Predavanje "Multilaterizem v časih negotovosti: Vloga institucij v sistemu Združenih narodov"

Carigrad, 21.5.2009  |  govor

Predavanje predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na Univerzi Bosphorus na temo "Multilaterizem v časih negotovosti: Vloga institucij v sistemu Združenih narodov"
Carigrad, 21. maj 2009


Uvod

Najlepše se vam zahvaljujem, gospod rektor, za prijazen nagovor in lep uvod. Zahvaljujem se tudi vam, študentom in profesorjem, za vašo navzočnost. Zelo sem vesel in počaščen, ker vas zanima, kaj bom uvodoma povedal. Prepričan sem, da boste imeli tudi vprašanja, kajti z vprašanji in odgovori postane akademska razprava zanimivejša in glede nje ljudje iz akademskih krogov ne bi smeli imeti nikakršnih zadržkov. Razumljivo je, da se kot slovenski predsednik pogosto srečujem z različnimi omejitvami, vendar je to zgolj še en razlog, da vsakokrat občutim zadovoljstvo, ko vstopim v akademsko okolje in se pogovarjam o vprašanjih, ki zanimajo mene osebno kakor tudi udeležence teh srečanj, in se potem vname razprava. Danes bi rad spregovoril o multilaterizmu v časih negotovosti in o vlogi institucij v sistemu Združenih narodov, institucij v sistemu OZN. Prepričan sem, da gre za temo, o kateri ste že precej razmišljali, morda bolj o časih negotovosti kakor o mednarodnih institucijah, vendar sta, kot boste lahko videli, ta dva vidika zelo tesno povezana.

Kot uvodno predpostavko bi rad omenil, da ljudje zelo pogosto, kadar govorijo o mednarodnih problemih, najprej opredelijo izzive in si nato med razpravo prizadevajo najti rešitve. Ko pa pridejo do rešitev, se običajno pogovarjajo o institucijah, ki jih je treba okrepiti, spremeniti ali postaviti na novo. Nato pa ugotovijo, da je ta dozdevni zaključek samo začetek nove faze problemov, ker institucije predstavljajo problem same po sebi, saj nikoli ne sodelujejo pri reševanju vseh problemov. So del rešitve in del problema. Zato menim, da se je treba pogovarjati o časih negotovosti v globaliziranem svetu z jasnim razumevanjem, da so institucije potrebne, vendar pa tudi z razumevanjem, da same institucije ne bodo našle rešitev za vse, da jih je treba tudi primerno oblikovati in da je veliko pozornosti treba posvetiti vprašanju načina njihovega delovanja, kaj je treba narediti za zagotovitev njihovega optimalnega delovanja in delovanja z namenom dejanskega prispevanja k iskanju rešitev.

Časi negotovosti

Živimo v svetu in časih, ki so v marsičem posebni. Menim, da je vsako obdobje po svoje posebno. Čas, v katerem živimo, je poseben po tem, da živimo v obdobju po koncu hladne vojne, sistema, ki je trajal več desetletij in določal večji del stvarnosti mednarodne skupnosti. Tega obdobja je konec; zdaj se bolj zavedamo procesov globalizacije, ki se očitno niso začeli šele pred kratkim. Gre za starodavne procese, ki so oblikovali zgodovino človeštva več stoletij, najintenzivnejše pa od začetka industrijske revolucije v zgodnih letih 19. stoletja. Zdaj so ti procesi dosegli novo raven in treba je povedati, da je trenutna faza globalizacije danes ustvarila razmere, v katerih več ljudi po svetu čuti posledice sprememb hitreje kakor v katerem koli prejšnjem obdobju. Tako se dogajanje na Daljnem vzhodu ali na obeh ameriških celinah čuti drugje bolj in hitreje kot prej, kar je verjetno ena od glavnih značilnosti sodobne faze globalizacije.

