POGOVOR S PREDSEDNIKOM MILANOM KUČANOM
Pogovor s predsednikom Milanom Kučanom na Radiu Slovenija - Val 202

Ljubljana, 16. december 2000


Novinar Silvo Teršek
Dober večer gospod Kučan.

Milan KUČAN
Dober večer gospod Teršek.

Novinar
Ste že odtekli, ste že odšvicali, kar je bilo treba, danes?

KUČAN
Ja. Prav v resnici sem užival. Bil sem na Javorniku, kjer je sicer jutri pohod. Ker jutri ne utegnem, sem bil danes, hodil sem po svežem snegu. Ko smo se s Črnega vrha dvignili nad meglo, je bilo prekrasno. Vsi Julijci, vse Kamniške Alpe, Snežnik, vse kar je mogoče videti, se je videlo. Bilo je prekrasno.

Novinar
Pa je to res, da tudi sicer med tednom, pred službo, skoraj vsak dan greste na tak pohod - ali podoben pohod?

KUČAN
Ko je dan daljši, zjutraj. Ko je dan krajši, pa naredim to pred mrakom. Urnik premikam primerno, kot sonce premika svoj urnik in grem potem zvečer še naprej v službo.

Novinar
Pa delate to zato, ker vas je tako hudo strah, da se ne bi prehitro postarali?

KUČAN
Pravzaprav o tem nisem razmišljal, zdaj ste me presenetili. Čutim potrebo in uživam, če sem lahko kakšno uro v naravi.

Novinar
Pa že razmišljate o tem, da se čas nesramno hitro odvija. Ali že čutite ta leta, ta vstop - ne bom rekel zrela leta - na prag jeseni, ki je še daleč seveda, ampak vendar ?

KUČAN
Vsekakor čas teče drugače, kot bi jaz mislil, da je prav, da teče. Vsake toliko časa se je treba vprašati - in to najbolj vidim pri mojih prijateljih, ki so vsi navdušeni rekreativci, zlasti igralci tenisa, enkrat koleno, enkrat komolec, težko hodijo. Moj nasvet je vedno: poglejte osebno izkaznico, to je koristna zadevščina, in potem se pravzaprav vprašam, če ni koristno, da tudi sam kdaj pogledam v osebno izkaznico. Datum rojstva je stvar, ki si jo je dobro priklicati v spomin.

Novinar
No, jaz odkar vem, da osebna izkaznica ni več obvezen dokument, sem jo vrgel vstran, da mi ni treba gledati te številke.

KUČAN
Ravno danes zjutraj, ko sem se peljal proti Javorniku, sem poslušal, da enega od dokumentov pa morate imeti s sliko in podpisom in da je to zdaj pravica, to ni zdaj več dolžnost. Včasih je bila dolžnost nositi tak dokument, zdaj pa je pravica, da ga nosite in da ga pokažete, ne vem sicer komu, ampak če koga zanima ...

Novinar
No, vam verjetno to ni treba. Pokažete vi kdaj dokument?

KUČAN
Redko, ampak včasih ga le pokažem, zlasti v tujini.

Novinar
Razmišljal sem o teh dneh, ki počasi postajajo že morda evforični, pred vstopom v novo leto. Če bi vi recimo, gospod Kučan, naredili silvestrsko večerjo, kakšna bi bila videti? Znate sploh kaj narediti?

KUČAN
Mislite skuhati, pripraviti ... Znam. Bi se kar pohvalil. Če bi tako zares za koga moral skuhati, mislim, da bi bil kar zadovoljen. Ampak, če bi za svojo družino pripravljal in za svoje najbližje prijatelje, ne bi bila zelo bogata, predvsem pa ne zelo obilna večerja.

Novinar
Ker ste varčni?

KUČAN
Ne, zdi se mi, da ni smisel silvestrske večerje, da se človek čimbolj natlači s hrano. Saj veste: potem gre pamet v želodec, pravimo v Prekmurju, če se zelo naješ. Naredil bi jetrno pašteto po maminem receptu; dobro juho za kasneje in mogoče - ampak tega se ne bi lotil sam - še kakšna sladica. To bi prepustil hčerkam.

Novinar
Aha hčerkam. Ja, točno, zdaj ste imeli te dni - dva dni nazaj - vesel dogodek v zvezi z eno hčerko in postali ste dedek.

