Nagovor ob 90-letnici ustanovitve prvega konservatorija in 70-letnici Akademije za glasbo

Ljubljana, 21.4.2009  |  govor

Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na slavnostnem koncertu ob 90. obletnici ustanovitve prvega konservatorija na Slovenskem in 70. obletnici ustanovitve Akademije za glasbo
Ljubljana, 21. april 2009


Spoštovani profesorji in študentje Akademije za glasbo,
Spoštovani gospod dekan, profesor Pavel Mihelčič,
Spoštovani visoki gostje in ljubitelji glasbe,

V veliko čast si štejem, da imam priložnost sodelovati v pomembnem jubileju Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, ob njeni sedemdesetletnici, kot pokrovitelj in kot nocojšnji slavnostni govornik. Take priložnosti so redke - kot so redke obletnice, kakršno slavimo nocoj.

Prepričan sem, da je za vse nas ta obletnica, obletnica, s katero slavimo čarobno moč glasbe, nekaj posebnega. Glasba nas spremlja vse življenje, v vseh trenutkih - svečanih in vsakdanjih, veselih in žalostnih, v trenutkih, ko se na glasbeno doživetje skrbno pripravimo in takrat ko nas preseneti z novostjo ali z nepričakovano izkušnjo.

Danes, z nocojšnjo prireditvijo, slavimo glasbo kot izraz visoke kulture in kot del visokega izobraževanja. Za naš narod in za našo državo je to posebej pomembno, saj sta se naša državnost in naša narodna zavest oblikovali s kulturo. Pisatelj Louis Adamič je nekoč zapisal, da je za slovenski narod kultura najpomembnejša industrija. Kultura vsebuje glasbeno kulturo, saj brez glasbe ni kulture. Kot pravi francoski zgodovinar Fernand Braudel, kultura je najstarejša vsebina človeške zgodovine. To vsekakor velja za glasbeno kulturo, ki je od pradavnine oblikovala človeka kot kulturno bitje. Iz tega razvoja je izšla glasba kot visoka človeška kultura.

In kot vsa druga visoka kultura, zahteva glasbena kultura resno izobraževanje. Slovenci smo v tem pogledu doživeli največji razvoj po ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ta razvoj se je začel z ustanovitvijo Jugoslovanskega konservatorija Glasbene matice v Ljubljani leta 1919, ki se je postopoma razvil do statusa visoke šole. To se je uresničilo leta 1939 z ustanovitvijo Glasbene akademije v Ljubljani. Prav obletnico tega dejanja slavimo letos. Prvi rektor Akademije je bil ugledni in mednarodno uveljavljeni pianist in pedagog Anton Trost, po letu 1942 pa Julij Betetto. Akademija je uspela nadaljevati z delom tudi med II. svetovno vojno, sicer z zmanjšanim številom študentov, pa vendar na način, ki je omogočil, da smo Slovenci takoj po osvoboditvi imeli dovolj izobraženih glasbenikov, ki so še z večjim zamahom zmogli vzgajati bodoče umetnike in glasbene pedagoge.

Po koncu II. svetovne vojne se je Glasbena akademija preimenovala v Akademijo za glasbo. Število študentov je vztrajno naraščalo, Akademija pa je tudi širila svoj program, tako na srednji kot tudi na visoki stopnji. Razvili so se oddelki za kompozicijo in dirigiranje, za solo petje, za cel spekter glasbenih inštrumentov ter znanstveni in zgodovinski oddelek. Po kasnejši ločitvi srednje in visoke stopnje, je Akademija razvijala visoka znanja, po letu 1966 pa je bil ustanovljen poseben oddelek za glasbeno pedagogiko. Leta 1975 je bila Akademija vključena v Univerzo v Ljubljani.

Že vrsto let Akademija izpolnjuje dve vzporedni vrsti izobraževalnega dela: vzgojo in kreiranje odličnih umetnikov - skladateljev, dirigentov, instrumentalistov in pevcev in vzgojo nadpovprečnih glasbenih pedagogov, raziskovalcev in skrbnikov glasbene umetnosti.

Poleg izobraževalnega dela pa Akademija vseskozi skrbi, da bi se študentke in študentje kalili tudi na koncertnih odrih. V njenem okviru delujejo številne komorne skupine, zborovske zasedbe in simfonični orkester, ki dosegajo zavidljivo raven. Posamezni glasbeniki se že v času študija potrjujejo in uveljavljajo kot zreli umetniki.

Vse to so izjemno lepi dosežki. Prav pa je, da se ob sedemdesetletnici Akademije za glasbo spomnimo, da ima Akademija veliko oporo v glasbenem okolju, ki ga soustvarja aktivno in dobro organizirano nižje in srednje glasbeno izobraževanje v Sloveniji. V naši državi je tradicionalna pozornost glasbenemu izobraževanju omogočila nastanek širokega kroga mladih ljudi, ki razvijajo svoje glasbene talente v mladi dobi. Hvaležni moramo biti številnim učiteljicam in učiteljem glasbe po vsej Sloveniji in številnim staršem, ki usmerjajo svoje otroke v glasbeno izobraževanje. V tem postindustrijskem razvojnem obdobju je to še posebno pomembno. Ko se na svojih obiskih v slovenskih občinah srečujem z našimi državljankami in državljani, in ko mi pripovedujejo o razvojnih naporih, skorajda nikoli ne izostane beseda o glasbenih šolah in o zanimanju za glasbeni pouk. To zanimanje največkrat presega materialne možnosti naših občin. Vendar je doma povsod. V Sloveniji ljudje razumejo, da glasba pomembno prispeva k razvoju celovite človeške osebnosti, je torej med pomembnimi vsebinami izobraževanja.