Čas, v katerem živimo, je poseben tudi zato, ker sedaj preživljamo finančno in gospodarsko krizo, ki je bila na določen način razumsko pričakovana, vendar pa do nedavnega ne tudi dejansko predstavljiva. Propad banke Lehman Brothers je imel za posledico šok in paniko. Razumsko bi lahko dejali, da je bilo to mogoče pričakovati, da je bilo najmanj kaj takega mogoče pričakovati. Vendar je razumsko pričakovanje nastanka problema nekaj povsem drugega kot njegovo doživljanje. Zdaj problem doživljamo in nismo še povsem gotovi, ali smo dejansko našli pot do rešitev. Pred kratkim smo lahko prebrali v literaturi o "stresnih testih", ki so bili uporabljeni za presojo trenutnega stanja bančnega sektorja, o zaključku obdobja panike, o tem, kar je finančni minister Združenih držav Amerike Timothy Geithner opisal kot pomirjujoče učinke stresnih testov, ampak dejansko ne vemo, ali je najhujše že mimo. Upamo, da je to res, prihajajo dobre novice o stabilizaciji bančništva in finančnega sektorja, ne vemo pa, ali gre za dejanski začetek konca krize ali zgolj za fazo, ki ji bodo sledile druge faze, kriza pa bo trajala še dolgo. Živimo torej v časih negotovosti, ki je dodatno prispevala k negotovostim, ki so posledica struktur hladne vojne in globalizacije, globalizacijskih gibanj našega časa.

Porajajoči se novi svetovni politični red

V takih razmerah se očitno sprašujemo, kakšen je ta svet, v katerem živimo, in kakšen svet lahko pričakujemo. Takoj po koncu hladne vojne smo poslušali, kako je ta novi svet unipolaren, da je to svet, v katerem obstaja ena sama preostala supersila, da se vse drugo vrti okoli nje in da gre za vzorec, po katerem se bodo oblikovali svetovni politični odnosi v naslednjih desetletjih. Vedno sem bil prepričan, da gre za močno poenostavljeno razlago sveta. Delal sem v Organizaciji združenih narodov in bil priča razvoju dinamike med velikimi silami v Varnostnem svetu v prvi polovici devetdesetih let. Uvidel sem, da Združene države Amerike lahko odigrajo vodilno vlogo in da so jo dejansko igrale, vendar so bili v vsaki situaciji pomembni še drugi dejavniki. Vedno je obstajala potreba po ustrezni kombinaciji akterjev, pri "teoriji ene same supersile" pa je v bistvu šlo za očitno poenostavljanje. Ameriški diplomati so se tega najbolj zavedali in so bili glede tega najbolj odkriti. Vedeli so, da je, če bi kdo želel reševati razmere, kakršne so v Somaliji, ki so jim Združene države Amerike posvečale veliko pozornosti v zgodnjih devetdesetih letih, ali Gruziji, potrebno veliko več kot zgolj moč edine preostale supersile. Zamisel unipolarnosti je imela svoje omejitve.

Zdaj veliko poslušamo o nastajanju večpolarnega sveta, vendar spet menim, da je treba biti glede tega skeptičen. Vprašati se moramo, kaj pomeni večpolarnost našega časa. Verjetno ne živimo v enakih razmerah, kakršne so prevladovale v 19. stoletju, ko je nekaj velikih sil tekmovalo med seboj za prevlado, poskušalo vzpostaviti "ravnotežje sil", dejansko pa povzročalo neravnovesja in nato ustvarilo usodne razmere, ki so pripeljale do prve svetovne vojne. Zdaj nismo priče taki večpolarnosti, kar je zelo dobro. Nastajajo velesile, gospodarske velesile, kot so Kitajska, Indija in druge, ki med seboj tekmujejo. Nastopajo na svetovnem prizorišču, so dovzetne za konkurenco in sorazmerno miroljubne. Menim, da bi morali upoštevati in biti zadovoljni zaradi dejstva, da je konkurenca danes veliko bolj miroljubna od tiste, ki je zaznamovala pojav velesil v prejšnjih zgodovinskih obdobjih. To je dobro.

