Javni nastopi

NISEM "OČE NARODA" IN NE NARODOV PASTIR
Intervju predsednika Milana Kučana za Dnevnik

Ljubljana, 31. december 1999


NOVINAR
16. december. Dobra dva tedna do novega leta in 15 dni do leta 2000. Datum, ko smo se pogovarjali s predsednikom republike Milanom Kučanom je vredno navesti, ker se je pričujoči pogovor nekajkrat zavrtel tako, da je to za njegovo lažje razumevanje relevanten podatek. Predsednika smo v belem salonu predsedniške palače zadržali domala celo popoldne. Pravzaprav malo za poskus preseka dva tisočih let.


Čas je za novoletno poslanico. Že veste, kaj boste v njej napisali?

MILAN KUČAN
Za vsebino vem, tega, kako oblikovati misli, pa še ne in to je tudi največja težava. Poslanica je povezana z novoletnim časom in zahteva temu primerno pazljivo oblikovanje misli, tako da je ljudem razumljivo, kakšne so želje in sporočila poslanice.

NOVINAR
Poslanico lahko daje nekdo, ki ima privilegirano mesto izjavljanja ali ki uživa določeno moralno, politično avtoriteto. Nadškof kot cerkveni pastir v svoji božični poslanici nagovarja cerkveno občestvo. Bi po tej analogiji lahko rekli, da je vaša poslanica poslanica “očeta naroda”, “pastirja” vseh Slovencev?

MILAN KUČAN
Predsednik republike ni v prvi in ne v drugi vlogi, ni “oče naroda” in še manj njegov “pastir”. Gre mi za to, da kot predsednik države v novoletni poslanici povem, da zmoremo skupaj veliko storiti in da je zato smiselno, da presežemo okope, za katerimi smo vkopani v vsakodnevnem življenju, pri čemer nimam v mislih samo političnih in ideoloških okopov. Novoletni čas je za taka sporočila še posebej primeren. Če pa je smisel vašega vprašanja, ali prav vsi sprejemajo ta moja sporočila, se z njimi strinjajo… Teh ambicij nimam. Prav se mi zdi, da državljankam in državljanom predstavim svoj pogled in voščila in jim omogočim, da jih premislijo ali se celo z njimi v večji ali manjši meri poistovetijo.

NOVINAR
No, jaz sem hotel vedeti, ali se prepoznavate kot “oče naroda” in na to ste mi odgovorili. Po drugi strani pa se kakšnemu takrat, ko piše o predsedniku republike, ki je Milan Kučan, zapiše, da je on “oče naroda”. Razumete to kot kompliment?

MILAN KUČAN
Razumem kot zavezo, da funkcijo predsednika republike opravljam tako, da bi se v načinu opravljanja te funkcije in v njeni vsebini lahko prepoznalo čim več državljank in državljanov. Povedal sem že: “biti politično predsednik vseh Slovenk in Slovencev”, ni mogoče. Eno je želja, drugo pa je vprašanje, kako ti to priznavajo posamezni ljudje. To je problem na obeh polih tega vprašanja in odgovora.

NOVINAR
Problem je, da vam tega vsi ljudje ne priznavajo.

MILAN KUČAN
Ne, seveda ne, in nikjer po svetu ni temu tako. Odpira pa se, vsaj pri nas, nek drug problem, namreč priznavanje legalnosti in legitimnosti državnih funkcij in organov ter ljudi, ki te funkcije zasedajo; kakor da bi bilo mogoče v demokratični državi, Slovenija pa po mojem mnenju je taka država, odrekati legitimnost volitvam kot demokratičnemu vzvodu za prevzem določenega položaja v državni hierarhiji zgolj zato, ker se niso izšle po volji nekega posameznika, ki zato razglaša dvom v legitimnost volitev. Tukaj gre za vprašanje pravne in politične kulture ter tudi državotvornosti – nič od tega ni mogoče oblikovati “čez noč”.

NOVINAR
Ali takrat, ko se srečujete s takimi stvarmi, kot je odrekanje legitimnosti volitvam in izvoljenim funkcionarjem “trpite”, ste nejevoljni zaradi takšne situacije, kakršna je?

MILAN KUČAN
Dejstvo je, da se vsa ta zgodovinsko nasledena strukturalna nasprotja in zaostritve v slovenski družbi soočajo tudi na točki predsednika države, ki je konkretna oseba – Milan Kučan. Ali zaradi tega “trpim”? Racionalno se mi zdi, da v vsiljeni ideološki polarizaciji pač ne more biti drugače. Tega sem se zavedal tudi ob kandidaturi. Me pa te stvari tudi prizadenejo, še posebej kadar sem prisiljen ugotavljati, da nimam dovolj zaveznikov v prizadevanjih, da bi Slovenci presegli medsebojno izničujoče delitve in nasprotja, ki niso v prid prihodnosti slovenstva. Prizadane pa me tudi miselnost, da so v tekmovanju med različnimi političnimi koncepti za dosego cilja dovoljena vsa sredstva in dejanja, ki so posledice takšne miselnosti. Tega ne sprejemam in zoper to sem protestiral že pred leti v Novi Gorici. S to mojo izjavo so kasneje manipulirali. Ampak pri njej še zmeraj vztrajam: v politiki ni cilja, v imenu katerega bi bilo dovoljeno uporabiti vsa sredstva.

NOVINAR
Odgovor vaših političnih nasprotnikov bi se najbrž glasil: “Da, s tem se je mogoče strinjati, vendar takrat, ko bodo to načelo spoštovali vsi.” In oponesli vam bodo, da tudi vi uporabljate sredstva, ki niso primerna za politiko.

MILAN KUČAN
O takih očitkih se je mogoče pogovarjati samo konkretno, torej če pretresamo konkretne politične odločitve in konkretna politična dejanja. Pogovarjati se moramo z argumenti. Preprosto ne sprejemam trditve, češ “vsi smo enaki, tudi on počne enake ali še hujše stvari”. Zaradi take “argumentacije” je politična klima v Sloveniji precej onesnažena, tudi z onesnaženimi ljudmi.

NOVINAR
Vas letnica 2000 kaj fascinira?

MILAN KUČAN
Letnica kot taka me ne fascinira, je pa leto 2000 kot prestop v novo oštevilčeno štetje časa pomembno za vse nas, ker bo o tem letu mimo naše volje pisala zgodovina. To bo leto, ki bo drugačno od vseh drugih, in seveda, nekoč, v prihodnosti, ko bodo govorili o tem letu, bodo govorili tudi o ljudeh, ki so tedaj vodili slovensko državo.

NOVINAR
Če slišite v zadnjem času pogost izraz millenium, na kaj pomislite? Na tisočletnega hrošča, na to, koliko robe so zaradi milleniuma prodali v Mercatorju ali na Jezusa Kristusa?