KUČAN
Ja. To je bil pa res lep dogodek. V četrtek zvečer se je zgodil - tako rahlo nervozno pričakujoče, ampak vse se je dobro izteklo. Vnuk je tu.

Novinar
Hčerka Ana je rodila, ne?

KUČAN
Ja. Ana je postala mama. Špela je postala teta. Moja žena je postala babica in jaz sem postal dedek. Vsi smo nekako spremenili svoj status v dobrih treh in pol urah.

Novinar
Skušam si predstavljati, kakšni in kako bi izgledali, če bi tam doma, kjer sedite - najbrž v kakšnem udobnem fotelju, zdaj ko ste dedek, z eno roko zibali, z drugo vlekli fajfo ... Ste kdaj kadili?

KUČAN
Ne, kadil nisem nikoli. To je, bi rekel, morebiti edina slaba navada, ki je nimam. Ni me nikoli zamikalo. Mogoče zato, ker me je zgodaj potegnilo taborniško življenje in sem mislil, da je to treba resno vzeti. Vzel sem resno. Kadi veliko mojih prijateljev, znancev v mojem krogu in nič me ne moti to, če kadijo. Sam pa nisem nikoli imel potrebe po tem.

Novinar
Ko greste recimo v trgovine - vem pa da greste kdaj - imate vedno spremstvo, vedno varnostnika, ki vas spremlja. ...

KUČAN
Ne. Grem v trgovino v Murglah. Bilo bi skregano z zdravo pametjo in tudi z mojo naravo, če bi moral varnostnik čakati, kdaj bom šel v trgovino. Grem ob sobotah, nakupim kar mi naročijo, ali kar vidijo oči, kajti trgovine so postale zapeljive. Če greste do kruha, morate skozi celo trgovino in ko vzamete kruh in mleko, greste spet čez celo trgovino nazaj do blagajne in takrat oči veliko stvari vidijo in roka seže tudi po kakšni stvari, ki jo ne rabite.

Novinar
Pa je to po predpisih, da greste sami v trgovino?

KUČAN
Ne. Takšnih predpisov, ki bi to urejali ali grem lahko sam ali ne, ni. Čeprav imam včasih občutek, da bi kdo rad vse življenje spravil v predpise, v škatlice, v predalčke, ampak takšnega življenja ne bi rad živel in tudi v takšni državi, ki bi ljudem vse predpisovala, tudi ne bi rad živel. Z varnostniki je pač tako, da je neko temeljno varnost najbrž potrebno zagotoviti ljudem, ki so nosilci javnih funkcij. Za to pa, kako je to izpeljano, je potrebna pamet in moram reči, da imam srečo, da so z menoj pametni fantje in se z njimi vse te stvari dajo urediti, tako da ni moje življenje podrejeno nekemu predpisu, ki si ga zamisli kakšen uradnik.

Novinar
Če bi bil malo žleht bi zdaj rekel, da jih imate tako zelo radi, ali pa sebe tako izredno radi, da jih boste ohranili celo do smrti ob sebi?

KUČAN
Ja - s predpisom vsekakor. Tu smo pa pri predpisih, vem kaj mislite. Šlo je za urejanje sistema varovanja. Moj svetovalec, ki se ukvarja s temi stvarmi, je tudi napisal - po primerjavah v Nemčiji, Avstriji, drugih evropskih državah, da ima predsednik države po poteku mandata zagotovljeno varovanje do konca življenja. To je sistem. Vsak sistem, tudi nemški seveda, pa pozna pravico človeka, ki naj bi bil deležen tega varstva, da se temu odpove. In ne bi rad najinega znanstva postavljal na preizkušnjo, ampak mislim, da me ljudje toliko poznajo, da bi bilo skregano z mojo naravo, če bi si jaz res želel imeti varnostnika, ne samo zdaj, ampak do konca življenja.

Novinar
Tudi ne, če bi bila ženska?

KUČAN
Ne. Neke vrste varnostnika itak imam do konca življenja. To je moja žena, ampak to ni varnostnik v tistem smislu ... Zdelo bi se mi preneumno, če bi v to kdo verjel.

Novinar
Ko ste že omenili vašo ženo, je zdaj odkar je upokojena manj stroga, bolj stroga, vas bolj na kratko drži, je bolj tolerantna? Se je kaj spremenilo po upokojitvi?

