EVROPA V SPREMENJENEM SVETU - POGLED IZ SLOVENJE
Ob uradnem obisku v Londonu - govor v znamenitem Chatam House

London (Velika Britanija), 10. december 2001


Nedavni siloviti izbruh mednarodnega terorizma nas je surovo opozoril, da se svet temeljito spreminja. Postal je drugačen. Vendar se spremembe niso zgodile čez noč. Dogajajo se že dolgo, le prepoznati ali priznati jih nismo zmogli ali hoteli. Očitno je šele 11. september premaknil fokus našega gledanja na svet in nas prisilil k premišljanju o njegovih protislovjih in o veliki soodvisnosti v njem. Prihodnost človeške civilizacije in celo obstoj življenja na našem planetu sta bolj kot kdajkoli na usodnem razpotju. Evropa želi in mora imeti pri odpravljanju teh protislovij in iskanju izhodov aktivno vlogo. Mora biti sposobna do vprašanj svoje prihodnosti in do prihodnosti globalnega sveta oblikovati skupna stališča Evropejcev.

To poudarjam s posebnim namenom. Prav na evropskih tleh, v nekdanji Jugoslaviji, je že pred desetimi leti izbruhnil politični in državni terorizem z daljnosežnimi in še vedno živimi posledicami. Potrebna so bila leta, preden sta se evropska in svetovna politika približali spoznanju o bistvu problema. Morala sta se zgoditi zločina nad Vukovarjem in Dubrovnikom. Morala se je zgoditi tragedija v Srebrenici. V takrat še varne evropske in ameriške domove so morale vdreti grozljive podobe srbskih koncentracijskih taborišč na tleh Bosne in Hercegovine. Šele hazardna igra prejšnjih beograjskih oblasti na razlike med evropskimi velesilami, med Evropo in ZDA, je uveljavila prepričanje, da je tudi terorizem v državnem plašču samo terorizem in agresivni nacionalizem nevaren sorodnik nacizma. Šele tedaj se je končala dolga pot do spoznanja, da s teroristi ni pogajanj. Balkansko »talibanstvo« je končno doživelo obsodbo in vojaško posredovanje evroatlantskega zavezništva. K tej dolgo odlagani odločitvi je prej prevesila presoja ameriške kot evropske politike. Vendar vsa ta dejanja še niso segla h koreninam zla. Dogajanja na zahodnem Balkanu vselej znova presenečajo. Tam je še vedno stanje »niti vojna niti mir«.

Padec berlinskega zidu je razklenil bipolarnost sveta. Evropa že nekaj časa ni več gospodar sveta. Na svetovni oder so z veliki koraki stopile dotlej zatirane ali vsaj marginalizirane civilizacije s svojim razumevanjem smisla življenja, duhovnosti, pa tudi pomena in veljave človekovih pravic. Evropska civilizacija je soočena z drugimi, nekrščanskimi, drugačnimi, samo kot ena med drugimi, enakopravnimi in prav tako legitimno človeškimi.

Toda, ali gre pri tem res za spopad civilizacij, za spopad med pridnim in malopridnim svetom? Da se to ne bi zgodilo, mora priti do dialoga med civilizacijami o vprašanjih, ki jih te različno vrednotijo. Tako bo mogoče graditi skupen svet vrednot, ki bo sprejemljiv za vse človeštvo, ne da bi svoj lasten svet vrednot kdorkoli vsiljeval drugim. Spopad civilizacij bi pri sedanji tehnologiji vojnega in drugega nasilja peljal v katastrofo.

Izzivi globalnega sveta, ki zahtevajo skupna premišljanja in odgovore, so znani. So predvsem v delitvah sveta, v njegovih delitvah na lastnike kapitala, znanja, idej in informacijskih tehnologij ter na milijarde, ki jim vse to ni dostopno in so zato obsojeni na brezizhodno vegetiranje. So v zmeraj večji finančni šibkosti mnogih držav, tudi celih kontinentov, brez razvojne potence in prihodnosti. So v nezadržni rasti moči globalnega kapitala. Ta s svojo avtonomno logiko in vplivom že zdavnaj sega prek meja nacionalnih držav, ne prevzema pa odgovornosti za socialni položaj in razvojno perspektivo ljudi, za sonaravni razvoj in poškodbe narave, za svobodo in demokracijo, za solidarnost, za razvoj, za varnost, za prihodnost. Odgovornost prepušča državnim administracijam. Izzivi so v monopolni ekonomiji. So v ekstremnem razumevanju kompetitivnosti, ki vodi k produkciji in storitvam s čedalje manj delovne sile, brez čuta za naravo, za življenje na planetu, njegovo prihodnost, za človeka, za njegovo dostojanstvo in pravice. So tudi v fundamentalizmih vseh vrst, ki z brezobzirnostjo moči, nasilja in diskriminacije izključujejo vse drugačnosti. In še bi bilo mogoče naštevati. Če bodo ti in drugi izzivi ostali brez pravih in pravočasnih odgovorov, se bo svet na mikro in makro ravneh razdelil na dva svetova, ki se med seboj ne bosta razumela in ne bosta znala in zmogla komunicirati drugače kot z nasiljem. Marginalizirani svet se ne bo sprijaznil s svojim ponižujočim položajem.

