Predsednik republike na 24. forumu odličnosti in mojstrstva

Otočec, 23.5.2012  |  govor

Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na 24. forumu odličnosti in mojstrstva z naslovom "Družbeno odgovorno ravnanje pri uveljavljanju univerzalne odličnosti in mojstrstva"
Otočec, 23. maj 2012


Spoštovane udeleženke in udeleženci 24. foruma odličnosti in mojstrstva,
spoštovana prejemnica velike nagrade foruma prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj,
spoštovani visoki gostje,

vabilo za današnjo priložnost sem sprejel z velikim veseljem in veliko radovednostjo. Za to je več razlogov. Najprej, na forumu odličnosti in mojstrstva tukaj, na Otočcu, sem že sodeloval pred leti kot predavatelj in od takrat mi je forum ostal v spominu kot priložnost, kjer se zbere veliko pozitivne energije in veliko ljudi, ki so veliko prispevali k našemu razvoju, k razvoju naše domovine.

Dolenjska danes v Sloveniji izstopa s svojimi rezultati. Ima odlična podjetja. Veseli me, da je tukaj g. Jože Colarič, predsednik uprave Krke, ki je eno najodličnejših podjetij v Sloveniji. Dolenjska ima seveda številna druga odlična industrijska podjetja, ima razvito gospodarstvo, ima veliko malega gospodarstva, razvija se kmetijstvo in je v vseh pogledih v Sloveniji danes v ospredju – po dinamičnosti, po tem, kako veliko se je tu naredilo, in po tem, da se je to naredilo iz lastne energije.

To je veliko. Na to morate biti ponosni. Verjamem, da je forum odličnosti in mojstrstva pomembno prispeval k takemu razvoju, kajti iz lastne energije, lastne domiselnosti, lastnega znanja nastaja najboljši razvoj. To je nekaj, o čemer moramo v Sloveniji nenehno razmišljati, iz tega se moramo učiti in česa tudi naučiti, kajti razvoj, da bi bil resnično kakovosten, zahteva vsestransko odličnost, ta vsestranska odličnost pa mora izvirati iz ljudi samih.

Danes je gospa Zvezdana Bajc, predsednica Društva ekonomistov Dolenjske in Bele krajine, v uvodu povedala pomembno misel o tem, kako je odličnost odvisna od človeka samega, od tega, kar je v njem, in od tega, kakšno vzgojo ima, kajti od tu izhaja vse, od tu izhajajo vsi dosežki. To seveda ni povsem novo spoznanje, vendar je pomembno temeljno spoznanje, ki si ga je treba priklicati v spomin ob vsaki priložnosti, kakršna je današnja.

Rimski filozofi stoiki so zapisali misel, postulat, ki je temeljnega pomena: "Honeste vivere, alterum non laedere, suum cuique tribuere." – Živeti je treba pošteno, drugemu ne škodovati in vsakomur priznati njegovo vrednost. To je temeljno etično sporočilo, ki je vredno, da ga vselej, ko govorimo o odličnosti, citiramo na začetku. Kajti od tu, iz te temeljne človeške etike izhaja prizadevanje, iz tega prizadevanja izhajajo rešitve in iz dobrih rešitev nastaja družbena kvaliteta.

Za Slovenijo je tačas to izjemno pomembno, četudi se mogoče sliši zelo individualno in nekoliko filozofsko. Če gledamo položaj Slovenije na svetovnih lestvicah primerjav, vidimo, da je Slovenija, odkar je samostojna država, med tridesetimi najbolj razvitimi državami na svetu. Nekje okrog tridesetega mesta se gibljemo na lestvicah, ki primerjajo gospodarske, socialne in nekatere druge kazalnike. To je lep položaj v svetu, ki ima danes v sestavu Združenih narodov 193 držav članic.

Trideseto mesto je dobro mesto. Vendar je verjetno to za nas nezadovoljivo, kajti Slovenija bi s svojimi potenciali, svojimi ljudmi, svojimi sposobnostmi lahko bila na boljšem mestu, zlasti pa bi bila lahko na boljšem mestu, če bi gradila tiste svoje sposobnosti, ki niso prvenstveno odvisne od količinskih kazalnikov. Slovenija že danes prednjači in dosega boljše rezultate na področju nekaterih nekoličinskih kazalnikov, kot so stanje zdravja, stanje izobrazbe, pa tudi stanje varnosti.

Imamo nekatera dobra izhodišča, ki so seveda pomembna, ampak tudi sama po sebi še ne dovolj dobra, in so obet za to, da lahko naš celovit razvoj gradimo na način, ki ne zahteva prvenstveno količinskega dodajanja, ampak dodajanja v smislu kakovosti. To pa je seveda pomembno izhodišče za vsak razvoj v našem času. O tem razvoju je seveda ravnokar govorila prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj, ki jo vsi poznamo kot borko ne samo za ekološko vzdržnejši svet, ampak tudi za drugačen, bolj kakovosten, bolj trajnosten razvoj.

