archived page

Slovesnost ob 70. obletnici trpljenja ukradenih otrok

Celje, 29.9.2012  |  govor


Slavnostni nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na slovesnosti ob 70. obletnici trpljenja stotin slovenskih ukradenih otrok, ki jih je okupator na prostoru tedanje okoliške šole neusmiljeno ločil od njihovih družin in jih poskušal ponemčiti
Celje, 29. september 2012


Predsednik republike dr. Danilo Türk in soproga Barbara Miklič Türk sta se udeležila slovesnosti ob 70. obletnici trpljenja stotin slovenskih ukradenih otrok, ki jih je okupator na prostoru tedanje okoliške šole neusmiljeno ločil od njihovih družin in jih poskušal ponemčiti (foto: Stanko Gruden/STA)Spoštovani zbrani,

danes smo prišli v Celje, da se skupaj spomnimo težkih trenutkov, globoke tragedije in velikega zločina. Sedemdeset let mineva, odkar so v tej šoli zbrali 645 otrok, ugrabljenih njihovim družinam in namenjenih za nasilno premestitev v tuje okolje. Razmislimo o tem dejanju s stališča moralnih in tudi pravnih meril, ki jih imamo danes. Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida je v svojem drugem členu, v točki (e), določila, da je prisilno premeščanje otrok iz ene etnične, verske ali rasne skupine v drugo, dejanje genocida, torej enega najtežjih zločinov proti človečnosti.

Danes se spominjamo takega dejanja: nasilne premestitve skupine otrok iz enega okolja, iz ene etnične skupnosti v drugo. To dejanje je bilo motivirano na način, kot se motivira zločin genocida, z namenom delnega ali celovitega uničenja neke etnične skupnosti. Najmlajši med ugrabljenimi otroki, dojenčki in tisti, stari do treh let, so bili premeščeni v Mainburg, v center, ki je bil namenjen proučevanju čistosti rase, torej je šlo za izrazito rasistično dejanje, za genocidno dejanje.

Tega dejanja se spominjamo danes. Prav je, da se takega dejanja, takega zločina spominjamo, kajti tovrstni zločini se ne smejo ponavljati. In spomin je pomemben za naš čas in za prihodnost.

Zločin pa moramo razumeti ne samo v njegovi etični zavrženosti, ampak tudi v njegovem zgodovinskem kontekstu. Slovenija, naše ozemlje je bilo med drugo svetovno vojno okupirano. Toda tista okupacija ni bila navadna okupacija. Bila je združena s kršitvami mednarodnega prava, ki so daleč presegle tiste, ki se običajno dogajajo v času vojaške okupacije. Največji del slovenskega ozemlja je bil protipravno priključen nemškemu rajhu in italijanskemu imperiju. Če bi sile osi zmagale v drugi svetovni vojni, slovenskega ozemlja in slovenskega naroda ne bi bilo več. Cilj okupacije ni bil preprosto vojaška zasedba kot začasno vojaško dejanje. Cilja okupacije sta bila trajna priključitev in izbris slovenskega naroda z zemljevida evropskih narodov. To je bil tisti zgodovinski kontekst, v katerem so se dogajali zločini vojaške okupacije in v katerem se je zgodil tudi genocidni zločin ugrabljenih otrok. To moramo danes vedeti in razumeti.

Prav je tudi, da razumemo, da je bil zločin ugrabljenih otrok del veliko širšega načrta preseljevanja zavednih slovenskih ljudi v koncentracijska taborišča. Ni odveč, da se ponovno spomnimo, da je bilo okrog 63.000 ljudi iz Slovenije izseljenih v različna taborišča, taborišča smrti, taborišča uničevanja, delovna taborišča, taborišča suženjskega dela. Nekatera so bila danes že omenjena: Auschwitz, Mauthausen, Ravensbrück, na drugi strani Rab, Gonars in druga.

Predsednik republike dr. Danilo Türk in soproga Barbara Miklič Türk sta se udeležila slovesnosti ob 70. obletnici trpljenja stotin slovenskih ukradenih otrok, ki jih je okupator na prostoru tedanje okoliške šole neusmiljeno ločil od njihovih družin in jih poskušal ponemčiti (foto: Stanko Gruden/STA)To poglavje v slovenski zgodovini je nekaj, kar je zaznamovalo ta narod za dolgo obdobje naprej, tudi za današnji čas. Ker je naš narod s to zgodovino tako močno zaznamovan, se moramo vselej truditi, da tisto obdobje dobro razumemo, da ga znamo pravilno vrednotiti s stališča moralnih in pravnih norm, da ga vrednotimo s potrebno moralno jasnostjo in z občutkom za zgodovino, za poštenost zgodovinopisja, za razumevanje vseh dejanj in dogodkov, ki so se zgodili v tem zgodovinskem obdobju, vseh teh tragedij v njihovem časovnem in vzročnem zaporedju, in da znamo vse skupaj dobro pojasniti.