Odgovori na vprašanja globalnega sveta morajo biti ambiciozni. Povedati morajo, kaj hočemo spremeniti, npr. brezupno revščino ali brezbrižen in zgolj profitu podrejen odnos do narave. Prav tako morajo jasno povedati, česa, kar imamo za dosežke človeške civilizacije, nočemo izgubiti, npr. univerzalne vladavine človekovih pravic, vladavine prava, pravice do različnosti, strpnosti, solidarnosti, socialne države.

Sodobne politične, ekonomske, socialne in ekološke drame so vse po vrsti izraz medsebojnega učinkovanja vrste družbenih in naravnih silnic in pojavov v svetu ekonomije, politike, ekologije, genetike, financ, informacijske družbe, mednarodnega kriminala, terorizma itd. So kot epidemije. Ne da se jih zapreti za meje ene ali nekaj nacionalnih držav. Kar se v tem svetu zgodi kjerkoli, se zgodi vsem nam, tudi mednarodni kriminal in terorizem. Ne da se jih odpraviti s pragmatično logiko, ki prevladuje v sodobni politiki. Protislovja so pregloboka. Prav nanje in na konflikte sodobnega sveta opozarjajo tudi protiglobalistična gibanja. Opozarjajo zelo resno, opozarjajo tudi nasilno, ne dajejo pa odgovorov. Do njih je šele treba priti, priti z dialogom in prisluhniti tem opozorilom, kakorkoli so neprijetna. Zavračanje antiglobalističnih gibanj in boj zoper terorizem nista dovolj. Ta čas smo angažirani v boju zoper terorizem. Vendar ne bi smeli spregledati, da je terorizem tudi odraz problemov sodobnega sveta. Z njim se bomo soočali na daljši rok, kot je humus zanj nastajal skozi daljše časovno obdobje.

Boj s terorizmom je boj za kulturo našega sveta. Terorizem v ameriškem in tudi v balkanskem primeru je v svojem bistvu dejanje zoper demokracijo in vladavino človekovih pravic. Spopad z njim je zato tudi boj za svobodo posameznika, za njegovo dostojanstvo, pravice in varnost. Protiteroristična koalicija ima univerzalne vrednostne temelje. Od tod tudi velika dilema demokratičnega sveta, kako se spopasti s terorizmom, da ne bi pri tem posegli v univerzalne človekove pravice. Neobčutljivost bi omogočila, da teroristi dosežejo svoj pravi cilj, da svet odmakne od demokratične tradicije, njenih pridobitev in univerzalnih vrednot. Ta velika dilema se je pokazala tudi ob sicer povsem utemeljenih NATO-vih letalskih napadih na Miloševićevo Srbijo in Jugoslavijo. Z njo se svet znova srečuje tudi ob sedanjih vojaških akcijah v Afganistanu. Dilema je zahtevna, ker bi teroristi vsako oklevanje tolmačili kot šibkost demokratičnega sveta, da se zoperstavi terorističnemu zlu. Tudi to slednje je že bilo videno na Balkanu, v Miloševićevi politični igri, ko je v prepričanju, da ne bodo zmogli doseči soglasja o vojaški intervenci, neprestano izzival mednarodne sogovornike.

Globalni izzivi zahtevajo razumevanje globalnosti problemov in globalno odgovornost. Globalna odgovornost močno zaostaja za globalnostjo trga, globalnostjo tehnologij, informacij, ekologije in drugih podobnih fenomenov. Očitno je, da tudi sedanji mehanizmi, struktura in možnosti OZN ne zmorejo uveljaviti te odgovornosti. Od tod občasne subsidiarne koalicije, tudi sedanja protiteroristična. Globalna odgovornost se prične z odgovornostjo vsake države. Vsaka je odgovorna za tisto, kar počne doma, da s svojimi dejanji ne ogroža drugih držav in skupnih vrednot. Hkrati se mora odgovorno odzvati na početje drugih držav, ki bi lahko ogrozilo skupni mir, varnost in blaginjo. Globalna odgovornost pomeni, da države v imenu predmodernega pojmovanja suverenosti ne morejo znotraj svojih meja početi stvari, ki so v opreki z vrednotami demokratičnega sveta in ogrožajo varnost drugih držav, varnost mednarodne skupnosti in življenje na planetu. Npr. ne morejo z državnim ali paradržavnim terorjem sistematično in množično kršiti človekovih pravic, kot se je to pred časom dogajalo na Kosovu. Niti ne morejo takšnih dejanj ignorirati in se zapirati v virtualno varnost svojih meja. Načelo suverenosti in nevmešavanja, ki ga kot temeljno načelo varuje tradicionalno mednarodno pravo, mora dobiti sodobno interpretacijo.

