Javni nastopi

POGOVOR S PREDSEDNIKOM KUČANOM
LOKALNE RADIJSKE POSTAJE - 4. MREŽA - RADIO GLAS LJUBLJANE

Ljubljana, 25. november 1999


RGL - ČETRTA MREŽA NEKOMERCIALNIH RADIJSKIH POSTAJ, 25. november 1999 ob 17.00 uri

NOVINARKA MIRA ZAKOŠEK: ... gotovo ste tudi vi zelo zaposleni?

MILAN KUČAN: Dober večer najinim poslušalcem. Je pač narava dela takšna, da so bolj in manj pomembne stvari, vprašanje je samo, kaj človek presodi, da je ta hip najbolj pomembno.

NOV.: Tole je pomembno?

KUČAN: Meni se je že zdelo, drugače me ne bi bilo tu.

NOV.: No, naj pozdravim še poslušalce, tokrat ste se našim stalnim poslušalcem Radia Velenje pridružili še številni po vsej Sloveniji. Dobrodošli med nami in vabljeni k sodelovanju. Pogovor bo potekal v živo, tudi vam bomo dali besedo, sodelovali boste lahko po telefonu 063/497-6681, ali pa 063/497-6680, seveda malo kasneje. Prosim pa za jasna, konkretna in kratka vprašanja, pa tudi vas gospod predsednik za kratke odgovore. Veliko je namreč tistega, kar bi radi razjasnili oziroma izvedeli, kako komentirate aktualna družbeno politična dogajanja. Najprej naj vam gospod predsednik čestitam za priznanje, ki ste ga dobili kot prvi Slovenec v Monte Carlu na forumu Crans Montana za zasluge pri preobrazbi Evrope. Vaša prizadevanja očitno Evropa ceni, doma pa ste vseeno pogosto tarča kritik.

KUČAN: Ja. No, včasih je prijetno biti tarča, če je to v korist dobre stvari. Ampak če vam najprej odgovorim resno na konec vprašanja. V Sloveniji je še zmeraj zelo razpasena neka navada, kadar je govora o problemih ali o političnih rečeh, ki se ne uspe dvigniti nad diskvalifikacijo ljudi. To se pravi, da ni pogovora o problemih in argumentih in protiargumentih, ampak se svojemu stališču poskuša dati težo z diskvalifikacijo sogovornika, človeka, na katerega se nanaša kakšno dobro, manj dobro ali tudi slabo dejanje.

Priznanja Foruma Crans Montana, tega foruma evropske demokracije, strpnosti in načrtovanja prihodnosti, sem zelo vesel. Razumel sem ga kot priznanje Sloveniji, da je zmogla prestopiti iz preteklosti v prihodnost, za način, na katerega je to storila, za njeno angažiranje ne samo v notranjih reformah na poti v prepoznavno, aktivno, spodobno evropsko državo, ampak tudi za njeno angažiranje pri reševanju problemov drugih. Tu mislim predvsem na angažiranje Slovenije pri iskanju skupnih in dobrih rešitev za jugovzhod Evrope, posebej za zahodni Balkan.

NOV.: Za Slovenijo in Slovence ste na svoji internet strani zapisali, da tu živijo delovni, ustvarjalni, prijazni ljudje. Toda to je očitno ena stran naše podobe, saj med drugim tudi sami ugotavljate, da nam manjka samozavesti, ko je potrebno določiti svoje interese in svoje mesto recimo v skupnem evropskem prostoru.

KUČAN: Točno je, kar ste citirali. Tako sem zapisal, s tem da se samozavest ni nanašala na slovenske ljudi. Prvi del tega, kar je zapisano na internetu, se nanaša na slovenske ljudi, samozavest gre pa na račun slovenske politike. Mi smo naredili veliko dejanje. Zmogli smo demokratičen prehod in zmogli smo osamosvojitev po demokratični in po zakoniti poti, pri čemer nismo z uveljavitvijo svoje pravice do samoodločbe ogrožali pravice nobenega drugega naroda. To je razlog za zelo veliko samozavest. Potem pa nenadoma kakor da se je del slovenske politike tega prestrašil in ni več sposoben najti svojega pravega mesta v svetu, kakršen nastaja ob spremembah, ki se dogajajo z vsemi nami. Jaz pa mislim, da imamo ob vsem, kar je v tradiciji Slovencev in naši dobri, pozitivni zgodovini veliko razlogov za samozavest. Samo nehati se moramo bati lastne sence, nehati se moramo pretirano ukvarjati sami s seboj in svojo preteklostjo in se soočiti s tem, kar je danes pred nami in kar nas čaka jutri. To je torej tudi odgovornost do prihodnjih rodov.

NOV.: Gospod predsednik, kakšna soseda je pravzaprav Slovenija? Veliko je seveda odvisno od drugih, pa vendar se včasih zdi, da tudi pri nas ni prave politične volje, da bi razrešili odnose, morda najprej z našo južno sosedo. Kako komentirate sporazum o maloobmejnem prometu in premoženjsko pravni sporazum?

KUČAN: Najprej, vprašali ste, kakšna soseda je Slovenija. Jaz bi tako odgovoril: vprašanje je, kakšna soseda se je Slovenija odločila biti, ko se je rodila. Mi smo, če se spomnite, ob plebiscitu decembra 1990. leta sprejeli Izjavo o dobrih namerah. Tam smo med drugim povedali, da želimo biti dobra, verodostojna soseda, da želimo biti s svojimi sosedami v dobrih odnosih in da želimo, da nas priznajo v okviru obstoječih meja. To je veljalo seveda tudi za odnose z republiko Hrvaško, s katero smo bili zelo dolgo časa sosednja republika v okviru nekdanje skupne države. Govorjenje o tem, da nimamo s Hrvaško meje, ki ga je pogosto slišati, je seveda že razlog, ki seje dvom v verodostojnost slovenske države. Mi z republiko Hrvaško mejo imamo. To je meja, ki je veljala na dan 25. junija 91. leta kot meja med dvema takratnima republikama. Res pa je, da ni določena meje na morju, ki takrat ni bila določena. Namerno govorim o tem, da ni nujno, da je to meja v Piranskem zalivu, ker je odvisno pač od tega, kakšen bo dosežen na koncu sporazum o določitvi te meje, ki bo upošteval interes ene in druge države. O tem se bo pač potrebno sporazumeti. Drugje pa gre bolj ali manj za popravke ali za izravnavo meje in tudi za reševanje življenjskih problemov ljudi, ki jih je ta vijugasta meja, tako kot teče, postavila v velike težave.