MILAN KUČAN
Odkrito: predvsem se mi zdi čudno, da smo tako hitro prevzeli ta izraz. Najbrž zato, ker hočemo izkazovati svoje svetovljanstvo. Vendar, meni je slovenski izraz tisočletje bliže in mi tudi veliko več pove. Seveda, ne govori mi o nevarnosti računalniškega hrošča in ne o BTC-ju, ampak mi pripoveduje, da smo Slovenci tisoč let tukaj in da si moramo zagotoviti, da bomo tukaj ostali še tisoč let.

NOVINAR
Najbrž ste kdaj leta nazaj, nemara v mladosti, spraševali, kako bo leta 2000. Kaj ste pričakovali in ali se to, kar ste pričakovali, tudi izpolnjuje?

MILAN KUČAN
Zame je bilo, ko sem bil še zelo mlad, leto 2000 najprej leto, ko naj bi bil star šestdeset let. Zavedal sem se, da bi to bil prestop v novo oštevilčeno štetje časa in hkrati leto, ko bi vsaj nekdo iz moje družine dočakal šestdeset let. Moji starši so namreč umrli zelo zgodaj in ko je sestra letos praznovala šestdesetletnico, sva se spomnila prav tega pričakovanja.

Kasneje, v petdesetih letih, sem se spraševal, čemu vse bom priča, če bom dočakal leto 2000. Televizorjev še nismo imeli in o računalnikih tudi nismo govorili. Informacij, kaj vse se dogaja v svetu in kakšni so tehnološki dosežki, ni bilo. Takrat so nastopali sodobni Jules Verni… Moje predstave, kaj vse se bo spremenilo in zgodilo, so me delale radovednega in ta radovednost je krepila mojo voljo, da storim vse, da dočakam leto 2000.

NOVINAR
Pa se je zgodilo več, kot ste tedaj pričakovali?

MILAN KUČAN
Več, veliko več. Veliko več se je zgodilo na politični ravni, v razumevanju sveta in, seveda, tudi na področju tehnološkega razvoja. Nekoč so bile razdalje zelo velike, moji junaki so potovali po Ameriki, Afriki, Avstraliji in tedaj se mi je zdelo nedosegljivo, da bi jim lahko kdaj sledil. Danes pa je mladim povsem samoumevno to, kar je bilo zame daljni, težko dosegljivi cilj, kar je bilo stvar moje fantazije. Mladi sploh ne razmišljajo o tem, da so potovanja v daljne dežele lahko bila nekomu nekoč nedosegljiv cilj, da je nekdo o svetu računalnikov le sanjal. Ne, oni so se v svet na tej stopnji razvoja narodili in razmišljajo o tem, kako bodo ljudje živeli leta 2050 ali še kasneje.

NOVINAR
Desetletja nazaj, še v prejšnjem sistemu, je bilo obdobje, ko je bilo modno snovanje različnih razvojnih programov in strategij, ki so nosile skupno blagovno znamko – 2000. Danes o teh programih nihče več ne govori, ker so pač aktualni izzivi in naloge nacije drugačne od predvidenih. Kaj to ne pomeni, da je šlo za utopične projekte in da je konec koncev pragmatizem primernejši od snovanja vizij?

MILAN KUČAN
V oceno kakovosti teh programov se ne spuščam, tudi v to ne, koliko je bilo v njih strokovnih spoznanj in koliko ideoloških primesi. Vendar, če taki programi upoštevajo relevantne okoliščine in splošne trende v svetu, strokovna spoznanja in analize, ter na tej podlagi zastavljajo razvojne cilje družbi in državi, potem se mi take stvari ne zdijo zgolj pisanje papirjev. Določena časovna zamejitev razvojnih strategij, za katere sploh ni nujno, da so to debele knjige, je pač potrebna.

Nisem pristaš misli, ki jo slišim kot polemiko z mojo tezo o potrebnosti takih vizij, češ da je največ vizionarjev na pokopališčih. Drži, toda na pokopališčih je še več takih, ki vizije niso imeli. Nisem torej zagovornik pragmatičnega življenja od danes do jutri, čeprav ne mislim, da bi se morali držati strategij kot pijan plota, dogmatično. To so predvsem vodila, opredeljeni cilji, nekakšen znak samospoštovanja, samozavesti in samopredstave o prihodnosti. Tudi znanja o svetu in o svojih možnosti v njem. Pisanje teh strategij, o katerih govoriva, je rodilo nekaj zelo strokovno močnih ustanov strateškega načrtovanja, ki so kasneje večinoma po nepotrebnem razpadle.

NOVINAR
Pa Slovenci danes imamo tako samopredstavo?

MILAN KUČAN
Tako, povsem določno oblikovano samopredstavo smo imeli in smo jo v veliki meri z dvema nacionalnima soglasjema tudi uresničili: najprej s plebiscitom in osamosvojitvijo in potem s sprejetjem slovenske ustave. Tretjega soglasja o tem, kako naprej in kako se vidimo v prihodnosti, še nismo povsem oblikovali. Sam kot identifikacijsko jedro tega soglasja vidim odločitev Slovenije za Evropsko unijo. Naše članstvo v Evropski uniji narekuje bistveno drugačno razumevanje položaja Slovenije v svetu in naših domačih notranjih razmerij. Če bo zgodovina sedanjemu rodu upravljavcev države lahko kaj očitala, nam bo lahko očitala, da nismo zmogli skupne volje in pripravljenosti, da poskušamo skozi dialog priti do sklepov, kakšne so naše možne prihodnosti in kakšni podobi države dajemo prednost, da bi bila čim bolj v "službi" državljanov.

Če se vrnem k vaši opombi o pragmatičnosti sveta: da, svet je pragmatičen, ampak jaz nisem za svet, v katerem bi odločali samo interesi ter razmerja moči…

NOVINAR
…Oprostite, kaj to ni vendarle naiven pogled? Vi ste politik in državnik, politiko pa določajo zgolj interesi, interesi vodijo tudi države, vprašanje je le, ali so ti interesi zaznavni in prepoznavni.

MILAN KUČAN
Poglejte, ena od stvari, ki si jih Slovenija želi, je članstvo v EU. Evropska unija je nastala na podlagi povezovalne evropske ideje, danes pa je čedalje manj ljudi, ki se zares ukvarjajo s posodabljanjem te ideje. EU se spreminja v pragmatično tvorbo, v kateri so pomembni kilogrami, tone, metri, kvote, kontribucije, dotacije,…

NOVINAR
… in število mikroorganizmov.

MILAN KUČAN
Tako je, in evropska vizija me skrbi s tega vidika. O tem imam določeno izkušnjo… Tudi nekdanja Jugoslavija je začela razpadati, ko je izgubila povezovalno idejo z vrednotami in je postala tvorba, v kateri so odločali samo še gospodarski interesi. Zato je potrebno najti razmerje med zdravo pragmo in mobilizacijsko predstavo, dušo, ki žene naprej.

