovarjanja niso več mogoča in smiselna. Res je, da so bila znotraj slovenske politike tudi oklevanja in dvomi, tudi ekstremno radikalni, brezglavi pogledi in pobude. A smo vse to pravi čas presegli, ker smo si zaupali med seboj in skupaj iskali najboljše rešitve.

Res je, da so bili pred desetimi leti posebni časi in so zunanji pritiski spodbujali k soglasju. Danes je drugače, a bi kljub temu, po mojem trdnem prepričanju, morali storiti več, da bi dosegli tisto, kar imenujem tretje soglasje, dogovor o vsebini življenja v državi, dogovor o ključnih nacionalnih interesih, da bi kot samozavestna država z lastno podobo, zamislimi in identiteto vstopali tako v EU kot v NATO. Sam bom tudi poslej storil vse, da bi to dosegli.

V tem okviru je nujno tudi čim večje soglasje o načinu zagotavljanja nacionalne varnosti, obrambe in znotraj tega tudi o vseh razsežjih Slovenske vojske. Slovenska vojska ne more biti oblikovana po osebni meri kateregakoli posameznika, pa tudi ne ustanova, ki bi postala zaradi strankarskega pripadanja njenih vodilnih ljudi pridržana strankarski meri. Takšne težnje so v preteklosti bile in v njih vidim enega od razlogov, da v organizaciji in usposobljenosti Slovenske vojske nismo v celoti dosegli tistega, kar bi, skladno z nacionalnimi interesi in zmogljivostmi, lahko dosegli. To pa je visoko profesionalna, dobro opremljena, visoko motivirana in učinkovita vojska, organizirana v skladu s sodobnimi pogledi na armado v demokratičnih družbah in v skladu s standardi NATO, prirejena našim pogojem in naši lastni tradiciji. Slovenske vojaške enote so se uspešno uprle tujim zavojevalcem in bile zmagovite že pod poveljstvom generala Maistra, bile so uspešne kot del zavezniških armad tudi med drugo svetovno vojno in uspešno so branile interese slovenskega naroda kot slovenska Teritorialna obramba v desetdnevni vojni pred desetimi leti. Slovenska vojska je tudi zaradi svojih dolgih in dobrih izkušenj lahko oblikovana le po meri našega skupnega interesa, po meri slovenske države in pričakovanj, ki so jih v njen nastanek vložili slovenski ljudje ob svoji odločitvi na plebiscitu 90. leta. Eno od teh pričakovanj je bilo, da si bo slovenska država znala zagotoviti mir in varnost ter zavarovati svojo neodvisnost in suverenost znotraj procesov sodelovanja in povezovanja v Evropi, ki naj zagotovijo med drugim tudi mir in kolektivno varnost na naši celini. Ta cilj je v sedanjih razmerah mogoče najbolj učinkovito zagotoviti s članstvom Slovenije v NATO. Zato sta preurejanje Slovenske vojske in njena povezljivost z obrambnim delovanjem te evroatlantske integracije, temeljni kriterij njenega razvoja in eden poglavitnih ciljev njenega usposabljanja.

Sedanje vojaške in obrambne sile nosijo v sebi veliko volje, energije in pripravljenosti, da bi optimalno uresničevale zdaj že jasno zastavljene cilje in zamisli o tem, kakšna naj bo Slovenska vojska. Tudi nova vodilna ekipa MORS in generalštaba vliva veliko upanja, da bo z usmeritvami in odločitvami, ki so mi jih kot vrhovnemu poveljniku predstavili na letošnjem poročanju o bojni pripravljenosti Slovenske vojske, zmogla povezati vso to energijo in pripravljenost v enoten tok preurejanja in novega razvoja. Prepričan sem, da bo za to dobila vso potrebno podporo tudi v vladi in državnem zboru. Verjamem, da bo Slovenija izkoristila to veliko priložnost in da bo povsem pripravljeno pričakala povabilo za včlanitev jeseni 2002 na vrhu v Pragi.

Deset let samostojnega razvoja SV je torej tudi trenutek za dobro voljo in veder pogled v prihodnost. Verjamem, da so v tem znamenju tudi današnje in druga praznovanja te pomembne obletnice. Zato vam, vojaki, podčastniki in častniki, iskreno čestitam ob Dnevu Slovenske vojske, vašem in našem skupnem prazniku in vam želim v prihodnje mir in uspešno usposabljanje za njegovo varovanje. Ob tej priložnosti čestitam tudi prebivalcem Maribora, ki so pred desetimi leti s svojo odločno podporo Teritorialni obrambi Slovenije pokazali, da je plebiscitna odločitev bila odločitev naroda in ne samo njegovega vodstva. Zato smo jo tudi uspeli uveljaviti in ubraniti.

Vsem lep pozdrav.


 

arhivska stran