Temu naj bi služil predvsem sporazum o ureditvi maloobmejnih odnosov z republiko Hrvaško. Kot veste, ga je republika Hrvaška že ratificirala. Pri nas ga je vlada predlagala v parlamentarni postopek, uvrščen je na dnevni red. Nekatere stranke, tudi ena od vladnih strank - mislim na ljudsko stranko, pa ima zoper ratifikacijo pomisleke, ki, vsaj po vseh pravnih ekspertizah, ne držijo in za njih ni osnove v sporazumu. Seveda, če človek sliši argument, češ lahko mi to pove 50 univerzitetnih profesorjev, pa me ne bo prepričalo, seveda ni trezen argument, ki bi bil v prid pozicioniranja države in njenih interesov. Premoženjskopravni sporazum ureja premoženjskopravna razmerja in tudi lastninska razmerja. Ne ureja samo državnega premoženja, ampak tudi premoženje zasebnikov, naših državljanov, naših podjetij, sindikalne domove, lastnino podjetij in tako naprej.

Moje stališče je, da je maloobmejni sporazum potrebno sprejeti zaradi tega, da se olajša življenje ljudi ob meji. Niso ljudje krivi, da je tam zdaj državna meja, da jih ta državna meja ločuje, namesto da bi obe državi storili vse, da bi ta meja oba naroda in obe državi povezovala. Vprašanje, kako bo meja potekala po izravnavah, ali kako bo določena meja na morju, je od tega ločeno vprašanje. Ta volja obeh pogodbenic obstaja, je tudi izražena in ker je s tem seveda povezano sprejemanje premoženjskopravnega sporazuma, je toliko več razlogov, da se to čimprej stori - ali pa da se konča to sprenevedanje in drugi pogodbeni strani jasno pove, da Slovenija v tem trenutku, iz razlogov, ki jih bo treba povedati, ne želi, da se to vprašanje uredi.

NOV.: No, videti je tudi, da se v Sloveniji vse preveč razrašča nezdravi nacionalizem. Odnos do ne Slovencev, posebno tistih z juga, je marsikje vse prej kot prijazen. Danes lahko beremo, da se v Ljubljani postavljajo zahteve po čistih slovenskih osnovno šolskih razredih, pa ni to samo vprašanje Ljubljane.

KUČAN: Res je, kar pravite. So znaki nestrpnosti tudi v Sloveniji. So znaki tega tudi drugod. Navedel bom primer. Ne zaradi tega, da opravičim to, kar se v Sloveniji dogaja, s tem, da se dogaja tudi drugod, ampak da bi imeli približen vpogled v evropske razmere. Na Češkem, v mestecu (Ustje na Labi) so nedavno tega zgradili zid, ki ločuje češki del mesta, torej meščanski del mesta od Romov. Protestirala je vsa Evropa, Svet Evrope in pod pritiskom domače demokratične javnosti in demokratične Evrope so bili prisiljeni zdaj zid podreti. Takšni zidovi so lahko zametek novih zidov, recimo novih evropskih zidov, kot je bil berlinski, kot je bila železna zavesa. Mislim, da Slovenci nimamo nobenega razloga, da bi bili nestrpni do svojih sodržavljank in sodržavljanov, ki po svojem nacionalnem poreklu niso Slovenci. Da smo bili strpni tudi skozi zgodovino.

To vprašanje se pravzaprav pričenja z vzgojo doma. Mislim, da je družinska vzgoja tista, ki bi morala mladim ljudem vcepiti tudi vrednoto strpnosti kot temeljno vrednoto, ki omogoča soživljenje ljudi, če vsakemu človeku priznavamo pravico do njegove enkratnosti in neponovljivosti. Jaz sem na pojave nestrpnosti v slovenski družbi nekajkrat opozarjal. Posebej takrat, ko se je zgodila, če smem temu tako reči, afera Strelnikof in ko me je zaskrbelo, da se v tej družbi stvari, ki veliko pomenijo nekaterim državljanom, poskuša tako ali drugače onečediti. Vsakdo, ki zahteva zase pravico, da drugi spoštujejo njegove vrednote, mora biti pripravljen to pokazati ali dokazati v enaki meri, ko gre za spoštovanje vrednot drugega. Mislim, da je naša skupna stvar, da se borimo za strpnost, ki je več kot samo toleranca, se pravi samo dopuščanje, da vsakdo živi po svoje, ampak je iskanje načinov skupnega življenja, kjer te razlike niso moteče.

NOV.: Naše narodnostne skupnosti se otepajo s precejšnjimi težavami. Se vam zdi, da država zanje naredi dovolj? Recimo podpis zaščitnega zakona v Italiji.

KUČAN: O tem vprašanju, ki je res zelo pomembno, sem dostikrat govoril. Mislim, da država oz. državni organi, ki jim je naložena ta skrb in ta odgovornost, ne ravnajo zmeraj na najbolj posrečen način, če blagohotno opredelim svoj odnos do tega ravnanja. Slovenska država, tako je zapisano v ustavi, je dolžna skrbeti za dele slovenskega naroda, ki živijo bodisi kot naše narodne manjšine v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in do tistih delov slovenskega naroda, ki so se zaradi različnih usod in v različnih obdobjih raztresli po celem svetu. Torej ustava nalaga skrb za Slovence, ne skrb za rdeče, črne, bele, leve, desne Slovence. Kajti skrb za Slovence po politični opredelitvi se konča doma, na meji. To je stvar naših notranjih dogovorov. Navzven obstajajo samo Slovenci in če bi naši oblasti lahko kdo očital kakšen greh, ki ga je naredila v dosedanjem kratkem življenju, je ta, da je začela skrb za Slovence v svetu deliti po njihovih političnih pripadnostih. To seveda govorim predvsem za tiste, ki so te napake zagrešili. S tem jemljemo moč predvsem svojemu nastopanju, pa tudi moč Slovencem, recimo narodnosti skupnosti v Avstriji ali v Italiji, da bi kot celota, torej enotno zastopala svoje nacionalne interese, tako napram slovenski državi kot tudi napram oblastem držav, kjer živijo kot njihovi državljani.