NOVINAR
Tukaj sta si z nadškofom zelo podobna. Tudi on pravi, da interesi niso vse, potreben je duh, potrebne so vrednote. Zaplete se, ko je treba določiti, katere so te vrednote.

MILAN KUČAN
Vendar je gospodu nadškofu po svoje "lažje". Cerkev ima vrednote, ki so od dekaloga naprej ustoličene in zapovedane, zasnovane so na dolgi tradiciji. Naše skupne vrednote so zapisane v ustavi in mednarodnih listinah, ki jim je Slovenija zavezana in ki v veliki meri temeljijo na krščanskem izročilu. Svet vrednot je torej bolj ali manj pregleden, vprašanje je, koliko se ljudje z njimi identificirajo in so to pripravljeni dokazovati v življenju. Gotovo so v življenju potrebne tudi vrednote, tudi duhovnost. Zaplete se, če pride do prilaščanja resnice nad svetom vrednot, ki postaja vse bolj univerzalen.

NOVINAR
Zdaj so popularni izbori osebnosti, dogodkov itd. stoletja, tisočletja. Sestaviva takšno vašo listo in začniva pri osebnostih tisočletja. Lahko navedete tri slovenske osebnosti tisočletja? Pa še to predlagam, da Trubarja in Prešerna, ki bi ju verjetno zagotovo navedli, ne navajate, če se zediniva, da sta “izvenkategornika”.

MILAN KUČAN
Uganili ste, res bi ju omenil. Ampak, mislim, da po tej poti ne bo šlo, ker bi se morala najprej pogovarjati o tem, kako smo Slovenci v to tisočletje vstopili in se skozenj prebijali do 20. stoletja, ko smo se konstituirali v nacijo. In zato mislim, da bi se težko pogovarjala o takih ljudeh, če ne bi videla in presojala njihovega prispevka v konkretnem času in razmerah, v katerih so živeli. Današnji čas morebiti njihov pomen vrednoti drugače, kot ga je vrednotil tisti čas. Trubarja in Prešerna vrednotimo bistveno drugače, ko ju je ocenjeval njun čas, pa sta kljub temu nesporna.

Z vidika konstituiranja naroda skozi kulturo je tema dvema osebnostima – na podlagi nujno subjektivnega izbora – možno dodajati še vrsto drugih. Na področju literature bi sam vsekakor omenil Cankarja, na področju arhitekture Plečnika, Vurnika, Fabianija, v medicini Tavčarja, Šavnika, Novaka, Kambiča, Lavriča, Godino, Dolenca… Težko je navajati pomembne osebnosti, ker lahko na katero pozabiš in je potem izbor krivičen. Za Slovence je pomembno tudi leto 1848, ko je nastal program Zedinjene Slovenije in v tem času je poleg Prešerna živel tudi Čop, Kopitar, kasneje Miklošič… Na področju slikarstva ne moremo mimo slovenskih impresionistov in njihove udeležbe v evropski kulturni produkciji itd. Bili so tudi politiki - Bleiwais, Etbin Kristan, Tuma, Krivec, Korošec, Kocbek, Kardelj.

Skratka, pomembni so kriteriji, po katerih navajaš take osebnosti. Pravega, enega samega kriterija ni, so le pomožni kriteriji, ki so od področja do področja različni. Mislim, da samo ene osebnosti, ki bi zaznamovala tisočletje, tudi človeštvo nima, zato si pač vsakdo izbira svojo, eni Einsteina, drugi Marxa, pač pa je veliko ljudi, ki so vsak po svoje in vsak v svojem času naredili nekaj, kar je bilo pomembno za kasnejše življenje človeštva. Vsem pa so bili skupni nadpovprečno znanje, ustvarjalnost, prodornost, visoka intuicija o prihodnosti človeštva.

NOVINAR
Klerikalec Korošec in komunist Kardelj sta kontradiktorni in za marsikoga sporni osebnosti. Kako to, da tudi njiju prištevate med osebnosti tisočletja?

MILAN KUČAN
Kot politika, oblastnika, sta živela in delala vsak v svojem času in prostoru, kateremu sta močno vtisnila svoj osebni pečat. O njiju bo sodila zgodovina, po moji sodbi pa je bil vsak od njiju nedvomno močna politična osebnost. Po kriteriju prizadevanja za večjo politično avtonomijo Slovenije in za državno konstituiranje slovenskega naroda je njuna dejanja, ne glede na politično in nazorsko usmeritev, mogoče oceniti kot pomembna in soodločujoča. Kardelj je posebej s svojim prispevkom k teoriji samoupravljanja vzbudil zanimanje tudi v svetu.


NOVINAR
Je bilo za Slovence 20. stoletje dobro stoletje?

MILAN KUČAN
To stoletje je bilo za slovenstvo najbolj pomembno. Razdelimo ga lahko s tremi pomembnimi dogodki. Najprej, prva svetovna vojna z razpadom evropskih imperijev in priznanjem pravice narodov do samoodločbe – na to pravico smo se Slovenci sklicevali, ko smo imeli možnost vstopiti med državotvorne narode. Potem, druga svetovna vojna, spet z vsem, kar je v svetu pomenila, in z njo nastanek bipolarnega sveta. Ob tem pa se je zgodilo še nekaj zelo pomembnega: središče svetovnega odločanja se je preselilo iz Evrope, v ZDA in v OZN. Končal se je evropocentrizem. Tretja ločnica pa je razpad bipolarnega sveta; med tem razpadom smo Slovenci dobili svojo državo.

Za Slovence je torej to stoletje neke vrste paradoks. Bilo nam je namenjeno, da z genocidnim načrtom izginemo, in nekateri narodi so v tem stoletju res skoraj izginili, mi pa smo iz naroda zrasli v nacijo in smo v evropskem in svetovnem življenju bolj živi, prisotni in vplivni, kot kdaj koli prej. To, da smo Slovenci preživeli, je zame svojevrsten čudež. Čudež po tem, da smo preživeli, čeravno so našo zgodovino kot sestavni del svoje zgodovine v enem delu že pisali drugi narodi, kot del svoje državne zgodovine.

NOVINAR
Marsikaj, kar smo Slovenci dosegli in dobili v tem stoletju, smo dobili sto, dvesto…, tisoč let za drugimi narodi oz. nacijami, odvisno pač, o čem teče beseda. Ali je ta naša zamuda slovenski hendikep?

MILAN KUČAN
Če sprejmete mojo tezo, da je naše nacionalno preživetje nekakšen čudež, potem nismo narod zamudnik. Ko smo prišli v položaj, da smo lahko izkoristili možnosti za to, da smo postali nacija, da smo si ustvarili svojo državo, smo te možnosti izkoristili.

