Javni nastopi

OB IZTEKAJOČEM SE LETU
Intervju predsednika republike Milana Kučana za Slovensko tiskovno agencijo

Ljubljana, 22. december 2000


1. Ko po 10 letih od odločilnega "da" osamosvajanju Slovenije razmišljate o tem, na kaj se najprej spomnite? Ali bi lahko v zvezi z osamosvajanjem naredili kaj drugače oz. bolje; ali je bila kakšna poteza tudi zgrešena ali ponesrečena?
Ta veliki zgodovinski projekt, ki je odprl pot v prihodnost Slovencem, ko je bil narod v veliki stiki, je bil izpeljan brez posebnih napak. Ob odločilnem "da", kot pravite plebiscitnemu izidu, se spomnim predvsem na veliko enotnost misli, čutenja in dejanj Slovencev, ki se je izražala tudi v veliki udeležbi in v visokem odstotku glasov za samostojno Slovenijo. To je bil res zgodovinski trenutek slovenskega naroda in vseh drugih prebivalcev Slovenije. Na dan je privrela tako jasno prepoznana skupna volja, da so tedanji upravljavci Republike Slovenije, ki je bila še vedno del razpadajoče jugoslovanske federacije, mogli z vso pravico storiti vse za čimprejšnjo uveljavitev te volje z razglasitvijo samostojne države. Ob tem odločilnem "da" pa se vedno spomnim, da je plebiscit tudi trajna zaveza za slovensko politiko, da so njena vodila vrednote in cilji, zaradi katerih so Slovenci tedaj prišli na plebiscit. To ni bilo le glasovanje proti brezizhodnosti življenja v državi, ki se je podrejala nasilni velikosrbski hegemoniji, in ne samo glasovanje za samostojno državo zaradi države. To je bilo glasovanje za prihodnost, svobodo, demokracijo, spoštovanje dostojanstva in pravic naroda in vsakega posameznika do njegove enkratnosti in neponovljivosti. To je bilo glasovanje za vstop Slovenije v evropske integracijske procese, v EU. Vsak korak že pred plebiscitom in tudi pozneje je Slovenija naredila skrbno, da bi natančno odgovarjala na najbolj občutljiva vprašanja, posebej na možne odzive takrat nenaklonjenega sveta, na zagotavljanje nujne velike politične enotnosti političnih silnic v Sloveniji in na nujno zagotavljanje legalnosti in legitimnosti plebiscitne odločitve in po njej. Na plebiscitu visoko izmerjena volja ljudi in legalnost vseh dejanj slovenskih oblasti, sta odločilno pripomogli, da je mednarodna skupnost kljub številnim pomislekom sorazmerno hitro priznala novo slovensko državo. Gotovo, pripomogle so tudi tedanje mednarodne okoliščine, posebej dejstvo, da so se tudi Nemci ob združitvi sklicevali na pravico naroda do samoodločbe, pripomogla je tudi zmaga slovenske TO in policije na jugoslovansko vojsko v vsiljeni vojni in njen umik po Brionskem sporazumu. Toda brez premišljeno odmerjenih dejanj doma in brez trdnih ustavno pravnih temeljev slovenske državnosti še iz časov druge svetovne vojne naša mlada država zagotovo ne bi tako hitro vstopila v mednarodno skupnost. Pri tako uspešni postavitvi in uveljavitvi države je težko iskati večje spodrsljaje. Morda pa bi se izognili kakšni težavi ali zapletu, če bi si mogli prej, kot smo to sicer storili, v svetu splesti dobro lobistično mrežo, če bi mogli svetu že prej prepričljiveje razlagati brezizhodnost večnacionalne jugoslovanske države in ga opozoriti na nevarnost njenega nenadzorovanega razpadanja. Zadnje desetletje svojega življenja je bila ta država na robu eksplozije, ker ni zmogla zagotoviti politične in ekonomske demokracije, nacionalne enakopravnosti, pravne in socialne varnosti ter odprtosti do združevalnih procesov, ki so se že zarisavali kot nova prihodnost Evrope. Približevalo se je razpadanje, kot se je to zgodilo tudi prvi Jugoslaviji, ki je leta 1941 razpadla ob prvem sunku nemškega in italijanskega vojaškega stroja, ker je po uvedbi kraljeve velikosrbske diktature nihče ni čutil kot svojo državo in je zato tudi branil.