Glede zaščitnega zakona v Italiji, po katerem sprašujete. Veste, da se ta zakon sprejema pravzaprav pol stoletja na podlagi italijanske ustave, da je Italija s posebnimi zakoni ali z drugimi oblikami zaščitila nekatere manjšine, recimo južnotirolsko ali francosko. Ni pa, vsaj do zdaj, bila pripravljena s posebnim zakonom zaščititi slovenske manjšine v vseh treh pokrajinah dežele Furlanije Julijske krajine. Tako daleč v proceduri kot doslej zakon še nikoli ni bil. Škoda je, da je bilo odloženo glasovanje o njem za čas po sprejetju proračuna ali kot pravijo proračunskega zakona. Pričakujem, da bodo demokratične sile Italije vendarle zmogle to dejanje. Saj navsezadnje ne gre samo za zavezanost Italije svoji lastni ustavi, ampak tudi za njeno kredibilnost v evropskih razsežjih.

NOV.: No, s prodorom Haiderja se vse bolj zapleta tudi z Avstrijo. Tam pravice manjšin zagotavlja avstrijska državna pogodba. Kako pa komentirate zahtevo po nediskriminatorni denacionalizaciji.

KUČAN: Res so parlamentarne volitve v Avstriji marsikaj storile, kar ni dobro ali v prid dobrih odnosov med obema državama. Predvolilno tekmovanje v Avstriji je zdrobilo nekaj stvari, ki so bile kot krhek porcelan v odnosih med dvema državama zelo občutljivo grajene dolga leta. Jaz sem si želel in sem tudi to javno rekel, tudi ko sem bil na Dunaju na obisku pri predsedniku Klestilu in ko je bila deželna glavarka avstrijske Štajerske na obisku v Ljubljani, da upam, da se to ne bo zgodilo.

To volilno tekmovanje je postavilo nekatera vprašanja naših medsebojnih odnosov tudi kot formalno oviro, ki jo Avstrija postavlja približevanju Slovenije Evropski uniji oziroma kot oviro k polnopravnemu članstvu Slovenije v Evropski uniji - čeprav so do takrat vsi avstrijski državni organi zatrjevali, da bilateralna vprašanja, torej vprašanja medsebojnih odnosov ne bodo nikoli postala ovira pri našem približevanju Evropski uniji, ki ga Avstrija podpira in ga je tudi res ves čas podpirala, tudi v najbolj hudih časih za Slovenijo. Tu mislim na vprašanje nukleark, vprašanje priznanja tako imenovane nemške manjšine v Sloveniji in vprašanje, kot ste sami rekli, po njihovi formulaciji “nediskriminatorne” denacionalizacije.

Vprašanje okoli nukleark je zdaj omiljeno, pod pritiskom tudi tistih držav Evropske unije, ki imajo same nuklearne centrale. Ne bom govoril o tem, kakšna je atomska centrala v Krškem. Sporazum, ki bi podrobno uredil manjšinske pravice tistih državljanov republike Slovenije, katerih materni jezik je nemški, je bil pripravljen za sprejetje, pa so bili znova pomisleki okoli tega sporazuma v enem od koalicijskih partnerjev. Glede nediskriminatorne denacionalizacije pa moram najprej reči, da mi je tudi nek visok ameriški funkcionar dejal, da imamo ekstremen denacionalizacijski zakon. Mislil je na oblike vračanja, na vračanje v naravi: Ampak to omenjam samo mimogrede. Za tem se v bistvu lahko skriva - in zato je treba biti zelo natančen v pogovorih z Avstrijci, da se razjasni, kaj ta zahteva pravzaprav pomeni - ali v bistvu ne posega v povojno ureditev v Evropi na temelju sklepov postdamske konference. Znana je tudi Heidderjeva zahteva po odpravi avnojskih sklepov. To so sklepi, eni in drugi, ki so bili sprejeti neposredno po drugi svetovni vojni oziroma ob koncu druge svetovne vojne in so posledica tega, kar se je v drugi svetovni vojni dogajalo. Tudi posledica dejstva, da je bila Slovenija okupirana s strani tretjega rajha in fašistične Italije in da je bil slovenski narod, ne samo verbalno, ampak pa tudi po načrtih in dejanjih, obsojen na genocid. Ena od sankcij zoper tiste, ki so v tem genocidu sodelovali, je bila tudi odvzem premoženja. Tega dejstva preprosto ni mogoče spremeniti. Zato tudi je v avstrijski državni pogodbi zapisano, da so države, ki so zaplenile premoženje ljudem, ki so bili avstrijski državljani pred "anšlusom" dolžne to premoženje vrniti, razen nekdanje Jugoslavije, ki je bila šteta za žrtev zločinov tretjega rajha.

NOV.: Če se še malo vrneva k denacionalizaciji, ob tem si kritiko mogoče res zaslužimo in smo je tudi deležni tudi iz Bruslja. V sedmih letih nismo razrešili niti pol zahtevkov. Ne sprašujem vas kaj o tem zakonu mislite, ampak kako gledate na tako počasno uresničevanje sprejetega?

KUČAN: Tega ni mogoče povsem ločiti od zakona. Kajti če bi zakon kot pravilo postavil nadomestila ali odškodnine, bi nekatere stvari, ki so povezane s fizičnim stanjem lastnine, z obremenitvami, s kasnejšimi vlaganji, z razjasnjevanjem dednih pravic ali solastnine in tako naprej, bili enostavnejši. Seveda ob tem ni mogoče iti mimo, človek bi rekel, ponekod nedopustne počasnosti uradnikov, ki so dolžni o teh stvareh sprejemati odločitve. To je povezano s širšim vprašanjem kvalificiranosti delavcev v državni upravi nasploh, kar je tudi ena od ključnih kritik Evropske unije, ko govori o razmerah v Sloveniji. Predvsem bi pa rekel takole: blizu 50-tih odstotkov vloženih prošenj je rešenih. Prav včeraj je bil objavljen ta podatek. To je mogoče ocenjevati z vidika, ali si s tem neposredno prizadet, potem je to seveda malo, posebej če tvoj zahtevek ni rešen, ali pa je glede na zapletenost postopkov veliko. Gotovo s stanjem samim po sebi, takšnim kot je, ne moremo biti zadovoljni, ker vnaša nejevoljo in po moji sodbi nepotrebne konflikte, ki bi se jim lahko izognili, če bi ob sprejetju zakona bilo več pripravljenosti poslušati pripombe ali opombe tistih, ki so imeli približno predstavo o tem, kakšne so lahko posledice.

NOV.: Lahko bi rekli, da ni prave politične volje, da bi razrešili nakopičene probleme, da vse preveč energije izgubljamo z notranjimi peripetijami, interpelacijami, obtožbami. Vaš komentar orožarske, lahko rečemo že kar zgodbice ali pa nadaljevanke in včerajšnjega priznanja nekdanjega ministra za obrambo Janeza Janše, da so orožje resnično kupovali z gotovino.

