Predavanje: Mir, stabilnost in blaginja na Zahodnem Balkanu

New Delhi, 4.2.2010  |  govor

Predavanje predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na Indijskem svetu za mednarodna vprašanja z naslovom Mir, stabilnost in blaginja na Zahodnem Balkanu
New Delhi, 4. februar 2010


Najlepša hvala za to predstavitev in izkazano čast, pa tudi za gostoljubje. Čutim se zelo počaščenega, da imam priložnost spregovoriti na Indijskem svetu za mednarodna vprašanja. Prepričan sem, da ima vsak govornik, ki pride sem, malce treme. Govorim o svetovno znani ustanovi, o organizaciji, ki ima veliko izkušenj s celo vrsto mednarodnih vprašanj, ki so vsa po vrsti najpomembnejša svetovna vprašanja. Govornik se zato najprej vpraša, ali je bila izbira téme njegovega nastopa pravilna.

Predlagal sem predavanje, ki se nanaša na Zahodni Balkan, na območje, ki ga vsaj nekoliko poznam. Slovenija je nekako njegov del, pa čeprav v celoti ni opredeljena kot balkanska država. Slovenija ima različne identitete – srednjeevropsko, sredozemsko in jasno tudi zahodnobalkansko. Zavezani smo miru, blaginji in stabilnosti, zato želimo pomagati, da bi bil tega deležen tudi celoten Zahodni Balkan. Nenehno zato iščemo rešitve za težave, s katerimi se spoprijema ta del sveta. Da pa bi lahko pravilno razumeli današnje stanje, se moramo spomniti zgodovinskega okvira, s katerim vas sicer ne želim pretirano obremenjevati, vendar se moram nanj vendarle navezati.

Nikakor ne smemo pozabiti, da je Evropa, zlasti srednja Evropa in Balkan, v enem samem stoletju doživela tri velike preureditve. Če pogledamo na zemljevid Evrope s konca 19. stoletja, bi lahko rekli, da je bila to celina, ki so jo obvladovala velika cesarstva – avstro-ogrsko, rusko, otomansko in nemško. Toda vsa ta cesarstva so v prvi svetovni vojni doživela poraz in propadla, zato se je tudi zemljevid Evrope spremenil. Zaradi tega je Evropa bolj kot kadar koli prej postala sistem nacionalnih držav in območje s številnimi narodnimi manjšinami. Manjšinsko vprašanje kot posledica prve svetovne vojne pa je postalo eno od ključnih političnih vprašanj v obdobju, ki je sledilo.

Druga preureditev se je zgodila ob koncu druge svetovne vojne, okrutne vojne, ki je prizadela vso celino in številne druge dele sveta ter povzročila nadaljnje spremembe. Nacionalne države so se preoblikovale, utrdile; prišlo je tudi do velikanske preselitve prebivalstva, ki vedno ni bila dobro dokumentirana ali razumljena, vsekakor pa je bila to velika tragedija. Druga svetovna vojna se je končala z delitvijo Evrope na dva nasprotujoča si ideološka tabora, še vedno pa je bila urejena na podlagi nacionalnih držav.

Do tretje preureditve je prišlo ob koncu 20. stoletja s koncem hladne vojne, ki je privedel do razpada Sovjetske zveze in s tem razsula v državah vzhodne Evrope. Razpadle so tri socialistične federacije – Sovjetska zveza, Češkoslovaška in Jugoslavija. Vsak od teh razpadov je bil drugačen. Razpada Sovjetske zveze se je svet bal, kajti dojemal ga je kot grožnjo mednarodnemu miru in varnosti na splošno. To, kar se je zgodilo v Sovjetski zvezi, je bilo veliko manj nasilno, kot bi lahko bilo. Ne rečem, da ni bilo nasilno, vendar pa veliko manj, kot bi lahko bilo. To, kar se je zgodilo v Jugoslaviji, pa je bilo veliko nasilnejše, kot pa bi lahko bilo. Priče smo bili spremembam, ki so preoblikovale celoten zemljevid Evrope. Spremembe ob razpadu Jugoslavije so bile del tega.