2. Kako komentirate notranjepolitično dogajanje v iztekajočem se letu - tri vlade, sprememba ustave in volilnega sistema, neuspeh t.i. pomladne in uspeh levo-sredinske opcije na parlamentarnih volitvah .... ali se je v tem letu politično prostor "izčistil" oz. ali se je vzpostavilo novo razmerje političnih sil?
Iztekajoče se politično leto je bilo zelo razgibano. Od konca osemdesetih in začetka devetdesetih let nismo bili več vajeni takšne politične dinamike, čeprav jo je bilo mogoče pričakovati. Razmerje političnih moči v prejšnjem parlamentu je bilo pač takšno, da je že kakšen glas ali dva odločilno premaknil politično težišče. Predvsem pa so različne blokade že znotraj same vladne koalicije in njeno vzdrževanje s pragmatičnim ravnotežjem strankarskih interesov postale vsakdanjost. Država je zato v tem času izgubila precej energije, potrebne za druga pomembna opravila, zgodili so se zastoji, tudi na strateških usmeritvah. Po drugi strani pa so ljudje, oziroma volilno telo dobilo boljši vpogled v več načinov upravljanja države, kajti v vladnih koalicijah so se zvrstile praktično vse stranke in jim je tako v razmerah, ko ni bilo več neznank, bilo lažje izbirati in prav zato porazdeliti zaupanje političnim strankam. Izbira na volitvah, porazdelitev moči po volji volivcev je ustvarila možnosti za bolj učinkovito vladanje, za delo vlade, ki ima v državnem zboru močno podporo.

3. Kakšna so Vaša stališča do približevanja Slovenije Evropski uniji in zvezi NATO?
Vstop v EU in Nato sta za Slovenijo najboljša možna izbira pri odločanju o prihodnosti države, čeprav bolj zadržani pravijo, da je to najmanj slaba možnost ali celo nasprotujejo takšni izbiri. Osebno sem prepričan, da je to za Slovenijo dobro, mora pa se dobro pripraviti in pokazati več samozavesti. Za zdaj bi lahko rekli, da so priprave skrbne. Vlada in državni zbor sta na stežaj odprla vrata evropski zakonodaji in drugim predpisom, da bi bili skladni s pravnim redom in standardi članic EU. Reforma javne uprave in nekatera privatizacijska vprašanja pa so morda najbolj občutljive točke naše evropeizacije. Najbolj odprto pa je še vedno vprašanje pogumnejšega, ustvarjalnega odpiranja slovenske narodne istovetnosti, ki jo določata predvsem jezik in kultura, k drugim evropskim narodom, torej moderno slovenstvo 21. stoletja, kar pa seveda ni zgolj naloga politike, je zaveza celotnemu slovenskemu intelektu.

4. Kaj lmenite o možnostih za reševanje odprtih vprašanj s sosedami - Hrvaško, Italijo, Avstrijio?
Ni takih vprašanj, ki bi peljala h konfliktnim odnosom s katero od sosed, če bodo sogovorniki odločeni in dovolj politično močni ter spoštljivi drug do drugega, da bodo našli skupne odgovore na odprta vprašanja, ne da bi pri tem okrnili nacionalne in državne interese držav, ki jih zastopajo. Predvsem pa bi tudi želel, da ne bi delali državne politike na umetnih incidentih, ki se pojavljajo vselej, ko se na obzorju pokažejo pametne rešitve in na katere se potem politika odziva dostikrat neracionalno in mimo resničnih interesov. Možnosti celo za sorazmerno hitre rešitve odprtih vprašanj vsekakor so. Vsi sogovorniki pa bi pri tem morali spoštovati in upoštevati državne interese drug drugega, najprej državno pravne temelje vseh sosed, sporazumevajočih se držav, njihovo ozemeljsko nedotakljivost, pravice manjšin ter druge vrednote evropske politične demokracije in duhovne svobode, ter nujnost po skupnem življenju v evropskem združevanju, ki zahteva odgovornost vsakogar za skupni mir, varnost in razvoj.

