Govor predsednika republike ob 60. obletnici sprejema Splošne deklaracije človekovih pravic OZN
Ljubljana, 10.12.2008 | sporočilo za javnost, govor
Predsednik republike dr. Danilo Türk se je udeležil mednarodne konference ob 60. obletnici sprejema Splošne deklaracije človekovih pravic OZN in 15. obletnici sprejema Zakona o varuhu človekovih pravic, kjer je imel pozdravni nagovor.
Govor predsednika republike dr. Danila Türka ob 60. oblenici sprejema Splošne deklaracije človekovih pravic OZN
Ljubljana, 10. december 2008
Spoštovani gospod dekan,
gospe in gospodje,
udeleženci, udeleženke konference mednarodne konference o človekovih pravicah.
Danes so naše misli posvečene človekovim pravicam. In pravzaprav bi vsak dan moralo biti tako. Vendar pa je 60. obletnica univerzalne deklaracije človekovih pravic še posebno pomembna spodbuda za razmislek. V prvi vrsti mora ta razmislek veljati našemu današnjemu času in današnjim problemom uresničevanja človekovih pravic. Hkrati pa je to tudi obletnica, ki jo, ne samo slavimo, ampak je tudi priložnost, da se ozremo na tista poglavja naše nedavne zgodovine, ki zahtevajo, da se človekove pravice, nekoč grobo kršene, danes v polni meri uveljavijo.
Novo tisočletje je prineslo nove probleme in človekove pravice so ogrožene na nove načine. To nas ne sme presenečati. Optimizem, ki ga je pred dvema desetletjema prinesel konec hladne vojne, je bil kratkotrajen. Svet se je še enkrat soočil z brutalnostmi vojne, etničnega čiščenja in genocida. Še enkrat neuspešno. Kasneje so se pojavili še novi problemi. V javni zavesti in sodobni politiki razvitih držav zahodnega sveta, ki mu pripada tudi Evropska unija in z njo Slovenija, njena članica. Med temi problemi še danes prednjačita terorizem in splošna skrb za varnost. Terorizem pomeni grobo kršitev človekovih pravic, ne samo tistih ljudi, ki postanejo neposredno prizadete žrtve terorističnih napadov, ampak tudi kršitev pravic vseh tistih, ki so posredno ogroženi kot tarče izsiljevanja. Terorizem je torej treba preprečevati in kolikor je mogoče zatreti. Vprašanje pa je - kako?
Tudi dejanja proti terorizmu prinašajo nevarnosti. V skrbi za učinkovitost tega boja proti terorizmu se pogosto izgubi občutek za varovanje človekove svobode. Razviti svet se je ponovno soočil s primeri mučenja, izginotij, odvzema prostosti brez obtožbe ali kazenske obravnave in drugih kršitev temeljnih človekovih pravic. Spet je aktualna misel Thomasa Jeffersona, da tisti, ki žrtvuje košček svobode za košček varnosti, naposled izgubi oboje - svobodo in varnost.
Posredni negativni učinki terorizma in boja proti terorizmu pa so še drugje. Razrašča se splošna neobčutljivost za človekove pravice in družbena sprejemljivost represije - vse v imenu varnosti. Krepi se represivna zakonodaja in širijo se represivne prakse. Poročila Thomasa Hammarberga, komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope, so resno opozorilo, da marsikje v državah Evropske unije resno škriplje. Širi se nestrpnost in nevarnost rasne diskriminacije, zlasti v razmerju do priseljenskih skupnosti in nekaterih etničnih manjšin. Predsodkom iz preteklosti se dodajata nezaupanje in sovraštvo sodobnega porekla. To še krepi občutek ponižanja pripadnikov takih skupin, z njim pa vse vrste zatekanja v okrilje skupnosti, verski fundamentalizem in agresivnost. Namesto reševanja problemov sožitja in integracije se krepita napetost in nevarnost nasilja.