O tem je bilo govora na lanskem t.i. milenijskem srečanju v Generalni skupščini ZN. Dopustna naj bi bila humanitarna intervenca mednarodne skupnosti v ravnanje držav, ko s sistematičnim množičnim kršenjem človekovih pravic ogrožajo temeljne vrednote civilizacije. Tudi mednarodno sodišče za vojne zločine v Ruandi in na tleh nekdanje Jugoslavije je korak v to smer.

Očitno je, da globalni svet potrebuje tudi globalno upravljanje. Svet je postal ena sama velika, nasprotij polna in med seboj zelo povezana družba, ki pa skorajda ne pozna skupnih zavezujočih pravil. Kolikor jih je npr. v deklarativnih dokumentih ZN, niso povsem ustrezna. Nobena družba, toliko bolj globalna, ne more obstajati, če se ne podreja določenim pravilom. Drugače je v svoji potencialni kaotičnosti podvržena vladavini sile in prevlade močnejših.

Bolj kot kdaj je zato potreben premislek, ki vključuje tudi OZN, o vsem državam skupni instanci ali sistemu instanc, ki bi jim nacionalne države podelile polno avtoriteto, utemeljeno v njihovi lastni globalni odgovornosti, da ukrepajo v korist dinamičnega razvojnega ravnovesja in pozitivnih učinkov globaliziranega sveta za vse.

Morda se sliši utopično. A je tako le navidez. V času, ki je pred nami, potrebujemo legitimnost sistema ustanov, ki jim bo poverjena moč in pristojnost, da si v njih predpisujemo skupna, za vse nas zavezujoča pravila, katerih spoštovanje bodo lahko nadzorovale. Tudi zato, da bi te institucije določale pravila, s katerimi bi omejevali globalni kriminal, droge, otroško delo in druge stranpoti globalizacije. Da prednosti globalnega sveta ne bi, kot se je to žal zgodilo, najprej izkoriščala mednarodni terorizem in kriminal.

Za skladen razvoj globalnega sveta je tekmovalnosti kot prevladujočemu načelu sobivanja več človeških svetov in poglavitnemu gibalu razvoja, potrebno dodati sodelovanje. Tako v svetu politike kot tudi v svetu ekonomije. Svet, v katerem izginjajo meje držav, ne vodi samodejno k sodelovanju in povezovanju. Tudi svet brez meja lahko povzroči izgubo človeške in kulturne identitete in izgubo varnosti. Vsi smo nekje doma, vsi smo zasidrani v neki duhovni in socialni tradiciji. Nasilno izkoreninjanje rojeva zavračanje, odpor in nasilje. Globalni svet zato potrebuje tudi globalnost demokracije. Zdaj je ogrožena in napadena predvsem demokracija. Ne more se več vzpostavljati kot delna demokracija samo v eni državi ali samo v enem delu sveta. Tudi ni le seštevek volje političnih elit nacionalnih držav.

V demokratično upravljanje prihodnjega globalnega sveta se morajo vključiti vsi njegovi ključni dejavniki, tudi globalni kapital in prevzemati svoj del odgovornosti. To velja tudi za že globalizirana civilna gibanja, ki dvigujejo glas proti profitni premočrtnosti globalnega kapitala, ko se upirajo »ropanju« narave, monopolnemu obvladovanju informacij in se zavzemajo za zaščito pravic otrok, za enakopravnost žensk, za univerzalne zdravstvene standarde na vseh celinah in podobno. Ta gibanja se odzivajo na probleme globalizacije drugače kot politične elite. Vendar bi skozi demokratični diskurz lahko našla skupni jezik z demokratičnimi državnimi oblastmi in s svetovnimi finančnimi in političnimi ustanovami, tudi s korenito reformirano OZN.