Dostikrat berem o zgodovini narodov, tudi v naši soseščini, ki imajo tisočletno zgodovino in z njo segajo tudi na naš prostor… Ampak dejstvo je, da lahko najdemo na tem prostoru veliko materialnih dokazov o našem bivanju, od čedadskega rokopisa, brežinskih spomenikov, Karantanije kot tvorbe…

NOVINAR
…ki ni bila slovenska…

MILAN KUČAN
…in tudi ne državna v smislu, v kakršnem razumemo pojem države danes. Potem so tukaj slovenski knezi, kmečki upori…, vse to so dokazi o našem prebivanju v tem prostoru. Ampak, o pravi nacionalni zgodovini, ločim namreč zgodovino tega prostora in zgodovino Slovencev, …

NOVINAR
… Zdaj pa že govorite kot dr. Tine Hribar, uporabljate njegov kategorialni aparat.

MILAN KUČAN
Tudi. Pa tudi pokojni prof. Grafenauer je tako govoril. On je res ustvaril nekatere zgodovinske mite, recimo o Karantaniji, celjskih knezih… Ampak, mislim, da so pozitivni miti narodu tudi potrebni, zlasti v času težkih preizkušenj. Delamo si slabo uslugo, ko iz naše osamosvojitvene vojne, ki je bila res kratka, delamo vse kaj drugega kot vsega dostojanstva in spoštljivosti vredno dejanje.

NOVINAR
Iz nje delamo mit.

MILAN KUČAN
Ta mit delamo na nepravi način, tako bi rekel.

Če sami ne znamo spoštovati svoje kulture in preteklosti, preteklosti v celoti, takšne, kot je bila, potem lahko z nami v svetu, o katerem govorite, hitro obračunajo. Drugega kot to, kar se nam je zgodilo, nimamo. O preteklosti sicer lahko imamo različno mnenje, toda nekaj v njej je vendar skupnega.

NOVINAR
Kaj bi Slovenci v tem stoletju lahko naredili boljše, kot smo naredili?

MILAN KUČAN
Če bi zmogli narediti kaj boljše, tega ne vem. Lahko vam povem le, kaj bi si želel, da bi naredili boljše. Želel bi si, da bi se boj za severno mejo končal drugače, kot se je, da torej ne bi vse ležalo na Maistru, Malgaju in da potem ne bi bil potreben oktobrski plebiscit, na katerem so se Slovenci odločali med mlado avstrijsko republiko in srbskim kraljem. Želel bi si, da odločitev leta 1941 ne bi delila Slovencev, da bi ljudje razumeli, da gre za vprašanje živeti ali ne živeti, in da bi zato, da bi živeli, stopili skupaj in da bi bila NOB naše skupno dejanje. Želel bi si, da se po drugi svetovni vojni ne bi zgodili zločini nad ljudmi in hude politične napake. In želel bi si, da bi danes to, kar se nam je zgodilo v preteklosti, poskusili sprejeti kot vsem nam skupen spomin in opomin, da to ne bi obremenjevalo našega prihodnjega skupnega življenja. Preteklosti se spremeniti ne da, prihodnost pa je v pomembni meri v naših rokah.

NOVINAR
Spet sva v prihodnosti, ampak še enkrat morava v preteklost. Dva tisoč let krščanstva… Je to vaš praznik, je to nekaj, zaradi česar bi se na ta božič ali v prihajajočem svetem letu odpravili v Rim?

MILAN KUČAN
Vsekakor je krščanstvo pojav, ki je bistveno zaznamoval slovensko kulturo in duhovnost in nas navezuje na zahodnoevropsko civilizacijo. Meni se zdi nesmiselno dokazovanje, da nismo Balkan, saj smo s svojo duhovno strukturo umeščeni v srednje- in zahodnoevropski civilizacijski prostor. Če pa dopuščamo politične navade, ki se prepoznavajo kot balkanske – verolomnost, življenje s teorijami zarot, zametovanjem nepokornih ljudi, napadi na ljudi in ne nasprotovanjem stališčem – pa je to nekaj, kar nas potiska natančno tja kjer ne želimo biti.

NOVINAR
Kaj pa odhod v Rim zaradi 2000 let krščanstva?

MILAN KUČAN
V Rimu sem ob Božiču že bil. Po prvem obisku papeža v Sloveniji, ko mu je Slovenija podarila božično drevo na Trgu Sv. Petra, sem bil tam in name je to naredilo velik vtis. Če pa bi lahko pričakovanje božiča in novega leta vezal na kraj, kjer bi intimno rad bil, bi intimno najraje bil v Prekmurju, in sicer v tistem mojem spominu, ko sem božič doživljal kot otrok ob koncu vojnih let.

NOVINAR
Če bi se zdajle odpravili v Rim, bi se vam lahko zgodilo, da bi vas kakšen od v Vatikanu službujočih Slovencev pocukal za rokav in vas vprašal, kakšna je vaša vloga pri sklepanju sporazuma s Sv. sedežem (o pravnih vprašanjih). Bi mu odgovorili, da pri tem nimate nobene vloge?

MILAN KUČAN
Ne, tega mu ne bi mogel odgovoriti, ker sem se medtem javno izrekel, ko se je za sporazum začela zanimati javnost, delovno pa tudi že prej. Formalne vloge pri tem nimam, povedal sem svoje stališče in s tem je moja vloga postala aktivna. Mislim, da sporazum ni nujen, saj pravni položaj Rimskokatoliške cerkve v Sloveniji zagotavljajo in varujejo slovenska ustava, pravni red in zavezanost Slovenije mednarodnim aktom, predvsem Evropski listini o človekovih pravicah. Slovenija je pravna država in če je ogrožena katera koli temeljna človekova pravica, potem je tukaj cel naš sodni sistem vključno z ustavnim sodiščem in nato še evropskim sodiščem za človekove pravice. Če pa so naši pravni akti v nasprotju z ustavo in evropskimi akti, podležejo presoji ustavnosti.

Pravni položaj RKC je torej zagotovljen, zato pravim, da se mi sporazum ne zdi nujen, zdi pa se mi smiseln, ker bi lahko bil pomemben korak z vidika uresničevanja pravice do svobode vesti verujočih, ki pripadajo katoliški cerkvi in drugih verujočih in neverujočih. Gre, po mojem, za samoomejevanje države, da ne posega v prostor, ki ga pri uresničevanju te pravice pokriva Cerkev. Ker pa obstajajo nekatera mejna področja, se mi zdi smiselno to urediti s tem sporazumom. Prepričan sem, da je v interesu obeh pogodbenic, da je sporazum napisan tako, da zmanjšuje na minimum možnost kasnejših nesporazumov o tem, o čem ste se pogodbenici hoteli sporazumeti.

NOVINAR
Kdaj ste dobili sporazum s Sv. sedežem na svojo mizo, še preden ga je potrdila vlada ali kasneje?

MILAN KUČAN
Dobil sem ga po tem, ko je svoje mnenje o njem napisal gospod Krivic.