KUČAN: Najprej, ne bi mogel v celoti sprejeti stališča, da ni politične volje. Vprašanje je, ali obstoji skupna volja, da so za državo in predvsem za življenje ljudi v tej državi nekatera vprašanja pomembnejša od drugih, ki so morebiti manj pomembna. To je vprašanje političnih prioritet in občutka skupne odgovornosti za to, kakšno je življenje v državi.

Afere - afere so. Dogajajo se po vsem svetu. Naš problem s tem v zvezi je, da se afere predvsem odpirajo, da pa se jih ne želi zapreti, to se pravi priti do konca in državljanom povedati, kaj je res in kaj ni res. Torej za to ni politične volje, ker je to potem lahko vir zmeraj novih afer ali nadaljevanja afer.

Interpelacije - interpelacije so demokratičen instrument, instrument kontrole nad nosilci oblasti ali moči, če rečem po domače. Če se jih uporablja po nemarnem in dostikrat zlorablja, postanejo nesmiselne in zgubijo svojo funkcijo resnosti.

Orožarska afera - moje stališče o orožarski aferi, če smem to tako imenovati, je znano. Po moji sodbi je to mati vseh afer, ki se v Sloveniji dogajajo vsa leta samostojnosti. Mislim, da ni težko priti do resnice. Navsezadnje, vlada ima možnost vpogleda v vse dogajanje. Obstajajo tudi dokumenti, obstajajo navsezadnje tudi javne izjave ljudi, ki pa se spreminjajo, kar je zelo zanimivo, o isti stvari in o istem času. Mislim, da se ne bi stvari smelo pustiti odprtih še naprej. Ne gre za to, da bi se ugotavljalo, kdo je kriv, kdo ni kriv. Navsezadnje, če so bili kršeni zakoni, se ve, kakšen je postopek ugotavljanja odgovornosti. Gre preprosto za pravico državljanov, da končno izvedo, kaj se je v resnici s tem orožjem dogajalo. Da se neha ta misteriozni špekulantski odnos do vsega, kar naj bi se v tem času in z orožjem v Sloveniji dogajalo. Najhujša stvar je, če se te stvari mistificirajo.

NOV.: Ta huda obtožba prvaka socialdemokratov, ki leti osebno na vas, predsednik se gre gverilsko vojno.

KUČAN: No, jaz sem povedal, kakšen je moj odnos do tega, kar razumemo z orožarsko afero. Stvari je treba razjasniti, ne glede za koga gre in kdo je kako prizadet in kaj je kdaj o teh stvareh govoril različnega. Je pa tako. Pri svoji najboljši volji, nočnih mor, ki koga težijo zaradi njegovih dejanj, jaz pač ne morem prevzeti na svoja ramena.

NOV.: Tudi odnosi s cerkvijo so vse bolj zapleteni. Zadevo v veliki meri zapletamo sami. Kako gledate na Frlecev dogovor s svetim sedežem? Bi se vi osebno strinjali, da bi sveti sedež soodlačal ali pa celo odločal o našem šolskem sistemu?

KUČAN: Glejte, strinjam se da, tako kot tudi nekatere druge stvari, tudi te odnose zapletamo predvsem sami. Ne bi pa rekel, da se slabšajo odnosi s cerkvijo. Gre torej za vprašanje - če vas prav razumem, da me po tem sprašujete -o sporazumu, ki naj bi ga republika Slovenija sklenila s svetim sedežem in o katerem ta čas slovenska vlada vodi pogajanja s svetim sedežem.

Moje mnenje o tem je, da je pravni položaj rimokatoliške cerkve in verskih skupnosti nasploh v slovenski ustavi in na ustavi sprejetem pravnem redu urejen. Zdi pa se mi, to je moje stališče, smiseln sporazum z Vatikanom, ki bi ugotovil, da je pravni položaj cerkve urejen. Smiselno je to ugotoviti in sprejeti takšen sporazum v funkciji uresničevanja ene od temeljnih pravic človeka do svobode vesti in svobode veroizpovedi in pravic drugih, ki so s tem povezane. Je pa po mojem trdnem prepričanju v interesu obeh pogodbenic, torej Vatikana in Slovenije, da so določbe v sporazumu tako precizne, da izključujejo morebitne, po moji sodbi, nepotrebne kasnejše spore o tem, kaj je kakšna pogodbenica razumela, ko je ugotavljala, da je pravni položaj rimokatoliške cerkve v Sloveniji s pravnim redom Slovenije urejen.

Šolstvo - razumljivo je, da je tu interes do neke mere različen, sledeč ustavni določbi o ločitvi cerkve in države je seveda jasen tudi laični značaj države - ne laicističen, vendar ne bi utrujal s tem, v čem je ta pomembna razlika. Šola je javna, torej zavezana tistemu, kar je država določila kot vsebino izobraževanja in vzgoje. Je pa seveda tudi rimokatoliški cerkvi dovoljeno, da ustanavlja zasebne šole in v tistem delu, kjer te šole izvajajo tudi javni interes, ali če temu rečem javni program, jih država tudi sofinancira. Katera so ta odprta vprašanja, o tem obstoji zmeraj možnost, da se cerkev in država v strpnem dialogu pogovorita in vidita, ali so, predvsem z vidika kršenja bodisi pravnega reda Slovenije bodisi temeljnih človekovih pravic, stvari napačno urejene. Navsezadnje je potem o tem možen tudi spor pred evropskim sodiščem za človekove pravice, ki ga je Evropa uvedla prav zaradi tega, da bi zagotovila enake standarde varovanja temeljnih človekovih pravic.

NOV.: No, naj na tole navežem še današnje odprto pismo, naslovljeno je na vas in na predsednika vlade. V njem Darko Štrajn in še 140 podpisnikov, največ univerzitetnih profesorjev, opozarja, da je sporazum v pomembnih delih pravno sporen in postavlja Slovenijo v podrejen položaj do svetega sedeža, še zlasti v poglavjih, ravnokar sva o tem govorila, v šolstvu. Od vas in od gospoda Drnovška pričakujejo, da s svojo avtoriteto in razsodnostjo v okviru pooblastil poskrbita, da se vsebina sporazuma vrne v okvir ustave in zakonske ureditve.