V sedanjem svetu nosijo Združene države Amerike največji del bremena odgovornosti za prihodnost človeštva. Vendar ima tudi Evropa svoj del odgovornosti in se ji ne more izogniti. Za to ne bi bilo opravičila. Evropa mora dejavno sodelovati v dialogu o prihodnosti sveta. To svoje poslanstvo bo opravila, če bo v svojih posebnostih in zaradi njih avtonomna. A zato mora najprej razviti dialog pri sebi, med različnimi in različnostmi znotraj Evrope. Razdeljena in antagonizirana Evropa z ostanki starih ali že tudi z zametki novih delitev v takšnem dialogu ne more biti uspešna. Tudi vstopanje v protiteroristično zavezništvo, ko so se o tem dogovarjale posamezne države in ne Evropa ali vsaj EU kot celota, kaže, da smo še vedno veliko prej predvsem Slovenci, Britanci, Francozi, Nemci, Italijani itd. kot hkrati tudi že Evropejci. Ta evropska »razvada« se trdovratno upira zahtevam novega časa. Res je, Evropa kot specifična civilizacijska in geografska entiteta živi s pluralnostjo svojega lastnega političnega prostora, z nacionalno različnostjo, z narodnostnimi manjšinami, s prilivom prebivalstva drugih kontinentov, z rasnim sobivanjem, z navzočnostjo številnih ne zgolj krščanskih religij, s še vedno živim prepadom med zahodnim in vzhodnim krščanstvom in ne nazadnje tudi z velikim številom majhnih nacionalnih držav. Vendar razmere govorijo v prid pričakovanju, da bo postala Evropa v resnici prostor spoštovanja različnosti, strpnosti in sodelovanja, da bo v dialogu vseh velikih in malih zmogla povsem uskladiti poglede in stališča do lastne prihodnosti in do prihodnosti sveta.

Na procese širitve EU in tudi NATO je zato mogoče gledati prvenstveno kot na procese preraščanja in odpravljanja evropskih delitev in na krepitev evropske integracije. Z vsem razumevanjem za zahtevnost institucionalnih in drugih notranjih sprememb v EU pa počasnost in nedoslednost reformiranja vendarle ne vzdržita soočanja z evidentno nujnostjo širitve. Toliko bolj, če širitev razumemo kot širitev prostora skupnih demokratičnih vrednot, miru, varnosti, razvoja in blaginje. Potem postanejo nesprejemljiva tudi enostranska pogojevanja posameznih članic, ki posameznim kandidatkam mimo splošnih pogojev zapirajo vrata v EU. Toliko bolj je spodbudno nedavno posredovanje Evropske komisije glede zahtev, ki jih Češki v zvezi z atomsko centralo v Temelinu že vrsto let postavlja Avstrija. Sporočilo tega posredovanja je jasno in optimistično: nobena članica ne more z dvostranskim problemom preprečiti pridružitve kandidatkam, če so izpolnile skupne in za vse enake pogoje.

V Evropi prihodnosti je posebej občutljivo mesto Rusije. Vse bolj je jasno, da Rusije kot evroazijske države ni mogoče izključevati iz evropskega prostora. Prav protiteroristično zavezništvo je pokazalo, kako koristen in nepogrešljiv zaveznik je Rusija. Njena posebna pozicija ne more vplivati na širitev EU, tudi ne na širitev NATO, razen če ga še vedno ne dojema kot protiruski pakt. Zdaj je prava priložnost, da tako države NATO kot Rusija s sodelovanjem dokažejo, da je takšno razumevanje NATO za nami.

Tudi Evropa potrebuje skupno instanco, ki bo odločala v imenu evropskih vrednot in interesov. To je lahko Evropska unija, če bo izpeljana njena notranja reforma, če bo dobila svojo »ustavo« in če bo v najavljenih letih prišlo do njene širitve. V EU že poteka dialog o prihodnosti Evrope. Treba je storiti korak več in v dialog o evropskih stališčih in pogledih na prihodnost globalnega sveta in njegove izzive vnesti spoznanje, da ni nedeljiv le mir, ampak tudi narava, blaginja, socialna pravičnost in pravica do različnih pojmovanj smisla življenja človeka kot posameznika in pripadnika različnih verskih in nacionalnih skupin ali ras.

Ostaja vprašanje, ali se je Evropa, taka kot je zdaj, sposobna s sinergijo odzivati na izzive globalnega sveta? Nanj odgovarja s stališči in ravnanji na svojem jugovzhodu. Dejstvo je, da je v umiritev in dolgoročno stabilizacijo Balkana bilo vloženo izjemno veliko dela in denarja mednarodne skupnosti, vendar razmere še vedno niso veliko dlje od stanja »niti vojna niti mir«. Tega dejstva ni mogoče pojasniti samo z zahtevnostjo razmer. Prej ali slej bo potreben tudi kritičen pogled na ravnanja mednarodne skupnosti, tudi EU in posameznih evropskih držav. Toda v tem trenutku se mi zdi bistveno odgovoriti na dve temeljni vprašanji:

1. ali je Balkan res tako specifičen del Evrope, da tam ne veljajo načela in odnosi, ki veljajo drugod v Evropi vse od sprejetja Helsinške listine naprej, in
2. ali je mogoče pristati na pogosto trditev politikov tamkajšnjih narodov, da »nikoli več ne morejo živeti skupaj«?