Govor predsednika RS dr. Danila Türka o podnebnih spremembah v okviru konference "Odzivanje na podnebne spremembe: napori Združenih narodov in sveta"

New York, 10.2.2008  |  govor

Predsednik republike dr. Danilo Türk se v New Yorku udeležuje Tematske razprave na visoki ravni o podnebnih spremembah "Odzivanje na podnebne spremembe: napori Združenih narodov in sveta". Sinoči po vzhodnoameriškem času je predsednik republike na otvoritveni večerji za paneliste, ki jo je gostil predsednik Generalne skupščine OZN Srgjan Kerim, v govoru povedal:

---

Spoštovani predsednik Generalne skupščine,
spoštovani gostje,
dame in gospodje,
aprila lani se je v Združenih narodih pripetilo nekaj nenavadnega in morebiti tudi pomembnega: Varnostni svet se je vprašanjem energije, varnosti in podnebja skupno posvetil v okviru enotne in izčrpne razprave.

In zakaj je bila ta razprava pomembna?

Prav gotovo ne zaradi njenega izida, kajti bilo je še prezgodaj, da bi sprejeli posebne sklepe, kaj šele, da bi oblikovali jasno politiko.

To tudi ni bila edina pomembna razprava v ZN. Njen pomen izhaja iz preprostega dejstva, da so se udeleženci posvetili vprašanjem podnebja in varnosti v okviru skupne razprave in da so bila Varnostnemu svetu predložena v svežnju.

To je pomembno zaradi tega, ker se Varnostnemu svetu predložijo le najresnejša, najnujnejša, najvznemirljivejša in najneugodnejša vprašanja, ki vplivajo na mednarodni mir in varnost. Šele ko so bile izčrpane – ali zgrešene – vse druge poti, postane vprašanje zadeva, ki "zadene Varnostni svet", kot pravimo v žargonu Združenih narodov.

Vpletenost Varnostnega sveta ZN v vprašanja podnebnih sprememb izraža občutek nujnosti. Nujnost pa je postala osrednji način resnega pristopa do podnebnih sprememb.

Varnostnemu svetu so bili predloženi številni primeri, ki kažejo na povezavo med varnostjo in podnebnimi spremembami.

Zaradi taljenja ledu in naraščajoče morske gladine lahko pričakujemo velike spremembe v kopenskih površinah zemlje in razpoložljivosti vodnih virov, kar bo po drugi strani verjetno povzročilo obmejne spore in vojne za ozemlja in vodo. Takim obetom bo po vsej verjetnosti sledilo izseljevanje z območij, ki bodo zaradi premajhnih količin razpoložljive pitne vode in propadajočih kmetijskih zmogljivosti postala neprimerna za bivanje. Vojna v Darfurju je le priokus tega, kar lahko postane problem v mnogih delih sveta.

Sliko dopolnjujejo napetosti zaradi oskrbe z energijo in pomanjkanja virov. Podnebne spremembe bodo skoraj zagotovo zapletle vprašanje uravnoteženja svetovnih podnebnih in energetskih ciljev. Tako uravnoteženje bo težko ohranjati. Pri tem ne moremo izključiti niti napetosti, sporov in oboroženih spopadov.

Nobena skrivnost ni, da bo do najhujših posledic prišlo v državah v razvoju, v katerih so revščina in socialne napetosti dodatni vzrok za morebiten spopad.

V krhkih državah s šibkimi ustanovami in sistemi vladanja bi lahko pritiski kot posledica globalnega segrevanja privedli do nepremagljivih težav pri upravljanju. Lokalne ustanove bodo lahko postale preobremenjene in se ne bodo mogle prilagajati novim in naraščajočim potrebam, s tem pa tudi dejavnik nestabilnosti.

Na drugi strani pa tudi ne bo prizaneseno razvitejšim delom sveta, vključno z Evropo. Dvigajoča se nadmorska višina ter pogostejši in resni vremenski dogodki, kakor so neurja, poplave in suša, se že pojavljajo. Te nesreče so dokazale, da so zelo boleče in drage. Dejstvo, da so bile njihove posledice v razvitem svetu delno obvladane in da dodamo še nekoliko cinično noto – "cenovno sprejemljive" – ne bi smelo nikogar zavajati. Kot znanilec nove dobe groženj za naš obstoj so te nesreče zastrašujoče in naj bi bile kot svarilo za ukrepanje.

Tudi če upoštevamo samo njihove stroške, se morajo nesreče zadnjih desetletij obravnavati kot najpomembnejši svetovni problem. Skladno z IPPC je gospodarski strošek dogodkov, povezanih z vremenom, v obdobju od 1980 do 2004 znašal 1,4 trilijona dolarjev. Ta in druga tovrstna statistika pripomoreta k travmi o nesrečah, povezanih s podnebjem, in k pozivu za ukrepanje.

Kaj pa je ustrezno ukrepanje?

Naivno bi bilo, da bi verjeli, da bi lahko Varnostnemu svetu ZN ali kateremu koli drugemu političnemu telesu uspelo postaviti se po robu grožnjam, ki so posledica globalnega segrevanja in podnebnih sprememb. Jasno je, da je potrebna veliko širša bojna črta.