NOVINAR
prašujem zato, ker sem slišal, da ste se o sporazumu pogovarjali z nekaterimi intelektualci prej leve ali levosredinske kot kakšne druge provenience.

MILAN KUČAN
S strokovnjaki sem se pogovarjal po tem, ko je bila javnost že “alarmirana”, če se smem tako izraziti. Povabil sem jih, ker so me zanimala njihova mnenja, kot me tudi sicer zanimajo mnenja drugih o stvareh, ki se mi zdijo pomembne. Povabil sem ljudi, ki so relevantni sogovorniki, saj se ukvarjajo s temi vprašanji in so skoraj vsi tudi javno nastopili s svojimi pogledi. O tem, ali so leve ali desne provenience niti nisem razmišljal. Težko rekel, da so bili samo leve provenience.

NOVINAR
Prepričan sem, da bi novinarji zagotovo zvedeli, če bi se o teh vprašanjih – tako kot predsednik vlade – pogovarjali tudi s tako imenovanimi razumniki, intelektualci desne provenience. Menite, da kot predsednik republike, “oče naroda”, o čemer sva prej govorila, ne bi morali prisluhniti obojim?

MILAN KUČAN
Ne vem, od kod vam argument, da ne poslušam tudi drugih. Poslušam ljudi, o katerim mislim, da lahko prispevajo k oblikovanju mojega stališča do javnih vprašanj. Je že tako, da se človek posvetuje s tistimi, ki so pripravljeni svetovati in povedati svoje mnenje. Obstajajo različni pogledi o političnem delu in metodah, ki jih človek v politiki uporablja. Meni so bila posvetovanja od nekdaj blizu, nikoli nisem mislil, da je v moji posesti vsa resnica, politiko pa itak smatram za kolektivno dejanje. Veseli me, da so to spoznali tudi drugi.

NOVINAR
Ne trdim, da ne poslušate tudi drugih, pravim samo, da sem prepričan, da bi novinarji zagotovo prej ali slej slišali, če bi se posvetovali z dr. Jambrekom, dr. Jerovškom, dr. Pučnikom, dr. Bučarjem, Grafenauerjem, Šeligom itd. Pa priložnosti, da bi to slišali, nismo nikoli imeli.

MILAN KUČAN
Ne vem, če je razlog, da niste slišali, ravno pri meni. Jaz nisem bežal od ponujenega razgovora z nikomer, je pa še ena težava: na žalost nekateri ljudje z nekaterimi ljudmi nočejo biti skupaj tudi na takšnem razgovoru. Je pa tudi res, da svojih pogovorov in posvetov z različnimi ljudmi navadno ne obešam na veliki zvon.

NOVINAR
Kako zgledajo vaše osebne novoletne voščilnice? Ali napišete srečno novo leto in postavite klicaj ali napišete kaj več?

MILAN KUČAN
Odvisno od tega, komu je voščilnica namenjena. Je krog intimnih družinskih prijateljev, so voščilnice, ki so vezane na državniški in politični bonton – to so recimo dobre želje mojim kolegom predsednikom – in ki so bolj ali manj enake, izražajo pa tudi osebno noto, posebej do tistih, ki jih osebno poznam in s katerimi me povezuje neke vrste prijateljstvo. Nikoli pa ne napišem samo Srečno. So osebne ali pa jih ni.

NOVINAR
Ste že kdaj čestitali novo leto, recimo… Janezu Janši?

MILAN KUČAN
Seveda, ko je bil obrambni minister, jaz pa predsednik slovenskega predsedstva. Takrat smo skupaj delali, vezala nas je ista odgovornost in razumel sem, da delamo za iste cilje. Z ljudmi, s katerimi delam, me veže več kot samo formalno razmerje, vsaj z moje strani.

NOVINAR
Ali na nek način ne delate skupaj tudi danes? Pa pri tem ne mislim samo na Janšo, ampak na vse tiste vodilne politike, ki sicer nimajo državniških funkcij, so pa voditelji pomembnih političnih strank?

MILAN KUČAN
Seveda, delamo skupaj v tej državi, ampak to “delo skupaj” je zmeraj stvar obojestranske pripravljenosti. Spomnil vas bom, pa ne bom govoril o imenih: so tudi ljudje, ki sem jih vabil na posvetovanje, vendar niso prišli. Sam nobenega vabila za sodelovanje nisem zavrnil.

NOVINAR
Pravite, da ne želite govoriti o imenih… Kdor pozorno sledi vašim javnim nastopom, bo lahko ugotovil, da pogosto – ne da bi navajali imena – polemizirate s tezami, ki se pojavljajo v javnosti in katerih “lastniki” so zelo znani. Najpogosteje so to teze ravno gospoda Janše. Zakaj ne govorite o imenih, zakaj ne poveste, da polemizirate s tem ali onim politikom? Ali to ni smiselno ali pa se za predsednika republike ne spodobi, če tako direktno reče bobu bob?

MILAN KUČAN
Zame so v političnem življenju važne teze, ne njihovi avtorji. Če mislim, da kakšna teza, ki poskuša dobiti domovinsko pravico v tem prostoru, ni dobra, polemiziram s tezo. Ravno v slovenskem političnem življenju je preveč polemiziranja z ljudmi, da se jih umaže ali politično poniža. Če človeka umažejo, je umazano tudi njegovo stališče. Sam pa mislim, da takrat, ko zavrneš neko tezo, človekovo dostojanstvo še zmeraj ohraniš. Tak je vsaj moj namen. V Sloveniji je žal za razširjanje nesnažnih navad na voljo preveč prostora in če že so dogovori političnih strank, bi bil dobrodošel tudi dogovor, da se v političnih polemikah varuje dostojanstvo človeka.

NOVINAR
Zdaj sva pri problemu personifikacije politike. Med ljudmi kroži šala, ki jo gotovo poznate. Zgrajena je na črnem humorju, njena poanta pa je, da bo v Sloveniji bolje, ko ne bo Kučana, Drnovška, Janše, Peterleta in Podobnika. Vaš komentar?

MILAN KUČAN
Meni se to ne zdi zgolj šala. Po mojem je to tudi res, zato upam, da nam bo uspelo, dokler smo, kjer smo, spremeniti razmere tako, da se ne bodo ponavljali novi Kučani, Janše, Peterleti in tako naprej. Prihaja čas, ko bodo v politiko vstopali novi ljudje. Upam, da ne bodo obremenjeni z zamerami in celo sovraštvom. Za Slovenijo bi bilo vsekakor bolje, če bi to zmogli že zdaj.

NOVINAR
To je začaran krog.