Ampak, kako je svet organiziran za tako konkurenco? To vprašanje ostaja odprto in je odvisno od razvoja diplomatskih odnosov in mednarodnih institucij. Zavedamo se, da ni mogoče dati hitrih odgovorov na to vprašanje. Ne gre za nekaj, kar je rezultat akademskega razmišljanja, temveč posledica političnega, gospodarskega in diplomatskega prizadevanja. Zato z zadovoljstvom ugotavljamo, da je bil na nedavnem srečanju skupine G20 v Londonu predstavljen model, ki je hkrati konkurenčen in sodelovalen. Tudi to je dobro. Rad bi povedal, da sklepi srečanja skupine G20 v Londonu ne ponujajo dokončnega odgovora na probleme našega časa, vendar pa zagotovo pomenijo veliko boljši okvir od vseh dosedanjih rešitev. Nastajajoče sile in druge sile so stopile skupaj in zmogle dovolj moči za dogovor o programskih izhodiščih, ki vzbujajo upanje za vnaprej. Ta programska izhodišča še zdaleč niso popolna ali dokončna. Vsebujejo pomembna odprta vprašanja, vključno z vprašanjem, v kakšnem obsegu in kako temeljito bi bilo treba prenoviti mednarodni finančni sistem v prihodnje. Zato obstajajo številna pomembna vprašanja, ki jih bo treba obravnavati v prihodnje, kljub vsemu pa gre za dober in spodbuden začetek.

Prestrukturiranje: temeljna zahteva za v prihodnje

Zavedati se moramo, da trenutno stanje in stanje, ki ga je mogoče pričakovati v prihodnje, zahteva določeno stopnjo prestrukturiranja. Na svetovnem prizorišču se pojavljajo nove gospodarske sile. Svetovno gospodarstvo je v obdobju povečane stopnje sodelovanja in določene stopnje večpolarnosti. Osebno temu ne bi rekel večpolarnost, raje imam izraz "policentričnost", ki pomeni, da dejansko obstaja ena najpomembnejša svetovna gospodarska sila – Združene države Amerike –, ki je s svojo dejavnostjo prisotna na vseh področjih in na vseh svetovnih prizoriščih, ob njej pa obstaja še določeno število drugih gospodarskih sil, katerih program delovanja je bolj omejen in ki s svojo dejavnostjo niso nujno povsod prisotne in so bolj regionalno usmerjene. Po mojem mnenju je policentričnost bliže stvarnosti našega časa kot izrazita večpolarnost. In, kar je najpomembnejše, priče smo dejstvu, da je mulilaterizem stvarnost današnjega časa, da so večstranski okviri dejansko učinkoviti, sicer ne vsi v formalnem pomenu, vendar so.

V tem kontekstu je vprašanje, do kakšnega prestrukturiranja bo prišlo, pomembno vprašanje. Menim, da se je treba realistično sprijazniti s prevladujočim pomenom Združenih držav Amerike tako zdaj kakor v bližnji prihodnosti. Mislim, da je prav, če povemo, da okrevanje svetovnega gospodarstva ni mogoče brez okrevanja ameriškega gospodarstva. Okrevanje svetovnega gospodarstva lahko poteka z različno hitrostjo, vendar brez gospodarskega okrevanja Združenih držav Amerike ne bo učinkovito. Mislim, da bi v Evropski uniji temu morali posvečati veliko pozornosti. Gotovo se spominjate, da je ob izbruhu sedanje krize prevladovalo zmotno mnenje, da je kriza prizadela v glavnem Združene države Amerike in da se bo Evropski uniji nekako že uspelo izviti iz njenega primeža. Najnovejši podatki kažejo, da je Evropsko unijo doletelo veliko večje poslabšanje gospodarskih razmer od prvotno pričakovanega. V našem globaliziranem svetu ni prostora za "Schadenfreude". Na njem živimo skupaj, zato moramo sodelovati.