To pripovedujem zato, ker ljudje včasih Zahodni Balkan dojemajo le v miselnem okviru posameznih spopadov, ki so potekali na območjih, kot je Bosna in Hercegovina, še prej pa na Hrvaškem – v Sloveniji smo imeli zelo kratek in zelo omejen spopad – in to je po mojem mnenju zelo omejen pogled. Zaradi razumevanja narave sprememb bi morali na Evropo gledati kot na celoto in upoštevati celotno obdobje 20. stoletja, da bi lahko dojeli razsežnosti sprememb.

To je seveda ozadje za razpravo o sedanjem stanju. Razmere so danes stabilnejše. Celoten Zahodni Balkan se ureja na novo, ta ureditev pa je odvisna od vprašanja, kako dobro in kako hitro se bodo države tega dela Evrope vključile v najpomembnejši evropski povezovalni proces, proces, ki vodi v Evropsko unijo. To je ključno. Vsi skupaj iščemo rešitev za vprašanja Zahodnega Balkana v širitvi Evropske unije. To je nekaj, kar je Sloveniji že uspelo. Članica Evropske unije je od leta 2004, članica evrskega območja pa od leta 2007. Leta 2004 je postala tudi članica Nata. Ta organizacija pa se spreminja in to je nekaj, o čemer lahko razpravljamo med našim današnjim srečanjem.

Druge države so v razmerju do Evropske unije v drugačnem položaju. Hrvaška je na primer kandidatka za članstvo in bo verjetno svoja pogajanja končala v tem letu, v letu 2010, ali pa se bo to nekoliko zavleklo v leto 2011, vendar pa bo takoj nato začela postopek ratifikacije sporazuma o članstvu v Evropski uniji. Položaj drugih držav je spet drugačen.

Če bi želel pri tem opozoriti na res najpomembnejše vprašanje, bi dejal, da je najpomembnejša naloga vseh držav Zahodnega Balkana prilagoditev gospodarskemu in pravnemu sistemu Evropske unije. To je ključno za vse, pa tudi ključno za dolgoročno stabilnost, mir in blaginjo na tem območju. Seveda je to v interesu Evrope kot celote, pa tudi v interesu Evropske unije. Toda prilagoditev – čeprav je to ena sama beseda – pomeni zapleteno nalogo, ki vključuje temeljito preoblikovanje celotnih pravnih in gospodarskih sistemov. Zahteva pa tudi veliko skrbnega dela glede nekaterih dogovorov, ki zelo neposredno vplivajo na ljudi.

Nedavno smo bili priča razprave med državami Zahodnega Balkana in Evropsko unijo o vizumski ureditvi. Včasih se na te stvari gleda kot na tehnično vprašanje, včasih pa kot na nekaj, kar je manj pomembno. Pa vendar se za trenutek pomudimo pri tem. Ko je bila Jugoslavija še enotna država, je bila zelo uspešna pri oblikovanju takih odnosov z Evropo in preostalim svetom, ki so njenim državljanom omogočali, da so lahko svobodno potovali skoraj kamor koli. To se je nato spremenilo in obdobje po hladni vojni je bilo dosti neprijaznejše do svobodnega potovanja ljudi iz tega dela Evrope.

Evropska unija je šele leta 2009 odpravila vizume za državljane Srbije, Makedonije in Črne gore. To je bil zanje seveda izjemen korak naprej, kajti ne smemo pozabiti, da vizumi posegajo v svobodo gibanja, ta pa je temeljna človekova pravica. V Evropi, sicer majhnem območju, ki je vajeno, da ima veliko stikov, je omejevanje svobode gibanja zelo huda oblika omejevanja človekove svobode in blaginje. Zaradi tega se pomena sprostitve vizumske ureditve ne da preceniti. Očitno pa to ni bilo storjeno v celoti, kajti še vedno so države, pred katerimi je še kar nekaj dela, da bi svojim državljanom zagotovile potovanje brez vizumov. To so med drugim Bosna in Hercegovina, Albanija in Kosovo. To se mora zgoditi leta 2010, ko bo, upam, ta proces končan.