KUČAN
Ona se je upokojila, ne zato, ker bi imela takrat že izpolnjene pogoje, ampak, ker so rekli, da ne more biti žena predsednika države v službi v Skupščini, bila je v Skupščini, ker lahko pride do nezaželene izmenjave informacij - če lepo to imenujem. Kakšen razloga je to bil ali ne, je drugo vprašanje. Nisva želela s tem komplicirati. Ona se je upokojila. Opravlja pač posle, ki ji gredo doma, kot gospodinji in skrbi za mene, skrbi za družino in pri tem opravlja še tisto, kar ji gre iz naslova žene predsednika države, kar ni zmeraj prijetno. Protokolarne stvari morebiti navzven izgledajo prijetno, v resnici so pa to silen napor in velika obremenitev za človeka.

Novinar
Namreč nekatere ljudi že misel na upokojitev močno spremeni in pahne v neko žalost, depresijo. Vaša soproga je še vedno zaposlena po tej plati, ki ste jo pravkar omenili. To se pravi - se ni spremenila nič?

KUČAN
Najbrž je z upokojitvijo tako: so ljudje, ki si želijo dočakati trenutek, ko izpolnijo pogoje in rečejo: zdaj sem pa v pokoju, veliko sem delal in sem to zaslužil. So ljudje, ki ne razmišljajo o upokojitvi in dobijo odločbo, da so upokojeni. Poglejte samo na policijskem ministrstvu so bili valovi upokojevanja ljudi, ki so recimo stari manj kot 50 let, nekateri do dobra šele čez 40 let - ne da bi vedeli, zakaj so danes v pokoju. Formalno premladi in gotovo za to, da bi mirovali. Hrvati imajo lepši izraz: "u mirovini", se pravi takrat naj bi človek miroval, počival. Slovenski pokoj ima lahko drugačen pomen.

Moja mama, ki je bila učiteljica in je imela pet otrok, si je zelo želela, da bi dosegla, dočakala pogoj za upokojitev. In ni dočakala dveh let, je poprej umrla. Ampak ona si je res želela in ne bi bilo mogoče reči, da je dočakala trenutek upokojitve, kot neko nenadejano točko v svojem življenju. To je bila povsem nadejana in zelo zaželena. Bila je iztrošena ženska, veliko je prestala in to mislim, da je prava upokojitev.

Novinar
Si boste vi po končanem mandatu - predsedniškem - poiskali kakšno službo ali boste ostali predvsem dedek?

KUČAN
Službe si gotovo ne bom poiskal. Dedek objektivno sem, upam da me bo vnuk ali vnuki, če jih bo več, imeli radi in me vzeli za dedka, takšnega kot si ga bodo oni predstavljali in oni oblikovali ...

Novinar
Čakajte, oprostite, rekli ste: dela si .... službe si ne bom poiskal. Ne marate niti misli na to, da bi še kaj delali v življenju?

KUČAN
O ja, delal bom, ampak vi ste rekli službo, če si bom ... Torej, delal gotovo bom. Brez dela si ne znam predstavljati svojega življenja. So pa različne vrste dela. Služba je zmeraj nekaj kar je, vsaj v moji predstavi, zvezano z nekim delovnim časom, disciplino, je povezano s tem, da moraš biti določenim ljudem zmeraj na razpolago in navsezadnje je povezano to tudi s plačo. No, tega ne bom potreboval, se bom upokojil, in bom imel takrat pokojnino ...

Novinar
In to dobro.

KUČAN
Ne vem, kakšna bo, izračuna si še nisem dal narediti. Če bi primerjal svojo prihodnjo pokojnino in položaj s položaji predsednikov drugih držav, ki so šli v pokoj oz. po prenehanju mandata, potem bi vam vsekakor rekel: dobro. Tako pa ne vem, kakšna bo - slaba gotovo da ne bo.

Novinar
Ja seveda, kako bo slaba. Gospod Kučan so zdaj, ko ste dobili vnuka odšle mačke od hiše?

KUČAN
Ne, ne. Mačke so še zmeraj pri hiši in nič ne vpliva nanje. Nobene reakcije nisem pri njih opazil, da bi jih kaj zmedlo to, ko smo jim povedali, da imamo vnuka. Še naprej mirne duše mlatijo svoje wiskas kekse in vse ostale stvari. Prisvajajo si hišo kot vsaka poštena mačka ...

Novinar
Že, že, samo ko bo prišel vnuk na obisk oz. ko ga bodo prinesli - nekateri pravijo, da je nevarno, da mačka zleze dojenčku na prsa in liže mleko ....