Za majhno državo, kot je Slovenija, katere gospodarstvo je izvozno usmerjeno – njen izvoz predstavlja okoli 70 % BDP, večinoma v države, kot je Nemčija – je to zelo pomembno. Če pride do padca nemškega BDP, se zmanjša obseg uvoznih trgov, kar nas v Sloveniji zadeva in zelo resno čutimo posledice krize. Vsekakor zdaj razumemo bolje kot prej, kako odvisno je bilo nemško gospodarstvo od ameriškega trga in da se brez izboljšanja na ameriškem trgu, brez prestrukturiranja razmere po svetu ne bodo izboljšale. Razmere so celo bolj dramatične, če primerjamo stanje na Kitajskem in v Združenih državah Amerike. Kitajska bo morala vlagati veliko več v domačo porabo, razvoj domačega trga, v uvoz in v domače gospodarstvo na splošno, kar ne bo lahko, vendar je neizogibno. Amerika bo verjetno morala bolj varčevati in prilagoditi svoje vzorce porabe dejanskim prihodkom, kar bo gotovo tudi težka naloga. Vsekakor pa je določeno prestrukturiranje omenjenih svetovnih gospodarskih velikanov nujno.

To globalno prestrukturiranje se bo moralo zgoditi še preden se pojavi rešitev za gospodarsko krizo. Danes očitno ne moremo trditi, da obstajajo temeljni dejavniki za globalno prestrukturiranje. Ne moremo pričakovati, da se bodo pojavili samodejno, vendar sem eden od tistih, ki verjamejo, da so bili dosedanji modeli konkurence v zadostni meri prežeti z duhom sodelovanja, da lahko pričakujemo sorazmerno mirno prihodnost. Nisem prepričan, da obstoječa konkurenca vodi nujno v večja politična nasprotja in morda celo vojno. Kakršne koli vojne ni mogoče izključiti, ni pa neizogibna. Kitajska je v prejšnjih časih, ko je bila manj pragmatična, zagovarjala teorijo neizogibnosti vojne. Na srečo pa je ta miselnost že zdavnaj preteklost, ki so jo nadomestili veliko bolj pragmatični in veliko bolj praktični pogledi na svet. Zato lahko utemeljeno upamo, da bosta tako konkurenca kot prestrukturiranje v prihodnje potekala mirno.

Ne vemo natančno, kako bo prestrukturiranje potekalo, vemo pa, da bo zadevalo mednarodne institucije. Rad bi povedal nekaj besed o mojem pogledu na trenutni položaj nekaterih institucij.

Mednarodne ustanove – primeri potrebe po spremembi

Mednarodni denarni sklad je ena izmed njih. Prepričan sem, da vas je več preučevalo, ali še preučujete, delovanje Mednarodnega denarnega sklada. Zadnja leta smo lahko opazili, da se je mednarodna razprava skoraj izogibala vsakršnega sklicevanja na Mednarodni denarni sklad. Občutek je bil, da je glavno odločanje moralo potekati zunaj te ustanove in dejansko je večji del mednarodne razprave potekal zunaj Mednarodnega denarnega sklada. Toda pred Londonom in na londonskem vrhu G 20 smo opazili, da se je mednarodno zaupanje v IMF povrnilo. Zagotovljeni so bili dodatni viri, govorjenje o izdaji novih posebnih pravic črpanja se je okrepilo bolj kot prej, in seveda, razgovori o spremembi sistema kvot in druge institucionalne spremembe so se z novim zagonom že začeli. Mislim, da je to dobro in tudi potrebno, saj je IMF koristna ustanova. Treba jo je samo premišljeno preoblikovati. Treba jo je preoblikovati v smislu različnih uravnoteženj, novih uravnoteženj postopka sprejemanja odločitev, v tem smislu jo je treba izboljšati tudi ob dogovoru, da mora postopek doseganja konsenza znotraj IMF ostati pomembna vrednota te ustanove.