Te dni se veliko razpravlja o bližnji pomembni Konferenci Združenih narodov o trajnostnem razvoju Rio+20, ki bo konec junija ocenila dosežke na področju trajnostnega razvoja, zadnjih 20 let po veliki konferenci o trajnostnem razvoju, ki je bila v Riu de Janeiru leta 1992.

Konferenca o trajnostnem razvoju v Rio de Janeiru je bila prva velika konferenca, ki se je je Slovenija udeležila kot samostojna država. Slovenija je bila sprejeta v Organizacijo združenih narodov 22. maja 1992 in je potem junija sodelovala na tej veliki konferenci. Delegacijo je vodil takratni predsednik vlade dr. Janez Drnovšek. Takratna udeležba seveda ni bila pripravljena s kakšno zelo premišljeno strategijo, šlo je bolj za prvo pojavljanje nove države na mednarodni sceni. Pa vendar je ta konferenca dala naši državi pomembno izhodišče: opozorila je, da je trajnostni razvoj kategorija, o kateri moramo razmišljati resno in kjer moramo najti svoje mesto. To je seveda zelo zahtevna, kompleksna naloga, ki ji še danes nismo povsem kos.

Sam sem bil veleposlanik Republike Slovenije pri Organizaciji združenih narodov takoj, od leta 1992 naprej in spominjam se prvih razprav, ki so v Združenih narodih potekale po konferenci v Riu de Janeiru. Takrat se je poskušalo doseči premik na področju institucionalnih sprememb, o katerih je malo prej govorila prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj.

Prva taka praktična sprememba, ki je bila predložena, je bila, da naj bi Združeni narodi ustanovili komisijo za trajnostni razvoj, ki bi za razliko od drugih komisij v Združenih narodih ne bila obremenjena s sektorskimi omejitvami, ampak bi združevala ljudi, ki odločajo o razvoju – strokovnjake za področje ekologije, strokovnjake za področje ekonomije, finančnike in druge. Ta poskus je bil neuspešen že na samem začetku. Že prva leta, 1993 in 1994, so pokazala, da se taka institucionalna reforma – oziroma če jo nekoliko bolj natančno opišemo, institucionalna revolucija – v svetu, kakršen je bil pred dvajsetimi leti, ni mogla posrečiti.

Vprašanje je, ali je stanje kaj boljše danes, 20 let kasneje. Berem različno gradivo, ki nastaja v pripravah na konferenco Rio+20. Moram reči, da nisem ohrabren. Iz tega, kar danes nastaja, o čemer danes govorijo pogajalci, ne moremo biti ohrabreni. Veliko se govori o splošnih temah, splošnih nalogah in ciljih, ni pa videti napredka tam, kjer bi napredek moral biti – napredek v smislu pravnih obveznosti, v smislu natančnih opredelitev ciljev, vsega tega je zaenkrat premalo.

Ne bi želel dajati napovedi, kakšni bodo rezultati konference Rio+20, vendar je treba realistično reči, da sedanji razvoj ne kaže dobro. Pred tremi leti ni uspel poskus, da bi na področju klimatskih sprememb vzpostavili režim mednarodnopravnih obveznosti, ki bi omejile izpuste toplogrednih plinov in zavezovale vse države našega planeta. Od takrat naprej razvoj ni bil dober in tudi danes, ko se iščejo alternative v položaju, ko takih čvrstih pravnih obveznosti ni, se te alternative iščejo v pojmih, ki ne zagotavljajo nujnega uspeha.

Danes se govori o ciljih, bolj ali manj konkretnih ciljih, ki naj bi bili doseženi. Omenjajo se prave vrednote in pravi cilji, kot so zmanjšanje revščine, energetska vzdržnost, bolj razumno ravnanje z viri. Ampak seveda so pojmi te vrste preveč abstraktni in premalo zavezujoči, da bi lahko na njihovi podlagi pričakovali resnične spremembe. Torej ta čas ne moremo biti optimisti. V približno mesecu dni, ki še ostaja, se morda lahko zgodi še kakšen premik, vendar ne bi bilo realistično napovedovati, da se bo tak premik v resnici zgodil.

Vprašanje je seveda izjemno globoko, kajti na pojmih, o katerih sem govoril, se vidi, kako malo bo gospodarstvo iz teh konferenc dobilo okvirov in struktur, ki bi definirale strategije zelene ekonomije in trajnostnega razvoja. Verjetno bo prispevek te konference in drugih dogajanj v tem času preskromen, da bi lahko rekli, da bo ta proces odločanja definiral tudi okvir, znotraj katerega bo gospodarstvo lažje opredeljevalo svoje alokacije sredstev, vodilo aktivnosti v smeri dobrih odločitev, zagotovilo pravo vsebino pojmov zelene ekonomije, zelene rasti in dalo polno, smiselno vsebino ideji trajnostnega razvoja.