KUČAN
Toliko bomo že popazili, ampak zaradi tega ni treba, da gre mačka od hiše.

Novinar
Ste se pa res navezali nanje.

KUČAN
Ja. Dolgo let so z nami, posebej na tistega sivega Grišo smo bili zelo navezani in je žalostne smrti umrl - je imel raka. Človeka pretrese to, saj navsezadnje postane član družine. Gledam tudi moje znance, prijatelje, ki imajo - ne mačke, ampak bolj spodobno žival, kot oni pravijo - pse in je to ravno tako neka zelo intimna naveza, neko prijateljstvo se ustvari - svojevrstno - in vse kar se potem zgodi, človeka prizadene, tako kot je pač to človeško razumljivo.

Novinar
Samo, predsednik države najbrž nima, kakšne nerodovniške mačke. Vi imate verjetno mačke s poreklom?

KUČAN
Ne. Imamo kar mačke s ceste. Veste, mačke nas kar poiščejo. Ti dve konkretni mački zdaj, ki sta naši mački; ena je pri nas devet let, ena peto leto. Obe sta prišli. Moja hčerka Špela je seveda tista, ki je najbolj mačja mama. Ona jim da hrano in reče tako: zdaj bodo te mačke naše mačke, ker so preprosto naše mačke. In tako se je tudi zgodilo - ostale so.

Novinar
Gospod Kučan ste dali že kdaj kakšnemu klošarju kakšen tolar?

KUČAN
Že.

Novinar
Pa jih spustijo do vas?

KUČAN
To sva že prej razčistila. Razen, če bi klošarji bežali pred mano. V tem primeru bi seveda to bilo malo težje, ampak če mislite moje fante: oni gotovo v klošarju ne bi videli osebo, ki ogroža varnost predsednika države. Njihove predstave o tem so drugačne.

Novinar
Ko ste omenili to bežanje. Najbrž se nikoli ne zgodi: veliko se gibljete med ljudmi, tudi na svojih rekreativnih poteh. Se kdaj zgodi, da si kdo dovoli, da predsednika malo ozmerja - od običajnih ljudi - da ga malo vzame v primež? Ali so vsi do vas galantni, tolerantni ...

KUČAN
Enkrat se mi je res zgodilo in to na bankomatu v Trnovem. Prišla sva jaz z moje strani in nek možakar, malo mlajši od mene, z druge strani. Sicer je treba s kartico odpreti vrata do bankomata v Trnovem. Rekel sem: izvolite, pa je rekel: izvolite, izvolite, saj sicer itak delate dovolj škode. Zato se mi je tako zapisalo v spomin, ker je bilo prvič in celo pri bankomatu. Seveda sem naredil takrat tudi škodo, ker sem dvignil denar, ampak svojega.

Novinar
Glasba, ki smo jo pravkar poslušali, je bila pravzaprav po vaši želji.

KUČAN
Ja, gospodična me je vprašala, če še zmeraj rad poslušam Joan Baez in to pesem. Rekel sem ji, da in bi bil zelo hvaležen, če bi jo lahko slišal.

Novinar
Včasih razmišljam, tako zelo zaposleni ste že večji del vašega življenja - ali ste bili lahko vzgojitelj v vaši družini, vašima hčerama, ali je to kar gospa prevzela - v glavnem največ obveznosti.

KUČAN
Enostavno to gotovo ni bilo. Tudi Štefka je bila v službi ves čas, tudi preko delovnega časa - takšne službe sva imela. Nekaj časa je bila pri nas njena mama, tako da je bila v pomoč; da smo vedeli, kje so otroci. Nisem želel prepuščati vzgojo otrok nikomur - svojega dela odgovornosti za to. Imel sem tudi pred očmi mojo družino, moje otroštvo. Tudi ta pesem, ki sem jo poslušal in jo zmeraj rad poslušam, je povezana z mojim otroškim pričakovanjem o tem, ali se bo oče vrnil iz vojne ali ne. S sestro sva čakala takrat, ko so se ruske kolone valile skozi Prekmurje leta 1945, z nekim pričakovanjem, da nekje tam bi moral biti tudi oče, ker smo vedeli, da je bil v ruskem ujetništvu. Kako je potem vzgojo, mojo in sestrino prevzela mama in potem očim, ko se je ponovno poročila - potem so se rodile še tri sestre - bilo nas je pet. Tudi oče in mama sta bila zaposlena ves čas. To je bil čas povojne izgradnje, kot se je takrat reklo, ampak nikoli nas nista zanemarjala. Sploh si ne znam predstaviti prave vsebine tega izraza; kaj bi pomenilo zanemarjati otroke. Mi smo imeli vzgojo. Ob vsem tem velikem delu, ki so ga opravljali, smo bili - kot se reče -dobro vzgojeni, so nam bile privzgojene neke vrednote, neka etika ...