KUČAN: Med imeni - zdaj po poti sem ravno gledal te podpisnike, ker sem pismo dobil v roke opoldne - so imena, ki jih sam štejem za velike avtoritete. To omenjam zaradi tega, ker mislim, da je treba prisluhniti njihovemu pogledu. Oni pač tako vidijo ta sporazum in mislim, da je potrebno, da se jim prisluhne in da se tudi v luči njihovih argumentov pogleda ta sporazum. Saj navsezadnje ta sporazum ne sklepa neka imaginarna država, ampak država, ki jo tvorijo ljudje, ki tu živijo in mislim, da je odgovoren odnos vlade, ki vodi pogajanja, da te in druge argumente, ki so bili objavljeni, temeljito prouči. Seveda, tako kot v vsakem normalnem postopku, brez ambicije, da je vse, kar je bilo rečeno, tudi povsem točno, ali pa da je potrebno vse tudi sprejeti. Odgovornost nosi na koncu vendarle vlada, ki bo sporazum v ratifikacijo predlagala parlamentu.

Vendar se mi zdi, da vse te polemike na nek način, vsaj te, ki jih jaz poznam, v nekem pomembnem delu zgrešijo osnovni cilj. Osnovni cilj pa je, kako zagotoviti med nami, v naši slovenski družbi strpnost. Strpnost, ki bo, kot sem prej rekel, omogočala, da živimo skupaj z razlikami, kakršne med nami so. Da se ustvari neko ozračje, kjer bo mogoče povsem odkrito razpravljati o stvareh, takšne kot so. Zaradi stvari samih, ne da bi ob tem razpravljali tudi o ljudeh in se posluževali diskvalifikacij. Mislim, da so nekatere ocene, ki so bile rečene, prehude. Seveda na strani komentatorjev, tudi tistih, ki vidijo v tem sporazumu razne zarote, ostanke nomenklatur, starih struktur. Danes sem prebral, celo neke tajne lože De Michelisa, to je nekdanji italijanski zunanji minister. To s samo stvarjo in z namenom, da se ta sporazum sprejme zaradi uresničevanja pravice ljudi do svobode veroizpovedi, po moji sodbi nimajo nikakršne zveze.

NOV.: Pa še tole, predno ste prišli v Velenje, ste v sporazumu z Vatikanom, verjetno tudi o tem sporazumu, razpravljali z apostolskim nuncijem Edmundom Farhatom. Mogoče kaj konkretnega iz pogovora?

KUČAN: Res je. Jaz sem imel danes z nuncijem dolg pogovor. Zanj sva se dogovorila veliko prej. Kot veste, je nuncij akreditiran tudi kot apostolski nuncij v Makedoniji in je včeraj prišel iz Makedonije nazaj. Najin pogovor je bil nadaljevanje pogovora, ki sem ga imel z njegovo svetostjo papežem Janezom Pavlom II. ob priliki njegovega obiska v Mariboru to jesen, ob beatifikaciji škofa Slomška, o razmerah in o tem, ali bi bilo koristno, če bi tudi voditelji vseh treh velikih religij, ki se srečujejo v Bosni in Hercegovini in seveda tudi na zahodnem Balkanu, s svojo moralno avtoriteto prispevali k temu, da se na Balkanu zagotovi trajni mir in išče nove temelje sožitja, ob strpnosti in medsebojnem spoštovanju, predvsem ob spoštovanju človekovega dostojanstva, z vsem kar spada zraven. Govorila sva tudi o sporazumu, o tem, kako potekajo pogajanja. To, kar sem povedal vam in najinim poslušalcem, sem povedal tudi njemu. Vprašal sem ga tudi, kako daleč je prišel postopek o napovedanem ustanavljanju novih škofij v Sloveniji, pri čemer mi je gospod nuncij odgovoril, da ta postopek v Vatikanu še zmeraj ni končan.

NOV.: Gospod predsednik, o oblikovanju novega volilnega sistema ste že večkrat govorili, v zadnjem obdobju pa opozorili, da boste razpisali volitve po starem sistemu, če ne bodo pravočasno uzakonjene spremembe. Ob tem pa vam je gospod Janša očital, da ste bili doslej tiho, da se niste uprli proti dokazanim kršitvam ustave in sedaj celo grozite z volitvami po volilnem sistemu, ki ga je, citiram gospoda Janšo, ljudstvo na referendumu prepričljivo zavrglo.

KUČAN: Glejte, da je v Sloveniji problem z načinom vladanja, je bolj ali manj znano. Predstava, da se slabosti vladanja odpravljajo s spremembami volilnega sistema, pa so po moji sodbi zmotne. Kajti občutka skupne odgovornosti za dobro ljudi v tej državi ne rešuje takšen ali drugačen volilni sistem. Ne rešuje ga lagodna večina v parlamentu, ki omogoča lagodno sprejemanje odločitev, ki jih vlada predlaga. S tem pa je nujno oslabljena opozicija, kajti vse, kar je dobro za vlado, ni nujno dobro za državo in za ljudi. Močna opozicija je zmeraj tudi v funkciji kontrole tega, kar počne vlada, kar počne oblast.

Druga stvar, obstoječi volilni sistem ima slabosti. Vse analize do zdaj so jih pokazale in mislim, da obstaja strinjanje okoli teh slabosti - predvsem, da je zaradi nacionalnih strankarskih list dostikrat izgubljena zveza med tem, kar v resnici želijo ljudje, kar so izglasovali ljudje, in tem, kar potem v parlamentu na podlagi list sedi. Deloma je ta volja korigirana tudi z uporabo tako imenovanega D’Hontovega načela, ni pa edini način za odpravo teh slabosti večinski volilni sistem.

Moje mnenje o volilnih sistemih - in tega mi nihče ne more vzeti, ne s takšnim in ne z drugačnim argumentom, dokler gre za moje mnenje - je, da bi političnim razmeram, kakršne v Sloveniji so, ustrezal proporcionalni, seveda popravljeni volilni sistem. Glede tega, kar je odločilo ustavno sodišče, je moje stališče in o tem sem dostikrat govoril, jasno. Ne samo v tem primeru - odločitve ustavnega sodišča je potrebno spoštovati, ne glede na to, ali je to človeku všeč ali ne, ker se sicer znajdemo v polju popolne nezakonitosti in arbitrarnosti, kjer bo vsakdo spoštoval tiste zakone ali tiste dele zakonov, ki so za njega sprejemljivi in tistih, ki za njega niso sprejemljivi, ne bo spoštoval. To bi bil velik korak, bi rekel, na poti iz pravne države.