Potovanje brez vizumov navajam kot primer, s katerim želim pokazati, kako težka je pot do Evropske unije in kako povezovalna je njena moč za države Zahodnega Balkana. Za povezovanje bodo namreč potrebni številni ukrepi, ki bodo zahtevali popolno prilagoditev njihovih pravnih in gospodarskih sistemov, pri čemer bo treba temeljnim postavkam, kot je svoboda gibanja, nameniti še posebno pozornost.

Evropska unija gleda na Zahodni Balkan kot na del Evrope, ki spada v Evropsko unijo. Toda postopki vključevanja so počasni in danes se dosti govori o širitveni utrujenosti ali povezovalni utrujenosti. Menim, da se moramo tega vprašanja lotiti zelo neposredno in zelo pošteno. Razumem, da Evropska unija čuti nekakšno širitveno utrujenost. Navsezadnje, leta 2004 se je Evropska unija zelo razširila, kar je bil velik uspeh. Z vstopom Romunije in Bolgarije leta 2007 se je še nadalje razširila. Tudi to je bil uspeh, vendar ne brez težav. Narobe bi bilo, če bi Evropska unija dopustila, da povezovalna utrujenost prevlada in določa nadaljnje korake. To utrujenost je treba vsekakor premagati, kajti z gospodarskega in strateškega vidika lahko Evropska unija z vključitvijo Zahodnega Balkana kot celote samo pridobi. Evropska unija si za daljše obdobje ne more privoščiti črne luknje sredi Evrope. To bi ustvarilo napetosti in težave, ki bi sčasoma Evropski uniji prinesle dodatne neprijetnosti.

Imamo torej dobre razloge, politične in gospodarske, da si močno prizadevamo za vključitev teh držav, ki še niso blizu članstva, in da pospešimo proces, ki vodi do njihovega polnega članstva v Evropski uniji. Pri tem bodo morale premagati številne konkretne ovire, ki bi jih rad na kratko predstavil, nato pa vas povabil, da mi postavite vprašanja, ali pa poveste svoje mnenje, da bi lahko o tem tudi razpravljali.

Najprej, Bosna in Hercegovina. Bosna in Hercegovina je država, ki je v obdobju med letoma 1992 in 1995 doživela okrutno vojno. Vojna se je končala z mirovnim sporazumom, z daytonskim mirovnim sporazumom, na podlagi katerega se je za Bosno in Hercegovino oblikovala posebna ustavna ureditev. Država je razdeljena v dve entiteti – Republiko Srbsko in Federacijo Bosne in Hercegovine. Ti dve entiteti imata zelo močan ustavni status. Vprašanje, ki se pojavlja pri vključevanju Bosne in Hercegovine v evropske povezave, je, ali je državna ureditev, določena z daytonskim sporazumom, primerna za vključitev v EU.

To, da ni primerna, smo vedeli že prej in nedavno ponovno ugotovili, da je dejansko državna ureditev, ustavna ureditev Bosne in Hercegovine tista, ki zaradi pomanjkanja možnosti sprejemanja potrebnih odločitev ovira vključevanje. Spreminjanja pravnega sistema oziroma odločitev, ki bi privedle do gospodarskega razvoja, ni mogoče prepustiti entitetama. Do njih mora priti na način, ki bo vladi Bosne in Hercegovine, državi kot celoti, omogočil, da bo imela ustrezno vlogo. Te pa v tem trenutku nima, zato je treba stvari spremeniti. Torej, če razmislimo o enem od konkretnih pogojev, ki jih morajo izpolniti bosanske oblasti, postane jasno, da je treba ustavno ureditev prilagoditi vključitvi v Evropsko unijo.

In kako to storiti? Bosna in Hercegovina je izjemno zapleten politični prostor in seveda je treba v času, kot je naš, uporabiti demokratična sredstva. To pomeni, da si je treba prizadevati za dogovor med glavnimi političnimi akterji te države. Nedavno se je v tej smeri nekaj poskušalo, vendar brez uspeha. Morebiti ste že slišali za tako imenovani butmirski proces, ki so ga v zadnjih mesecih leta 2009 usmerjale Združene države in Evropska unija. Z njim so skušale ključne politične akterje, ključne strankarske voditelje Republike Srbske in Federacije Bosne in Hercegovine, pripraviti do tega, da bi sklenili sporazum, ki bi omogočil ustrezne spremembe. Toda to se ni zgodilo. Priprava procesa ni bila ustrezna, namenjeno mu je bilo premalo časa in zato tudi ni uspel.