Novinar
Bi temu rekli luteranska vzgoja.

KUČAN
Ne bi ravno rekel luteranska. Dokler nisem postal predsednik in so začeli v tujini pisati, da sem po poreklu luteran, se s tem nisem nikoli obremenjeval. Pač pa nekaj drugega je pomagalo: doma smo imeli smo zelo zelo veliko knjig, je pač bila učiteljska družina že iz predvojnih časov. Modra ptica je bila recimo zbirka, ki smo jo imeli ... Hram. In kadar je bilo kaj časa, so rekli: to knjigo vzemite v roke, to preberite. Tako smo pač rasli s knjigami, oblikovali svoj značaj, svoje vrednote. Tako sem tudi jaz poskušal pri otrocih, čeprav pri mojih otrocih je že bil nek fenomen, ki se mu reče televizija in to je bila neka nova trdnjava, ki jo je bilo potrebno zavzeti. Kako uporabiti televizijo za vzgojo in kako preprečiti, da ne bi bila škodljiva.

Novinar
Mislite, da je bilo kdaj hčerama v breme dejstvo, da ste predsednik države?

KUČAN
Ne bi govoril o preteklem času. Mislim, da jima je to še zmeraj breme. In da imata od tega prej kakšno hudo preizkušnjo v življenju, ki bi jim bila sicer prihranjena.

Novinar
Ali ste vi v življenju vedno postavljali na prvo mesto obveznosti do države ali do družine? Najbrž do države.

KUČAN
Težko je to razdvojiti. Ko so recimo bili časi tistih zelo hudih spopadov v Beogradu ali ko je šlo - zdaj bo desetletnica - za odločitve, ki so povezane s plebiscitom, ali potem za osamosvojitev, tudi z našo desetdnevno vojno, s katero se je branilo plebiscitno odločitev. Morebiti bi se takrat na prvi pogled lahko reklo, da je imelo prednost to, kar bi običajno razumeli z interesom države. Ampak v državi, ki je svobodna, ki je demokratična, kjer je človek spoštovan in kjer lahko živi z vrednotami, ki so tudi moje vrednote, je bilo časa tudi za moje otroke, za mojo družino. Hudo bi najbrž bilo, če bi bilo potrebno to dvoje zoperstaviti: da je država nekaj, kar je v popolnem nasprotju z vrednostnim sistemom in etiko moje družine.

Novinar
Ali kdaj pomislite, da bi bilo vaše življenje prijetnejše, če recimo ne bi imeli sovražnikov? Morda nekaterih imen, ki res delujejo kot skrajno neprijazni, ko gre za vas. Ali vi vračate to neprijaznost, ste tudi vi tako ...

KUČAN
Z mojega vidika: jaz nimam sovražnikov. Res je, da čutim, da me kdo ne mara, zlasti ljudje iz političnega življenja. To je za mene problem, ki nujno zahteva neke vrste samospraševanje: zakaj. Če najdem odgovor in če je v njem tudi del recimo moje krivde za to, poskušam to popraviti. So pa ljudje, ki jim to čisto nič ne zmanjšuje njihove nejevolje - če blago rečem - ker jih preprosto moti že samo dejstvo, da sem, da obstajam. Saj jih navsezadnje moti tudi, da oni so. K sreči pa tega ni veliko in mislim, da je v Sloveniji možno živeti, kljub temu, da nas je malo in kljub temu, da se med seboj zelo dobro poznamo - pravzaprav v tej državi ni mogoče reči, da koga ne poznaš, da je kdo zate popoln tujec - da se da vendarle živeti na način, ko te ne moti, če so ob tebi ali če ti poti prekrižajo tudi ljudje, ki te ne marajo, ki ti to tudi pokažejo in ki iz tega delajo tudi velike - no reciva temu - politične špekulacije.

Novinar
Zdaj bova poslušala poročila. Morda izvem tudi še kaj dodatnega o vas iz teh poročil.