To konkretno vprašanje je problem za poslance. Oni bodo morali odločiti med tem, kar je zapovedalo ustavno sodišče in med svojo vestjo. Za mene kot predsednika države in kot državljana te države, bo veljalo tisto, kar bo v parlamentu sprejeto, če temu ne bo kdo oporekal s presojo ustavnega sodišča. Torej tisto, kar bo po vseh končanih postopkih sprejeto kot volilni sistem, bo za mene veljavna pravna podlaga in na tej podlagi bom tudi razpisal volitve, kot to zahteva ustava. Če do sprememb ne bo prišlo, potem bodo volitve razpisane po sedaj veljavnem zakonu, ker tega ustavno sodišče ni razveljavilo. Mislim, da bi bilo to najslabše in mislim, da je opozarjanje na to tudi najmočnejše opozorilo parlamentarnim strankam, da nimajo več veliko časa, da se čas izteka.

Moje pismo, ki ste ga omenili, predsedniku vlade in predsedniku državnega zbora, je bilo poslano 12. novembra, to je natančno leto dni pred zadnjim možnim volilnim rokom, rokom volitev prihodnjo jesen. Zdelo se mi je, da je leto dni prej skrajni rok, da se opozori, da se čas izteka. O vseh teh ocenah, da se nikoli prej nisem oglasil, da je to podpora tistim, ki želijo volitve po starem, bi pa rekel, da to s tem, kar sem napisal in kar sem doslej govoril in tudi s samo vsebino pisma nima nobene zveze. Je pač to eden od tistih načinov političnega delovanja v Sloveniji, ki sem ga že na začetku omenjal. Zato, da je koga lažje umivati, ga ni treba poprej narediti za zamorca. Navsezadnje, tudi osebna poštenost in korektnost do lastnega volilnega telesa in članstva v stranki to elementarno poštenost zahteva.

NOV.: Vključitev v Evropsko unijo je za Slovenijo edina alternativa. Pa se vseeno kar naprej nekaj zapleta. Mesni je zdaj sledila še mlečna afera. So naši standardi res toliko za evropskimi, se nam obeta še kopica podobnih problemov?

KUČAN: No, veste, da so pogledi, kakšna bo prihodnost Slovenije v Evropski uniji, različni. Pri tem ni jasno povedano, kakšna bo in to seveda je tudi lahko razlog za zaskrbljenost, kakšna bi bila usoda Slovenije zunaj Evropske unije. Če bi poklical na pomoč javno mnenje, je to v Sloveniji glede koristnosti in opredeljenosti za morebitno glasovanje na referendumu o članstvu Slovenije v Evropski uniji stabilno, giblje se okoli 60 odstotkov že vrsto let in vsak mesec znova. Ne vem, zaenkrat ne morem presoditi, ali je to rezultat povsem racionalnega odnosa, rezultat tega, da je ljudem jasno, kaj nas pravzaprav čaka v Evropski uniji, ali je to bolj emocionalni odnos. Ampak glede na to, da je načrtnih informacij o tem čedalje več, bi rekel, da ta odnos postaja ne samo emocionalen, ampak tudi racionalen. Omenjali ste mlečno in mesno afero. Jaz bi rekel, s tega vidika gledano, je v interesu ljudi, ki živijo v Sloveniji, da smo v Evropski uniji in da Slovenija v notranjem življenju uporablja standarde, ki so uveljavljeni v Evropski uniji. Navsezadnje to, da mi ne pijemo mleka z velikim številom mikroorganizmov, torej slabega, onesnaženega mleka, je v našem interesu, v interesu naših ljudi. Obenem pa je tudi podrejanje zahtevam Evropske unije. Da imamo higienično meso, da vemo, ali je to meso domače, od domače živine, ali je to meso uvoženo iz Poljske, ali je uvoženo iz Argentine, je v interesu naših ljudi, ali je to meso okuženo ali ne, je higienično ali ne, je torej v interesu naših ljudi. Ali onesnažujemo okolje, ali imamo velike emisije S02, kar je za Velenje oziroma za Šoštanj še posebej pomembno, ali imamo čisto vodo, ali onesnažujemo svoje vode, to navsezadnje je vse v interesu naših ljudi. Tudi kvaliteta proizvodov, ki jih imamo, kvaliteta storitev, je v interesu naših ljudi, kvaliteta se tudi bolje prodaja. Torej lahko da te stvari izgledajo kot nek žugajoči prst Slovencem; če na to tako gledamo, potem je to nek žugajoči prst. Če pa gledamo z vidika interesov in obljub, ki so bile našim ljudem dane, ko so se odločali na plebiscitu za samostojno državo, je bila to prav obljuba, da bodo živeli tako, kot živijo v razvitih evropskih državah s parlamentarno tradicijo in z razvitim tržnim gospodarstvom.

NOV.: Malo glasbe, prosim. ... V studiu Radia Velenje in v celotni četrti mreži lokalnih radijskih postaj gostimo predsednika države Milana Kučana. Dve vprašanji mu bom še postavila, potem pa dala tudi vam možnost, da sodelujete v pogovoru z njim, prosim vas, da priprave kratka, jedrnata in konkretna vprašanja, posredovali pa jih boste lahko na telefonski številki 063/497-6681, ali pa 497-66-80. Gospod predsednik, gospodarstvo je seveda temelj vsega. Tu imamo kar nekaj svetlih izjem, med njimi je vsekakor tudi velenjsko Gorenje, ki je že v Evropi, na drugi strani pa propadajo veliki sistemi. Gospodarstveniki poudarjajo, da je Slovenija majhno, pa kar predrago podjetje in da gospodarstvo nima zadovoljivih pogojev, da bi se konkurenčno lahko postavilo po robu evropskim sistemom. Vi pogosto pravite, da na tem področju ni prave skupne slovenske vizije.

KUČAN: No, o viziji sem dostikrat govoril. Vizija je za mene znanje in internet. Ali drugače rečeno, je dobra šola in sposobnost, da se orientiraš v svetu, da razumeš, kaj se v svetu dogaja in znaš svojo državo, svoje podjetje, sebe v te procese umestiti. Potem so seveda smiselni skupni napori, nek sinergičen učinek vsega, kar zmore država, kar zmorejo državljani, kar zmorejo podjetja, kar zmore civilna družba.