Obstajajo tudi druge iniciative, ki potekajo paralelno in ki ponovno predlagajo institucionalne spremembe. Ena od takih je bila predlagana v nedavnem poročilu panela, ki ga je ustanovil generalni sekretar Organizacije združenih narodov. Ta panel je dal vrsto smiselnih pripomb za reforme v samem sistemu na institucionalni ravni. Videli bomo, ali bodo te zamisli dobile dovolj podpore v Riu de Janeiru čez slab mesec dni, da bi se lahko pričakovalo v tem času, dvajset let po prvem neuspešnem poskusu, tako institucionalno reformo, ki bi pomagala usmerjanje planetarnih procesov razvijati drugače, kot je to bil primer doslej.

Ta ekskurz v multilateralno diplomacijo sem opravil nekoliko pod vplivom zahvalnega govora prof. dr. Lučke Kajfež Bogataj, nekoliko pa tudi zato, ker je izjemno povezan s tematiko današnjega srečanja, ki govori o odličnosti in družbeni odgovornosti. Družbena odgovornost je tesno povezana z našimi problemi trajnostnega razvoja, s problemi ekoloških dimenzij tega razvoja in seveda z veliko globljimi vprašanji, kakšna naj bo naša dolgoročna prihodnost.

Zato je dobro, da se ob priložnosti, kakršna je današnja, nekoliko posvetimo tudi tem vprašanjem in se spomnimo, da je zelo veliko odvisno od nas samih. Žal je tako, da od mednarodnih norm, standardov, institucij ne moremo pričakovati končnih rešitev. Spet smo pri naših lastnih odločitvah. Veliko tega, kako bomo živeli v prihodnosti, je odvisno od tega, kako se bomo odločali sami. Ne moremo računati, da nas bo k takemu odločanju prisilila mednarodna ureditev.

S tega stališča je seveda izjemno pomembno razumeti trenutek, v katerem smo, in odločitve, ki se v tem trenutku sprejemajo. Nekatere od teh odločitev, ki jih sprejemamo danes, so izrazito kratkoročno motivirane. To so odločitve, ki jih nalaga npr. naša proračunska situacija, naša potreba po uravnoteženju javnih financ, potreba po varčevanju in po zmanjševanju nekaterih stroškov, ki jih v pogovornem jeziku imenujemo "stroški javne porabe". Vendar moramo biti ravno pri tem izjemno previdni. Tudi to odločanje je najtesneje povezano z velikimi vprašanji, o katerih sem ravnokar govoril, kajti na tem področju, na področju kratkoročnega odločanja se morebiti začenjajo odločitve, ki nas bodo prizadevale dolgoročno.

Zato moram danes posebej poudariti, da sem v skrbeh, ko vidim, da se predlagajo in sprejemajo odločitve, ki pomenijo poseganje v šolski sistem, visoko izobraževanje in raziskovanje. Paziti moramo, da te odločitve ne bodo takšne, da bi dolgoročno prizadele našo intelektualno in duhovno rast. Nevarnost, da se to zgodi je realna, vendar moramo paziti, da do tega ne bo prišlo.

Sam ne želim konkretno ocenjevati Zakona o uravnoteženju javnih financ, ki je močno skrčil nekatere izdatke. Marsikaj je odvisno od tega, kako bo potekalo odločanje v nadaljevanju in kakšni ukrepi bodo sprejeti v nadaljevanju. Vendar moramo vedeti, da smo v realni nevarnosti, da nas sedanja gospodarska kriza in odločanje, ki je motivirano z zamislimi o uravnoteženju javnih financ in krčenju javne porabe, privedeta v položaj, ko si bomo dolgoročno otežili razvoj.

Vse smotrne države, vse odgovorne države, vsi odgovorni odločevalci morajo vedeti, da je vlaganje v izobraževanje, zlasti v visoko izobraževanje in raziskovanje, nujno za naše dolgoročno preživetje in za uspešno reševanje teh velikih vprašanj, o katerih sem govoril, vprašanj, ki zadevajo našo definicijo trajnostnega razvoja.

Naša današnja priložnost je primerna, da se to poudari. Današnja priložnost je tudi taka, da je prav, da se razmisli o naših razvojnih poteh za naprej. Prav gotovo bo vsak razvoj, ki ga želimo imeti, zahteval večje vključevanje kvalitativnih dejavnikov, manj zanašanja na količinsko rast in več prispevka za rast kakovosti našega življenja. To ne bo šlo brez inovacij, to ne bo šlo brez sprememb, ki zadevajo tudi našo miselnost, in to seveda ne bo šlo brez temeljitih posvetovanj in visoke izobraženosti.

Zato bi želel izkoristiti današnjo priložnost, da to močno poudarim in da se zahvalim forumu odličnosti in mojstrstva za to dolgotrajno, zdaj že več kot dve desetletji trajajoče delo, ki nam omogoča, da se o teh vprašanjih pogovarjamo kompetentno, odgovorno in z dobrim občutkom za našo prihodnost.

Naj se na koncu vrnem na začetek. Forum odličnosti in mojstrstva je forum, kjer se čuti pozitivna energija, in ker je to mesto pozitivne energije, vam kot predsednik republike izrekam zahvalo. V Sloveniji pozitivno energijo potrebujemo. Potrebujemo jo za to, da se bomo pametno odločali in da bo naša usmeritev za naprej dobra. Hvala lepa torej in hvala lepa tudi za vašo pozornost.