Volitve, načrtovane za leto 2010, že zdaj Bosni in Hercegovini ne omogočajo, da bi v tem letu naredila odločilen korak glede sprememb svoje ustavne ureditve. Torej moramo biti pozorni in menim, da je treba preostanek leta 2010 porabiti za skrbno pripravo procesa, ki naj bi se začel po volitvah. Volitve so seveda nekaj dobrega. Za demokracijo so ključnega pomena. Prinašajo pa tudi težave, ker običajno zaostrijo stališča političnih strank, ki lahko več pridobijo s pritegnitvijo svojih privržencev in zavračanjem kompromisov. Čas volitev tako običajno ni najprimernejši za iskanje rešitev, ki zahtevajo kompromis. Menim, da bi bilo pametnejše to obdobje leta 2010 nameniti razmisleku in posvetovanju, resen proces pa preložiti na poznejši čas.

V ta proces bi bilo treba vključiti tudi ustrezne mednarodne akterje. Evropska unija ostaja seveda ključni dejavnik, kar pa velja tudi za sosednje države, od katerih nekatere niso članice Evropske unije. Srbijo je treba pritegniti bolj kot do zdaj. Razmisliti moramo o vlogi Ruske federacije in Turčije, o državah, ki sta bili v Bosni in Hercegovini dejavni in imata tam prijatelje. Tudi njiju bi bilo treba vključiti v iskanje nove ustavne ureditve za Bosno in Hercegovino.

Tu pa naletimo na protislovje, kajti ustava je v bistvu nekaj, kar prihaja od znotraj in se nanaša na politične potrebe neke države. Toda Bosna in Hercegovina je do neke mere še vedno internacionalizirana. Skrb za njeno prihodnost ostaja mednarodna. Njena ustava je del mednarodnega sporazuma, mednarodnega mirovnega sporazuma. Torej, to so posebnosti, zaradi katerih je nujno mednarodno sodelovanje za boljšo ustavno ureditev Bosne in Hercegovine. To naj bi bila v prihodnje ključna naloga.

Če se ozremo po najobčutljivejših območjih Zahodnega Balkana, sta to dve območji: Bosna in Hercegovina ter Makedonija. V Makedoniji smo lahko v preteklosti opazili precejšen napredek. Vložila je že svojo kandidaturo za članstvo v Evropski uniji. Vedeti je treba, da je bil v Makedoniji, ki ima zelo veliko albanskega prebivalstva, dosežen političen dogovor, morebiti celo politični sporazum med najpomembnejšimi političnimi akterji o tem, da je prihodnost države v članstvu v Evropski uniji in Natu. Torej je politična podlaga za to že zagotovljena, kar pa še ne pomeni, da so rešena vsa vprašanja. Pri tem bi rad omenil še dva pozitivna vidika.

Eden od njiju je pozitivna ocena o napredku Makedonije pri približevanju Evropski uniji, ki jo je izrekla Evropska komisija konec leta 2009. In to je bilo dobro. Pozitivno pri vsem tem je, da je Makedonijo ocenila Evropska komisija. Na Makedonijo se gleda kot na državo, ki je dosegla napredek pri svojih gospodarskih in družbenih reformah ter se tako približala Evropski uniji, in kot sem že dejal, o čemer je bilo doseženo temeljno politično soglasje. Drugi pozitivni vidik je, da je Makedoniji uspelo določiti razmejitev s Kosovom. Povedano drugače, možnosti za mejni spor med Makedonijo in Kosovom ni bilo. To je pozitivna plat medalje.

Negativna pa ta, da je država zaradi svojega imena še vedno v sporu z Grčijo, kar je seveda še naprej resen vir politične napetosti, za katero za zdaj še ni videti jasne rešitve. Po mojem mnenju vodi pot naprej prek mediacije posebnega odposlanca Združenih narodov Matthewa Nimetza, ki je predlagal kar nekaj rešitev, vendar do zdaj brez uspeha. Čeprav še ni bil dosežen bistven napredek, pa so vsi nastavki za uspeh tu, tako da je zdaj res vse dejansko stvar politične volje Makedonije in Grčije, da ugotovita, kateri pristop bi bil najboljši.