MILAN KUČAN
Ne, ta krog je odvisen samo od ljudi…

NOVINAR
… Ti ljudje so tukaj in zdaj. O njih pripoveduje ta šala, oni pa bi morali po vašem spremeniti razmere…

MILAN KUČAN
… in so ljudje, ki ne nosijo teh priimkov. Kar pa se omenjenih ljudi tiče, njihova oz. naša dejanja niso enoznačna. Teze, da vsi ravnamo enako slabo, preprosto ne sprejemam, to preprosto ni res. Dejanja govorijo o ljudeh, ne osebno obravnavane označitve dejanj, kot jih želijo tolmačiti posamezniki. Druge objektivne sodbe o dejanjih, kot so volitve, pa v demokraciji ni.

NOVINAR
Moja teza je, da pri nas ni strankarske politike, navkljub množici strank in strankarskih programov, ampak da je politika izrazito personificirana. Na to kaže tudi ta šala, ljudje politiko tako vidijo in imajo bolj ali manj utemeljene razloge, da jo tako vidijo. Kateri pa so po vašem mnenju razlogi za takšno stanje?

MILAN KUČAN
Razlog je v tem, da je edini izkustveni vzorec, ki ga vsi poznamo, vzorec delovanja enopartijskega političnega sistema. Vse naše stranke so formirane po tem vzorcu: so precej avtokratsko vodene, nimajo pretirane notranje demokracije in so zato bolj ali manj liderske stranke. Za pravo strankarsko življenje pa ni pomemben zgolj obstoj večih strank, ampak je potrebna tudi znotrajstrankarska demokracija.

NOVINAR
Kje je bilo več znotrajstrankarske demokracije, v partiji konec 80. let ali v sedanjih slovenskih strankah?

MILAN KUČAN
Ne bodite presenečeni nad odgovorom: mislim, da je je bilo več v slovenski partiji konec 80. let.

NOVINAR
Ste vi osebno dober politik?

MILAN KUČAN
Sem politik, to sem pravzaprav celo življenje.

NOVINAR
Dober politik?

MILAN KUČAN
Težko vam odgovorim, ker z rezultati tega, kar delam, nisem povsem zadovoljen. Dober politik ima dober rezultat. Če bom pa o svojem delu sam sodil, bom lahko neobremenjeno sodil šele takrat, ko ne bom več v aktivni politiki.

NOVINAR
V nedavnem televizijskem intervjuju ste povedali, da ste tudi vi delali napake. Napako so naredili, ker vas niso vprašali, na kaj ste s tem mislili, zdaj pa lahko to napako popraviva. Katere napake ste torej naredili?

MILAN KUČAN
Res sem tako rekel, in sicer v zvezi z mojim zgodnjim obdobjem v političnem življenju. Če danes gledam nazaj, so to bile napake, vendar jih takrat nisem tako videl. Da to ugotoviš potrebuješ izkušnje. Ko v politiki pristaneš, da se opredeliš med enim in drugim človekom, ne pa med stališčem ali konceptom, narediš napako. Takrat (mišljen je obračun s Stanetom Kavčičem, op. av.) se je to zgodilo. Velike napake pa so tiste, ki prizadenejo veliko število drugih ljudi. Tisti, ki jih zagrešijo, prej ali slej zgubijo verodostojnost. Tudi danes gre za to. Za verodostojnost slovenske politike do slovenske in mednarodne javnosti. Dogajajo se nam stvari, ki me skrbijo, ker nam jemljejo verodostojnost.

NOVINAR
Kaj, na primer?

MILAN KUČAN
Na primer to, kar se nam dogaja z ratifikacijo maloobmejnega sporazuma s Hrvaško. Ali, kadar govorimo, da s Hrvaško nimamo določene meje. Slovenije ne bi nihče priznal kot države, če bi leta 1991 rekli, da nimamo določene meje. Danes pa iz kroga ljudi, ki ste jih prej našteli, slišim vehementne trditve, da Slovenija nima državne meje s Hrvaško in da se o njej šele pogajamo.

NOVINAR
Slovenija je bila doslej že velikokrat verolomna. Ko gre za naš odnos do Evropske unije, se nam to že skoraj ciklično dogaja. Koliko verodostojnosti smo sploh še ohranili?

MILAN KUČAN
Še zmeraj veliko, saj se naša verolomnost v svetu še zmeraj pripisuje mladosti države. K sreči. Ko pa bo država enkrat odrastla, tega odpustka ne bo več.

Ker ste omenili pogajanja z Evropsko unijo, mislim, da se med tistimi, ki so neposredni udeleženci teh pogajanj, oblikuje zelo profesionalen in verodostojen tip slovenskih politikov kot upravljalcev javnih zadev. Logiko sodobnega sveta, ki jo prinašajo s seboj, je potrebno uveljaviti tudi doma. Res pa je, da ni mogoče v pogajanjih na nekatere stvari pristati, na druge pa ne, ne da bi bil pri tem jasen kriterij opredeljevanja. Ne gre več samo za verodostojnost, ampak se našim sogovornikom zastavlja vprašanje, ali Slovenija ima jasno definirane svoje državne interese v pogajanjih.

NOVINAR
Pa kaj nam pomaga, če skozi to “evropsko šolo” dobimo dobre politike, rezultat pogajanj pa je pičel zaradi nestrinjanj doma?

MILAN KUČAN
Pomaga nam, da dobimo dobre politike, ki so politiki za prihodnost.

NOVINAR
Ampak oni bodo, kolikor jih poznam, svojo prihodnost prej iskali v Bruslju kot v Ljubljani!

MILAN KUČAN
Nisem prepričan. Vprašanje je, kaj jim bosta Ljubljana in Slovenija omogočali. Pogosto govorimo, da nimamo dovolj ljudi, da so samo ti, ki so. Nenadoma pa se bo pokazalo, da imamo morebiti ljudi za vsa mesta – če se bomo osvobodili miselnosti, da je strankarska pripadnost prvi pogoj za prevzemanje vodilnih položajev v državi.

NOVINAR
Kdaj boste izdali svoje memoarje?

MILAN KUČAN
Ne bom jih napisal.

NOVINAR
Zakaj pa ne?

MILAN KUČAN
Javno pisanje spominov o ljudeh, ki so še aktivno v politiki, je tako zelo podvrženo subjektivni presoji in tako hitro lahko tako pisanje zapade skušnjavi po prikrajanju preteklosti, da se mi to ne zdi smiselno početi. Taki spomini niso nič več kot zelo subjektivne sodbe o ljudeh in stvareh, dostikrat pa le "popravljanje" lastne podobe in vloge v preteklosti. Ker pa vem, da za sodobne zgodovinarje memoarji prej ali slej postanejo eden od virov za njihovo delo, se mi zdi koristno urediti arhive, tudi zapiske iz tistega časa, ki bodo lahko na razpolago tistemu, ki bo hotel imeti pisne vire.