* * *

Novinar
Gospod Kučan, najbrž nastopi cela vrsta asociacij, ko poslušate takšne pesmi, ki so kakorkoli vezane na vašo ravnico.

KUČAN
Ja gotovo. To je predvsem svet mojega otroštva in nekega drugega sveta, za katerega se mi dostikrat zdi, da ga že zdaj ni več in da tudi nikoli več ne bo takšnega, ker se je tudi pokrajina ob Muri spremenila. Ljudje se spreminjamo, civilizacija, z vsem kar prinaša, je na veliko vstopila tudi v Prekmurje in tistega idiličnega Prekmurja, razen v teh otožnih pesmih Kreslina in romanih Miška Kranjca - in kot sva se prej pogovarjala, tudi v nostalgičnih spominih ali spominskih zapisih Štefana Smeja, ne bo več. Zdaj je drugačno Prekmurje, ki ravno tako hiti za razvojem. Ljudje se ne želijo čutiti pomaknjene na rob slovenskega življenja. Nekaj je, kar je zelo pomembno, odkar je padla železna zavesa, ki je v resnici na slovensko-madžarski meji pomenilo konec nekega sveta in začetek nekega drugega sveta ...To je postalo eno najbolj prehodnih slovenskih ozemelj in s tem prihaja vse. Prihaja življenje, ki je drugačno

Novinar
Ali znate madžarsko?

KUČAN
Tu in tam znam še kakšno besedo. Povsem oz. čisto prodati me ne bi ravno mogli, tudi na Madžarskem ne. S sestro sva med vojno živela pri babici v Prosenjakovcih - to je skoraj čisto madžarska vas, prav na meji. Dedek je imel tam gostilno, slab kilometer od meje. ...

Novinar
To je ta dedek, ki je imel tudi konje ...

KUČAN
Ja. To je bil mamin oče.

Novinar
... gosposki dedek ...

KUČAN
Veljal je za kulaka, če to kaj pomeni. Iz preprostega kmečkega fanta je naredil nekaj, kar je za spoštovati - v takratnih razmerah. In ker ste me vprašali po madžarščini, tam so bili otroci, s katerimi sva se midva igrala, so bili madžarski otroci in mi smo govorili nek jezik, ki je bil madžarski in slovenski, torej prekmursko-slovensko narečje. Nismo niti vedeli, kdaj prehajamo iz enega jezika na drugega. Če danes, ko gledam nazaj in dostikrat se spomnim ravno, ko je govora o manjšinah, o evropskih razsežnostih tega fenomena - tam ni nikoli nihče spraševal, ne mislim samo otroke, mislim tudi odrasle ljudi, ali je Madžar ali Slovenec.

Novinar
Gospod Kučan, mnogi v Sloveniji so prepričani, pa najbrž se ne motijo, da se danes splača biti politik. Splača se biti politik predvsem zato morda, ker ima človek potem lepo, polikano življenje, kjer politike skoraj vsepovsod razvajajo in če kaj zaškriplje lahko preprosto odstopijo brez prave odgovornosti. Je to podoba našega politika?

KUČAN
Ne bi rekel, tudi našega ne. V svetu je itak problem odgovornosti politikov postavljen z veliko ostrino. Tudi pri nas se postavlja vprašanje, ali obstojijo vsi nadzorni mehanizmi, ki potem naredijo smiselno postavljanje vprašanja odgovornosti. To ne more biti kar tako, če smem uporabiti preprosti žargon, kot "maščevanje malega Kitajčka".

Naj povem, kaj s tem mislim. Tudi naša parlamentarna demokracija pozna inštitut parlamentarne preiskave. To je uveljavljen inštitut, ki pomeni, da preiskujejo v parlamentu neke stvari iz političnega življenja države, ki so hude, ki so se res zgodile in zahtevajo tudi odgovor. Ampak ta inštitut, ravno zaradi tega svojega ugleda, se uporablja redko. Pri nas pa, če se spomnite, je parlament prejšnjega ali predprejšnjega sklica kar po tekočem traku formiral preiskovalne komisije, interpelacije so se postavljale kar tako, da bi se preprosto uresničilo to, čemur jaz pravim: "maščevanje malega Kitajčka".

Ljudem je treba pustiti, da delajo in potem jih je za to, kar so naredili, potrebno tudi prijeti, če ne delajo tako, kot je to predpisano z zakonom ali sicer tega, kar ljudje od njih pričakujejo.