Tu se srečujemo z zanimivo situacijo, ki pri reševanje mednarodnih sporov ni nič nenavadnega. Menim – in to je hipoteza, ki vam jo želim ponuditi v razmislek, morebiti v kritično presojo – da je vsak postopke mediacije lahko uspešen le ob ustreznem neposrednem sporazumevanju med sprtimi stranmi. Prisotnost mediatorja in njegovo sporazumevanje s sprtimi stranmi nista dovolj. Vpletene strani morajo same vzpostaviti smiselno politično sporazumevanje. In če združimo resno, dobro premišljeno mediacijo mednarodnega akterja z resno, vsebinsko politično zavzetostjo sprtih strani, potem lahko upamo na uspeh.

Prvo zdaj imamo, drugega še ne. In takšno je po mojem mnenju trenutno stanje. Tako v Sloveniji kot tudi drugje po Evropi, zdaj pa tudi v New Delhiju, izkoristim vsako priložnost, vsako izjavo za javnost za vnovično potrditev tega stališča in za poziv državama, Grčiji in Makedoniji, da vzpostavita smiseln politični dialog in proces, ki bi dopolnil mediacijska prizadevanja gospoda Nimetza in Združenih narodov.

Na koncu bi rad nekaj besed namenil Srbiji in Kosovu. Srbija je zelo napredovala in konec lanskega decembra formalno vložila kandidaturo za članstvo v Evropski uniji. Srbija je prav tako veliko pridobila z odpravo vizumske ureditve, tako da je zdaj svoboda gibanja zagotovljena. To je velik napredek. Po drugi strani pa je še vedno nekaj odprtih vprašanj v zvezi z Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY). Tudi na tem področju je tožilec sodišča Serge Brammertz poročal o napredku in pripravil pomembno pozitivno oceno. Seveda pa s tem slika v celoti še ni zaokrožena. Še vedno ostaja nekaj nalog, ki jih je treba dokončati, vključno s prijetjem generala Ratka Mladića.

Prav to ostaja sporna točka v odnosih med Srbijo in Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo ter posredno med Srbijo in Evropsko unijo glede sodelovanja in vključitve v povezavo. Tudi tega vprašanja se bo treba ustrezno lotiti. Do zdaj še ni bilo rešeno, vendar ga bo treba v prihodnje. Pri vsem tem pa je vendarle zelo pomembno, da je Srbija pokazala pripravljenost za sodelovanje s tožilcem, da so bila njegova poročila vedno boljša in da se je Varnostni svet seznanil s tem napredkom. To je Evropski uniji pomagalo tudi pri njeni odločitvi o sprejetju kandidature, pa tudi pri vprašanju odprave vizumov. Torej je napredek očiten.

Kosovo je seveda poseben primer. To je primer, ki ostaja na dnevnem redu Varnostnega sveta. Kot veste, so medtem kosovske oblasti razglasile neodvisnost Kosova, ki ga je, mislim, do zdaj priznalo 64 držav članic Združenih narodov, kar je velik napredek. Kosovu je bilo odobreno tudi članstvo v Svetovni banki in Mednarodnem denarnem skladu (IMF), kar je še korak naprej pri kosovski neodvisnosti. Toda razprava o njegovem statusu se nadaljuje. Kot morebiti veste, se zdaj s Kosovom ukvarja Meddržavno sodišče v postopku, ki ni postopek reševanja spora, reševanja spornega dejanja, pač pa postopek za pripravo svetovalnega mnenja. Generalna skupščina Združenih narodov je zaprosila Meddržavno sodišče, da pripravi svetovalno mnenje o različnih vprašanjih, ki se nanašajo na razglasitev neodvisnosti Kosova leta 2008. Sodišče trenutno preučuje zadevo in bo svetovalno mnenje pripravilo pozneje. To mnenje, kar moram omeniti, ne bo zavezujoče, vendar pa bo morebiti koristno pri razjasnitvi stanja. Kot zelo dobro veste, so vprašanja priznanja predvsem politična, kar so izkusile vse države, vključno z Indijo. In to izkušnjo je treba upoštevati.