NOVINAR
Pred mesecem dni ste pisali dvema predsednikoma, predsedniku vlade in predsedniku parlamenta. V pismu ste ju opozorili, da morajo biti zakonodajni postopki, ki se nanašajo na volilni sistem, končani do 16. julija prihodnje leto, sicer boste prisiljeni razpisati volitve po sedaj veljavnem zakonu. Kaj sta vam naslovnika odgovorila?

MILAN KUČAN
Predsednik vlade še nič, predsednik državnega zbora pa takoj, da je sklical sejo komisijo, ki je bila že oblikovana in znotraj katere naj bi prišlo do dogovora parlamentarnih strank o tem, kako rešiti vprašanje volilne zakonodaje.

NOVINAR
Kako pa si razlagate molk predsednika vlade? Mislite, da ste mu pisali o nečem, česar se sam tako ali tako dobro zaveda?

MILAN KUČAN
Ne, jaz mislim, da mi bo še odgovoril. Namen mojega opozorila je bil, da je to politično preigravanje – oprostite izrazu – daleč preseglo domet, ki ga objektivno ima takšen ali drugačen volilni sistem, da traja predolgo in da bo lahko postalo vir novih političnih špekulacij, če se bo potem poskušalo na hitro, po skrajšanih postopkih spreminjati volilni sistem ali celo ustavo. Dovolj časa je preteklo od odločbe ustavnega sodišča, ve se, kaj je ustavno sodišče naložilo državnemu zboru in v tem času bi bilo mogoče prevzeti odgovornost in sprejeti takšne ali drugačne rešitve, ki bi omogočile pravočasne priprave na volitve v skladu z njimi. Najslabša možnost bi bila, če bi kljub prepoznanim slabostim sedanjega volilnega sistema volili na podlagi obstoječega zakona.

NOVINAR
Zakaj bi bila to najslabša možnost?

MILAN KUČAN
Zato, ker vemo, da ima dve veliki slabosti, vsenacionalne liste in zgrešeno tehnično izpeljavo D'Hondtovega sistema, ki spreminja na volitvah izraženo voljo ljudstva. Te pomanjkljivosti je treba odpraviti. Pri odgovoru na vprašanje, kako jih odpraviti, so razlike, sam pa mislim, da večinski volilni sistem za to ni edini način. Ampak najprej se je treba do tega, kar zahteva ustavno sodišče, nedvomno opredeliti. Vsa odgovornost je na državnem zboru, ker pa je vlada z državnim zborom povezana, je to tudi njena odgovornost.

NOVINAR
Zakaj pa bi se morali opredeliti do tega, kar zahteva ustavno sodišče? Ustavne odločbe je vendar treba spoštovati in ni nobenega razloga, da bi se opredeljevali, ali jih spoštovati ali ne.

MILAN KUČAN
Toda spoštovanje odločitve ustavnega sodišča zahteva uvedbo dvokrožnega večinskega volilnega sistema. Tega mora nekdo predlagati in parlament mora o njem odločiti. Dvakrat je sicer Državni zbor že zavrnil zakon, ki je predlagal večinski sistem. Ali je s tem že opravil obveznost, ki mu jo nalaga odločba ustavnega sodišča? Glede na to, da je Državni zbor ustanovil Komisijo za volilni sistem in ustavne spremembe, te obveznosti očitno še ni opravil. Če bo potem na glasovanju zavrnil v Komisiji pripravljeni dvokrožni večinski sistem, so se parlamentarne stranke dolžne dogovoriti, ali ostane v veljavi sedanji zakon ali pa ga bodo spremenile s kakšno drugo formulo, ki bo omogočila stabilno vlado in izbiro konkretnih ljudi. O teh formulah nočem govoriti. Za mene bo veljal tisti volilni sistem, kakršnega bo takrat, ko bo treba razpisati volitve, določal takrat veljavni volilni zakon.

NOVINAR
Komentar gospoda Janše k temu vašemu pismu je bil naslednji: Kučan spodbuja tiste, ki zavlačujejo z uzakonitvijo večinskega volilnega sistema, naj vzdržijo še pol leta, ko bodo volitve lahko stekle po starem. Zdaj imate priložnost, da greste “s komentarjem nad komentar”…

MILAN KUČAN
To je komentar, ki z vsebino mojega pisma nima nobene zveze.

NOVINAR
Bi bilo po vašem mnenju zelo narobe, če bi volili po sedaj veljavnem zakonu ali ne?

MILAN KUČAN
Volilni sistemi so različni in vsi so enako relevantni za konstituiranje demokratičnega parlamenta. Glede na razmere, tradicijo in okoliščine pa niso vsi enako primerni. Moje mnenje je, da bi bil posodobljeni proporcionalni sistem, v katerem bi odpravili prej omenjene in še nekatere druge manjše napake, primernejši za razcepljeno slovensko družbo. Tako pač mislim in to ni v nobeni koliziji z mojim jasnim odnosom do odločbe ustavnega sodišča. Kajti tudi večinski sistem ne rešuje dveh pomembnih problemov, ki sta v ozadju. Eden je problem vladanja. Dostikrat je slišati argument, da bo večinski sistem omogočil odpravo težav, povezanih s koalicijskimi vladami, enostavnost vladanja in hitro odločanje.

NOVINAR
To je argument LDS.

MILAN KUČAN
Tudi drugih, kar pa konec koncev ni bistveno. Morda se bo to res zgodilo. Vendar, ali je lahkota vladanja dobra za državo in njene ljudi? Večinski sistem namreč nujno slabi opozicijo, močna in odgovorna opozicija, ki je sposobna kontrolirati oblast, pa je nujno potrebna. Drug argument pa je, da naj bi večinski sistem pomenil diskontinuiteto, kakršno naj bi leta 1990 opravile druge postsocialistične države. Mislim, da ta argument podcenjuje politično ozaveščenost slovenskih volivk in volivcev. Hrvaška npr. je imela večinski volilni sistem. Tja, kjer danes je, je prišla zaradi tega volilnega sistema ali pa ne glede na njega. In drugič, kaj pa če večinski sistem ne bo pomenil te željene "diskontinuitete"?

Volilni sistemi so zgolj sredstvo za legaliziranje oblasti, ki v določenem mandatu upravlja z državo. Izkušnja kaže, da je oblast mogoče konstituirati enako demokratično in legitimno na različne načine. Navsezadnje, ta parlament, ki bo odločal o volilnem zakonu, je legitimen in legitimnosti mu nihče ne oporeka, čeprav je bil izvoljen na podlagi obstoječega zakona. Argumenti za spremembo obstoječega volilnega sistema z vsemi njegovimi slabostmi so v tem sistemu samem. Povedal sem že svoje mnenje, da bi bil za Slovenijo v sedanjih političnih srazmerah primernejši korigiran proporcionalni sistem, ne bo pa nobene tragedije, če se bo zgodil kombinirani ali večinski sistem.

