Javni nastopi

SPRAVA NAJ BO NAŠ SKUPNI CILJ
"Mislim, da bi bil poraz slovenstva, če bi si kot cilj postavili kaznovanje za zločine kolaboracije ali za zločine neposredno po vojni."
Intervju predsednika republike Milana Kučana za Delo (novinar Dejan Pušenjak)

Ljubljana, 30. oktober 2001

Predsednik Kučan o temi povojnih pobojev, priznanju krivde zanje, o simbolnem pokopu mrtvih in o spravi.



Dejan PUŠENJAK
Politična razprava o priznanju krivde za povojne poboje, o simbolnem pokopu mrtvih in o spravi se je javno začela že leta 1989. Julija 1990 ste na spravni slovesnosti v Kočevskem Rogu kot presdednik predsedstva izrazili obžalovanje nad zunajsodnimi povojnimi usmrtitvami. Leta 1994 ste se zavzeli za postavitev spomenika znamenja vsem žrtvam druge svetovne vojne in državljanskega spopada ter opozorili na obveznost države, da uredi grobišča in izda mrliške liste. Leto pozneje ste predlagali, da državni zbor obsodi in obžaluje zunajsodne povojne poboje. Od takrat je minilo šest let in niti vam ni uspelos svojimi predlogi. Kako to?

Milan KUČAN
Menil sem, da je leto 1990 priložnost, da vsi Slovenci skupaj prevzamemo odgovornost ne samo za slovensko državo, ampak tudi za slovenstvo in njegovo prihodnost. V času med demokratičnimi spremembami, ki jih zaznamujejo prve demokratične večstrankarske volitve, in plebiscitom se mi je zato zdelo primerno opraviti spravno dejanje na Rogu, ki naj bi potrdilo našo moralno in simbolno pripravljenost in dozorelost, da preteklost prepustimo preteklosti in da prevzamemo odgovornost za prihodnost.

Razlogi, zakaj vendarle ni prišlo do tega, kar razumemo z besedo sprava, so različni. Ali nismo bili dovolj zreli, ali nismo bili pripravljeni skupaj in s tem vsak zase prevzeti vse breme preteklosti na sebe, ali pa ni bilo političnega interesa. Mislim, da ves ta čas predvsem ni bilo političnega interesa, da bi to bolečo točko odstranili kot točko političnih konfrontacij iz današnjega časa in življenja in da mrtvih ne bi več uporabljali za poračune med živimi.

Desetletnica samostojne države se mi zdi nova priložnost. Še nikoli nismo bili tako blizu, da bi to vprašanje razbremenili ideoloških razsežnosti, da bi v ospredje stopil človeški, pietetni vidik ter da bi ob spravi ugotovili tudi odgovornost za dejanja in sprožili morebitne ustrezne postopke v pristojnih organih. Vredno je poskusiti. Ob tem bi morali jasno definirati cilj, ki ga ne le kot država, ampak kot slovensko občestvo pri ureditvi tega problema ali pri odnosu do tega problema želimo uresničiti.

Novinar
Kaj je ta cilj po vašem? Narodna pomiritev, sprava, sankcioniranje krivcev,...?

KUČAN
Mislim, da bi bil poraz slovenstva, če bi si kot cilj postavili kaznovanje za zločine kolaboracije ali za zločine neposredno po vojni. Za prihodnost slovenstva je potrebna narodna pomiritev ali sprava. To naj bo naš skupen cilj. Ve se, kaj mora storiti država. Najprej urediti grobišča, da bodo vsi mrtvi imeli svoj grob in če je le mogoče svoje ime na njem, se pravi omogočiti dostojen, pieteten odnos do vseh mrtvih. Potem so tu predlogi vladne komisije, ki jo vodi gospod Kovačič-Peršin. Ustrezne postopke za ugotavljanje odgovornosti vodijo tožilstvo in organi pregona. Dolg države in državnih organov je tudi postavitev simbola, ki bi obeležil tragedijo, s katero smo bili Slovenci soočeni med vojno in neposredno po njej in se poklonil žrtvam, ki jih je zahtevala. Predlog zanj je najbolj celovito in že zdavnaj formulirala gospa Spomenka Hribar. O postavitvi simbolnega znamenja je bilo tudi že doseženo soglasje v odboru, ki ga je v zvezi s pripravo obeležitve petdesetletnice konca druge svetovne vojne vodil takratni predsednik državnega zbora gospod Školč.

Očitno pa glede našega temeljnega cilja, ki ga imamo kot občestvo, kot narod, v slovenski politiki obstajajo razlike. Če bi na problem gledali celovito, bi ga morda laže razbremenili ideologije in depolitizirali. Slovenci smo brez dvoma soočeni z dvema hudima grehoma, ki nas bremenita. Prvi se je zgodil s prostovoljnim sodelovanjem z okupatorji, ko je bil slovenski narod obsojen na uničenje. Drugi veliki greh se je zgodil, ko je komaj konstituirana država uporabila svoje organe in vojaške enote, za nezakonite izvensodne poboje. Obe dejanji tvorita celoto. Ne zato, da bi opravičevali ali pogojevali drugo z drugim. Po mojem mnenju takratno dogajanje lahko razlaga, tudi razloži ne da pa se ga opravičiti ne enega ne drugega. Zločin je zločin in do njega se je treba tako tudi obnašati.

Novinar
Se vam zdi, da že dovolj dobro razumemo razloge, okoliščine ali motive, ki so pripeljali do zločinov?