Ko se je Evropska unija v prvi polovici leta 2008 spoprijela z vprašanjem priznanja Kosova, je na svojem razširjenem Svetu sama poudarila, naj se vsaka država članica odloči po svoje, pri čemer naj presoja o tem temelji na merilih, ki jih za take primere pozna mednarodno pravo. In tako se je tudi zgodilo. Evropa do tega vprašanja nima enotnega stališča. Nekaj držav Kosova ne priznava, večina pa ga. Vprašanje ostaja tako odprto. Če pogledamo stanje po vzpostavitvi mednarodne oblasti na Kosovu leta 1999 in še zlasti stanje po razglasitvi neodvisnost leta 2008, lahko po mojem mnenju ugotovimo, da so se tamkajšnje okoliščine izboljšale in da je Kosovo postalo dejavnik stabilnosti na Balkanu. Kosovo ni več problem, ki bi lahko imel takojšen destabilizacijski učinek. Seveda se lahko razmere poslabšajo, česar ne zanikam. Toda to, kako so se stvari odvijale v preteklih letih, dopušča trditev, da lahko proces opredelimo kot stabilizacijo.

Po vsem tem bi rad zelo jasno povedal, kje trenutno vidim izjemno pomembne naloge. Predvsem sta to dve nalogi. Prva je okrepitev kosovskih institucij. Kosovo je prostor, ki potrebuje boljšo upravo, torej je treba upravne strukture okrepiti. In drugič, stanje glede človekovih pravic in medetničnih odnosov je treba še izboljšati. V preteklih letih se je sicer izboljšalo, vendar pa je treba še precej postoriti. To sta po mojem mnenju ti dve neodložljivi nalogi Kosova.

Medtem pa bo Meddržavno sodišče obravnavalo vprašanja v zvezi s priznanjem in predložilo pojasnila. Menim, da bi lahko ohranjanje stabilnosti omogočilo tudi začetek plodnejšega dialoga med Kosovom in Srbijo v prihodnje. Po mojem mnenju imata dolgoročno Kosovo in Srbija svoje mesto v Evropski uniji. Kako bodo njuni medsebojni odnosi v tem smislu urejeni, ostaja stvar pogovorov in pogajanj. Še vedno nismo tako daleč, da bi lahko nedvoumno povedali, kakšna formula bo uporabljena. Toda po mojem mnenju je bil do zdaj razvoj dogodkov konstruktiven, kar dopušča upanje, da se bo našla ustrezna formula.

Tako sam vidim trenutno stanje na Kosovu. Svoje razmišljanje bi rad končal z besedami, da primeri, ki sem vam jih predstavil, in splošna slika napredovanja Zahodnega Balkana proti Evropski uniji ter hkrati način, kako se trenutno obravnavajo nekatera resnejša vprašanja, preostala vprašanja – tista v Bosni in Hercegovini, druga glede Makedonije in tretja na Kosovu – kažejo, da ostajajo vprašanja precej zahtevna, da pa zahtevajo tudi nekaj potrpljenja, upanja in prepričanja, da jih je mogoče rešiti. Moj pogled je torej optimističen. Rekel bi celo, da je vse, kar sem danes povedal, več kot le previdni optimizem. Z resnim prizadevanjem mednarodne skupnosti lahko po mojem mnenju Zahodni Balkan v prihodnosti napreduje do polne vključitve v Evropsko unijo. In nekako tu smo danes.

Seveda pa vprašanja, ki sem jih navedel, niso pomembna le za Zahodni Balkan. Njihove posledice bi bile lahko pomembne tudi za druge dele sveta. Kot sam razumem stvari, se je treba v današnjem globaliziranem svetu učiti iz težavnih situacij, celo iz tistih v oddaljenih krajih. Prav nič se mi torej ne zdi neprimerno priti v New Delhi in govoriti o Zahodnem Balkanu. Po drugi strani pa je seveda vsem jasno, da morajo vprašanja v Evropi reševati predvsem evropske institucije, da so rešitve mogoče in da je to nekaj, s čimer se moramo ukvarjati.

Najlepša hvala za vašo pozornost.