NOVINAR
To je res, res pa je najbrž tudi, da razprav, katerim smo priče danes, sploh ne bi bilo, če ne bi bilo odločbe ustavnega sodišča. Zagotovo ne bi razpravljali, kako in v katero smer spremeniti volilni sistem, ker bi živeli v prepričanju, da na referendumu ni zmagal nobeden od ponujenih modelov. Ohranjal bi se torej status quo. S tega vidika je odločba ustavnega sodišča pozitivna, saj je stranke prisilila v spreminjanje slabega zakona, se vam ne zdi?

MILAN KUČAN
Seveda, ampak pred tem je še neka druga razprava. Namreč, ali je politično sploh oportuno razpravljati o odločitvah ustavnega sodišča. Končno je to zadnja instanca v tej državi, ki lahko z vidika ustavnosti presoja o najbolj občutljivih odločitvah. Če njeno avtoriteto postavimo pod vprašaj z razpravljanji o ustavnih odločbah, potem ji jemljemo verodostojnost. To pa seveda nalaga zelo veliko odgovornost tudi ustavnim sodnikom, saj avtoritete ustavnega sodišča bolj kot jo lahko zavarujejo sami, ne more zavarovati nihče. Zato pravim: tu je odločba ustavnega sodišča in najprej je treba jasno odločiti o tem, kar zahteva.

NOVINAR
Ampak, teh zadev pa v vašem pismu niste omenjali. Janša je tisti, ki zmeraj opozarja, da je treba spoštovati odločbo ustavnega sodišča.

To se samo po sebi razume in tudi nobeno moje dejanje ni postavilo pod vprašaj avtoritete odločbe ustavnega sodišča.

NOVINAR
Mimogrede, večkrat beremo o pismih, ki si jih izmenjujejo vodilni slovenski politiki. Kako to zgleda z vaše strani, gre res za, recimo, priporočeno pismo, ki ga pošljete po pošti na drugo stran te palače ali 300 metrov stran v parlament?

MILAN KUČAN
So razlike med pismi in pismi. To so pisma, ki imajo formalni značaj, to so formalna dejanja v razmerjih med organi države in so v funkciji mojih pooblastil in odgovornosti, saj predsednik države po ustavi npr. razpisuje volitve. To seveda ne pomeni, da s predsednikom Drnovškom o tem nisva govorila, toda eno je govorjena beseda, drugo pa je dokument. Tudi zaradi svoje odgovornosti moram imeti dokaz o tem, kaj sem naredil.

NOVINAR
Dokument je tudi zapisnik. Na sestanek lahko povabite predsednika vlade in parlamenta, izmenjate stališča in informacije…

MILAN KUČAN
… Pa se vam zdi, da bi bil moj pogovor s predsednikom vlade v prisotnosti zapisnikarja še bolj nenavaden, kot je bilo moje formalno pismo?

NOVINAR
Ne gre za pismo kot tako in niti ne za zapisnik, ampak za občutek, ki ga dobi zunanji opazovalec, ko gleda, kako zmeraj nekdo nekomu nekaj piše. Ta politična pisma neprenehoma krožijo in tisti, ki piše, nikoli ne pozabi opozoriti svoje tiskovne službe, naj objavi, da je nekomu pisal. Tudi podpredsednik vlade rad piše pisma…

MILAN KUČAN
… Ne bi se čisto strinjal z vami. Bral sem komentar vaše kolegice v vašem spoštovanem časopisu o vlogi pisem. Pisma so različna in mojih pisem predsedniku vlade, ki formalizirajo moje predloge, je veliko, pa vi ne veste zanje. Se pravi, da ni tiskovni urad tisti, ki bi poročal o vsakem mojem pismu. To pismo, ki je bilo povezano z volilnim sistemom, pa je bilo tiste vrste, da se mi je zdelo prav, da ne bi ostalo samo na notranji ravni, ampak da zanj zve tudi javnost.

NOVINAR
Jaz poskušam ta pogovor napeljati na način komuniciranja med politiki…

MILAN KUČAN
…Mimo tega konkretnega pisma?

NOVINAR
Tudi na podlagi tega pisma. Vtis zunanjega opazovalca je, da obstajajo neke vrste politični baroni, ki si hočejo biti, horizontalno gledano, medsebojno enakovredni, ki imajo neke suverene politične fevde in so si med sabo zelo odtujeni, zato komunicirajo med sabo na način izmenjavanja pisem. Tem pismom bi v diplomaciji rekli diplomatske note.

MILAN KUČAN
Če to tako vidite, je to zagotovo slabo. In če bi bilo res samo tako, bi bil to slab znak za razmere v državi. Da je med nami premalo pogovorov, takih na štiri ali šest oči, temu nič ne nasprotujem. Mojih pobud za to je veliko. Vendar so tudi pisma normalni del politične komunikacije. Pomenijo način komunikacije med institucijami, ne med ljudmi. To je eno od orodij, ki jih imam na razpolago. Orodja, ki jim ima predsednik republike, so omejena. Koalicijski partnerji imajo seveda neskončno več orodij za medsebojno komuniciranje, zato so javna pisma med njimi res nenavadna zadeva.

NOVINAR
Relevantni državniški položaji v tej državi so, poleg predsednika republike, še predsednik vlade, predsednik parlamenta in – glede na njegovo politično težo – še podpredsednik vlade. Kdaj ste se nazadnje sestali v tem krogu?

MILAN KUČAN
Redko se sestanemo, pa ne, ker bi bilo mojih iniciativ premalo. Nazadnje smo se – v še nekaj širšem krogu od navedenaga – sestali pred dopusti.

NOVINAR
Ste pri vas doma že postavili novoletno jelko?

MILAN KUČAN
Ne, to bi bilo pa prezgodaj, to me še čaka (smeh), ampak do takrat, ko bo ta pogovor objavljen, bo zagotovo že stala.

NOVINAR
Seveda, ampak to vprašanje je imelo eno “past”. Za božično jelko bi bil zdaj že bil pravi čas, vendar te pri vas ni, kajne?

MILAN KUČAN
Ni, ampak imamo pa adventni venček na vratih stanovanja, če vam to zadostuje.

NOVINAR
Ne čisto. Vsekakor nekaj pove, če tisto, kar postavite pri vas doma, imenujete novoletna ali božična jelka.

MILAN KUČAN
Zdaj ste me prisili v razmislek o nečem, o čemer nisem razmišljal. Glede na to, da jelko običajno postavimo na silvestrovo in da pri nas doma stoji samo preko silvestrovega, je to novoletna jelka. Ko je pri nas živela še ženina mama, smo jo postavili že prej. Bila je tudi božična jelka in smo bili vsi zadovoljni.

NOVINAR
Pa bo ta jelka naravna ali umetna?

MILAN KUČAN
Zaradi ekološke ozaveščenosti mojih hčera je že nekaj let umetna, in še praktična je za spravilo.

NOVINAR
Najlepša hvala za ta dolg pogovor.


 

arhivska stran