Predsednik odlikoval dr. Branka Berčiča, dr. Marka Kosa in Saša Vugo
Ljubljana, 26.4.2010 | sporočilo za javnost, govor
Predsednik republike dr. Danilo Türk je z Zlatim redom za zasluge odlikoval:
- dr. Branka Berčiča za življenjsko delo na področju bibliotekarstva in literarne zgodovine,
- dr. Marka Kosa za izredne zasluge za prispevek k blaginji, ugledu in napredku Slovenije na kulturnem in gospodarskem področju ter
- Saša Vugo za življenjsko delo in prispevek k slovenski kulturi in bogatitvi slovenskega jezika.
|  |
Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na podelitvi odlikovanj Zlati red za zasluge dr. Branku Berčiču, dr. Marku Kosu in Saši Vugi
Ljubljana, 26. april 2010
Spoštovani odlikovanci,
spoštovani gostje,
dovolite mi še nekaj nekoliko bolj neformalnih besed. Naključje je hotelo, da smo današnji datum za podelitev treh visokih državnih odlikovanj določili na dan pred dnevom upora proti okupatorju. Dan upora slovenskega naroda je pomemben datum slovenske narodne identitete. To je bil dan, ko je slovenski narod vzel usodo v svoje roke in je s tem zaznamoval prihodnost slovenskega naroda in ustvaril temelje naše države. Identiteta naroda in identiteta države pa zahtevata še veliko več. Zahtevata veliko prispevkov vseh ljudi in zahtevata velike prispevke velikih ljudi. Danes imamo pred sabo tri odlikovance, ki simbolizirajo te velike prispevke, zato vsakogar od njih lahko in moramo šteti med velike Slovence našega časa.
Prof. dr. Branko Berčič je svoje življenje posvetil zgodovini slovenske kulture, zlasti književne kulture, in ohranjanju slovenske kulture prihodnjim rodovom. Razvijal je bibliotekarstvo in vsi, ki smo imeli kdaj priložnost študirati na Univerzi v Ljubljani, smo mu hvaležni za njegov prispevek k razvoju Narodne in univerzitetne knjižnice. Ta prispevek smo spoznali in uživali mnogi. Tisti, ki bolj strokovno poznajo bibliotekarstvo, ki več vedo o skrbi za stare rokopise, o interpretaciji starih prevodov in o skrbi za novejšo dediščino, ki se zbira v naših bibliotekah, pa vedo povedati še kaj več. Vsem nam pa je jasno, da brez spomina, ki nam ga zagotavlja visoko strokovno, visoko kakovostno bibliotekarstvo, narod ne more živeti svoje polne eksistence. Prispevek prof. dr. Branka Berčiča je velik in za to mu je domovina Slovenija hvaležna.
Prof. dr. Marko Kos je dal izjemno velik življenjski prispevek na nekem drugem področju. Dvajseto stoletje je bilo stoletje industrijskega razvoja in čas, v katerem sta slovenski narod in Slovenija prešla na nove ravni razvitosti. V naših časih, ki so politično in tudi razvojno drugačni, kajti smo v prehodu v postindustrijsko družbo, smo včasih nekoliko nebogljeni v ocenjevanju prispevka v tej visoki fazi naše industrijske razvojne poti ter velike inovativnosti in kreativnosti, ki je to razvojno pot spremljala. Vsakdo med nami ve za Litostroj in za inovativnost, za uveljavitev, ki jo je raziskovalno delo v tem okviru prineslo. Kot predsednik republike sem večkrat na svojih poteh soočen z vprašanji: Kako pa je z vašimi znamenitimi dosežki na področju hidroenergetike? Kaj pa danes počnete na teh področjih? Ali lahko kaj pomagate? Kajti izkazuje se, da v postindustrijskem obdobju potrebujemo raznovrstnost tehnologij in potrebujemo zlasti velika znanja na področju obnovljivih virov energije. In tu je prispevek, ki ga je dal prof. dr. Marko Kos, neizbrisen in še naprej izjemno velik.