V teh razmerah lahko Akademija še naprej računa na res dobre študentke in študente. To je velika priložnost, pa tudi velika odgovornost. Imamo vse razloge, da lahko zaupamo v glasbenike kot pomembne soustvarjalce slovenskega kulturnega prostora. Imamo torej resnično dobro podlago za samozavest. Imamo pa tudi vse razloge za razmislek in za inovacije za čim boljše povezovanje vseh glasbenih potencialov v slovenskem kulturnem prostoru in na mednarodni ravni.

V Sloveniji že imamo redne avdicije in koncerte študentov Akademije za glasbo skupaj z uglednimi slovenskimi simfoničnimi orkestri, kar je izjemna priložnost za mlade glasbenike. To je odlično izhodišče za inovacije, za hitro profesionalno vključevanje mladih glasbenikov po koncu njihovega študija in za povezovanje njihovega podiplomskega šolanja v tujini z zahtevnimi nastopi doma in v tujini.

Vsi vemo, da je dandanes vse težje doseči uspeh na glasbenem področju, in da je mednarodna primerljivost nujna. Prav zato je vključevanje v mednarodne programe pomembnejše kot kdajkoli doslej. Tega se Akademija za glasbo dobro zaveda. Je članica mednarodnega evropskega združenja konservatorijev, visokih glasbenih šol in glasbenih akademij. Razvila je tesne povezave z glasbenimi akademijami in konservatoriji, od Trsta, Zagreba in Gradca, ki so nam najbližje, do Stockholma in Amsterdama na severu Evrope ter Osake na Japonskem in Univerze v Indiani v ZDA. Iz tega sodelovanja so izšli številni skupni projekti in tudi nocojšnji večer bo odrazil delček tega bogatega sodelovanja.

Seveda pa je vselej mogoče storiti še več. Priprava bolonjskega programa odpira možnosti za nove oblike mednarodnega sodelovanja. Sodelovanje v evropskih programih Erasmus in Socrates je treba izkoristiti čim bolje za študij naših študentov v tujini in tujih pri nas. Seminarjev z udeležbo odličnih tujih profesorjev je lahko še več.

Vse te možnosti so v današnjih časih tudi nujnost. Slovenija je del Evrope in sveta in njena glasbena ustvarjalnost mora biti na najbolj naravne načine povezana z Evropo in svetom. Sami ne moremo biti resnična glasbena sila. S krepitvijo glasbene odličnosti in z dobrimi pretoki v svet in iz sveta pa smo lahko še bolj glasbeno prepoznavni. Preprečiti moramo "beg glasbenih možganov v tujino" in zagotoviti razmere, v katerih bodo vrhunski tuji glasbeniki v čedalje večjem številu prihajali k nam - kot nastopajoči umetniki, glasbeni učitelji in kot ljudje, ki cenijo Slovenijo. Marsikaj od tega že obstaja: Ni razloga, da ne bi bilo takšnega razvoja še več, in da Akademija za glasbo ne bi bila še naprej v središču tega ustvarjalnega vrenja.

Ustvarjalnost bo tudi najboljša pot za nadaljnji razvoj slovenske identitete v svetovnih glasbenih dogajanjih. Zanimivih možnosti ne bo manjkalo, tudi tistih, ki jih prinaša tehnološki razvoj. Pretekli teden je glasbeni svet doživel nekaj resnično zanimivega. V newyorški dvorani Carnegie Hall je prvič nastopil nov simfonični orkester, imenovan "You Tube Symphony Orchestra". Sestavlja ga šestindevetdeset mladih glasbenikov z vsega sveta. Njegova posebnost in novost je v tem, da so se vsi glasbeniki spoznali po internetu, in da so po internetu izvedli tudi vse avdicije. Samo po dvodnevnih skupnih vajah so nato v New Yorku izvedli izjemno uspešen koncert. Ne vem, ali so naši mladi glasbeniki sodelovali v tem globalnem projektu, ki je vznemiril svetovno glasbeno sceno - če so, jim čestitam, če še niso, svetujem, da se vključijo v svetovno internetno gibanje, ki bo sooblikovalo prihodnost glasbene ustvarjalnosti na svetovni ravni.

Za inovativnost in ustvarjalnost pa bo še mnogo drugih priložnosti. Mladi glasbeniki postajajo vse bolj atraktiven del svetovne glasbene scene. Energija in elan, ki ga izžarevajo, sta v našem času vse bolj cenjena. Seveda tudi v glasbi, kot v drugih umetnostih, leta izkušenj ustvarijo globlji vpogled v glasbeno misel velikih avtorjev. Toda prav elan in nemir mladih imata posebno sposobnost zavzeti domišljijo vrstnikov in navdušiti starejše ljubitelje glasbe. Ustvarjalna vloga Akademije za glasbo pri spodbujanju mladih je nezamenljiva.