5. Kakšna so Vaša stališča do ureditve nasledstva SFRJ, ponovne navezave stikov z ZRJ, tesnejšega sodelovanja območju JV Evrope, in sicer tako njegov politični kot gospodarski pomen?
Slovenija je življenjsko zainteresirana, da se politične, varnostne in gospodarske razmere v jugovzhodni Evropi, posebej v prostoru nekdanje Jugoslavije umirijo in ustalijo. V naši zunanjepolitični strategiji bi to morala biti ena od prednosti. Zato je tudi prišlo do hitre navezave diplomatskih odnosov z ZRJ, zato želimo postaviti generalni konzulat v Podgorici, zato mislimo, da bi še moralo biti ohranjeno mednarodno skrbništvo v BiH in na Kosovu. S padcem prejšnjega beograjskega režima so se odprle tudi možnosti za razrešitev nasledstva po načelu, da smo vsi enakopravni. Sem optimist, kot tudi verjamem, da se bodo odprla vrata za svoboden pretok ljudi, blaga, storitev, kapitala in tudi idej. Spremembe v Srbiji po mojem mnenju lahko pripomorejo tudi k hitrejšemu reševanju odprtih vprašanj s Hrvaško, BiH in Makedonijo. Nove države na tleh bivše Jugoslavije so trdna stalnica in ne prehoden pojav, zato bi smeli pričakovati, da jim bodo enako kot so že Sloveniji in tudi po enakimi pogoji odprta vrata v evropske in druge mednarodne povezave, brez katerih ni varne in razvijajoče se Evrope. Vzpostavitev diplomatskih odnosov z Beogradom je po svoje tudi sklepno dejanje procesa slovenskega osamosvajanja, kajti do nje je prišlo, ko je ZRJ pristala na načelo, da so vse države, ki so nastale na tleh nekdanje Jugoslavije, njene enakopravne naslednice. To stališče je dalo prav tudi slovenskemu stališču, da je Jugoslavija razpadla in da se je Slovenija osamosvojila z razdružitvijo.

6. Glede na to, da ste prestopili že v drugo polovico svojega mandata ali lahko naštejete, na katere svoje uspehe v tem času ste posebej ponosni in kaj si še želite narediti v novem letu oz. do konca mandata?
Do konca sedanjega in mojega zadnjega predsedniškega mandata sta še dve leti. To ni ravno veliko časa, a dovolj, da še kaj postorim pri ključnih zadevah države. Najprej pa moram reči, da je Slovenija v svojem prvem desetletju veliko dosegla, da je večina ljudi v tej državi za to delala trdo, da je to tudi rezultat vlaganj in odrekanj velike večine, pri tem pa so bili posebej glede socialnega položaja in varnosti nekateri, zlasti sloji industrijskih delavcev, prizadeti bolj kot drugi. Ta pozitivna ocena za doseženo na ravni države pa ne pomeni, da bi ne mogli storiti še več. Institucije države so postavljene in delujejo, svoboščine in pravice ljudi so gledano v celoti spoštovane, vsakdo ima pravico in možnost, da javno pove svoje poglede, gospodarstvo je trdno in usmerjeno na zahtevne trge. Še zmeraj pa so tudi problemi, grobo vsiljevanje idej in političnih pogledov, pretirano stopanje v preteklost, uradniško in tudi menedžersko podcenjevanje ljudi in njihovega dostojanstva, ni še dovolj politične kulture, strpnosti in medsebojnega spoštovanja, predvsem pa še premalo spodbud in ukrepov, da bi bilo v Sloveniji dovolj dela za vse, dovolj življenjske priložnosti za mlade. Premalo je še strateškega premisleka o prihodnosti Slovenije v evropskih in evroatlatnskih integracijah, pa tudi v celotnem globalnem svetu informacijske družbe. Še bi lahko navajal probleme, pri katerih bi rad prispeval k dobrim rešitvam in tudi bom. Tako da bom ob koncu mandata lahko z dovolj gotovosti dejal: to moje delo je končano.


 

arhivska stran