Vprašanje je, ali smo sposobni v današnjih časih ta prispevek ustrezno ovrednotiti, ga ustrezno razviti naprej in uporabiti. Kajti potrebe niso nič manjše, kot so bile nekoč, in tudi, ko načrtujemo naš razvoj v nove postindustrijske faze, moramo vedeti, da se z njimi razvijajo industrije na nove načine. Zato smo hvaležni prof. dr. Marku Kosu za vse njegove številne kritične in tehtne prispevke, ki jih lahko beremo v medijih. Moram reči, da kot bralec njegovih prispevkov zelo pogosto opažam stisko, ki jo doživimo, ko vidimo, kaj bi bilo treba narediti za večjo inovativnost in podjetnost in kaj bi se lahko naredilo ter česa se ne naredi. Ta prispevek je velik in danes je priložnost, da se zanj zahvalim.
Akademik Saša Vuga je eden naših najboljših poznavalcev in ustvarjalcev slovenske besede. Ta prispevek je izjemno pomemben za ohranitev in razvoj slovenske identitete. Seveda ima vsakdo do slovenske besede individualiziran in skorajda intimen odnos. Moj je zelo tesno povezan s prispevkom, ki ga je dal Saša Vuga, ne samo kot jezikoslovec in avtor literarnih del, ampak tudi kot medijska osebnost, kot človek, ki je v zgodnjih obdobjih razvoja slovenske televizije stopil pred kamere in pred kamerami pokazal, kakšno mojstrstvo lahko omogoči slovenska govorjena beseda. Tistih časov se še dobro spominjam, zlasti njegovih številnih razlag, ki jih je dal kot dramaturg na Televiziji Ljubljana. Takrat sem si dejal: kaj bi bilo, če bi znal tako uporabljati slovenski jezik, kot to pokaže Saša Vuga z izjemno raznovrstnim besednim zakladom, z izredno prepričljivim nastopom, z izredno prepričljivo tezo, strukturo jezika in sposobnostjo prepričati. To je nekaj, kar je dalo trajno vrednost njegovemu prispevku, in samo upamo lahko, da se bomo, kar nas je takih, ki nas jezik zanima – in takih nas je veliko –, iz tega prispevka lahko še marsičesa naučili.
Naučili pa se bomo še nekaj in mislim, da je to v tem trenutku še posebej vredno premisleka. Akademik Saša Vuga je velik domoljub in tega domoljubja se ni nikoli naveličal izkazovati na nove in nove načine. Danes smo v položaju, v katerem domoljubje potrebujemo. Potrebujemo prave vsebine, moramo vedeti, kdo smo, skozi kakšne bitke smo prišli do položaja, v katerem smo, in kako moramo ravnati do zunanjega sveta. Kako moramo ta zunanji svet in njegovo kulturo spoštovati, kako pa moramo hkrati vedeti, da se narodi včasih znajdejo tudi v napetosti in kako je treba v teh napetostih zlasti izkazovati samozavest, zaupanje vase in spoštovanje samega sebe. Ko sem že omenil njegove televizijske nastope, je eden od takih bolj inspirativnih nastopov njegov prikaz, akademika Saše Vuge, del Danteja Alighierija iz Božanske komedije. Videl sem, kako globoko poznavanje Danteja in italijanske renesanse je v tem avtorju in kako hkrati s tem v bistvu to globoko poznavanje in spoštovanje tuje kulture krepi našo lastno identiteto in našo lastno kulturo in našo samozavest. Ta kombinacija je pomembna, je redka in vredna, da se z njim nekaj naučimo.
Kot vidite, je ta moj neformalni dodatek k formalnim obrazložitvam odlikovanj nekako bolj oseben, kar ni presenetljivo, kajti naši današnji odlikovanci nastopajo na javni sceni in so nam vsem tudi dobro znani. Zaključil bi še enkrat s tem, da poudarim, kako hvaležna vam je domovina za vaše prispevke in kako ponosni ste lahko na to, kar ste storili za Slovenijo. Hvala lepa.