Novinar
Preveč rekreirate in gazite tam in se prehladite

KUČAN
Ne, zdaj je že konec tega dela rekreacije in mislim, da sem ven iz nahoda - tako rekoč na koncu.

Novinar
Gospod Kučan ali ste si kdaj, recimo bolj za šalo kot zares, zaželeli, da bi bili visoki kakšnih 195 centimetrov.

KUČAN
Oja, to pa. Že v šoli, v gimnaziji še posebej, ko je postal šport številka ena, ali blizu športa številka ena, košarka - z mojo telesno višino nisem bil briljantno zaželen igralec v gimnazijski postavi. Kakšnih deset centimetrov bi me takrat že postavilo v povprečje. ...

Novinar
Kaj pa pri dekletih?

KUČAN
Ne, tam nisem imel težave s postavo. Tudi kasneje, ko sem bil predsednik košarkaškega kluba Olimpija - pet let - in je takrat bil naš igralec in tudi trener pokojni Krešo Ćosić, izvrsten človek. Moram reči, da kdor ga je od blizu poznal, je lahko v njem našel zelo toplega človeka ...

Novinar
Kaj pa v politiki, so vam manjkali ti centimetri, ali kako. Recimo v protokolu, da bi na ljudi gledali zviška ...

KUČAN
To ni moja navada, ampak če bi to ravno želel, bi si omislil kakšen podij ...

Novinar
Ali vas to moti, ko vedno ljudje nekako odzgorno vas gledajo?

KUČAN
Ne. Motijo me nekateri ljudi, ki o meni pišejo. To pač vidim. Ampak to je njihov problem, ne moj. Navsezadnje, če se postavim v vrsto z drugimi evropskimi predsedniki - ne bi bil najnižji.

Novinar
Ste kdaj naredili kakšno večjo napako v protokolu. Recimo na kakšni službeni poti, za kar vam je bilo kasneje nerodno?

KUČAN
Ja. Bilo mi je nerodno na Poljskem. Na Poljskem je protokolarna zapoved, da predsednik države, ki mu predsednik Poljske postavi v čast četo poljske vojske, pozdravi poljske vojake v poljščini. Kakor običajno mislimo, da je poljščina zelo podobna slovenščini, ker sta oba slovanska jezika, mi je tisti trenutek preprosto zablokiralo in se nisem mogel spomniti tistih dveh besed. Pozdravil sem jih kar po slovensko in oni so mi odgovorili po poljsko. Ampak meni se je tisti hip zdelo, da me je oblil liter vode.

So se zgodile tudi druge stvari. Recimo na Bavarskem so me polili s pivom. Jaz sem nekoč spotaknil natakarja - sem ravno od mize vstajal, ko je prinašal pivo. Ampak to so take prijazne zgodbe in ljudje na to tudi prijazno gledajo. Danes imam občutek, da protokol tudi ni več tisto, kar je bil včasih - železna zapoved. So seveda države, ki se ga še zelo držijo. Vatikan ima zelo strog protokol

Novinar
Ste vi kdaj strogi, recimo do svoje žene Štefke, kadar po vašem mnenju, kaj v zvezi s protokolom ne naredi, kot bi bilo treba?

KUČAN
Ne. Mislim, da ona protokol bolje obvlada od mene. Tisto, kar me moti, je edino to, če zamujava, torej, če se ustavljava. Protokol t.j. ritual - procesija, se pomika in vsak udeleženec te procesije mora upoštevati ritem, s katerim se procesija premika in če se kje ustaviš in s kom kaj spregovoriš, s kom izmenjaš kakšno prijaznost, nenadoma nekdo potegne za ročno zavoro. Ker je vse računano na minute, je potem to lahko nerodno. Čeprav ni za tem nobenega slabega namena, saj to počnejo vsi. Protokol je neko nasilje. Ljudem, ki delajo v protokolu in ki morajo za to nasilje skrbeti zato, da stvari pač tečejo, čisto nič ne zavidam.

Novinar
Koliko boste stari čez en mesec?

KUČAN
Čez mesec bom mesec dni več, ampak če vas leta zanimajo - takrat bom star 60 let.

Novinar
Gospod Kučan, v uvodu sem rekel, da sem bom poskušal izogibati politiki, ampak zdi se mi, da sem si tule pribeležil stavek, ki se zdi - vsaj meni osebno - zanimiv. Takole sem zabeležil: v povprečju imamo kar normalno življenje, imamo demokracijo, imamo bogate in revne ljudi, ljudje imajo spomin in imajo upanje in želje in so jezni in hvaležni, mnogi imajo tudi boga. Mislite, da je to dovolj za normalno življenje?