To ni le stvar preteklosti. Te naloge so stvar sedanjosti. Zato je prav, da se ob obletnicah, kakršna je današnja, zberemo in da o tem jasno in odločno spregovorimo. Danes je seveda drugačen čas kot takrat. Tisti časi ostajajo vse bolj oddaljen zgodovinski spomin. Danes imamo naloge, ki jih terja naš čas. Vprašati se moramo, katere med temi nalogami so tako temeljne, da je prav, da jih vidimo v povezavi z našo tragično zgodovino. Dve med temi nalogami sta še posebej pomembni.

Prva je varovanje miru. Vedeti moramo, da se zločin genocida praviloma dogaja med vojno. Seveda vam bodo pravniki povedali, da zločin genocida ni omenjen na vojne situacije. Vendar zgodovina uči, da se taka dejanja praviloma dogajajo med vojnami, zato je preprečevanje vojn ena najpomembnejših nalog, ki ostaja za naprej. Tej nalogi je posvečena Ustanovna listina Organizacije združenih narodov, dejavnost svetovne organizacije in številnih drugih mednarodnih organizacij, ki danes obstajajo. Tej nalogi moramo biti predani tudi mi, ljudje v državah, ki živijo v miru. Ne smemo si domišljati, da je vojna za vselej izbrisana. Vojne se ne smejo ponavljati, mir ni zagotovljen in se ne razume sam po sebi, za mir si moramo nenehno prizadevati.

Danes stojim tu, pred vami, ob zastavi Evropske unije, te izjemno pomembne organizacije, naše široke evropske skupnosti, ki zagotavlja mir v našem delu sveta. Kadar govorimo o problemih Evropske unije danes, vemo, da ne govorimo samo o ekonomskih vprašanjih, ampak tudi o naši politični usodi in o tem, da se moramo za Evropsko unijo truditi zato, ker pomeni zagotovilo miru.

Druga pomembna naloga današnjega časa je povezana s človekovimi pravicami. Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida je bila sprejeta 9. decembra 1948. Dan kasneje, 10. decembra 1948, je bila v isti Generalni skupščini Združenih narodov sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic. To je izjemno pomemben mednarodni dokument, ki je določil temeljni kodeks varovanja človekovega dostojanstva, temeljne človekove državljanske, politične, ekonomske, socialne in kulturne pravice. Te so tako dobile svoj dokončno izoblikovani in splošno potrjeni mednarodni izraz. Še danes velja. Dodatno pa so človekove pravice danes zaščitene z mnogimi dodatnimi pravnimi akti.

Predsednik republike dr. Danilo Türk in soproga Barbara Miklič Türk sta si ogledala spominsko sobo, posvečeno ukradenim otrokom (foto: Stanko Gruden/STA)Tem pravicam moramo namenjati vso pozornost, vso energijo. Leta 1948, ko je bila ta deklaracija sprejeta, se je dobro razumelo, da je njen sprejem pomemben zato, da se vzpostavi trajen branik, trden požarni zid pred nevarnostmi novih vojn. Kajti le tiste družbe, ki bodo znale zagotavljati človekove pravice v praksi dosledno in trajno, tiste družbe bodo živele v miru in bodo lahko tudi na mednarodni ravni resnično, učinkovito, tvorno ohranjale mir.

Slovenija spada med takšne države. Zato je za nas izjemno pomembna naloga, da skrbimo za človekove pravice. Skrbimo tu in zdaj za človekove pravice našega časa. Ozirajmo se v zgodovino in pomislimo na kršitve iz preteklosti, toda hkrati vedimo zelo dobro: naša najpomembnejša naloga v tem času je obramba človekovih pravic tu in zdaj. Preprečevanje kršitev tu in zdaj. In kadar se kršitve zgodijo, popravljanje krivic tu in zdaj. To je naloga našega časa in naše prihodnosti.

Tudi ta naloga je povezana z današnjim spominom. Današnji spomin je spomin na težke trenutke, velike tragedije in hude zločine. Ti zločini, te hude tragedije in težki trenutki se ne bodo ponovili, če bomo dovolj dobri, dovolj vztrajni in dovolj učinkoviti v obrambi človekovih pravic. To naj bo osrednje sporočilo našega današnjega dne.

Želim, da bi vsi, ki smo se tu zbrali, z današnjega srečanja odšli še z močnejšo energijo za obrambo človekovih pravic. Verjamem, da tako bo. Želim vam seveda tudi prijeten dan. Danes ste tu ponovno skupaj mnogi prijatelji in prijateljice, ki se poznate že dolgo. Tudi sam in moja žena se veseliva srečanja z vami po današnji uradni slovesnosti. Uporabimo ta trenutek tudi za to, da se spoznamo, in za to, da okrepimo našo zavezo človekovim pravicam. To naj bo naše današnje osrednje sporočilo. Hvala lepa.
© 2008 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani  načrt strani