V Sloveniji ti problemi niso pereči, vendar obstajajo. Prav je, da na današnji dan zlasti premislimo o našem odnosu do represije nasploh in do vprašanja, ali večja represija zagotavlja večjo varnost. Vprašanje ni enostavno in se izmika jasnim odgovorom. Potrebujemo razmislek in razpravo, potrebujemo pa tudi dobrih idej o tem, kakšna naj bo naša politika, kako bolje zagotavljati varnost in preganjati kriminal in kako pomagati pri premagovanju človeške tesnobe, ki pogojuje nagnjenost k večji represivnosti. In kako doseči vse to ob hkratni skrbi za človekove pravice, tako da bo skupni učinek krepil tako človekovo varnost kot tudi človekovo svobodo. To je mogoče. Tudi v preteklosti so bile razmere, ko se je zdelo, da je treba izbirati med svobodo in varnostjo. Pa vendar so se našle rešitve, ki so krepile oboje - svobodo in varnost.
Seveda vseh odgovorov ne bomo našli, ne bomo jih našli na področju kazenskega prava, ki mora, že po definiciji, služiti obojemu - zaščiti človekove varnosti in človekove svobode. Vseh odgovorov ne bomo našli v razvoju varnostnega sistema, ki mora, prav tako, krepiti občutek varnosti ljudi in resnično zagotavljati varnost, hkrati pa poskrbeti, da prav vsi segmenti varnostnega sistema spoštujejo visoke standarde človekovih pravic. Odgovor moramo iskati v izboljšanju pravosodja in še zlasti v socialni pravičnosti in družbeni solidarnosti. Socialno pravičnost in družbeno solidarnost bomo močno potrebovali tudi v prihajajočih ekonomskih razmerah, ne samo zaradi večje socialne in splošne varnosti, ampak tudi zato ker želimo biti socialno pravična družba. Ekonomske, socialne in kulturne pravice moramo jemati resno. Načelo o prepovedi vseh oblik rasne diskriminacije moramo jemati resno. Najti moramo načine spoštovanja drugačnosti, hkrati pa z boljšimi metodami za krepitev integracije in družbene kohezivnosti razvijati družbo naprej. Rešiti moramo probleme, ki so odprti že predolgo, kakršen je, na primer, problem "izbrisanih".
Spoštovani,
Človekove pravice so bistvenega pomena za kohezivnost moderne družbe. Naša družbena kohezivnost je povezana z mnogimi zahtevami: ne le z ustrezno varnostjo, s socialno pravičnostjo in prakso nediskriminacije ampak tudi z ekonomsko uspešnostjo, politično odgovornostjo in samozavestjo in s spoštovanjem etičnih družbenih vrednot nasploh. V ta okvir etičnosti, sodi tudi naš odnos do bližnje preteklosti.
Točno pred letom dni, na lanski dan človekovih pravic, je takratni predsednik Vlade Republike Slovenije odločno izpostavil vprašanje našega odnosa do kršitev človekovih pravic storjenih pred desetletji in do poprave krivic iz tistega časa. V svojem govoru je povedal, da je bilo v letu sprejetja Univerzalne deklaracije človekovih pravic, torej v letu 1948, v Sloveniji 6985 ljudi aretiranih zaradi političnih deliktov, leto kasneje pa še več, 8762. Ti podatki, ki jih je bivši predsednik vlade povzel po uradnih poročilih izpred šestih desetletij, so pretresljivi. Tudi opozorila, ki jih je takrat povedal o dokumentaciji in arhivih, ki niso bili predani Arhivu Slovenije, kar je oviralo postopke za popravo krivic, so bila zaskrbljujoča. Prepričan sem, da bo nova Vlada, ki je ravnokar začela z delom, storila vse, kar je morebiti še treba storiti, da se vsi dokumenti, ki omogočajo popravo krivic, izročijo pristojnim mestom, in da se tudi na ta način olajša potek sodnih postopkov.
V naši družbi že obstaja širok konsenz, da je treba povedati vso resnico o naši bližnji preteklosti in popraviti vse krivice, ki jih je mogoče popraviti. Seveda pa je spet vprašanje - kako?
Pomemben del popravljanja preteklih krivic in zagotavljanja pravice je seveda uresničljiv po sodni poti. Pred dobrim desetletjem je začel veljati zakon o popravi krivic, ki ga uresničujejo sodišča in drugi organi države. Sodne postopke v zvezi s preteklimi krivicami je treba izvesti do konca, potrpežljivo, vztrajno in s polno mero občutka za resnost problema, s spoštovanjem zahtev pravnega postopka in z neomajno vero, da bo vse, kar je dosegljivo po sodni poti, po tej poti tudi doseženo.
