Pozdravni nagovor predsednika republike na zasedanju WDR Europa Forum 2008

Ljubljana, 8.5.2008  |  govor

Pozdravni nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na zasedanju WDR Europa Forum 2008
Ljubljana, 8. maj 2008
Velja govorjena beseda!


Spoštovani dr. Hans-Gert Pöttering, predsednik Evropskega parlamenta,
spoštovani Ali Babacan, zunanji minister Republike Turčije,
spoštovana Monika Piel, generalna direktorica WDR Europa Forum,
spoštovani dr. Fritz Pleitgen, predsednik Evropske radiodifuzne zveze,
spoštovani Michael Radix, vodja WDR Europa Forum,
ekscelence,
visoki gostje,
gospe in gospodje.

V veliko veselje mi je, da vas lahko danes pozdravim v imenu države Slovenije. Zbrali ste se v Ljubljani, v našem glavnem mestu, ki na več načinov simbolizira temo tega foruma »Novi začetek Evrope.«

Nekoč je bila Ljubljana znan kot kraj konference Svete alianse, ki se je prav tu dogovarjala o preprečitvi samoodločbe v Italiji. »Laibach« je bilo ime, ki je l. 1821 simboliziralo konservativnosti in ohranjanja starega reda. Sto sedemdeset let kasneje, 1991. leta sta Ljubljana in Slovenija postali simbol novega obdobja samoodločbe narodov. To novo obdobje je spremenilo podobo Evrope. In danes, v letu 2008, ko Slovenija predseduje Evropski uniji, hkrati tudi gosti to pomembno srečanje o novem začetku Evrope. Upam, da se bosta od letos naprej imeni Ljubljana in Slovenija v zavesti ljudi povezovali z vizijo prihodnosti Evrope in njene vloge v svetu.

V svojem pozdravnem nagovoru, ki je bil objavljen v brošuri Europa forum sem zapisal, da je temeljni izziv Evrope, kako se bo konstituirala kot globalni akter v današnjem, globaliziranem svetu. Evropska Unija, ki je srce današnje Evrope ni več zgolj skupina držav, ki se želijo med seboj tesno povezati, ampak je že razvita skupnost od katere svet pričakuje vodilno vlogo. V času, ko sem bil pomočnik generalnega sekretarja OZN za politične zadeve, smo se v OZN pogosto spraševali, ali se bo ob posameznih velikih vprašanjih Evropska unija izkazala kot globalni igralec in globalni voditelj. Bili smo zadovoljni, kadar je bilo tako, saj velika večina držav dandanes vidi prihodnost sveta prav v povezovanju in sodelovanju, kakršnega je Evropska unija v svojem krogu že dosegla. Sedaj gre za to, da se ideja mednarodne skupnosti, ki temelji na spoštovanju pravnih pravil in ki je sposobna zagotavljati mir, blaginjo in občutek skupne prihodnosti uveljavi tudi globalno.

Seveda pa bo to uspelo samo, če bo svet uspel rešiti nekatere temeljne probleme, kakršni so zmanjšanje učinkov globalnega segrevanja, odločilna okrepitev pogojev za uresničevanje človekovih pravic in zagotovitev medkulturnega dialoga na globalni ravni. Gledano iz perspektive države članice Evropske unije je že tako, da bo pri teh nalogah treba marsikaj najprej postoriti doma, v državah članicah Evropske unije. Hkrati pa se bo Evropska unija morala navaditi na to, da v globalnih razsežnostih sprejme vodilno vlogo, ki jo svet od nje tudi pričakuje.

Morebiti porečete, da je ta pogled preveč ambiciozen, in da velikim silam našega časa ne bo všeč. Vendar, upoštevajmo, da EU ni imperij. Njen DNK je izrazito demokratičen, naravnan v smeri sodelovanja in občutka za skupno dobro. Evropska unija tudi ni in ne želi biti vojaška velesila, četudi se pripravlja na vse zahtevnejše naloge v mirovnih operacijah pod okriljem Organizacije združenih narodov. Ta specifična narava Evropske unije ji daje izjemne možnosti za konstruktivno nastopanje na svetovni sceni. Ne podcenjujmo tudi realne moči, s katero razpolaga Evropska unija – ekonomske, politične in kulturne. V svetu, v katerem je vse več odvisno od tega, kar imenujemo z izrazom »soft power«, ima Evropska unija velike možnosti. Vprašanje usmeritve Evrope je zato tudi vprašanje njene uporabe tistih potencialov, ki jih označujemo z izrazom »soft power«.

Toda, če želi biti Evropska unija svetovno uspešna, mora biti sposobna mobilizirati čvrsto politično voljo. Nova institucionalna ureditev, ki jo ustvarja Lizbonska pogodba bo gotovo prispevala k temu. Skoraj gotovo pa ne bo zadoščala. Že v času slovenskega predsedstva je treba narediti odločilen napredek v oblikovanju politike varstva planeta pred učinki globalnega segrevanja in učinkovito pogajalsko strategijo. Oblikovati je treba tudi politiko, ki bo preprečila poglabljanje svetovne revščine, ki grozi zaradi povečanih cen hrane na svetovnem trgu. In globalnim milenijskim ciljem je treba dati nov zagon.

Tudi na političnem področju je kar nekaj preizkušenj. Evropska unija bo morala dokončno artikulirati svojo politiko do priznanja Kosova in do Balkana nasploh. Tudi glede Bližnjega vzhoda in Palestine čaka Evropsko unijo naloga določitve bolj jasnega političnega pristopa. Podobnih potreb je še več.

Neposredne naloge tega trenutka omenjam, ker so tu, ker se jim ni mogoče izogniti, in ker se bo po njihovem uresničevanju presojalo uspeh Evropske unije in slovenskega predsedovanja.

Omenjam pa jih tudi zato, ker se ravno z izpolnjevanjem neposrednih nalog ustvarjajo pogoji za polno uresničitev Evropske unije. Revidirana lizbonska strategija odpira pomembne možnosti za oblikovanje enotnega intelektualno-raziskovalnega prostora v Evropi. Potencial tega prostora je izjemno velik. Pred dvema dnevoma smo tu v Ljubljani podeljevale nagrade avtorjem najboljših izumov v Evropi v tem letu. Ustvarjalne sposobnosti v Evropi so bile videti impresivne kot vselej. Ustvarjalni nemir značilen za Evropo je nezmanjšan, vendar pa bo njegov potencial izkoriščen samo, če bo Evropa napredovala na ključnih frontah sedaj.

Gospe in gospodje,

Evropa si ni v nobenem obdobju zgodovine privoščila razkošja, da bi obravnavala čas kot svojega zaveznika. Napredek, gibanje naprej, je vselej bil moto Evrope. Gibanje naprej pa je bilo vselej tudi zdravilo proti stagnaciji. Tudi danes je tako. Zato je prav, da tu v Ljubljani, v razpravi o novem začetku Evrope dobro opredelimo vse ključne dejavnike, ki peljejo Evropo naprej in v pravo smer.

Evropskemu forumu želim veliko uspeha, vsem udeležencem pa tudi prijetno bivanje v Sloveniji.