Gorenje, Mura, še so takšni giganti. Ne mislim, da so propadli vsi. Propadli so vsi, kamor se je preveč vtikala država. Mislim, da je tega političnega, tudi strankarskega vtikanja v povsem poslovne odločitve, prisvajanja podjetij preveč. To je druga logika, ne gospodarska logika. Tista podjetja, ki jim je uspelo zdržati pred pritiski, so dobra podjetja. Država po moje tudi sprejema čedalje bolj stimulativne ukrepe, davek na dodano vrednost je gotovo eden od takšnih ukrepov. Po drugi strani pa je in to je potrdil tudi nedavni obisk predstavnikov svetovne banke, težava z našim proračunom. Pa ne zato, ker bi bil sam po sebi prevelik, ampak ker je rigiden, ker je čvrsto zakoličena vsa poraba, 80 odstotkov porabe proračunske je določeno z obstoječimi zakoni in znotraj tega ni zelo veliko namenjeno sami državni porabi v ožjem smislu. Tu so veliki socialni transferji, socialne, zdravstvene, pokojninska blagajna, tu so precejšnje intervencije države tudi v gospodarstvu.

Res je, kot sem prej rekel, državna uprava premalo kvalitetna in zato predraga, predvsem v očeh ljudi, ki dolgo časa iščejo svojo pravico ali odgovor državne uprave, kar samo po sebi je drago. Res pa je tudi, da ob teh velikih transferjih država nima določenih prioritet, prioritete pa ni mogoče določiti, če spet se vrnem k viziji, brez vizije. Zato mislim, da tako kot imajo nekatera podjetja, vi ste omenili Gorenje, jaz sem dodal še Muro in še se seveda najdejo, k sreči v Sloveniji velika, srednja za naše razmere in mala podjetja, ki imajo odličen management, se pravi odlične ljudi, ki upravljajo s temi podjetji. Mislim, da bi država ravno tako rabila odličen management. Razlika med kvaliteto in strokovnostjo upravljanja podjetij in kvaliteto upravljanja države, v katero se mešajo razno razni interesi, predvsem tisto, kar jaz imenujem strankokracija, so v očitnem razkoraku.

NOV.: Lahko bi rekli, da se je država dvignila nad prebivalstvo, čeprav bi bilo logično, da bi bila v službi ljudi. Postala je neverjetno zapravljiva. Kako komentirate tako velik proračun, kar tisoč milijard naj bi namenili zanj v prihodnjem letu, torej skoraj dva milijona na zaposlenega Slovenca, pa še veliko več, če bi to preračunali le na tiste, ki delajo v gospodarstvu. Znova pa je predviden tudi proračunski primanjkljaj. Mar je samo gospodarstvo tisto, kjer morajo zategovati pasove?

KUČAN:Mislim, da sem na to vprašanje že odgovoril. Sam primanjkljaj, takšen kot je, sam po sebi ni problematičen. Problematičen je, če ni prioritet pri financiranju iz sredstev državnega proračuna, problematičen je, če se poveže s primanjkljajem v plačilni bilanci in problematičen je, če pravzaprav obstaja nejasnost, kaj pravzaprav je vloga države v razmerju do gospodarstva. Če država intervenira v gospodarstvu s poslovnimi odločitvami, ne da bi ustvarjala pogoje, ki so spodbudni za delovanje gospodarskih subjektov, bodisi malih, bodisi srednjih, bodisi velikih in če ni stimulativna za to, da bi si ti gospodarski subjekti lahko poiskali strateške partnerje v tujini, oziroma da bi lahko prišel tudi tuj kapital v Slovenijo v tej investicijski, produkcijski funkciji.

NOV.: Samo zelo kratko glasbeno pavzo prosim, potem pa bova sprejela prvega poslušalca. ... Radio Velenje, prosim!

POSLUŠALEC: Tukaj je Mirsad iz Velenja. Jaz bi postavil eno kratko vprašanje gospodu predsedniku.

KUČAN: Ja, dober večer, kar izvolite!

MIRSAD: Nekaj me zanima glede, mislim ukinitve mamil na teh šolah, a ne, kar se dogaja, kar je pogosto glede vzgoje mladine, pa to, a ne.

KUČAN: Ja veste, tega na šolah ali samo na šolah preprosto ni mogoče ukiniti. To je stvar celotne družbene akcije in na eni strani vprašanje učinkovitosti spopada s tako imenovanim organiziranim kriminalom, ki v veliki meri zadeva ravno trgovino z drogami, na drugi strani stvar vzgoje, na tretji strani stvar odnosov, ki se v šolah vzpostavljajo in zaupanja med učenci in učitelji, predvsem pa je to stvar domače vzgoje in kontrole staršev nad tem, kar počnejo njihovi otroci.

MIRSAD: V redu, hvala.

KUČAN: Prosim.

MIRSAD: Na svidenje.

NOV.: Iz studia D so nam poslali vprašanje poslušalke Ivane iz Ljubljana, ki vas, gospod predsednik, kot poveljnika slovenske vojske sprašuje, ali še nagrajujete vojake s skrajšanjem roka?

KUČAN: Torej po naši zakonodaji so te stvari urejene tako, da ministrstvo za obrambo in vlada, ki odgovarjata za obrambno sposobnost države, ocenjujeta, ali je obrambna sposobnost države takšna, da jo morebiti predčasni odpust dela ali cele generacije vojakov ne bi ogrozil. Zadnje mesece takšnih predlogov ministrstva oziroma vlade za skrajšanje vojnega roka ni in zato ga seveda tudi jaz sam ne morem odobriti.

NOV.: Šport je ena od svetlih strani naše podobe. Od uspehov posameznikov, do košarke in sedaj nogometa. Tu se zdi, da smo resnično že v Evropi. Neredko slišimo celo, da so športniki več naredili za prepoznavnost Slovenije v tujini kot diplomati.

KUČAN: No, gotovo je, da uspehov slovenskih športnikov ne gre podcenjevati. So veliki, so morebiti večji kot bi to realno bilo mogoče pričakovati. Res so tudi veliko naredili za prepoznavnost Slovenije. Ampak mislim, da je potrebna realna mera, da ne bi po nemarnem zanemarili uspehov in prispevkov tudi drugih slovenskih ljudi. Navsezadnje imamo tudi izvrstne znanstvenike, ki v svetu znanosti, mislim na globalni svet, imajo visok rating. To, znanstveno občinstvo zelo natančno ve, da so iz Slovenije in kje je Slovenija, v svetu kulture imamo izvrstne ljudi, literature recimo ali slikarstva, slikar Mušič ali slikar Ciuha, ki živita v Parizu. Torej bili bi krivični, če bi zanemarjali prispevke Slovencev na drugih področjih ustvarjanja. Za politiko, vi ste rekli diplomate, jaz bi rekel s slovensko politiko je pa tako: na dva načina je lahko država prepoznavna, v svetu še posebej, če gre za novo državo, kot je to Slovenija. Naš problem ta hip je, da nismo problematični. Za to nismo na prvih straneh. Na prve strani časopisov lahko pridemo na dva načina: ali da postanemo problematična država, tega si najbrž ne želimo, ali pa da smo odlični, torej da smo zelo dobri, da smo boljši od drugih, ki jih je mogoče z nami primerjati in da na tak način zbudimo pozornost sveta. In zaenkrat mislim, da ni narejeno še nič, da se po tej drugi poti, torej po poti svoje odličnosti ne bi mogli uveljaviti, če bomo doma postorili nekatere stvari in ne bomo zgubljali po nepotrebnem moči.