KUČAN
O tem času obstaja več pogledov na resnico. Shematično gledano sta se zgodil okupacija in odpor, torej narodnoosvobodilni boj, ki je pozneje prerasel v revolucijo. Na drugi strani sta se po okupaciji zgodili kolaboracija in pozneje protirevolucija. O motivih, kdo se je zaradi česa postavil na katero od teh strani, kako je kdo iskal in utemeljeval svoj osebni odgovor v dilemi, ki je bila takrat pred Slovenci, ima vsakdo svojo resnico. Ko sem se prvič srečal z Dachauskimi procesi preprosto nisem mogel sprejeti resnice tistih, ki so bili na strani represije neposredni udeleženci teh procesov. Odpiralo se mi je preveč vprašanj, čisto človeških, pa tudi pravniških, ker sem pač pravnik. Ko sem se veliko kasneje srečal začel spoznavati dejstva povojnih pobojev, se mi je prav tako uprlo, da bi sprejel resnico tako, kot se je takrat uradno predstavljala. Nisem pa mogel sprejeti niti resnice tistih, ki so bili na strani kolaboracije. V razmišljanjih, kaj storiti, sem prišel do tega, da svoje resnice, kot svojega pogleda na te stvari, ne moreš nekomu vsiliti, če ta ni pripravljen tega sprejeti. Tako ostajam pri tem, da je med nami, Slovenci, več resnic o tem času. Mislim, da bi bila potrditev demokratičnosti in zrelosti naše družbe, če bi pustili vsakomur, da živi s svojo resnico. Zgodovinarji bodo presodili objektivni potek dogodkov in ovrednotili te dogodke. V svetovnih merilih je zgodovina že presodila medvojni čas in leta takoj po vojni, ko se je oblastna izpeljanka komunistične ideje začela identificirati s stalinizmom in z vsemi posledicami vladala v svoji najbolj kruti pojavni obliki v nekdanji Jugoslaviji in s tem tudi v Sloveniji.

Novinar
Kdaj ste se srečali s fenomenom povojnih pobojev?

KUČAN
S povojnimi poboji sem se srečal ob Kocbekovem intervjuju v reviji Zaliv. Od takrat sem se spraševal, kaj se je v resnici dogajalo, čeprav je tudi moja družina doživela vso tragiko tega razkola, ki sicer za Prekmurje ni bil značilen. V naši družini sem doživljal, kako različno so se odločali ljudje v ključni dilemi, pred katero smo bili Slovenci postavljeni na različne načine. Strah in pogum sta bila navzoča v moji družini, prav tako kot tudi Zločin in kazen.

Novinar
Na kak način?

KUČAN
Moj oče je bil že pred vojno del naprednega gibanja v Prekmurju. Tistega, ki je bil zbran okoli kluba prekmurskih študentov Mladega Prekmurca, društva rusko-slovenskega prijateljstva in Komunistične partije. Ko je prišel iz ujetništva, je moral v madžarsko vojsko. S skupino Prekmurcev je zbežal čez rusko fronto v ujetništvo in se z brigado, ki so jo tam formirali že živeči Jugoslovani v Jugoslavijo. Pri osvobajanju Čačka je padel kot slovenski oziroma jugoslovanski partizan. Stric, mož mamine sestre, pa je leta 1941 Madžare pričakal kot velik madžaron. Po vojni, leta 1945, je bil justificiran. na dvorišču soboškega gradu.

Ta veliki slovenski problem se je na tej mini človeški in družinski ravni dotaknil tudi mene. Znotraj tega sem se gibal in iskal tudi svoj lasten moralni svet in merila za presojanje takratnih ravnanj. Bila so gotovo subjektivna. Vendar verjamem, da so bolj ali manj subjektivna pri vsakem Slovencu.

Novinar
Ali so vas kdaj povabili na Teharje?

KUČAN
Ne, niso. Ampak od takrat naprej, ko so moji predlogi, da bi bilo treba te stvari urediti, kljub sprejetim sklepom ostali neuresničeni, menim, da je do tega treba imeti poseben, tudi oseben odnos. Pred prvim novembrom kot državni predsednik polagam vence na grobnico talcev na ljubljanskih Žalah in na spomenik padlim v vojni za Slovenijo. Ko pa grem prvega novembra domov na družinske grobove, se že vrsto let ustavim na Teharjih in pri spomeniku talcem na Frankolovem.

Če bi država izpolnila enega od svojih dolgov in bi postavila spominsko obeležje vsem žrtvam, ki jih je slovenski narod pretrpel v času velikega svetovnega spopada med silami demokracije in silami totalitarizma, bi bile s tem pietetnim, spoštljivim odnosom do mrtvih razrešene dileme, kot so kdaj, kje, kdo, kam in podobno. Tako pa se zmeraj postavljajo vprašanja, zakaj ne Urh, zakaj ne Rog, zakaj ne Lancovo, zakaj ne Crngrob, zakaj ne Draga, zakaj ne grobišče na Vojskem... Države z daljšo demokratično tradicijo imajo točko, običajno se imenuje grob neznanega junaka, kjer je mogoče izraziti spoštovanje do vseh, ki so v vojnah in spopadih države ali naroda dali svoja življenja. Ker je prvi november pred vrati, bom kot vsako leto naredil to, kar je moja dolžnost in kar imam za svojo človeško dolžnost.

Novinar
Prižgete svečo tudi na stričevem grobu?

KUČAN
Tudi.


 

arhivska stran