Prav tako verjamem, da je treba razmisliti – in tu bi rad slišal vaše mnenje – o, na splošno, boljši integraciji IMF v sistem Združenih narodov. Kakor veste, sta tako IMF kakor tudi Svetovna banka finančni ustanovi, ki si zelo prizadevata, da bi ohranili svojo neodvisnost od političnih ustanov. To je razumljivo in v ZN smo vedno – pravim ''smo'', ker sem več let delal v ZN – razumeli to njihovo občutljivost. Sedaj pa mislim, da bi IMF moral razumeti, da morajo finančne odločitve služiti razvojnim ciljem na način, ki bi omogočal razpravo o namenu posojil precej bolj tesno povezano z ostalim sistemom ZN, kakor je to bilo v preteklosti. Ta razprava je potekala tudi v preteklosti. Nikoli ni bilo popolne prekinitve sodelovanja med obema ustanovama. Vendar pa se zelo dobro spominjam, da IMF nikoli ni bil resnično pripravljen vključiti se v razpravo, katere sklepi bi bili zanj zavezujoči. Vedno je bil nezavezujoč, vedno je bil ''ad referendum''. Odločitve Sklada so bile popolnoma samostojne, četudi je razprava potekala v okviru ZN. Tako so bila srečanja, ki so jih ZN imeli z IMF, večinoma posvetovalne narave in nezavezujoča. Menim, da je na tako prakso treba pogledati kritično in se pogovoriti, kaj je treba spremeniti. IMF mora tudi spoznati, da vrsta pogojevanja, ki je v preteklosti prevladovalo v posojilnih politikah, ni več prava pot in da je potrebna nova razprava o politikah dajanja posojil, ki jih bo IMF dajal v prihodnosti. Odgovorov na vprašanja, kako naj bi izgledale te politike, nimam. Nisem prepričan, da ima kdo drug odgovore na to posebno vprašanje. Jasno pa je, da je potrebna razprava. Pogojevanje iz preteklosti bi moralo na ''smetišče zgodovine''. Pogojevanje v prihodnosti je treba še določiti in upam, da boste vi in drugi v akademskem svetu imeli zamisli v tem pogledu.

Naj na hitro spregovorim še o Združenih narodih kot organizaciji in sistemu. Moram reči, da bi, ker se sestajamo v Istanbulu, vsi morali biti ponosni na Kemala Dervisa, prejšnjega administratorja programa Združenih narodov za razvoj, ki je v veliki meri pospešil njegovo učinkovitost in tudi pripomogel h krepitvi tako imenovane "skladnosti sistema''. Menim, da morajo ZN izpolniti pomembno nalogo, in to je, da zagotovijo, da bodo povsod v državah na ravni ''skupin'' obstajala zastopstva agencij – v številnih državah so agencije ZN prisotne –, da bodo delovale skladno in da se njihova združena navzočnost čim bolj zazna. Seveda so potrebe različnih držav različne. V državi na območju, kjer so divjali spopadi, delo agencij ZN obsega določene naloge, pomislimo, na primer, na Liberijo. Delo v državi z zelo različnimi političnimi in gospodarskimi razmerami, kakor je Jemen, pa je drug primer, ki pri podpori zahteva vzpostavitev drugačne kombinacije elementov sistema ZN. V obeh primerih pa je treba zagotoviti, da ZN delajo skladno, da se agencije medsebojno dopolnjujejo in da je njihov učinek v korist prebivalstva države kar največji. Toliko o skupinah – zastopstvih ZN v posameznih državah.