NOV.: Na četrti mreži lokalnih radijskih postaj Slovenije pozdravljam še enega poslušalca.

POSLUŠALEC: Dober dan.

NOV.: Dober dan.

POSLUŠALEC: Zlatko, pri telefonu.

KUČAN: Dober dan.

ZLATKO: Zanima me glede tega mleka. Cel teden, celi teden je že po radiu govora, da so ti inšpektorji dali to prepoved za izvoz v zahodne, nisem poslušal če tudi za Hrvaško, zanima me, če to enako mleko lahko mi uporabljamo Slovenci, ali je to samo glede tujcev.

KUČAN: Na to vprašanje mislim, da sem prej že odgovoril. Mislim, da je v našem interesu, da to, kar velja za izvoz v Evropsko unijo, velja tudi za nas. Če tam ne morejo piti takšnega mleka, potem je dobro, da ga tudi mi ne, kar ne pomeni, da mleko vržemo stran, ampak da je treba sprejeti ustrezne ukrepe, da to mleko ne bo slabe kvalitete. Kolikor jaz vem, so veterinarji odločitev o tem, se pravi opozorilo, sprejeli že lani decembra, ker pa imajo zdaj izkušnjo z mesom, niso pripravljeni nositi odgovornosti za to, da bi še naprej podpisovali dovoljenja, čeprav se mi po svoje ne zdi povsem logično niti povsem odgovorno, da celo leto od decembra do decembra pravzaprav niso nič pogledali, kaj se dogaja z uresničevanjem njihove odločbe.

NOV.: Hvala lepa za sodelovanje, gospod predsednik, leto se počasi preveša, preveša pa se tudi tisočletje. Kako bi rekli, kakšna je danes podoba Slovenije, pa ne v naših lastnih očeh, ampak v očeh povprečnega Evropejca. Kakšna pa bi želeli, da postane in katere, _e-je bi zato morali predvsem izpolniti, morda v skladu z vašimi mislimi, da smo si pridobili že prvo in drugo soglasje, da hočemo svojo državo in kakšna naj bo zgradba te države. Še vedno pa oblikujemo tretje soglasje. Kako naj teče življenje v Sloveniji in kam naj bo umeščena v svetu?

KUČAN: Tako vam bom odgovoril, kot rečem vsakemu tujcu, ki pride v Slovenijo in se za Slovenijo zanima, bodisi kot politik, bodisi kot gospodarstvenik, finančnik, kulturnik, znanstvenik, športnik. Želim, da bi Slovenijo spoznal z njene najboljše strani, torej da bi spoznal naš prijazen nacionalni karakter, naše ljudi in naše lepote, da ne bi pogledal na Slovenijo predvsem skozi dostikrat neprijazno oko slovenske politike, ali natančneje rečeno dela slovenske politike. Tretje soglasje je na podlagi plebiscita in ustave soglasje o tem, kako želimo v tej državi živeti in kje jo želimo videti v prihodnje v Evropi in v svetu. Želimo jo, po moje videti kot uspešno, ustvarjalno državo, kjer bodo ljudje živeli v dobrih razmerah in kjer bomo vsi skupaj živeli predvsem z mislijo na odgovornost tudi do mladih ljudi, do prihodnjih rodov, do tistih, ki se rojevajo zdaj, kot so se rodili vam, trije vnuki, trojčki, za kar vam seveda čestitam ..

NOV.: Hvala.

KUČAN: in želim, da bi takšnih želenih in srečnih otrok v Sloveniji bilo veliko več, kot se jih rojeva zdaj.

NOV.: Gospod predsednik, reden gost četrte mreže nekomercialnih radijskih postaj Slovenije ste bili. Hvala vam, da ste si jemali čas. Kar dobro tudi poznate naše težave. Če bo sprejet nov zakon o javnih glasilih, morda ne bomo preživeli. Kako gledate vi na nas in na to, da Slovenija nima nacionalne strategije na področju radiodifuzije in da rastejo nekomercialne radijske postaje kot gobe po dežju. Že zdaj nas je preveč za normalno preživetje.

KUČAN: No, ni edina strategija, ki je Slovenija nima. Kar seveda pomeni, da je potrebno hiteti s tem, da se nam ne bi kasneje stvari opletale. Na zadnjem srečanju oziroma festivalu lokalnih radijskih postaj sem govoril o tem vprašanju, ki ga vi odpirate. Mislim, da je treba ločiti komercialne in nekomercialne radijske postaje, striktno, tako kot jih seveda tudi zakon ločuje in da je treba biti vsaj toliko strog, kolikor je nadzor nad tem, kar počnejo nekomercialne radijske postaje, tudi nad tem, kar počnejo komercialne radijske postaje. Ker ne brez razloga zakon to dvoje ločuje. Kot gobe po dežju rastejo predvsem komercialne postaje in se mi zdi, da dostikrat na škodo nekomercialnih, ki skrbijo za obveščenost in tudi za oblikovanje pogleda ljudi na dogajanje pri nas in v svetu, predvsem v njihovi neposredni domači okolici, kar je navsezadnje povezano z eno od temeljnih pravic človeka do obveščenosti. Brez tega sodelovati v upravljanju javnih zadev ne more. Torej jaz vam želim, da zdržite in sem prepričan, da tudi boste zdržali, ker ste dovolj trdoživi in dovolj kvalitetni. Ker pa je to, kot ste rekli, zadnja tovrstna oddaja in pogovor v živo v tem tisočletju, želim najinim poslušalcem srečno novo leto in zadovoljno tretje tisočletje.

NOV.: Hvala gospod predsednik, da ste bili z nami, hvala vam drage poslušalke, dragi poslušalci širom po Sloveniji za vašo pozornost. Na četrti mreži nekomercialnih radijskih postaj Slovenije, ki je tokrat tekla iz studia Velenje, smo gostili predsednika države Milana Kučana. Z njim sem se pogovarjala Mira Zakošek.


 

arhivska stran