KUČAN
Če bi k temu dodala še strpnost in solidarnost, mislim, da bi lahko rekla, da ja. Ker če vse to je, potem prej ali slej pride tudi tista blaginja, ki omogoča, da se poskrbi tudi za tiste, ki morebiti ali ne zmorejo, ne znajo ali pa niso sposobni poskrbeti zase. In ta fenomen pri Slovencih mene vedno znova prijetno preseneča, visoka stopnja človeške solidarnosti, kadar imajo ljudje res občutek, da je nekdo ogrožen. Poglejte samo Log pod Mangartom. Na prvi hip je izgledalo: ljudje so sami, konec je, nobene perspektive. Pa se je pravzaprav zgodilo tako, kot se je zmeraj do zdaj zgodilo v teh nesrečah, da je vsa Slovenija z Ložani. Ali oni to že čutijo ali ne, ne vem, ampak gotovo bodo to prej ko slej začutili.

Novinar
Ja. Za Slovence je nevarno, če se imajo preveč dobro. Kajti v stiskah znamo skupaj stopiti, ne?

KUČAN
Ja. Najbrž je logično. Za majhen narod je logično, da ga nesreče delajo močnega. Sreča, nekako se zdi, da je nismo navajeni. Spomnite se, kako smo dočakali tisti večer 25. junija 1991. Takrat sta res izbruhnila veselje in sreča. ...

Novinar
Gospod Kučan nekatere predsednike ljudje zelo hitro pozabijo. Nekateri ostanejo v zgodovinskem spominu, v spominu ljudi. Si vi želite, da bi vi ostali v ljudeh, da bi tudi potem, ko bi že vrsto let živeli in stopicali skozi pokoj, vas ljudje ustavljali in se vam zahvaljevali za to, kar ste naredili.

KUČAN
Težko je govoriti o tem, kaj je pravična sodba o delu človeka. Sodba je zmeraj subjektivna in zmeraj ima človek - jaz tudi - neko prepričanje, da sem storil, kar sem mogel. Vprašanje je, ali so to moji sodržavljani tako tudi doživeli. To, kar si zdaj ne želim, česar zdaj ne maram in ne bi želel tudi kasneje je, da dejstva spreobračajo tisti, ki bodo ocenjevali moje delo.

Novinar
Pa si nikoli ničesar ne očitate?

KUČAN
Oja, si. Sem sam dovolj strog sodnik. Morebiti stvari, ki jih drugi niti ne opazijo, ker tudi vedeli niso, kaj vse je bilo možno, kaj vse bi se lahko zgodilo in k sreči se marsikaj ni zgodilo. Marsikaj se ni zgodilo tudi zato, ker sem sam pomagal, da se ni zgodilo. So pa tudi stvari recimo, ki bi jih danes naredil drugače, če bi se še enkrat dogajale tako, kot so se dogajale v tistem času in tistih razmerah.

Novinar
Mogoče se boste pa reinkarnirali.

KUČAN
Ha, ha, to se pa prav gotovo ne bom in to si tudi ne želim.

Novinar
Kaj vas ne pomirja taka misel, da bi še enkrat živeli nekje, morda ne kot Kučan - politik, ampak kot sodnik, ali vzrejec mačk ...

KUČAN
Seveda, rad bi se ukvarjal z mačkami, to gotovo, ampak to potem ne bi bil jaz, to bi bil potem nekdo drug. Tako, da se s tem prav nič ne ukvarjam.

Novinar
Želim vam srečno prihodnje novo leto, vam in vaši soprogi, pa veliko užitkov pri vaši novi vlogi v družini, vlogi dedka in veliko notranjega miru, ko ga boste še bolj potrebovali, kot sedaj.

KUČAN
Hvala lepa za te prijazne želje. Na to novo vlogo se bom moral navaditi. Upam, da mi to ne bo težko. Imam neke predstave o tem, ampak saj veste, predstave so eno, potem življenje prinese drugo.

Tudi jaz vam želim - tudi vaši družini, vaši ženi in sinu - vesele praznike, srečno novo leto in veliko prijaznih sogovornikov.

Novinar
Hvala lepa. Srečno.

KUČAN
Srečno.