Preoblikovanje Varnostnega sveta Združenih narodov je drugo pomembno preoblikovanje, ki je potrebno. To je tema, ki je že dolgo na dnevnem redu. O njej se dejavno, a brezuspešno, razpravlja že od zgodnjih 90. let, vendar pa to nikogar ne bi smelo navdajati z malodušjem, saj tovrstne zadeve vplivajo na dolgoročen položaj velikih svetovnih sil, zato je treba biti zelo potrpežljiv. Veliko zamisli je, kaj je treba storiti. Nekatere države menijo, da bi bilo treba povečati število stalnih članic. Nekateri menijo, da omenjene stalne članice ne bi smele imeti pravice veta. Nekatere druge države menijo, da se število stalnih članic, z vetom ali brez njega, nikakor ne bi smelo povečati. Tako je na tem področju mnenje deljeno in prepričan sem, da spremljate razpravo in imate svoja stališča. Z zanimanjem bi prisluhnil vašim mnenjem ali morebitnim vprašanjem o tej zadevi. Tudi sam imam svoje mnenje o tem, saj sem več let delal v Varnostnem svetu. Očitno bo potrebna formula, ki bo dala polno priznanje nastajajočemu policentričnemu ali multipolarnemu svetu, in jo bo dokončno treba izraziti v Varnostnem svetu.

Včasih se kaže težnja po podcenjevanju pomembnosti Varnostnega sveta pri upravljanju svetovne varnosti, ker vse, kar Svet stori, ni res vidno. Vendar pa bi vas želel pozvati h kritičnemu razmišljanju o tem, ker boste spoznali, da Svet pokriva zdaleč največji del okolja mednarodne varnosti in se ukvarja s številnimi vprašanji, ki morda niso najvidnejša, so pa danes zagotovo med najpomembnejšimi na dnevnem redu o mednarodni varnosti.

Na koncu, in s tem bom končal, je treba razmisliti tudi o Svetu Združenih narodov za človekove pravice. Ne vem, koliko vas je spremljalo delo Sveta ZN za človekove pravice. Ta organ se v mednarodnem tisku pogosto brezobzirno kritizira, običajno pa je brezobzirnost kritike povezana z avtorjevo nevednostjo. Čim bolj je avtor neveden, tem bolj je njegova kritika brezobzirna. Toda tako je na splošno v življenju. Pogosto se zanemarja dejstvo, da so Združeni narodi in večina drugih ustanov orodje držav, suverenih držav, ki so še vedno pomembna, temeljna značilnost mednarodne stvarnosti. Tako imajo države omejitve, kadar gre za človekove pravice. Treba je biti previden glede tega, kaj lahko pričakujemo od držav pri njihovi obravnavi človekovih pravic, zagovorništvu ali praksah v zvezi s človekovimi pravicami. Države so zlasti politično orodje. Vse države so take. In, seveda, države niso naravni zaveznik človekovih pravic. Nekatere so posredni zavezniki človekovih pravic. Njihove politike človekovih pravic se filtrirajo skozi politične filtre in razumljivo je, da so ti filtri različni. Zato so medvladne ustanove na področju človekovih pravic problem že po definiciji.

Če si pogledamo razvoj Sveta ZN za človekove pravice od njegovih začetkov leta 2005, lahko rečemo, da je Svet precej napredoval pri določitvi prakse, ki ji pravimo “univerzalni periodični pregled”. To je pregled praks po državah glede njihovega uresničevanja človekovih pravic. Ko sem delal za Združene narode, smo uslužbenci Združenih narodov, ki smo takrat pomagali generalnemu sekretarju, soglašali, da bi morali obstajati dve ključni politični načeli, ki bi pomagali Svetu za človekove pravice vzpostaviti boljše prakse, kakor jih je vzpostavila njegova predhodnica, Komisija za človekove pravice.