Nerealno bi bilo verjeti, da bodo države same zmogle to delo. Države, ki se pogajajo na mednarodni ravni, opredeljujejo svoje interese zoženo, največkrat vztrajajo pri tem, da preveč ne popuščajo, in po navadi razmišljajo o takojšnjih ali kratkoročnih učinkih. Veliko težje je v mednarodna pogajanja vključiti bolj oddaljene cilje. Naravna posledica tega je postopnost.

Državni sistem, kakor ga poznamo, se je razvil v skrbno prilagajanje trenutni situaciji. To je primerno za veliko mednarodnih problemov in bo tako tudi še naprej. Vendar pa obstajajo veliki problemi z resnimi grožnjami. Ob takih izzivih potrebujemo, kakor pri tem vztraja veliko komentatorjev, preoblikovanje in ne postopnosti. Potrebujemo resnično in takojšnjo spremembo in ne postopnega razvoja. Po več kakor petnajstih letih po konferenci v Riu de Janeiru smo spoznali, da postopnost ne bo zadoščala.

Tako zdravljenje zahteva najmanj tri svežnje predpisov/postopkov. Ti so:

• razširitev kroga partnerjev,
• takojšnje pogajanje in
• vodenje z lastnim zgledom.

Državni sistem sam je preslab in neustrezno pripravljen za nalogo. Potrebne so močne vplivne skupine, ki so zmožne spreminjati družbeno realnost v državah. Pritegniti je treba nevladne organizacije, medije in druge dele civilne družbe. Poslovni sektor bo moral prevzeti kritično pomembno vlogo. Inovacije, nove tehnologije, ki temeljijo na čisti energiji, in zelo potrebne spremembe v vzorcih porabe so mogoče samo kot posledica sprememb v gospodarstvu. Obetavno je širjenje poslovnih pobud za spremembe v Evropi, ZDA in drugje. Posel pa potrebuje ustrezno sistemsko ureditev in ustrezno naložbeno okolje, vključno s spodbudnimi davčnimi sistemi. Samo zanašanje na tržne sile pa ne bo zadoščalo.

Drugi postopkovni predpis se nanaša na pogajanja. Na Baliju je bilo prizadevanje usmerjeno v pospešitev pogajanj za dosego celovitega globalnega sporazuma o podnebnem režimu po letu 2012. To je bilo uspešno, vendar samo delno. Balijski načrt je opredelil časovno razporeditev in cilje, vendar to samo po sebi na jamči uspeha. Zato je tematska razprava v prihodnjih dveh dneh tako pomembna. Bistvenega pomena je, da se letošnja pogajanja začnejo z idejo o mejnikih, tako da se pogajalski proces postopoma premika in ne pušča, tako kot je to običajno, vsa zapletena vprašanja za konec v letu 2009.

In nazadnje ter najpomembnejše, nujno je, da bi imeli za vodilo kak zgled. Jasno se zdi, da postopnost v globalnem pristopu k vprašanjem podnebnih sprememb ne bo učinkovita, in poziva se k politiki korenitih sprememb. Vendar pa se bo to zgodilo le, če bo strah pred bližajočo se katastrofo dovolj resen in če bo predlagana dobra pot k rešitvi problema. Zdi se, da že sedanja zavest o nevarnostih, s katerimi se spoprijemamo, vse bolj dozoreva.

Temeljne rešitve obstajajo, vendar še vedno niso usklajene in povsod sprejete kot prednostne. Oboje je lahko le rezultat navdihnjenega vodstva.

Evropska unija se zaveda, da daje zgled. Njene nedavne odločitve, kot veste, vključujejo ambiciozne cilje. Ključni od njih je, da se glede na leto 1990 do leta 2020 doseže 20-odstotno zmanjšanje toplogrednih plinov. To mora, jasno, EU izpolniti kot svojo lastno neodvisno zavezo, medtem ko je pripravljena, da kot del splošnega mednarodnega dogovora doseže 30-odstotno zmanjšanje v istem časovnem okviru, tj. do leta 2020. O resnosti te in drugih zavez naj ne bi bilo nobenega dvoma. O pripravljenosti EU, da bi vodila, naj ne bi bilo nobenega dvoma.

Vendar EU ne more voditi sama. Lahko je učinkovit partner v globalnem vodenju, ki je zdaj potrebno. Potrebuje nepogrešljivega partnerja – ZDA. Še več, jasno je, da sta verodostojnost vseh globalnih zavez in njihovo izvajanje življenjsko odvisna od ZDA. Brez resnega zmanjšanja toplogrednih plinov v ZDA svet ne bo sledil. Brez resnih vlaganj ZDA v znanost in tehnologijo bodo rešitve mogoče prepozne.

Ali so ZDA nepogrešljive? Da. Vendar pa nepogrešljive pomeni tudi soodvisne. EU, drug nepogrešljiv igralec, se tega tudi zaveda. To je razlog, zakaj je EU predlagala dva svežnja ciljev – tistega, dosegljivega individualno, in drugega, ambicioznejšega, ki ga je mogoče doseči le s skupnimi močmi. Zlahka se vidi, da bodo verjetno le tisti ambicioznejši zadoščali. Vendar je potrebno vodstvo, da se bo to zgodilo. Kot je bilo to pogosto do zdaj, se svet sooča z dejstvom: pri vprašanjih podnebnih sprememb je vodstvo ključnega pomena.

To ni le ključ do rešitve vprašanj podnebnih sprememb, temveč tudi ključ do verodostojnosti in globalnega vodenja na splošno.