Poleg resnice in pravice, ki ju lahko zagotovita pravo in pravosodje, pa so še drugi vidiki. Z nami, celotno našo družbo je še vedno breme žrtev ideološkega in državnega nasilja. Naše zavedanje in resna refleksija morata biti prav tako vselej z nami. Samo to nam zagotavlja, da bo naše zavedanje preteklosti preraslo v resničen zgodovinski spomin, naša zavest o nas samih pa v našo skupno zrelost in spravo. To je nujen del našega zorenja, zorenja v narod, ki se zaveda svoje zgodovine in jo zares pozna, v vseh njenih razsežnostih, vključno z njenimi temnimi platmi, zorenja v politično zrel narod, ki razume svoje zablode in tragedije, pa tudi svojo rast in svojo veličino.
Ta proces bo zahteval svoj čas in strpnost. Zahteval pa bo tudi dovolj dialoga, oplemenitenega z znanstvenimi spoznanji. Prav tem spoznanjem moramo posvečati vso pozornost in njihovemu nastajanju zagotavljati vso podporo. Upajmo, da bomo tudi v tem pogledu napredovali. V tem upanju, ki je realno upanje, me še posebej hrabri sedanja razprava v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, posvečena vprašanju preučevanja kršitev človekovih pravic v obdobju represije komunistične partije in v daljšem obdobju socializma, tudi v časih po tem, ko so bile najbolj represivne prakse že opuščene. Podpiram prizadevanje Slovenske akademije znanosti in umetnosti in jo pozivam, da še naprej daje ton in spodbudo tej razpravi in raziskovanju. Vodilna vloga Slovenske akademije znanosti in umetnosti je pri tem zgodovinskega pomena. Nihče ni bolj poklican, nihče nima večje avtoritete, da razvije znanstveno in etično prepričljiva merila za presojo kršitev človekovih pravic v naši nedavni zgodovini. Moralna obsodba marsičesa je potrebna, potrebno pa je tudi dobro poznavanje vseh relevantnih dejstev in vseh okoliščin. Zlasti pa je potreben odgovor na vprašanje, kaj vse je bilo že v tistem težkem obdobju v nasprotju z zahtevami Univerzalne deklaracije človekovih pravic, katere 60-letnico praznujemo danes.
Spoštovane udeleženke in udeleženci konference,
Človekove pravice so vrednota, ki zahteva eno samo pot, to je pot naprej. Prizadevanje za njihovo uresničevanje in razvoj ne sme nikoli zastati. Zlasti pa ni mogoče dopustiti nazadovanja. Univerzalna deklaracija človekovih pravic je postavila mejnik. Pot nazaj je pot v barbarstvo. Pot naprej je pot v smeri pravične, socialne in bogatejše družbe. Naša temeljna izbira za pot naprej je bila že zdavnaj opravljena. Zato je tudi na ravni splošne ocene za nas danes relevantno vprašanje - kako naprej. V določanju odgovora na to vprašanje moramo posebno pozornost posvetiti ustanovam in organizacijam, ki so najbolj izpostavljene v prizadevanju za krepitev človekovih pravic - pravosodju in drugim relevantnim državnim organom, ter zlasti civilno družbenim organizacijam in zlasti varuhinji za človekove pravice.
Ob današnji priložnosti se želim zahvaliti naši varuhinji človekovih pravic dr. Zdenki Čebašek-Travnik za njeno zavzeto delo, za njeno vztrajno in subtilno prizadevanje in za rezultate, ki jih je njeno delo že zagotovilo. Tudi današnja konferenca je organizirana na njeno iniciativo. Za to iniciativo se želim posebej zahvaliti, vsem udeležencem pa želim uspešno delo. Naša družba potrebuje kvalitetnih ocen, skrbno premišljenih kritičnih misli in dobrih predlogov kako za naprej. Prepričan sem, da bo današnja konferenca dala pomemben prispevek pri tem. Vam in seveda nam vsem pri tem želim veliko uspeha.
Hvala lepa.