Prvo načelo je, da bi bilo treba najprej in redno "pregledati pregledovalce". Z drugimi besedami, v vsaki državi, ki pride v Svet za človekove pravice, da bi postala njegova članica, je treba takoj preveriti njene prakse s področja človekovih pravic. Tak pregled bi bilo treba opraviti več kot enkrat. To je pomembno, ker se je v preteklosti pogosto zgodilo, da so države postale članice Komisije za človekove pravice, da bi grajale druge države ali zaščitile sebe, nikoli pa ni bilo nikakršne resne razprave o njihovem lastnem stanju. Ta vprašanja so očitno izjemno občutljiva. Samo predstavljajte si, da Združene države na začetku niso želele postati članica Sveta za človekove pravice, vendar so se zdaj odločile, da bi se Svetu pridružile. Torej bodo potrebne razprave o uresničevanju človekovih pravic v Združenih državah in razpravljati bo treba o vseh razsežnostih njihovega uresničevanja, pri čemer so nekatere izredno dobre, nekatere pa niso najboljše. Bomo videli, kakšni bodo rezultati teh razprav. Zato je zamisel o tem, da je treba pregledovalce najprej pregledati, nujna in si je treba prizadevati za njeno temeljito uveljavitev. Svet do zdaj pri tem ni bil najbolj uspešen, vendar je še dovolj časa za razvoj ustreznih praks.

Drugo načelo pa je, da naj ne bi bilo takojšnje ponovne izvolitve članov Sveta za človekove pravice. To je težje doseči, vendar sem prepričan, da je to načelo, ki bi mu morali slediti, ker so v preteklosti države, ki so postale članice Komisije za človekove pravice, ostale članice zelo dolgo časa. Bile so ponovno izvoljene ter razvile navado in kulturo kritiziranja drugih. Posledica tega je bila, da so države, ki so bile deležne kritike, želele biti v Komisiji za človekove pravice, da bi zaščitile sebe. Zato imamo zdaj dva bloka v sistemu, enega, ki kritizira drugega, in drugega, ki se brani pred kritiko. To stanje je seveda nezdravo in bi se lahko izboljšalo. Lahko bi se delno izboljšalo, če bi vztrajali pri tem, da ne bi bilo možnosti za takojšnjo ponovno izvolitev in bi bilo tako kroženje bolj raznoliko, ter če bi države, ki postanejo članice Sveta, vedele, da ne bodo tam zato, da bodo večno samo grajale druge ali zato, da bodo večno izpostavljene kritikam drugih.

Tretja oziroma zadnja stvar, za katero mislim, da bi jo bilo treba omeniti, je, da bi moral biti Svet mnogo bolj preudaren pri posebnih zasedanjih. Svet je razvil navado, da razpravlja o palestinskem vprašanju zelo pogosto in to je najbrž potrebno, vendar se zaradi tega izogiba razpravi o nekaterih drugih zadevah, na primer o stanju v Darfurju. To ustvarja občutek selektivnosti, ki je škodljiva in bi jo bilo treba preprečiti.

Sklep

Govoril sem malo več kot dvajset minut in zdi se mi, da bi moral zdaj končati. V svojem predavanju sem želel dati nekaj vpogledov v spreminjajoče se svetovne razmere z vprašanji, ki so zelo obsežna in bi jih morali vi pri svojem akademskem delu seveda razviti v mnogo bolj natančna vprašanja. Prepričan sem, da o teh vprašanjih razmišljate. Hkrati pa sem poskušal predlagati nekaj hipotetičnih opredelitev težav, kakor jih sam vidim. Ta razmišljanja so vsebovala tudi misel o obstoju mednarodnih ustanov v sistemu Združenih narodov. Prav tako sem želel predlagati nekaj zamisli o tem, kam naj bi vodila pot v prihodnje. Nič od tega ni dokončno, je samo izhodišče za razpravo. Upam, da bomo imeli nekaj vprašanj in se bo potem razvila razprava. Prepričan sem, da so vsa vprašanja povezana s področji, ki jih boste temeljito študirali in o katerih boste potem imeli široko znanje. Najlepša hvala.