Med ustvarjalnimi dimenzijami glasbenega izobraževanja so tudi tiste, o katerih ne govorimo veliko. Ena od njih je povezanost med klasično in popularno glasbo. Na tem področju smo imeli v Sloveniji v preteklosti pomembne dosežke. Naj omenim le ljubljansko jazzovsko ustvarjalnost in slovensko popevko, ki je v več desetletjih dala nekaj izvrstnih glasbenih stvaritev. Lahka dostopnost in hipna privlačnost popularne glasbe sta za odlično izobražene glasbenike tudi priložnost. Glasbena ustvarjalnost lahko v tej priložnosti najde način za povezovanje različnih glasbenih tradicij - klasične, folklorne, jazzovske, rockovske in druge in za njihovo predstavitev v stvaritvah, ki bodo prestale preizkušnjo časa in resne glasbene kritike. Za nas in za Evropo je ta smer glasbene dejavnosti pomembna. Evropa ima veličastno glasbeno tradicijo klasične glasbe in bogato zakladnico ljudskih izročil, vendar premalo občutka za tisto kulturno identiteto, ki jo neki skupnosti daje popularna glasba. Evropski kulturni prostor brez te popularne glasbene dimenzije ne more biti celovit. Ni čudno torej, da se v teh razmerah vpliv ameriške ustvarjalnosti popularne glasbe čuti preko pričakovanj. Tudi ta vidik glasbene priložnosti ne bi smel biti zunaj pogleda slovenskih glasbenih ustvarjalcev in pedagogov.

Spoštovani,

Glasba nas spremlja na vsakem koraku in vse življenje. Tudi sam svoje govore pišem ob poslušanju glasbe - nocojšnjega sem pisal ob poslušanju solističnih del za klavir norveškega skladatelja Edwarda Griega. Domnevam, da bolj ko se ta govor približuje koncu, bolj je v njem opaziti vpliv glasbe, ki ga je pomagala pisati.

Glasba je bogastvo sporočil in v njej se izraža vse naše bivanje, tudi naše politično bivanje. Češki predsednik Vaclav Klaus je v nekem svojem predavanju o sedanjosti in prihodnosti Evropske unije uporabil metaforo Beethovnove devete simfonije in Schönbergove serenade. Opozoril je na hrepenenjsko moč Schillerjeve Ode radosti in Beethovnovega glasbenega utelešenja tega hrepenenja, ki pa, kot pravi predsednik Klaus, nima veliko skupnega z realnostjo Evrope. Moč hrepenenja nas vodi naprej, vendar moramo predvsem razumeti našo stvarnost. Tu pa pomaga Schönbergova dodekafonija, ki po razlagi češkega predsednika verno predstavlja protislovne interese in zapletene razvojne tendence evropskega kontinenta.

Seveda je tudi v razlagi glasbe pomembno, ali je poslušalec optimist ali pesimist. Hrepenenje ne rešuje problemov, vendar ljudem pomaga najti moč za napredek. Glasbeno izražanje krute in zapletene realnosti je morebiti težavno za poslušalca, vendar je to izražanje nujno, da bi bolje razumeli naš položaj, da bi se ga lotevali z večjo resnostjo, in da bi naposled našli rešitve. Glasba je sposobna govoriti o obojem, o hrepenenju in o stvarnosti, o sedanjosti in o želeni bodočnosti - in izraziti še veliko drugih stanj in razpoloženj, ki označujejo človekovo bivanje. Glasba je kakor življenje.

Čez nekaj trenutkov bomo prisluhnili eni od velikih glasbenih stvaritev, ki kažejo bogastvo glasbe kot bogastvo življenja, Mahlerjevo drugo simfonijo. Bodimo pozorni do vseh vidikov tega glasbenega bogastva. Gustav Mahler je nekoč dejal, da se mora v simfoniji čutiti ves svet. To je zelo zahtevna opredelitev simfonije, ki tudi sicer spada med najbolj zahtevne glasbene forme. Ko bomo nocoj poslušali to veliko delo, bomo imeli v mislih ne le njegovo izrazno bogastvo, ampak tudi njegovo izvajalsko zahtevnost, ki terja - od vseh izvajalcev - najvišjo raven znanja in koncentracije. Na ta način bomo še najbolje razumeli, da Akademija za glasbo v svojem jubilejnem letu prav s tem delom in z njegovo zahtevnostjo izkazuje svoje temeljne vrednote: privrženost odličnosti, sposobnost obvladati najzahtevnejše, in to storiti najbolje.

Zato mi dovolite, da sedaj, ob koncu tega nagovora, še enkrat čestitam Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani za vse njene dosedanje dosežke, za njeno sedanje bogato delo, in da hkrati s tem zaželim vsem njenim profesorjem in študentom še veliko ustvarjalnih uspehov v prihodnje.

Na mnoga leta in na mnoge uspehe!